Življenje je lepo, a nič več enostavno

1341

invalidiVeliko premalo se zavedamo, da v življenju niso najbolj  pomembne materialne dobrine, kariera, ampak čut za sočloveka, dobri odnosi in to, da znaš ceniti vsak trenutek. Le sekunda je dovolj, da se ti življenje obrne na glavo in moraš začeti znova. Denar ne more kupiti vsega, dobri odnosi in čut za sočloveka pa bogatijo vsak trenutek vsakdanja.
drustvoOb besedi invalid večina pomisli na voziček, tisoč in en fotografijo, kjer pomembne osebe zaparkirajo mesto za invalide in mogoče še na kakšnega znanca, ki se je ponesrečil, ter je prikovan na voziček. Težko si je predstavljati, da je lahko življenje na vozičku polno, kvalitetno in lepo. Po besedah Celjana Mateja Lednika, člana Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske in soustanovitelja Zavoda Vozim, je življenje na vozičku drugačno, a se močno zavedaš, kaj je pomembno in predvsem ceniš stvari, ki so ti bile prej samoumevne.

 

Kaj počnem tu?

Avgustovski dan leta 2007 je Mateju Ledniku življenje obrnilo na glavo. Običajno vožnjo z motorjem je prekinil trenutek nepazljivosti in občutek, da se nič hudega ne more zgoditi, nikakor ne invalidnost, ki je botroval k padcu in svoj epilog dobil v 14 dnevni umetni komi. Matej je 3 mesece preživel v Celjski bolnišnici, kjer mu nihče ni povedal kako hude so poškodbe, so ga pa spodbujali, da bo še vse v redu in da se morajo vse poškodbe, ki jih ni bilo malo, najprej sanirati. Nato je bil napoten v Inštitut Soča. Sprva mu ni bilo najbolj jasno, kaj počne tam, ni čutil enakosti. Navsezadnje je on mlad študent, športnik, ki je imel prometno in mu morajo pomagati, da se postavi nazaj na noge. Po mesecu opazovanju drugih, življenju na Inštitutu Soča, se je zavedal, da je eden izmed njih. Ravno opazovanje ostalih, ki so imeli še veliko hujše težave, se je zavedal, kako veliko srečo je imel in da lahko kljub poškodbi v življenju počne še marsikaj.

 

Življenjski cilji so se le prilagodili

Matej je bil pred nesrečo študent Fakultete za strojništvo, ki jo je nameraval končati in diplomirati. Njegov primarni cilj, ko je v maja 2009 prišel domov, je bil urediti vse potrebno, da lahko študij dokonča. Postal je inženir strojništva, se pol leta po diplomi zaposlil in začel življenje zajemati z veliko bolj polno žlico kot prej in z veliko večjim spoštovanjem, kot prej.

 

Življenje je lepo, a nič več enostavno

Življenje invalida je kljub drugačnosti bogato, po besedah Mateja, ga živiš boljše, saj znaš ceniti vsak trenutek. Šele takrat vidiš, kako enostavno je bilo življenje pred tem, koliko manj je bilo komplikacij in kako brezskrbno je bilo. Sedaj za osnovne stvari porabi veliko več časa
in že pri samem jutranjem vstajanju in pripravi za službo se je čas podaljšal za 5 krat. Mnogim invalidom so veliko hujše, kot sama invalidnost, težave z veliko in malo potrebo, kajti spodnjega dela telesa ne čutijo in najmanjša nepazljivost lahko vodi do uroinfekta. Poleg tega je mnogim neprijetno zaradi tega, jih je sram in se raje umikajo pred družbo.

 

zavodMatej trenutno živi s punco v Celju, gradita si hišo, je redno zaposlen, pomaga pri Zavodu Vozim in soustvarja njihove projekte, zmanjka mu sicer časa za vse hobije (kolesarjenje, plavanje, potapljanje, vožnja s 4 kolesniki, wakeboarding, košarka…). Pogreša le smučanje, saj je sama oprema zelo draga. Svojo željo umiri na smučarskih kampih, ki jih organizira Zveza paraplegikov.

 

Matej pravi, da ti tako drastična sprememba življenje oriše čisto druge vrednote. Spoznaš, da je najbolj pomemben čut do sočloveka, saj se lahko čez noč vse obrne na glavo in na koncu ne more denar vsega kupiti. Pristen odnos in čustvena inteligenca življenju dasta bistvo.

 

Alenka Gabrovec

PUSTITE KOMENTAR