dr. Andrej Umek: Neuspela slovenska tranzicija

935

V članku na osnovi ugotovitve, da tranzicija iz totalitarnega sistema v demokracijo v Sloveniji ni v celoti uspela, so analizirani vzroki za ta neuspeh. Kot metoda je izbrana primerjava med uspelo tranzicijo v Nemčiji po 2. Svetovni vojni in tranzicijo v Sloveniji. Rezultati primerjave kažejo, da so za uspešno tranzicijo iz totalitarnega v demokratičen sistem osnovni trije dejavniki: formalna politična demokracija, odgovarjajoč gospodarski sistem in uveljavitev pravne države. V Sloveniji druge dva dejavnika nista bila uresničena.

Totalitarni komunistični sistem je veliki večini Slovencev prinesel sistematično kršenje človekovih pravic, državo po volji egocentrične manjšine in gospodarsko zaostajanje. To slednje je imelo za posledico nizek življenjski standard. V tem pogledu smo bistveno zaostajali za našimi srečnejšimi sosedi na oni strani naše zahodne in severne meje in to zaostajanje je bilo vsak dan večje. V osemdesetih letih preteklega stoletja je postalo jasno, da bodo evropske države komunističnega bloka zaradi vedno slabših gospodarskih razmer brez temeljitih sprememb zašle v popoln kaos in anarhijo in končno v razpad, predvidoma zelo brutalen, komunističnega sistema samega. Zato sta se pojavili dve reformni gibanji. Komunisti željni nadaljnje oblasti in vseh dotedanjih privilegijev predvsem v takratni Sovjetski zvezi so oblikovali koncept »perestrojke«, ki ga je poosebljal in vodil Mihail Gorbačov. Pri nas so ta koncept še bolj zvito in prevarantsko imenovali »sestop z oblasti« poosebljala pa sta ga Ante Marković v jugoslovanskem in Milan Kučan v slovenskem okolju. Kot opozicija komunističnemu konceptu »reformirajmo, da se ne bo nič resnično spremenilo«, so se pri nas in v vsej vzhodni Evropi pojavila gibanja, ki so imela za cilj resnično demokracijo, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, katere sestavni del je tudi ekonomska svoboda posameznika. V Sloveniji se je pojavilo več skupin – zametkov političnih strank, ki so se v posameznih programskih konceptih med seboj razlikovale, družilo pa jih je prizadevanje za polno uveljavitev demokracije, človekovih pravic in svoboščin. Te so se med seboj povezale in oblikovale Demos. Ta je na prvih vsaj približno demokratičnih volitvah, približno demokratičnih zato, ker je bil samo en od treh zborov takratne skupščine voljen na osnovi splošne volilne pravice, zmagal in posledično oblikoval vlado. Ta je izpeljala osamosvojitev R. Slovenije in začela proces tranzicije.

Ko je leta 1990 po petinštiridesetih letih totalitarizma spet prevzela oblast demokratično izvoljena vlada, je svoja prizadevanja v veliki meri usmerila na vzpostavljanje formalnih mehanizmov demokracije, veliko manjšo pozornost pa je posvetila še kako potrebnim reformam gospodarstva in družbenih podsistemov in tu še posebej sodstva. Uspela je uzakoniti demokratično ustavo z najnujnejšim sklopom spremljajočih zakonov. Nekateri imajo pomisleke proti eni ali drugi podrobnosti iz tega paketa. Opozarjajo na to, da npr. ni bila uvedena druga raven lokalne samouprave, najštevilčnejši pa so tisti, ki smatrajo, da vpeljani volilni sistem ni najustreznejši za Slovenijo in slovenske razmere. Z nekaterimi od teh pripomb se sicer lahko strinjam še posebej glede volilnega sistema, vendar smatram, da to niso vzroki za slabo delovanje demokratičnega sistema. Prepričan sem, da so glavni vzroki za to v neusklajenosti  formalno demokratičnega sistema z gospodarskim sistemom in sodstvom. Koncept svobodnega posameznika z njegovimi pravicami in svoboščinami, ki je izhodišče za vsak demokratični sistem, se ne konča samo s formalno pravico voliti in biti voljen, svobodo govora in združevanja, temveč je bistven del tega koncepta tudi ekonomska svoboda vsakega posameznika. Po oceni ekonomske svobode v letu 2016, ki jo je pripravila ameriška »Heritage Foundation« se Slovenija med 178  državami uvršča na 90 mesto. Neposredno pred nami so Madagaskar, Dominikanska republika in Vanuatu, neposredno za nami pa Azerbajdžan, Slonokoščena obala in Šrilanka. Te države niso ravno zavidanja vredna družba. Vse podrobnosti s kazalniki in ocenami Slovenije po posameznih kazalnikih lahko zainteresirani bralec najde na spletu. Na tem mestu ne bi zahajal v podrobnosti. Jasno pa je da gospodarski sistem s tako slabo oceno gospodarske svobode ne omogoča dobrega delovanja slovenske demokracije, delovanja kot si ga mi želimo in ki bi bilo vsaj primerljivo, če ne boljše kot v tradicionalnih evropskih demokracijah. Na drugi strani pa je seveda tudi jasno, da demokracija lahko deluje samo, če je oprta na pravno državo, ki zagotavlja enako sodno varstvo vsakemu posamezniku. Ne mislim trditi, da je bil zakonski okvir po prehodu iz totalitarizma v demokracijo v celoti smiselno prenovljen. Še vedno obstajajo ostanki zakonodaje propadlega samoupravnega komunizma predvsem na gospodarskem področju kot je npr. stečajna zakonodaja, ki izbranim posameznikom omogoča nekaznovano ropanje podjetij v pretežno državni lasti in davkoplačevalcem prepušča dolgove in bremena njihove sanacije. Tak primer so slovenske banke. Vendar sem mnenja, da zakonodaja ni največja pomanjkljivost pravne države. Prepričan sem, da so največje pomanjkljivosti v pristranskem vodenju preiskovalnih in sodnih postopkov. Naša »Justicija« ni slepa. Sodno – preiskovalni postopki proti izbranim posameznikom, ki so zagrešili evidentna kriminalna dejanja se sploh ne začnejo ali pa se vlečejo v nedogled, tako da primer zastara ali inkriminirana oseba umre. Po drugi strani zopet proti izbranim posameznikom pa naš sodni sistem vodi postopke, ki v vseh podrobnostih spominjajo na montirane politične procese v prvih letih totalitarnega sistema. Tako je v »procesu Patria« vse preveč elementov, ki spominjajo na pravkar omenjene politične procese.

Če se ozremo širše po Evropi po primeru tranzicije, ki je v očeh pretežne večine današnjih Evropejcev uspela, nikakor ne moremo mimo tranzicije, ki jo je neposredno po 2. Svetovni vojni izpeljal prvi nemški kancler dr. Konrad Adenauer. V svojih nastopih je večkrat poudarjal, vidno pa je tudi v njegovem delovanju in ukrepih, da so za dobro delovanje demokracije potrebni trije stebri. Ti so: formalno pravni sistem z ustavo kot temeljno listino, s svobodo, vključno z ekonomsko svobodo, usklajen ekonomski sistem in delujoča pravna država, ki preprečuje kriminal, vključno z gospodarskim, in zagotavlja enakopravnost vseh državljanov. Kot drugi steber delujoče demokracije je na osnovi razmišljanj Kölnske ekonomske šole vpeljal socialno-tržno ekonomijo. Ta je bila osnova povojnega nemškega gospodarskega čudeža. Zaradi njenega uspeha je postala osnova gospodarske politike evropskih krščansko-demokratskih strank. Z oblikovanjem EU in združevanjem omenjenih strank je socialno-tržna ekonomija postala prevladujoči koncept združene Evrope. Dr. Adenauer se je prav tako zavedal ključnega pomena v demokratičnem smislu delujoče pravne države za delovanje demokracije. Zato je izpeljal dosledno denacifikacijo nemškega pravosodja in iz njega odstranil vse posameznike, ki so v preteklosti zagrešili z osnovnimi principi demokracije nezdružljiva dejanja ali so obstajali indici, da so okuženi s totalitarno ideologijo. Sedanje razmere v Nemčiji nedvomno kažejo, da je njegov koncept treh stebrov, ki so potrebni za stabilno in delujočo demokracijo, deloval. Mnenja sem, da bi se Slovenci morali po njem zgledovati upoštevaje maksimo: uči se od najboljših (learn from the best).

Naj na osnovi zgornjih razmišljanj zaključim z mislijo, da za ne najboljše delovanje slovenske demokracije niso toliko krive pomanjkljivosti v osnovni zakonodaji, čeprav te nedvomno tudi obstajajo, temveč neusklajenost gospodarskega sistema in pravosodja  z demokratičnim konceptom. Za izhod iz družbeno-gospodarske krize in polno uveljavitev demokratičnih principov in standardov je nujno potrebno ta dva sistema reformirati in ju napraviti kompatibilna z demokracijo tako v normativnem kot tudi v personalnem smislu.

 

Prof.dr. Andrej Umek

PUSTITE KOMENTAR