Pust – zadnji dan »mesenih užitkov«

2075

Krofi, kurenti, maske, tisoč in en karneval, zabava…v maske odeti tako najmlajši, kot stari. Obdobje, ko je vse v duhu pričakovanja, spoštovanja nekega običaja, za katerega ravno ni jasno čemu je, a se redko kdo sploh vpraša. V ospredju je zabava, izbira najbolj izvirne maske, ter dejstvo, da prihaja pomlad.

Ste se kdaj vprašali, zakaj se pust sploh imenuje »pust«? Latinska besedna zveza »domenica ante carnes tollendas«, pomeni, »nedelja, preden se umakne meso«. Postni čas namreč nastopi na pepelnično sredo, kateri sledi šest postnih nedelj, preden nastopi velika noč. Zadnji dan predpostnega časa je torej torek pred pepelnico, ki je v preteklosti ravno zaradi prihajajočega postnega časa, nosil ime »pusti meso«. Od zgoraj navedenih izrazov se je na koncu najbolj uveljavil nam vsem najbolj poznan kratek izraz »pust«.

Beseda karneval pomeni opustiti mesne jedi

Beseda »pust« nas tako ne spominja v prvi vrsti na pustne šeme, ki so značilne za ta čas, ampak, da se bliža spokorni čas, ko se bo potrebno s postom pripraviti na največji krščanski praznik, veliko noč, ko praznujemo Kristusovo vstajenje. Ta praznik je tako velik, da se je nanj potrebno pripravljati štirideset dni, kar naj bi bilo zaznamovano predvsem z odtegovanjem telesnim užitkom, molitvijo in premišljevanjem trpljenja in smrti Jezusa Kristusa.

V povezavi s pustom so najbolj znani pustni karnevali, ki so povezani s pustnimi povorkami, rajanjem ter seveda z jedačo in pijačo, kjer kraljujejo nepogrešljivi pustni krofi. Sama beseda »karneval« izhaja iz italijanske besede »carnevela«, kar pomeni »opustiti meso«. Torej ni bistvo karnevala v rajanju in veseljačenju, ampak v njegovem simbolnem pomenu, ki opozarja, da bo treba kmalu opustiti praznovanje, ker je pred vrati spokorni čas, ko se bo treba odpovedati različnim stvarem, brez katerih si tekom leta ne predstavljamo vsakdanjega življenja. Ena izmed takšnih vsakdanjih stvari je meso, ki vsaj v zadnjih desetletjih, spremlja naš vsakdanji jedilnik. Prav tako meso zastopa tradicionalno prvo mesto med jedmi, ki so na seznamu postnih odpovedi.

Pust nas usmerja v postni čas in v pomlad

Praznovanja, ki so povezana s pustnimi maskami, izvirajo iz predkrščanske dobe. Z nastopom krščanstva so te zabave bile postavljene v ozadje, vendar niso popolnoma zamrle. Pustno praznovanje se je dokončno uskladilo s cerkvenim koledarjem okoli leta 1300, ko so se pustne zabave prenesle v čas pred štiridesetdnevnim postom.

Pustovanje sovpada z zadnjim zimskim obdobjem, zato so ljudski običaji, ki so s tem povezani, usmerjeni v pričakovanje pomladi. Na Slovenskem so še posebej znani kurenti s ptujskega polja, ki s svojimi zvonci odganjajo zimo in kličejo pomlad.

Pri mnogih ljudeh čas pustnih mask traja celo leto

Pustna praznovanja kažejo na to, da je pustno obdobje čas, ko si lahko še privoščimo določene priboljške, ki si jih z nastopom posta odtegnemo. Čas posta je tudi čas, ko naj bi človek v vsej svoji resničnosti bil pred Bogom takšen, kakršen je. Kar pomeni, brez olepševanja in brez kakršnihkoli mask. Pust tako na simboličen način predstavlja človekovo življenje v primeru, ko se ne želi soočiti s samim seboj in želi pobegniti iz realnega sveta v nek svoj, varen, domišljijski svet, ki ga predstavljajo maske.

Zdi se, da sploh ne znamo več živeti brez mask.

Človek je nagnjen k temu, da v soočenju z drugimi, zakriva samega sebe z raznovrstnimi navideznimi maskami, da bi pred drugimi izpadel boljši, kakor je v resnici. Mnogi namreč zapravijo veliko časa za spraševanje o tem, kaj si mislijo o njih drugi? Pomislimo samo, kolikokrat v življenju uporabimo besede kot so »kaj bodo rekli sosedje, sodelavci, sošolci…«. Takšna vprašanja nas privedejo do tega, da postanemo celotno leto igralci, kjer prevzemamo najrazličnejše vloge, s katerimi menimo, da bomo pred drugimi prikazovali sebe v boljši luči. Pri tem se ne zavedamo, da predstavlja to za človeka hud psihični napor, saj živi v razpetosti med strahom pred tem, kaj si drugi mislijo o njem in, kaj vse mora narediti, da si bo v očeh drugih pridobil dobro mnenje. Tudi zaradi tega smo priče vse številnejšim pojavom bolezni, ki so psihičnega izvora in se kažejo tudi na našem telesu, namreč telo nikoli ne laže.

V povezavi s tem razmišljanjem lahko vidimo, da pustna praznovanja današnjega časa pravzaprav simbolizirajo vse naše maske, ki jih nosimo celotno leto.

Človek želi večkrat pobegniti pred življenjsko resničnostjo. To si vsaj navidezno način lahko privošči v času, ki je namenjen temu, se preobleče v nekaj, kar mu v realnem življenju ni uspelo postati ali preprosto želi samo pobegniti iz življenjskega stanja, v katerem se nahaja. S tem, ko hoče biti nekaj drugega, kar v resnici je, kaže na njegovo nezadovoljstvo v življenju, ki je prežeto s hrepenenjem po stvareh, ki mu niso dane. S tem pozablja na vse bogastvo, ki ga prejema v realnosti vsakdanjika in na ta način ostaja v peklu večnega nezadovoljstva.

Človek ne loči več, da ima vsaka stvar svoj čas

Človek je postal BUTALEC svojega časa.

V preteklosti je bil pust resnično znanilec postnega časa. Vsa pustna praznovanja so namreč morala biti končana do polnoči, ko je nastopila pepelnična sreda s katero nastopi štirideset dnevno obdobje postnega časa.

Zadnja leta se ta praksa vse bolj zamegljuje, saj se je na mnogih področjih uveljavila navada pokopa pusta na pepelnično sredo. To na simbolen način govori o tem, da človek ni več dovzeten za to, da ima vsaka stvar svoj čas, ampak da čas zabave in navideznega življenja podaljšuje tudi v čas, ko bi se moral ukvarjati s stvarmi, ki so bistvene za življenje. Človek postaja vse bolj nezrel, saj ne loči več zabave od realnega življenja in stremi k temu, da bi bilo vse življenje zabava.

»Spreobrniti se«, pomeni, »misliti s svojo glavo«

Odpoved hrani, še posebej mesnim jedem, ni bistvo postnega časa, kakor se morda zdi na prvi pogled, ampak zgolj pripomoček, ki nas lahko pripelje do bistva. Bistven namen postnega časa je osebno spreobrnjenje, kar pomeni začetek drugačnega življenja, ki pelje v svobodo.

Evangelijsko besedo »spreobrnjenje«, ki dobesedno v originalnem grškem zapisu, pomeni »sprememba mišljenja«, lahko ponazorimo z besedami »misliti s svojo glavo«. Danes je poziv k spreobrnjenju še kako aktualen, saj živimo v svetu, ki ponuja le zunanji videz svobode, v resnici smo vpeti v začaran krog različnih manipulacij, kjer živimo v svetu navidezne svobode mišljenja. Našo miselnost namreč krojijo različni mediji, ki vplivajo na našo možgansko sfero na način, da se v nas ustvarja stanje, kjer brez zunanje prisile mislimo in delamo to, kar želijo tisti, ki s pomočjo medijev manipulirajo z nami.

Priče smo novim oblikam zasvojenosti

Danes (vsaj v zahodnem svetu) le redko naletimo na koga, ki bi mu post res bil sredstvo za rast v svobodi in posledično za rast v ljubezni. Tudi tisti, ki se v tem času odpove hrani, se ji v večini primerov odpove  zato, da bi poskrbel za to, da bi se znebil odvečnih kilogramov, ki so se mu nabrali od decembrskih do pustnih praznovanj. Potrebno je namreč povedati, da post nima nobene zveze s hujšanjem, ampak gre pri tem predvsem za krepitev lastne volje, ki nas vodi v svobodo in neodvisnost od omenjenih razvad.

Pred tehnološko dobo so bile pri ljudeh najbolj prisotne odvisnosti od hrane in pijače, danes smo ljudje odvisni od mnogih stvari, ki nas zapirajo v svoj svet, v katerega spustimo samo tiste, od katerih imamo določeno korist. Poleg hrane in alkohola so se v novejšem času pojavile tudi odvisnosti s cigareti, zdravili, drogami, igrami na srečo, seksom, zgolj iz užitka, mobilnimi telefoni, internetom, kjer zavzema največji odstotek spletna pornografija, prav tako je veliko zasvojenosti z družabnimi omrežji, itd.

Človek je danes prostovoljni suženj

Pogovarjamo se preko naprav, pristnega stika ni več.

V času, ko nas preplavljajo »pametni telefoni«, smo lahko priče človekove sužnosti na vsakem koraku. Prijateljski pogovor v lokalih vse bolj nadomešča uporaba pametnih telefonov, ko zbrana družba okoli iste mize ne govori več med sabo, ampak v zamolkli tišini vsak zase budno spremlja, da bi ujel zadnjo novico na družabnih omrežjih. Takšen način komunikacije bolj kaže na zasvojenost z virtualnim svetom, kot pa na osebno svobodo, ki je bistvo človekovega življenja.

Starodavni pomen »opustiti meso«, lahko prevedemo v sodobne ovire, ki se postavljajo na pot človekove svobode. »Opustiti pametne telefone in novice na družabnih omrežjih«, bi lahko bil aktualen pomen besede »pust«. Postni čas, ob katerem smo do sedaj največkrat pomislili na odtegnitev od mesa, bi lahko aktualizirali na odtegnitev od elektronskih medijev. Človek, ki nenehno hrani svoje možgane z elektronskimi impulzi, uničuje predvsem tisto tretjino možganskega predela, v katerem se nahaja sposobnost za človekovo dostojno življenje. Tako postaja človek vse bolj neodgovorna oseba, kjer izgublja dostojanstvo in s tem nesposobnost za odgovorno življenje po moralnih načelih, ki so bila stoletja vodilo za človekovo uspešno, predvsem pa srečno življenje.

Od pusta do gradnje odnosov

Ob razmišljanju v zvezi s pustom in zabavami, ki so povezani z njim, vidimo, da ima tudi tukaj krščanstvo bistveno vlogo. Postni čas, ki sledi pustnemu praznovanju, je namreč usmerjen v spokornost, kjer igra bistveno vlogo odpoved stvarem, ki jih imamo najrajši. Namen spokornosti je, da bi z odpovedjo stvarem, ki uničujejo medsebojne odnose, zopet vzpostavili pristen odnos do Boga in do bližnjega.

Za kvalitetno življenje je potreben resen pogled v samega sebe

Biti iskren sam do sebe je največja umetnost.

Za človeka je dobrodošlo in hkrati nujno, da po preteku določenega obdobja naredi sam s sabo obračun o svojem življenju. Priložnost za to je takrat, ko se konča pustni čas in nastopi postni, ki je še posebej namenjen človekovemu pogledu v samega sebe. Ljudje smo namreč nagnjeni k temu, da radi presojamo življenja drugih, namesto, da bi v prvi vrsti presojali samega sebe. Pri presojanju življenja ne gre za to, da bi se ustrašili, da smo odvisni od kakšnih zgoraj omenjenih zasvojenosti, ampak gre v prvi vrsti za to, da spoznamo samega sebe in s tem svoje realno stanje. Na podlagi tega spoznanja lahko naredimo določene konkretne poteze za nadaljnje življenje.

Če dopustimo, da nam življenje vodijo stvari, ki so zunaj nas, potem dejansko te postanejo del nas in nas naredi nesposobne, da bi v polnosti delili življenje z ljudmi, ki so v naši bližini. Prehod iz pustnega načina življenja v postni način, pomeni prehod iz lažnega in zamaskiranega življenja v resnično življenje. Mnogi nočejo vstopiti v resničnost ravno zaradi dejstva, ker se ne želijo soočiti z lastno resničnostjo. Res pa je, da po bolečem odkritju resnice, pride tudi resnična svoboda.

Če je npr., človek v sebi dovolj močan, da se odpove določenim materialnim razvadam, ki krojijo naš vsakdanjik, bodisi hrani, pijači, elektronskim medijem, ipd., s tem sam sebi pokaže, da ga omenjene stvari ne omejujejo, ampak se lahko svobodno usmeri od teh stvari k tistemu, kar je bistveno za človeka, to pa je hvaležnost za vsak trenutek življenja.

Postavljeni smo pred izbiro: čredno ali lastno razmišljanje?

Sami smo kreatorji življenja in zanj ne potrebujemo odobravanje okolice.

Vsako leto, ko se bliža čas pusta, nam trgovske hiše ponujajo različne pustne maske in kostume. Glede na to, da je splošna miselnost ljudi naravnana v to, da se je potrebno v času pusta maskirati, se niti ne sprašujemo, zakaj se maskiramo, niti zakaj ravno v tem času? Najbolj pogosto si na takšna in podobna vprašanja ne odgovarjamo ali pa v najboljšem primeru odgovorimo z besedami »zato, ker vsi to delajo«.

Takšno razmišljanje je bolj čredno razmišljanje, kot pa razmišljanje s svojo glavo. Kdor razmišlja čredno, je v družbi, kjer je vse naravnano v smeri manipulacije z ljudmi, sprejet. Kdor pa razmišlja s svojo glavo je bil, je in bo vedno trn v peti družbi. Zato družba naredi vse, da bi takšnega človeka odstranila. Eden najbolj poznanih zgodovinskih osebnosti, ki je razmišljal s svojo glavo, je Jezus Kristus, ki je bil ravno zaradi tega trn v peti tedanji družbi, kjer se je, podobno kot danes, na času primeren način manipuliralo z ljudmi. Kristus je svojo neomajnost plačal s trpljenjem in smrtjo na križu.

Pustni čas je čas, ko naredimo dosedanji obračun in začnemo znova.

Pustni čas je čas, ko naj bi prenehali z lahkotnim in neodgovornim življenjem ter vstopili v štiridesetdnevni postni čas, ki je čas, ko nas zgled Jezusa Kristusa uči, da sprejmemo življenje z odgovornostjo. To je lahko tudi čas, ko lahko prenehamo plavati s tokom manipulativne družbe in na dostojen način pokažemo, da znamo biti gospodarji svojega življenja ter z veseljem in hvaležnostjo živeti vsak trenutek in hkrati biti znanilci polnosti življenja.

Amadej Jazbec

 

PUSTITE KOMENTAR