Prim. Janez Remškar: Sram me je, da sem v tem trenutku član Zdravniške zbornice Slovenije

6226

 

V letih 1990 do 1992, ko sem bil predstavnik zdravstva in član DEMOS-a (v Zboru združenega dela) v tedanji »osamosvojitveni« skupščini, sem si še z nekaterimi kolegi zdravniki prizadeval za ponovno ustanovitev Zdravniške zbornice, ki jo je socialistična oblast leta 1946 ukinila (razpustili so njene organe). Zdravniki smo si želeli ponovno vzpostaviti sistem, kakršnega so imeli in ga imajo zdravniki v demokratičnem svetu. Imeli smo veliko nasprotnikov, predvsem v predstavnikih starih političnih struktur oziroma levi politiki. S svojimi prizadevanji, da zdravniško zbornico umestimo v zakonodajo, smo želeli politiki nasproti postaviti močnega, sogovornika, ki bi ga vlada morala upoštevati. Uspeli smo. S tem je bilo narejenega le pol dela. Vzpostaviti je bilo treba tudi profesionalnost med nami, medsebojno poštenost, spoštovanje, strokovnost in seveda na prvem mestu altruizem. Stroka naj bi postala neodvisna od politike in odgovorna izključno javnosti. Kaj to pomeni? V demokratičnem svetu to pomeni izjemno, dosledno poštenost do javnosti, bolnikov in njihovih svojcev v vseh primerih, tudi tedaj, ko česa ne naredimo najboljše. S tem naj bi si pridobili zaupanje javnosti in ustvarili pogoje, da si zaslužimo tudi kontrolo nad lastnim strokovnim delom. Pooblastilo za ta nadzor smo sicer dobili, zastavlja pa se vprašanje, ali smo do javnosti delovali pošteno, izpolnili njena pričakovanja in tudi sicer izpolnili kriterije, ki definirajo profesionalnost. Moj odgovor je, da tega nismo izpolnili. Zdravniki med seboj mnogokrat ne delujemo spoštljivo, do pacientov se ne obnašamo kot partnerji, vprašanje je, ali vedno delujemo povsem v skladu s strokovnimi standardi. Zdravniška zbornica v nekaterih, vsem znanih nesrečnih primerih ni delovala pošteno do javnosti. Altruizma ne bom omenjal. Seveda je bilo in je še danes vse to pogojeno z našo kulturo in našimi vrednotami. Poštenja, odgovornosti in spoštljivosti do bolnikov in kolegov zdravnikov nas, razen nekaj izjem med našimi učitelji, niso naučili. Še manj so nas učili kako ravnati, ko česa ne naredimo dobro ali se nam kaj ponesreči. Še vedno je ravnanje vsakega od nas v takih primerih odvisno le od vzgoje in vrednot v domačem okolju. Tudi naša zakonodaja, ki skuša s sankcijami in kaznovanjem reševati napake, tudi sistemske, ne sledi trendom v svetu. Imamo torej Zdravniško zbornico, ki potrebuje očiščenje in precej več kritičnosti do svojega dela in poštenosti do javnosti.

Dr. Zdenka Čebašek-Travnik, nova predsednica Zdravniške zbornice Slovenije

Na čelo take, še vedno neodrasle zbornice je sedaj prišla zdravnica – psihiatrinja. Z ničemer ne želim podcenjevati stroke psihiatrije in še posebej ne gospe psihiatrinje. Želim poudariti, da je psihiatrija kot stroka, kot veja medicine specifična in drugačna od ostale, somatske medicine. Predsednik oziroma predsednica Zdravniške zbornice Slovenije je človek, ki mora imeti kar najboljši pregled nad kar največjim delom zdravstvene dejavnosti. Verjamem, da je bila kot varuhinja človekovih pravic seznanjena z marsičem s področja zdravstva, vendar kljub vsemu le seznanjena. To še ne pomeni, da razmere tudi pozna. Verjetno ni odveč zapisati, da je delo predsednice zdravniške zbornice zelo kompleksno, predvsem pri graditvi ugleda in reševanju strokovnih zadev, da se v teh zelo dinamičnih časih, polnih interesov skupin in posameznikov, v času ko imamo resne težave s sprejemanjem kakovosti in varnosti, ni moč vedno zanesti na pomočnike in svetovalce, ki jih bo nujno potrebovala.

Čebašek-Travnikova ni pristala niti na kompromisni predlog, da bi imela največ 9440 evrov bruto plače, od tega največ 5900 evrov fiksnega deleža.

Prav v smislu graditve ugleda, razumevanja časa in ljudi, je njeno ravnanje in njen predlog o višini njene plače ob začetku dela na Zbornici slabo sporočilo javnosti. Po tistem, kar je prišlo v javnost, nekaj je bilo možno videti tudi na malih ekranih, kot zdravnik ocenjujem, da ni dorasla svojemu, vsaj teoretično zelo uglednemu položaju predsednice in trenutnemu položaju in potrebam Zdravniške zbornice Slovenije. Kakorkoli vse skupaj ocenjuje sama, razlaga potek dogovorov in dogodkov, pojasnjuje, zanimivo, da opravičil niti ne išče, je naredila usodno napako. V tem trenutku je njen predlog o višini njene plače povsem nesprejemljiv. Višina plače, ki jo je predlagala, daleč presega višino plače strokovnega direktorja UKC LJ  ali direktorja UKC MB, ki morata ob vsem biti tudi profesorja medicinske fakultete, da plač nekaterih izvrstnih strokovnjakov na področju medicine, do katerih v primeru potrebe želimo priti vsi, niti ne omenjam. V čem je položaj predsednice zbornice višji, pomembnejši? In ne nazadnje, saj še ni nič naredila in se tudi ne ve, kako uspešna bo.  Ne opravičuje je niti dejstvo, da ne gre za javni denar. Njeno

Ravnanje Čebašek-Travnikove podpira znani kirurg dr. Erik Brecelj

vztrajanje kaže na popolno pomanjkanje empatije do javnosti, nerazumevanje sedanjega trenutka in težav mnogih zdravnikov, še posebej mladih, ki jih zastopa. Njeno ravnanje kaže na pomanjkanje sposobnosti realne ocene trenutnega stanja v Sloveniji in samega položaja Zdravniške zbornice v njej. S svojim ravnanjem škoduje ugledu zbornice in dokazuje, da ne razume kaj pomeni star francoski pregovor: Noblesse oblige! In ob tem je zanimivo še nekaj; to njeno ravnanje podpira dr. Brecelj, najpogosteje in tudi sedaj v medijih prisoten zdravnik, ko je potrebno zastaviti kritično besedo. Zanimivo. Povsem razumem kolegici in kolega, ki temu nasprotujejo in so iz protesta odklonili sodelovanje in ne razumem ostalih ožjih sodelavcev, ki ob njej vztrajajo. Z drugačnim reagiranjem vseh nas bi lahko dali boljše sporočilo slovenski javnosti. Upam, da se bo to zgodilo.

Spet bi lahko ponovil izjavo, ki sem jo izrekel ob nespodobnem ravnanju Zdravniške zbornice v primeru Nekrep: Sram me je, da sem v tem trenutku zdravnik v Sloveniji in takega predsednika ne potrebujem!

prim. Janez Remškar, dr.med.

PUSTITE KOMENTAR