NJEMU!

1676

Božično novoletni čas. Čas bolj ali manj potvorjene sreče, potrošništva in zapravljanja tistega, kar nimamo. Časa in denarja. Razvrednotena čustva, darila pod jelko, iskrice v otroških očeh. A mora biti. Vsega. Vsaj za Božič. In Novo leto. A k sreči so nekateri še pristni, znajo biti. Čutijo ta čas tako, kot je zamišljen.

In jaz se spet pogovarjam z Njim. V trenutkih praznikov, ki so kakorkoli povezani z vero, vedno govorim z Njim. Letos še posebej strastno, saj je nekaj malega zame le dal od sebe. Drobtinice.

In mu pravim. Poslušaj. Kadarkoli sem govoril s teboj mi nikoli nisi odgovoril. Nikoli. Čeprav se, priznaj, oba malo prezirava, ti tega nikoli nisem zameril. Gledal sem te povsod po svetu, v različnih oblikah, z mnogimi imeni. In ti prižigal sveče. In kadila. In dišeče paličice. In te gledal gor. Ti pa nič. Nikoli. Kaj je s teboj? Hm, razmišljam, mogoče se pa obračam na napačnega Boga? Hej, a me sploh slišiš? Si sploh sposoben razumeti kaj ti govorim ali razumeš le greh? Tu sem »bogat«. Poglej me v oči in povej kaj mi imaš povedati. Ne skrivaj pogleda. Zakaj naj bi bilo tole, kar si mi namestil, dobro, dragi moj? Nikjer ni tolažbe, ne zgoraj, ne tukaj spodaj. Sploh opravljaš svoje poslanstvo? Sami smo, majhni, osamljeni, hlepimo in se tepemo med seboj. Brez globljega smisla. Za dobrine. Ves čas nekaj preračunavamo in računamo, pozabljamo pa na to kar v življenju resnično šteje. Našel sem to, veš, kar šteje. Danes jaz molim le še k sebi in le zase. Sorry. Verjetno si jezen, ker sem zadnjič v tvojem hramu upihnil vse svečke, tudi svojo … Ne zameri mi. Bil sem besen in ravnal sem v jezi. Bil sem na dnu. Kar se mi zdaj redko zgodi, da sem šibek, vsaj na trenutke. Dve leti je bilo pred dnevi, odkar si mi vzel mamo, ti baraba. Istega dne kot sem bil obsojen. V razmiku dveh ur. Bilo je hudo. Seveda sem jokal. Mnogokrat. Preživel sem. Si slišal moj govor Njej na pogrebu? Moral sem, zameril bi si za vse življenje če ne bi. Moral sem. Nisem se dokazoval, ni šlo za predstavo, šlo je za čustva. Bila ga je vredna, vsake besede in vsake solze. In potem si me poslal še sem, v pekel, v ta noro nori, lunatični svet. Brez milosti, brez odpuščanja. Prosil sem tukajšnje, takrat, da mi dovolijo na njen svež grob, mamin, in na grob očeta, danes ali jutri. Takrat, na začetku, ko je bilo hudičevo težko. Ko sem bil zlomljen in ko sem krvavel. Niso me uslišali. Bilo bi preveč človeško, preveč prijazno do mene. Kakšne izgovore so imeli, bil sem prizadet. Kot človek. Zaslužim si. Tudi za to si poskrbel, naj trpim, praviš. Kot tudi za to, da se nenehno dogaja nekaj, kar me vedno znova udari po glavi. Da se stvari vrtijo samo v mojo škodo. Koliko še prenese moja duša? Še. Nekaj malega. A rastem. Tega nisi pričakoval, kaj. In veš, ni res da upanje umre zadnje, zadnji umre človek, ki upa. Zaradi tega ker sem jaz zaprt bo svet boljši, praviš. Včasih to zahteva svojo ceno. Itak! Ceno moje svobode, ceno mojega ponižanja, ceno moje duše. Bil si zraven ko so mi vzeli službo, nekaj, kar sem znal delati, kar sem z veseljem in s predanostjo počel. Tja si, namesto mene, nato postavil šalabajzerje. Poglej samo kaj delajo. In vzeli so mi še marsikaj drugega. Dragocenega. Lepega, za kar sem živel. Nisi pa mogel doseči da mi vzamejo tudi razum, misli in moje sanje. Bil si zraven, ko so mi vzeli ugled, dobro ime in spoštovanje, niso pa mi mogli vzeti vrednot, hrepenenja in upanja. In mojega jaza. Seveda si užival, ko si mirno gledal, kako mi vzeli svobodo, a ne moreš storiti prav nič več, ker jaz ostajam še vedno jaz, svoj in samosvoj. Borec. Kot vedno. Zaprl si mi telo, misel, duša pa je svobodna. Točka zame. In nikoli mi ne boš uspel vzeti tistega, kar noben denar tega sveta ne kupi – družine, prijateljev, sočutja in tistega več … mojih misli, mojih vodil, moje duše. Fuck off, prijatelj. Morda sem bil prej res preveč slep, vzvišen, površen, preveč mimobežen, da bi zaznal tek vseh teh drobnih tokov v kapilarah, žilicah, koliko mi pomenijo, kaj so vredni. Svoboda! Bedak, si rečem. Pogosto. Nihče ne bo mogel doumeti kaj vse se je zlomilo v meni, kaj sem vse krpal, koliko trsk imam še vedno v duši. Še sam, ko kdaj brodim po sebi, odkrivam vedno nove in nove porušene mostove in brvi potem pa najdem novogradnjo, mostiček do tebe, življenje. V najbolj črnem in zavoženem obdobju mojega življenja. Veliko sem moral zatajiti, ogromno krivic in grenkob zatreti, da sem lahko tak, kakršnega me potem vidijo zunaj. Ker takšen tukaj preprosto ne morem biti. Ko moram preklopiti na nasmeh, na prijaznost, na normalno življenje. Ki si ga čedalje bolj želim. Zdaj to že znam. Tukaj pač moram biti obdan z vsemi obrambnimi mehanizmi. Kar je bilo, je bilo, vem, a nekoč bo potrebno zgraditi vse znova in od spodaj. Ne vem, če bom imel toliko moči, da bom spet šel skozi to. Bom pa vedno in povsod nosil globoko v sebi spomin na tole kalvarijo, neizbrisen pečat, ker nekoč bo vsega konec. Kot pravijo. Če jokam …?… seveda včasih jokam, bedak stari. Jokam, kot bi bil spet mali fantek v vrtcu, užaljen in razočaran. A potem je lažje. Življenje. Včasih se res ne spomnim več njega namena. Potem pa butne vame z vso silo, tako, da se še sam sebe prestrašim. Stari, stori karkoli, a vedi da se nikoli ne bom počutil zapornik, nikoli ne bom razmišljal kot zapornik in nikoli ne bom ravnal kot zapornik. Ker se tako ne počutim. In ker sem tu prisilno. A vse je prehodno. Vse mine. Pravijo. Ja, tudi življenje. Leto mine, dan nikakor, je enkrat zapisal prijatelj Žarko. Tukaj. Ostanejo le sledi, ki so vidne tudi tistim, ki jih nočejo videti in spomini, ki jih s svojim bitjem ustvarjaš zase in za druge, da te pomnijo in se te ( včasih ) spomnijo. Po dobrem in po slabem. Kaj pa ti ?Tebi pa ostane le oltar … in Zdrava Marija. Naj dam za mašo?

Milko Škoberne

1 Komentar

PUSTITE KOMENTAR