K psihologu hodijo le nori

2456

Vedno znova poslušam, da smo mladi preveč občutljivi, da nismo vajeni trdega dela in vedno iščemo le izgovore. Mogoče res, a vendar je dandanašnji tempo veliko hujši, kot je bil v preteklosti, pravic delavcev skoraj ni, pogoji za delo nevzdržni, mobing na dnevnem redu, redki delodajalci so tisti, ki so družini prijazni, socialni transferji dovolj visoki, da se človek vpraša zakaj bi delal (o tem smo že v Slovencu pisali v prispevku Zakaj bi delil?), stroški, ki jih posameznik plačuje vse višji in kot skupek vsega, ja težko je zdržati to. Vse pogosteje se dogaja to, da ljudje posegajo po različnih substancah, načinih, kako umiliti svojo stisko, ki pa niso vedno najbolj primerni.

Od posameznika se dandanes zahteva bistveno preveč.

Krivično bi bilo sicer reči, da so vsi delodajalci takšni, ki ustvarjajo neprimerne pogoje. Tudi oni imajo veliko svojih težav, prevelike davke, ne vem katere že zahteve, ki si jih uradniki v Ljubljani izmislijo, tudi delavce, ki hodijo v službo zgolj zato, da jim čas mine, plačilno nedisciplino, dnevne grožnje z ne vem čem in tudi oni niso nič manj dovzetni za to, da izgorevajo na delavnem mestu.

Če greš psihologu nikoli več ne boš dobil službe

V preteklosti je veljalo prepričanje, da v kolikor se v tvoji kartoteki znajde zaznamka, da si bil pri psihologu, nikoli, ampak res nikoli več ne boš dobil službe. Ker nikoli več ne boš naredil »zdravniškega«. Hkrati je kot dodatek bilo podano prepričanje, da po pol leta psihiatrične bolniške oskrbe in po resni operaciji, si lahko invalidsko upokojen, brez enega delovnega dne. Ta prepričanja so o ljudeh tako močno zasidrana, da tudi takrat, ko nujno potrebujejo pomoč z naslova t.i. psihologa le te ne poiščejo, ter leta in leta tonejo v pogubo. Na koncu jih to pripelje tako daleč, da njihovo telo začne odmirati (rak, črevesne bolezni, alergije, avtoimune bolezni, kapi…), ali pa svojo bedo preprosto končajo sami.

Žal so prepričanja preteklosti le lažni miti, ki jih je nekdo ustvaril z določenim namenom, podkrepil z nekaj na videz ustreznimi primeri, zaradi že nečesa. Kdo, kaj in zakaj presodite sami. Dejstvo je, da v kolikor na zdravniškem pregledu izrecno ni zahtevana psihološka ocena, tega dela nihče ne pogleda in če bi se že znašli v psihološki obravnavi in le ta, ne bi bila posredno vpletena v delovno mesto, kjer boste na novo začeli, je zaznamek v kartoteki zgolj eden izmed podatkov, kot. npr. da ste pri 7 zboleli za gripo.

Kje dejansko poiskati pomoč

Ko nas boli zob gremo k zobozdravniku, a ko smo čustveno prizadeti, smo prepričani, da zmoremo vse sami. Terapevt je zdravnik za čustva.

Veliko ljudi ne ve, da je znotraj same t.i. psihologije več vej in da ima vsak strokovnjak svoje področje. Dostikrat pri napačnem iščejo svojo pomoč. Kot bi npr. v mesnici iskali večerno obleko. Nekje bi jo mogoče celo našli, a v večini ne. Nujno je potrebno vedeti, kdo je zakaj. Psihiater je strokovnjak, ki je predhodno obiskoval medicinsko fakulteto in za specializacijo izbral psihiatrijo. V večini je to tisti, ki vam predpišejo antidepresive, antipsihotike in stresorje razpoloženja. Njegovo primarno področje zdravljenja so duševne motnje in težje duševne motnje, za katere postavi diagnozo in izbere ustrezni zdravljenje. Psiholog je tisti, ki v večini s pomočjo psihodiagnostičnih testov postavi diagnoze, zdravil ne predpisujejo. Njegovo področje je zelo široko in so zaposleni tako na šolah, vrtcih, kot v zdravstvenih domovih, ustanovah, kjer bi se ljudje lahko znašli v situaciji, kjer bi potrebovali psihološko pomoč. Izobraževal se je na diplomskem študiju psihologije, velika večina je naredila še kakšno specializacijo, ali dodatno izobraževanje, tako da tudi svetujejo ljudem, kako se soočati s stisko. Psihoterapevt/psihoanalitik/zakonski in družinski terapevt je tisti, ki ljudem pomagajo na ta način, da jih posluša, usmerja in pomaga pri iskanju rešitev v stiski. Na tem področju je sicer v Sloveniji kaos, kajti zakonodaja ni urejena in je lahko vsakdo samooklicani psihoanalitik, po nekaj mesečnih tečajih. Žal se velikokrat zgodi, da ko posameznik išče pomoč, naleti na te t.i. samooklicane strokovnjake. Vsakdo, ki je dejansko usposobljen psihoterapevt ima za sabo dolgo let študija, terapevtskih treningov, supervizij in dodatnih usposabljan. In to se da vedno preveriti, zato pri izbiri psihoterapevta bodi previdni. In vedite, da vas bo psihoterapevt slej kot prej povprašal po primarni družini in vam postavil najbolj neumno vprašanje: »Kako se ob tem počutite?«.  Licenca na zidu, z žigom iz tujine ne daje še zagotovila, da je to človek, ki vam bo lahko pomagal, lahko je le nekdo, ki bo zmanjšal le vaš proračun.

Veliko psihični motenj bi se moralo zdraviti v kombinaciji psihiater /psiholog – psihoterapevt.

Telo bo enkrat reklo DOVOLJ je in takrat bo prepozno.

Včasih je dovolj le en pogovor in človek ponovno zadiha, a le če pomoč poišče prav čas. V tempu, ki ga narekuje današnji čas se vse prevečkrat pozabi, da je potrebno včasih reči NE, se preprosto sesti in en krog počivati. S tem niste razvajeni, lenuhi, nesposobni…le dovolj pogumni, da se ustavite. Ko se bo pojavil tesnoben občutek, ko boste imeli občutek, da ne morete dihati, da se svet vrti, da ste zboleli za ne vem katero boleznijo, ko se bo pojavila nespečnost, razdražljivost, utrujenost in bo vsak dan bitka s samim sabo, da se premaknete…bo prepozno. Korak do izgorelosti, ki je prevečkrat ovrednoten kot depresija, je majhen.

Čeprav imate v trenutku, ko še telo zmore, tisoč in en izgovor in odgovor (potrebno je plačati položnice, bom izgubil službo…), zakaj se ne smete za trenutek ustaviti, narediti nekaj zase, ne pozabite, da ko boste zboleli in bo vaše telo zahtevalo počitek, ne boste mogli nič in takrat lahko izgubite vse. Ravno tisto pred čem zdaj bežite vas bo ujelo.

Ni sramotno reči NE, si vzeti čas zase, iti k terapevtu, ne glede na to, kaj drugi mislijo o tem. Sodijo vas lahko le takrat, ko bodo polnili vaš hladilnik, plačevali vaše položnice, vas oblačili in bili z vami tako v slabem, kot v dobrem, dokler pa tega ne naredijo… »Le čevlje sodi naj kopitar.«

Alenka Gabrovec

 

2 KOMENTARJI

  1. Zelo dober prispevek. Sem podjetnica, pred tremi leti pa sem bila v stiski kako naprej ter sem takrat poiskala pomoc, sicer pri psihoterapevtki. Zelo mi je bilo v pomoc.

  2. Jaz sem se iz stare sole.Vprasujem za vase mnenje,če bi se vam dogajalo to sedaj,kar se je dogajalo meni leta 1957,to je leto,ko sem začela tri letno vajensko dobo.Delo se je začelo ob sedmih zjutraj,do dela pa je bilo 3.5km hoje ker ni bilo denarja za noben prevoz.Eno uro smo imeli prosto za kosilo,končali smo ob sedmih zvečer,potem je bilo potreba očistit delavnico,končno delovni dan je bil dovršen samo se 3.5km korakanja domov.Devet mesecev,šest dni na teden letno,brez kakršnega koli plačila ali dopusta. Naknadno smo morali prinest delodajalcu denar za zdravstveno zavarovanje. – Po pravilih – se vedno imam pogodbo katero so moji starši podpisali na moj mladoletni račun – Dnevni urnik dela:Prvo leto 7 ur, drugo leto 7.30 ur in tretje leto 8 ur šest dni na teden. Delodajalec bi nam moral plačat mesečno 1000 do 1500 takratnih dinarjev in obvezno plačevanje zdravstvenega zavarovanja.Ostale tri mesece vsakega leta je bilo odločeno za teoretično izobrazbo v edinem takratnem centru v Slovenji in to je vključevalo tudi oskrbo in prenočišče 4500dinarjev na mesec kar bi moral plačat delodajalec a nikdar ni,starši so to plačali. Tako je bilo takrat za veliko število vajencev.Kar jaz vem in to je nemogoče skrit v majhni vasi,noben se ni predajal mamilom – od kje bi denar prišel? – in noben ni imel nobenih psihiatričnih problemov.

PUSTITE KOMENTAR