SPOČETJE – NAJVEČJA LOTERIJA, SMRT – NAJVEČJA GOTOVOST

2386

Predstavljajmo si, da je naše ime v bobnu za nagradno žrebanje, kjer je 500 milijonov imen. Možnost, da bi bilo izžrebano naše ime je 0,0000002 %. Tudi, če bi med tolikimi imeni bilo žrebanje vsak dan, bi bila možnost še vedno zelo majhna. Če vzamemo za primer, da živimo 100 let, ki vsebuje okoli 36.525 dni, je to v primerjavi z milijardo zelo malo.

Verjetno pa se premalo zavedamo, da je bila ravno možnost začetka našega življenja v okviru zgoraj podanih številk minimalna, s tem, da je bila možnost našega nastanka podana samo v enkratnem poizkusu. V nobenem drugem primeru to ne bi bili mi, ampak naš hipotetični brat ali sestra.

Naš nastanek je enkraten in neponovljiv dogodek

V enem brizgu sperme je približno 500 milijonov semenčic. To, da smo nastali ravno iz semenčica, ki je oplodilo jajčece, ravno mi, je enkraten in neponovljiv dogodek. V primeru, da bi namesto tega semenčica oplodilo jajčece drugo semenčice, nas ne bi nikoli bilo. Poleg tega je potrebno vzeti v obzir tudi dejstvo, da se mnoga že oplojena jajčeca, ne ugnezdijo v maternico in zato odmrejo ter se izločijo. Poznamo tudi spontane splave, ko je zarodek preslaboten, da bi preživel in zato odmre. Vidimo lahko, da je človek že na poti od spočetja do rojstva izpostavljen nevarnostim in, da je že čas od spočetja do rojstva, določena življenjska doba, ki zahteva od človeka že prvo soočenje z neizprosnimi naravnimi zakoni.

Način življenja odganja bistvena življenjska vprašanja

Takšna vprašanja, ob vrvežu, ki ga narekuje sodobni način življenja, se vse bolj odmikajo iz našega območja razmišljanja, saj smo se v skladu z miselnostjo tega sveta navadili razmišljati le o stvareh, ki imajo zgolj materialni značaj, ki pa nimajo velikega vpliva na kvaliteto našega življenja. Življenje, ki je naravnano v materialnost, človeka vse prevečkrat pusti praznega, pustega in nezadovoljnega. Posledica tega je nenehen strah pred preživetjem in življenje v začaranem krogu naprezanja za materialnimi dobrinami.

Človek se vse premalokrat ustavi ob zavedanju, da življenje ni nekaj samo po sebi umevnega, ampak nekaj tako velikega, da naše vsakdanje skrbi nimajo nobenega pomena, v primerjavi z veličino našega življenja. Hkrati pa lahko dejstvo enkratnosti in neponovljivosti v nas budi neskončno občudovanje in hvaležnost tako staršem in Tistemu, ki je našim staršem zaupal, da nam posredujejo življenje.

Smrt je edino gotovo dejstvo v našem življenju

Če smo na začetku razmišljali o neverjetno majhnih možnostih glede začetka našega življenja, razmišljajmo tudi o največji gotovosti, ki čaka vsakega človeka. Ta gotovost je smrt, ki ji nihče ne uide.

Od spočetja dalje, je vse, kar se s človekom dogaja, stvar danih okoliščin. Že samo rojstvo ni vezano na lokacijo ali na način (lahko pride do carskega reza). Kje in kako bomo odraščali je tudi stvar okoliščin. Tudi ni gotovo, kakšen poklic si bomo izbrali in ni gotovo ali bomo imeli službo, po možnosti še takšno, ki nas osrečuje. Stvar okoliščin je ali si bomo ustvarili družino in, če si jo bomo, ali nas bo življenje v družini osrečevalo. Stvar okoliščin je tudi ali bomo živeli na mirnem ali na vojnem območju, na območju blaginje ali revščine. Stvar okoliščin je tudi ali bomo verni ali neverni in tudi kakšne veroizpovedi bomo. Če se človek rodi npr. na področju, kjer prevladuje islam, je velika možnost, da bo prevzel islamsko veroizpoved.

Skratka, primeri, ki smo jih našteli, predstavljajo relativnost našega življenja. Kot rečeno je edina absolutna stvar, ki čaka vsakega človeka, smrt.

Človek živi v razponu med »točko A in točko B«

Človek tako živi v razponu med največjo loterijo in največjo gotovostjo. Največjo loterijo, spočetje, je vsak človek že »prestal«. To pomeni, da smo matematično gledano, začeli naše življenje v točki A, končali pa ga bomo v točki B. Kolikšna bo končna razdalja, med točko A in točko B, ne ve nihče. To lahko vemo le za tiste, ki so že umrli. Dejstvo je, da je naše življenje omejeno med ti dve točki. Kaj pa se bo dogajalo na, t.i., daljici našega življenja, ne ve nihče, oz. je odvisno od naših odločitev in trenutnih življenjskih okoliščin.

Kako preživeti do smrti?

 Dejstvo, da živimo in da bomo umrli, nas lahko spodbudi k razmišljanju, kako preživeti med začetkom in koncem našega življenja. Sodobna oblika življenja, ki človeka sili v zbiranje materialnih dobrin, ne pusti, da bi razmišljali o življenju, ki se nezadržno izteka. Razmišljanje o smrti je postala tabu tema na celotni družbeni ravni. Večino življenjskih moči porabimo za materialno preživetje, ki pa se bo tudi ob največji oblici materialnih dobrin prej ali slej izteklo.

Človek bi živel veliko bolj sproščeno, če bi se zavedal, da bi svet obstajal, tudi če ga ne bi bilo na svetu. To spoznanje je lahko za nas izhodiščna točka za začetek življenja v popolni neobremenjenosti. Že dejstvo, da je bivanje zastonjski dar, je lahko razlog našega veselja. Če pa poleg tega v življenju doživimo še kaj lepega je to lahko samo »bonus« na dar življenja.

Nagi smo prišli na svet in nagi ga bomo zapustili

Tudi, če bomo dočakali smrt v zlatih gradovih, bo smrt za nas neizprosna. Ko bomo postavljeni pred dejstvo, da bomo morali na zemlji pustiti vse pridobljeno bogastvo, bo to soočenje zelo boleče. Iz materinega telesa smo prišli nagi in v naročje matere zemlje se bomo prav tako vrnili nagi. V točki smrti sta si torej enaka največji revež in največji bogataš.

Sokrat je prišel do zaključka, da življenje ni njegova zasluga

Grški filozof Sokrat, ki je živel v 5. stoletju pred Kristusom, je prišel do zaključka, da je vse, kar je v življenju prejel, nezasluženi dar, česar se lahko samo veseli. Zavedal se je, da bi ga lahko tudi ne bilo. Dopuščal je tudi možnost življenja po smrti, zato je imel upanje tudi v bivanje v večnosti. Ravno zaradi zavedanja, da je življenje dar, mu ni bilo težko umreti in zapustiti ta svet. Kljub na videz klavrnemu koncu, ko je bil obsojen na smrt z izpitjem strupa, je bilo njegovo življenje izpolnjeno.

Jezus Kristus v polnosti daruje svoje življenje za druge

Slabih pet stoletij kasneje je Jezus Kristus še nadgradil to, o čemer je razmišljal Sokrat. Jezusovo življenje je bilo v človeških očeh še bolj klavrno. Živel je dobrih trideset let in se preživljal v glavnem s tesarstvu, ki takrat ni bil zavidanja vreden poklic. Zadnja tri leta je preživel kot popotni pridigar in zdravilec, v družbi svojih dvanajstih apostolih. Ker je bil brez »dlake na jeziku« in si je upal vedno povedati resnico v obraz, ga je to stalo življenja. Bil je obsojen na smrt na križu in na ta način v človeških očeh končal svoje življenje na enega najbolj krutih možnih načinov. Ker pa je svoje življenje dosledno preživel v darovanju za druge, še posebej, ko je daroval samega sebe na križu, ga je darovanjska ljubezen napravila nesmrtnega in ga zapisala v središče zgodovine človeštva. Da je Jezus Kristus središče zgodovine, lahko vidimo tudi po tem, da ves svet šteje leta po njegovem rojstvu.

Naše življenje je vsa naša zgodovina

Ljudje smo postavljeni pred izbiro: ali bomo iz dneva v dan bolj zamorjeni, zaradi zavedanja, da se nezadržno bliža dan, ko se bo naše življenje izteklo ali pa bomo vsak dan sprejeli kot novo možnost za čudenje nad lepoto življenja. V drugem primeru bomo kljub fizičnemu staranju vsak dan bolj bogati, v prvem primeru pa bomo vsak dan bolj prazni in naveličani.

Ob tem se je potrebno zavedati, da človekovo življenje ni samo trenutek, ki ga živimo, ampak vsa njegova zgodovina od spočetja do sedanjega trenutka. Vsa preteklost in sedanjost je lahko dobra popotnica za življenje v prihodnosti. Glede na to, da imamo vsak dan več življenjskih izkušenj, tako pozitivnih kot negativnih, lahko na prihodnost gledamo z vedno večjo gotovostjo, saj nas pretekle in sedanje izkušnje učijo, kako živeti v prihodnosti.

V primeru, da nas je do sedaj vsakdanji življenjski ritem puščal praznega in negotovega, nas lahko ta izkušnja nauči, da bomo v prihodnosti naredili radikalno spremembo. Res je, da človek, kljub življenjskemu nezadovoljstvu, raje ostane v ustaljeni obliki življenja, ker si ne upa tvegati. K temu smo še posebej nagnjeni Slovenci, saj raje životarimo, kakor pa živimo. Raje izberemo 100 let životarjenja, kakor pa 20 let življenja.

Pri svetnikih se ne sprašujemo »kako dolgo so živeli«, ampak, »kako so živeli

Za zgled kvalitete življenja si lahko vzamemo svetnike, pri katerih se nihče ne sprašuje, kako dolgo je živel, ampak kako je živel. Tako Dominik Savio, ki je živel 15 let, kot Mati Terezija, ki je živela 87 let, sta znana po tem, da sta znala živeti. Prvi je že v rosni letih odkril, da je smisel življenja v iskanju večnih stvari, med katerimi je največja ljubezen, druga je velik del svojega življenja živela od ljubezni, ki jo je izkazovala najbolj ubogim in zapuščenim. Nihče od obeh ni imel materialnega premoženja, oba pa sta imela veliko srce, ki je pustilo pečat v njunem življenju in v življenju tistih, s katerimi sta živela.

Pri Domininiku Saviu je bila pot od točke A do točke B časovno krajša, kot pri Materi Tereziji, pri obeh je na tej poti prevladovala čista in iskrena ljubezen. Ljubezen je edina stvar, ki bo ob vseh drugih minljivih stvareh, obstala. Zato je odgovor na vprašanje, kako preživeti kvalitetno od točke A do točke B naslednji: živeti v (L)ljubezni, kar pomeni, svoje življenje darovati in se zanj nenehno zahvaljevati. Na ta način bomo v moči (L)ljubezni tudi od točke B dalje nadaljevali bivanje v večnem življenju.

Amadej Jazbec

 

 

 

PUSTITE KOMENTAR