Ko vašemu otroku škoduje drugi otrok

920

Nič ne zažene naših zaščitnih instinktov bolj močno kot takrat, ko so prizadeti naši otroci, pa naj bo to fizično ali psihično. Če jih je namenoma vznemiril drug otrok, izkusimo široko paleto čustev, ki jih skorajda ni mogoče nadzorovati. Da pa bi bili resnično v pomoč svojim otrokom v takšnih situacijah, mislim, da moramo sami sebe izzvati in storiti točno to: kontrolirati lastna čustva.

Ko sledimo svojemu nagonu

Ko sledimo svojemu nagonu in pohitimo otroku na pomoč v paniki obsojanja ali jeze (Kako si drzneš, ti nesramnež!) ali v poplavi simpatije (Ah, moj ubogi dojenček!) nenamerno pošiljamo sporočila, kot so:

  • Nekaj resnično groznega se je ravnokar zgodilo.
  • Ta svet je krut, nevaren in težak.
  • Ti si žrtev in potrebuješ mene, da te rešim.

Kako bi to lahko izgledalo? Tukaj so trije scenariji:

Prvi scenarij

Smo v parku ko kar od nekje neki otrok potisne vašega dveletnika na tla. Pohitimo na prizorišče in nemudoma divje pobiramo svojega otroka in ga držimo blizu sebe (»o, moj bog, si v redu?!«) medtem ko vpijemo na napadalca »Kako si lahko to storil?! Nič porivanja! Da ne bi tega še kdaj storil!« Naš otrok je začel jokati šele v trenutku, ko smo se začeli dreti in se zdaj trese in smrka.

Drugi scenarij

Naša 4-letnica pride domov iz šole in nam pove, da sta ji dva prijatelja rekla »ne moreš se igrati z nama«. Ne uspemo skriti svoje tesnobe in odgovorimo »Ah, no! To pa ni lepo. Kako si se počutila?« Naše vprašanje bi prav lahko bilo retorično, ker smo prepričani, da je bil naš otrok globoko prizadet (mogoče smo si celo priklicali v spomin dogodek iz otroštva, ko smo bili tako zavrnjeni) in s tonom svojega glasu spodbujamo žrtev z mešanjem ogorčenja in pomilovanja. Vprašamo »kaj si potem storila?« Naš otrok pa le skomigne z rameni, saj je izgubil vnemo in ga je preveč sram govoriti o tem.

Tretji scenarij

Svojega malčka smo pripeljali k prijateljem, da bi se z njihovim sinom igrala. Prijateljstvo zadnje čase rahlo peša, saj je njihov sinko malce neprijazen, ves čas vleče igrače iz rok vašega sina. V hiši je nov dojenček in napetost je še toliko večja, še vedno pa je težko čutiti empatijo do fantka s takšnim obnašanjem. »Vzel ti je igračo in zaradi tega si žalostna« priznamo svoji hčerki z vso empatijo, medtem ko je na njenem obrazu prazen izraz. Končno pa ne zmoremo več. Škripamo z zobmi in zarenčimo »Ne, dovolj je bilo! Ne moreš imeti še tega« in pograbimo igračo iz njegovih rok.

Enaki scenariji z drugačnim odzivom

Kaj pa. če bi se ti scenariji odvili kako drugače?

Prvi scenarij

Vidimo da je nekdo porinil našega otroka in živahno skočimo proti njemu. Prepoznamo znamenja glede na njegovo obnašanje in se spustimo na njegovo višino ter opomnimo »videla sem, kaj se je zgodilo. Porinil te je. Si v redu?« Izgleda zmeden, ni mu hudo. (če bi ga prizadelo, bi to priznali in mu z močnim, ne ponižnim glasom rekli »no, tole ti pa ni bilo všeč. Bolelo je.«) Osredotočimo se na to, da smo svojemu otroku dostopni in da zaznavamo nelagodje prisotnosti drugega otroka. To ni čas, da bi gradili ali kregali, nobeno od teh dejanj ne bo otroka naučilo pomembne lekcije. Drugi otrok je deloval po svojih nedoraslih impulzih in manj pozornosti kot bomo namenili temu, manj moči bo imelo to škodljivo obnašanje. Pustimo, da gre mimo, smo pa mirno pripravljeni na to, da bomo blokirali vse, kar bi se še lahko zgodilo med njima.

Drugi scenarij

Pogumno poslušamo hčerino pripoved o tem, kako je bila izključena iz igre in opazimo, da zanjo vse skupaj sploh ni bilo tako grozno. Izgleda, kot da preizkuša, kaj o tem menimo odrasli. In resnično si želimo, da bi bili mi tista varna oseba, do katere bi otrok prišel in z nami delil karkoli. Zato moramo v tistem trenutku potlačiti našo jezo in žalost in biti močni za naše otroke. Globoko zajamemo sapo in poslušamo pripoved odprtih misli in srca. Vprašamo z resničnim zanimanjem »Hm… waw… kaj si misliš o tem?«

»Žalostna sem bila.«

»Ja, seveda, žal mi je, da je bilo tako.«

In nato tišina. Za starše je to najbolj mučna vrsta tišine. Končno, po minuti ali dveh, ki se zdijo dolge kot ure, vaša hči reče: »Potem sem šla na gugalnico. Prišel je še Robi in igrala sva se supermana in superpunco.«

»To je pa slišati zabavno.«

Nato pa, če se zdi na mestu, ponudimo pomirjujočo misel »Veš… včasih otroci naredijo določene stvari zaradi tega, ker niso zadovoljni sami s seboj. Ko so ljudje srečni, so ponavadi do drugih prijazni.«

Tretji scenarij

Zavedamo se, da so malčki večkrat posesivni, predvsem kadar so doma. Kontroliranje, impulzivno vedenje je predvsem pogosto in je lahko pričakovano, ko pride do spremembe novega člana v družini. Zavedamo se tudi, da se otroci, stari 1-3 leta, šele učijo igrati skupaj in jemanje igrač (no recimo temu izmenjava) je eden od pogostih dogodkov, ki se jim pripetijo v tem času. Da bi te malčke lahko res dobro razumeli, je pomembno, da odstranimo svoje odrasle leče in prakticiramo bolj objektivno opazovanje situacije.

In tako smo tukaj. Naš otrok se zdi kot žrtev jemanja igrač in vedno, ko pride do tega, se zdi otrok zelo vznemirjen, mogoče celo travmatiziran. No, ali pa … to vidimo le mi, ker smo v vse skupaj vnesli preveliko mero lastnih čustev in delamo iz muhe slona? Ali projiciramo? Naš otrok se dobro zaveda, kakšen je sin naših prijateljev, ampak še vedno prosi za igro z njim. Je možno, da ji je vsa ta drama mogoče celo všeč v neki vrsti igre? Ali celo v tem uživa? Ampak ne morem pa tega kar pustiti, s tem spodbujam zlorabljanje, mar ne? Navsezadnje pa je bila res le igrača. Teh vrst igrač naša tako ali tako sploh ne mara. Hmmm …

Odločimo se, da bomo bolj odprti, radovedni in nevtralni glede celotne zadeve, čutno bomo opazovali in posredovali minimalno in odgovorno. Otrok igračo vzame, hči pa pogleda nas, damo ji vedeti »videla sem. Imela si igračo in Jaka jo je vzel.« Začne kričati v vznemirjenju in nato preneha. Poseže po igrači, uporabi vso moč in jo vzame Jaku. Jaka zavpije in ona mu igračo da nazaj v roke.

Takrat se zavemo, da je to, kar spremljamo, veliko bolj nedolžno, raziskovalno, zapleteno in obojestransko, kot se nam je sprva zdelo. Odločimo se, da bomo posredovali le, če se jemanje ne konča in takrat bomo to storili brez emocij ali iskanja krivca. »Hmm … Tokrat te bom ustavila, Jaka. Mogoče bosta našla nov način za igranje.« In sigurno ga bosta.

Kakšna sporočila sprejmejo otroci?

V teh vzgojnih scenarijih naši otroci prejmejo pritrdilna sporočila:

  • Neprijetne reči se dogajajo, ampak vse bo OK.
  • Moji starši razumejo, da otroci delamo napake in nam oprostijo. Ne označujejo nas z »dobrimi« ali »slabimi« otroki.
  • Lahko delim težka čustva in raziskujem situacije s svojimi starši, brez da bi jih vznemiril.
  • Moji starši me poslušajo in mi zaupajo. Dajejo mi ideje, kako se lahko spopadam s situacijami, nikoli pa mi ne govorijo, kaj bi moral ob tem čutiti.

Če smo se zmožni vzdržati, da v teh napetih situacijah ne reagiramo na podlagi svojih čustev, projekcij, predvidevanj ali druge emocionalne prtljage (vsaj večino časa), bomo lahko celo postali tista posebna oseba, kateri bo otrok vedno lahko zlahka zaupal in se bo ob tem dobro počutil. In to je eno največjih daril, kar jih starš lahko prejme.

Janet Lansbury

Nič ne zažene naših zaščitnih instinktov bolj močno kot takrat, ko so prizadeti naši otroci, pa naj bo to fizično ali psihično. Če jih je namenoma vznemiril drug otrok, izkusimo široko paleto čustev, ki jih skorajda ni mogoče nadzorovati. Da pa bi bili resnično v pomoč svojim otrokom v takšnih situacijah, mislim, da moramo sami sebe izzvati in storiti točno to: kontrolirati lastna čustva.

Ko sledimo svojemu nagonu

Ko sledimo svojemu nagonu in pohitimo otroku na pomoč v paniki obsojanja ali jeze (Kako si drzneš, ti nesramnež!) ali v poplavi simpatije (Ah, moj ubogi dojenček!) nenamerno pošiljamo sporočila, kot so:

  • Nekaj resnično groznega se je ravnokar zgodilo.
  • Ta svet je krut, nevaren in težak.
  • Ti si žrtev in potrebuješ mene, da te rešim.

Kako bi to lahko izgledalo? Tukaj so trije scenariji:

Prvi scenarij

Smo v parku ko kar od nekje neki otrok potisne vašega dveletnika na tla. Pohitimo na prizorišče in nemudoma divje pobiramo svojega otroka in ga držimo blizu sebe (»o, moj bog, si v redu?!«) medtem ko vpijemo na napadalca »Kako si lahko to storil?! Nič porivanja! Da ne bi tega še kdaj storil!« Naš otrok je začel jokati šele v trenutku, ko smo se začeli dreti in se zdaj trese in smrka.

Drugi scenarij

Naša 4-letnica pride domov iz šole in nam pove, da sta ji dva prijatelja rekla »ne moreš se igrati z nama«. Ne uspemo skriti svoje tesnobe in odgovorimo »Ah, no! To pa ni lepo. Kako si se počutila?« Naše vprašanje bi prav lahko bilo retorično, ker smo prepričani, da je bil naš otrok globoko prizadet (mogoče smo si celo priklicali v spomin dogodek iz otroštva, ko smo bili tako zavrnjeni) in s tonom svojega glasu spodbujamo žrtev z mešanjem ogorčenja in pomilovanja. Vprašamo »kaj si potem storila?« Naš otrok pa le skomigne z rameni, saj je izgubil vnemo in ga je preveč sram govoriti o tem.

Tretji scenarij

Svojega malčka smo pripeljali k prijateljem, da bi se z njihovim sinom igrala. Prijateljstvo zadnje čase rahlo peša, saj je njihov sinko malce neprijazen, ves čas vleče igrače iz rok vašega sina. V hiši je nov dojenček in napetost je še toliko večja, še vedno pa je težko čutiti empatijo do fantka s takšnim obnašanjem. »Vzel ti je igračo in zaradi tega si žalostna« priznamo svoji hčerki z vso empatijo, medtem ko je na njenem obrazu prazen izraz. Končno pa ne zmoremo več. Škripamo z zobmi in zarenčimo »Ne, dovolj je bilo! Ne moreš imeti še tega« in pograbimo igračo iz njegovih rok.

Enaki scenariji z drugačnim odzivom

Kaj pa. če bi se ti scenariji odvili kako drugače?

Prvi scenarij

Vidimo da je nekdo porinil našega otroka in živahno skočimo proti njemu. Prepoznamo znamenja glede na njegovo obnašanje in se spustimo na njegovo višino ter opomnimo »videla sem, kaj se je zgodilo. Porinil te je. Si v redu?« Izgleda zmeden, ni mu hudo. (če bi ga prizadelo, bi to priznali in mu z močnim, ne ponižnim glasom rekli »no, tole ti pa ni bilo všeč. Bolelo je.«) Osredotočimo se na to, da smo svojemu otroku dostopni in da zaznavamo nelagodje prisotnosti drugega otroka. To ni čas, da bi gradili ali kregali, nobeno od teh dejanj ne bo otroka naučilo pomembne lekcije. Drugi otrok je deloval po svojih nedoraslih impulzih in manj pozornosti kot bomo namenili temu, manj moči bo imelo to škodljivo obnašanje. Pustimo, da gre mimo, smo pa mirno pripravljeni na to, da bomo blokirali vse, kar bi se še lahko zgodilo med njima.

Drugi scenarij

Pogumno poslušamo hčerino pripoved o tem, kako je bila izključena iz igre in opazimo, da zanjo vse skupaj sploh ni bilo tako grozno. Izgleda, kot da preizkuša, kaj o tem menimo odrasli. In resnično si želimo, da bi bili mi tista varna oseba, do katere bi otrok prišel in z nami delil karkoli. Zato moramo v tistem trenutku potlačiti našo jezo in žalost in biti močni za naše otroke. Globoko zajamemo sapo in poslušamo pripoved odprtih misli in srca. Vprašamo z resničnim zanimanjem »Hm… waw… kaj si misliš o tem?«

»Žalostna sem bila.«

»Ja, seveda, žal mi je, da je bilo tako.«

In nato tišina. Za starše je to najbolj mučna vrsta tišine. Končno, po minuti ali dveh, ki se zdijo dolge kot ure, vaša hči reče: »Potem sem šla na gugalnico. Prišel je še Robi in igrala sva se supermana in superpunco.«

»To je pa slišati zabavno.«

Nato pa, če se zdi na mestu, ponudimo pomirjujočo misel »Veš… včasih otroci naredijo določene stvari zaradi tega, ker niso zadovoljni sami s seboj. Ko so ljudje srečni, so ponavadi do drugih prijazni.«

Tretji scenarij

Zavedamo se, da so malčki večkrat posesivni, predvsem kadar so doma. Kontroliranje, impulzivno vedenje je predvsem pogosto in je lahko pričakovano, ko pride do spremembe novega člana v družini. Zavedamo se tudi, da se otroci, stari 1-3 leta, šele učijo igrati skupaj in jemanje igrač (no recimo temu izmenjava) je eden od pogostih dogodkov, ki se jim pripetijo v tem času. Da bi te malčke lahko res dobro razumeli, je pomembno, da odstranimo svoje odrasle leče in prakticiramo bolj objektivno opazovanje situacije.

In tako smo tukaj. Naš otrok se zdi kot žrtev jemanja igrač in vedno, ko pride do tega, se zdi otrok zelo vznemirjen, mogoče celo travmatiziran. No, ali pa … to vidimo le mi, ker smo v vse skupaj vnesli preveliko mero lastnih čustev in delamo iz muhe slona? Ali projiciramo? Naš otrok se dobro zaveda, kakšen je sin naših prijateljev, ampak še vedno prosi za igro z njim. Je možno, da ji je vsa ta drama mogoče celo všeč v neki vrsti igre? Ali celo v tem uživa? Ampak ne morem pa tega kar pustiti, s tem spodbujam zlorabljanje, mar ne? Navsezadnje pa je bila res le igrača. Teh vrst igrač naša tako ali tako sploh ne mara. Hmmm …

Odločimo se, da bomo bolj odprti, radovedni in nevtralni glede celotne zadeve, čutno bomo opazovali in posredovali minimalno in odgovorno. Otrok igračo vzame, hči pa pogleda nas, damo ji vedeti »videla sem. Imela si igračo in Jaka jo je vzel.« Začne kričati v vznemirjenju in nato preneha. Poseže po igrači, uporabi vso moč in jo vzame Jaku. Jaka zavpije in ona mu igračo da nazaj v roke.

Takrat se zavemo, da je to, kar spremljamo, veliko bolj nedolžno, raziskovalno, zapleteno in obojestransko, kot se nam je sprva zdelo. Odločimo se, da bomo posredovali le, če se jemanje ne konča in takrat bomo to storili brez emocij ali iskanja krivca. »Hmm … Tokrat te bom ustavila, Jaka. Mogoče bosta našla nov način za igranje.« In sigurno ga bosta.

Kakšna sporočila sprejmejo otroci?

V teh vzgojnih scenarijih naši otroci prejmejo pritrdilna sporočila:

  • Neprijetne reči se dogajajo, ampak vse bo OK.
  • Moji starši razumejo, da otroci delamo napake in nam oprostijo. Ne označujejo nas z »dobrimi« ali »slabimi« otroki.
  • Lahko delim težka čustva in raziskujem situacije s svojimi starši, brez da bi jih vznemiril.
  • Moji starši me poslušajo in mi zaupajo. Dajejo mi ideje, kako se lahko spopadam s situacijami, nikoli pa mi ne govorijo, kaj bi moral ob tem čutiti.

Če smo se zmožni vzdržati, da v teh napetih situacijah ne reagiramo na podlagi svojih čustev, projekcij, predvidevanj ali druge emocionalne prtljage (vsaj večino časa), bomo lahko celo postali tista posebna oseba, kateri bo otrok vedno lahko zlahka zaupal in se bo ob tem dobro počutil. In to je eno največjih daril, kar jih starš lahko prejme.

Janet Lansbury

VIR: Zastarse.si

PUSTITE KOMENTAR