V tovarni zakramentov

2944

Čas po veliki noči, v maju in juniju, je v večini slovenskih župnij namenjen birmanskim slovesnostim in slovesnostim prvega svetega obhajila. Verjetno se še marsikdo izmed nas spomni dneva, ko smo pristopili k prejemu obeh zakramentov. Lepo pripravljene slovesnosti, morda tudi kakšna potočena solza sreče, potem pa popoldansko praznovanje v okviru svoje družine. Vsi, ki smo bili udeleženi ob omenjenih slovesnostih se lahko vprašamo, kaj je od tega ostalo v naših srcih, predvsem kako se to danes pozna v našem življenju?

V Sloveniji jemljemo zakramente kot nekaj samo po sebi umevnega

V Sloveniji in tudi drugod, kjer je krščanstvo prisotno že dolga stoletja, prejem zakramentov jemljemo kot nekaj samo po sebi umevnega. Samo po sebi umevno se nam zdi, da otrok, nekaj časa po rojstvu, prejme krst, v tretjem razredu sveto obhajilo, v osmem ali devetem razredu pristopi k birmi. Birmanska slovesnost je za večino kristjanov še zadnje dejanje, preden dokončno opustijo stik z župnijo in hkrati tudi stik z Bogom.

Eno govorimo, drugo pa delamo

To je nekaj podobnega, ko če bi npr. bili navzoči v tovarni pri nastanku avtomobila. Verjetno bi bili zelo začudeni, če bi nov avtomobil postavili v garažo in tam počakali, da bi skozi leta dokončno zarjavel. Samo po sebi umevno se nam namreč zdi, da začne avtomobil takoj služiti svojemu namenu, s tem, da opravi, kar se da veliko uspešnih voženj in s tem tudi veliko prevoženih kilometrov.

Povprečni slovenski kristjan je, žal, podoben avtomobilu ali katerikoli drugi stvari, ki ne služi svojemu namenu. Zato lahko tudi tukaj iščemo vzroke za splošno človekovo nezadovoljnost in razklanost, saj tudi v zakramentalnem življenju eno govorimo, drugo delamo. Po zakramentih nam namreč Bog nalaga, da smo njegovi ambasadorji na zemlji, kar pomeni, da prispevamo k blaginji, večkrat pa delamo ravno obratno, da smo ambasadorji satana, ki trosi razdor in nasilje med ljudmi.

Podeljevanje zakramentov po »tekočem traku«

Sistem podeljevanja zakramentov je podoben tekočemu traku v tovarni. Vse je omejeno na določen proces, ki je v obveznem obisku verouka, svete maše, ko mine doba, ki je predpisana za prejem zakramentov, jih kandidati tudi prejmejo, ne glede na njihovo duhovno stanje. Predvsem za prejem birme je od Cerkve predpisano določeno znanje, vendar tudi, če kdo ne obvlada zahtevane snovi, duhovnik, ki je odgovoren za pripravo, navadno popusti pod pritiski otrokove družine, saj za birmanski dan že daleč vnaprej rezervirajo gostinski lokal za birmansko pojedino in zabavo.

Splošno vprašanje vere

Če je v župniji kakšen »nemogoč« duhovnik, ki »komplicira«, starši ali drugi sorodniki hitro pokličejo ali obiščejo škofa, ta skupaj s starši pritisne na duhovnika, ki se praviloma ukloni. Pri vsem tem se redko kdo vpraša, kje je tukaj vera v moč zakramentov in v Božje delovanje preko njih? Vprašanje vere ni aktualno samo pri tistih, ki želijo prejeti zakramente, ampak tudi pri tistih, ki jih podeljujejo, vključno s škofi.

Najprej se je potrebno vprašati, zakaj sploh prejeti zakramente, če je že vnaprej znano, da po njih ne bomo živeli? Osnovni pogoj za prejem zakramentov je vera, tej pa takoj sledi svoboda.

Zakramenti brez vere so lahko človeku v škodo

Ko je Jezus po vstajenju poslal svoje učence oznanjevat evangelij, jim je naročil: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16, 15–16).

Če pozorno beremo, Jezus ne govori o tem, da je dovolj za zveličanje krst, ki je podlaga za druge zakramente, ampak ima bistveni pomen vera. Torej, če človek prejme krst in zakramente, ki mu sledijo brez vere, nima to nobenega pomena, ampak mu je lahko to celo v škodo. Predstavljajmo si npr. nekoga, ki se vpiše v šolo vožnje za avtobus. Ker se mu zaradi različnih izgovorov ne ljubi učiti voziti, zahteva on in morda še njegovo sorodstvo od izpitne komisije, da mu kljub temu da vožnje z avtobusom ne obvlada, podelijo licenco z opravljenim izpitom. Obstaja velika možnost, da bi že na prvi vožnji, kjer bi vozil avtobus poln ljudi, napravil nesrečo. Tudi usposobljenim šoferjem se večkrat zgodi nesreča, koliko bolj še neusposobljenim.

Pri zakramentalnem življenju je zadeva še bolj problematična, ker živeti zakramente, pomeni sprejemati odgovornost, od katere je odvisno večno življenje. Če se zgodi nesreča, človek izgubi življenje, če pa človek prejema zakramente in ne živi v skladu z njimi, ga lahko to stane večnega življenja.

Vzgoja za ljubezen ali bolezen

Pri majhnih otrocih, ki prejemajo krst, ne moremo govoriti niti o veri niti o svobodi, zato so za vzgojo v veri in v svobodi odgovorni njegovi starši. Če starši želijo prejem zakramentov zgolj zato, ker je to navada ali želja starih staršev, potem s tem škodujejo otroku. Še huje je, ko starši govorijo svojemu veroučencu, da naj le zdrži do birme, potem bo lahko delal, kar bo hotel.

To je namreč vzgoja za dvojno življenje, kateremu z eno besedo rečemo hinavščina. Otrok se že pri verouku s pomočjo svojih staršev in ob molku katehetov (na)uči, da je pomembno to, kar se vidi na zunaj, kar pa je znotraj človeka itak ni pomembno. Takšen način (ne)vzgoje vodi v življenje, ki temelji na laži, kar pa lahko povzroča tudi psihosomatske bolezni. Človeku namreč povzroča zunanje pretvarjanje, da je nekaj drugega, kar čuti globoko v notranjosti, hude psihične napore, kar se praviloma izrazi v bolezenski obliki.

Živeti zakramentalno življenje pomeni ravno obratno: živeti v ljubezni in resnici. To sta sicer dva poznana pojma, ki pa ju je težko udejanjiti v življenju.

Ljubezen se izraža v darovanju za druge

Odgovor na vprašanje ljubezni dobimo, če se ozremo na križ. Tam vidimo Jezusa Kristusa, ki trpi in umira za vse človeštvo. Ravno iz Kristusovega križa izvirajo zakramenti. Biti krščen namreč pomeni biti potopljen v Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Biti birman, pomeni, biti poslan v moči Svetega Duha, oznanjat veselo znanilo, da nas je Kristus s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem odrešil greha in smrti ter nam dal delež večnega življenja. Pristopati k evharistiji, prejemati Kristusovo telo, pomeni, da pri mašni daritvi postajam podoben Kristusu, saj se mi daje v hrano, ki je hrana za večno življenje.

Če smo polni Kristusovega življenja, potem smo polni ljubezni, kar pomeni, da smo tudi mi na vsakem koraku pripravljeni dati življenje za druge. Dati življenje ne pomeni samo, da smo hipotetično pripravljeni na mučeništvo, ampak da smo sposobni videti človeka, ki potrebuje našo pomoč.

Vera ni sama po sebi umevna

Ko pristopamo k zakramentom, se moramo iskreno vprašati: Ali resnično verujemo, da po njih deluje Bog. Ali verujemo, da smo po krstu prejel Božje življenje? Ali verujemo, da po birmi prejmemo odgovornost za krščansko življenje, ki je v oznanjevanju evangelija. Oznanjevati evangelij pomeni, da zanj pričujemo, kot Kristusova priča. Ali verujemo, pa je pod podobo kruha in vina navzoč in delujoč živi Jezus Kristus?

Vera je dar, zato ni samo po sebi umevno, da smo vsi ljudje enako sposobni verovati. Ima pa vsak človek dar za resnico. Če je človek sposoben lagati samemu sebi in drugim, pri zakramentalnem življenju, koliko bolj mu bo lažje lagati v vsakdanjih stvareh.

Zunanji izraz krščanstva je, da nihče ne trpi kakršnegakoli pomanjkanja

Glede na to, da živimo v družbi, kjer je najpomembnejše lastno preživetje in lasten užitek, si je potrebno priznati, da ta družba nima veliko zveze s krščanstvom. Primer krščanske družbe je zapisan v svetopisemski knjigi Apostolska dela: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2, 44–45).

Ob pričujočem besedilu lahko vidimo, da se zakramentalno življenje kaže v tem, da v skupnosti, kjer prebivajo Kristusovi učenci, nihče ne trpi pomanjkanja. Prejem zakramentov na način, ki smo mu priča v Sloveniji, človeka ne vzgaja za čut za skupnost, ampak za egoizem. Retorika v stilu »jaz pa imam zakramente« je potrošniška, saj tudi za kolo rečem »da ga imam«. Zakramenti niso stvar posedovanja, ampak stvar Božjega življenja v nas. Božje življenje pa se izraža, če živimo sočutno in solidarno s tistimi, ki so v kakršnemkoli pomanjkanju.

Zakramenti niso lastnina, ampak zahtevajo odgovornost

Cerkev na Slovenskem bi si lahko pridobila verodostojnost, če bi delovala podobno kot Cerkev v času apostolov. Vsak, kdor bi prejel krst, bi hkrati prinesel lastno premoženje in ga dal v upravo skupnosti. Iz tistega premoženja bi lahko živeli vsi, ki pripadajo tej skupnosti. Poleg tega bi bila naloga skupnosti, da prinaša kvaliteto življenja v družbo, v kateri živi.

Cerkev iz leta v leto izgublja svoje člane ravno zaradi nesposobnosti umestitve zakramentov v vsakdanje življenje. Zakramenti v prvi vrsti niso nagrada ali celo lastnina, ampak nalagajo življenjsko odgovornost.

Veliko vprašanje je, koliko se pogovarjamo o vzgoji za odgovornost pri slovesnostih, ob prejemu birme in prvega obhajila. Žal, gledano v celoti, tudi ob prejemu zakramentov, najbolje živijo trgovci in gostinci, koliko pa nam zakramenti dajejo moči za življenje, pa ostaja praviloma neodgovorjeno vprašanje.

Ali je smisel v podeljevanju zakramentov otrokom?

Današnji rod kristjanov na slovenskih tleh je v veliki meri rod brezvercev. To pomeni, da je so sicer prisotna zunanja znamenja krščanstva, v globini človeka pa je velika praznina, kar se kaže v splošnem nezadovoljstvu in zagrenjenosti. Znamenje krščanskega življenja pa je veselje in sočutje. Ob tem dejstvu se je potrebno vprašati ali je sploh še smiselno podeljevati zakramente otrokom, če so njihovi starši, ki bi morali biti njihovi prvi verski vzgojitelji, tudi sami brez vere.

Po splošnem prepričanju še mnogi menijo, da je potrebno podeljevati zakramente otrokom, ker lahko v primeru smrti pridejo v pekel. To je miselnost, ki je nesvetopisemska in nekrščanska.

Industrijsko podeljevanje zakramentov vodi v skrunjenje svetega

Zgoraj naveden odlomek govori, da bo rešen tisti, ki bo veroval in bo krščen. Če bo samo krščen brez vere, to ni zagotovilo večnega življenja. Lahko pa nekdo samo veruje pa nima možnosti, da bi bil krščen, vendar v primeru, da ta človek umre, velja za krst njegova želja.

To pomeni, da je industrijsko podeljevanje zakramentov ne samo nesmiselno, ampak celo pomeni skrunjenje svetih znamenj. V ozadju tega je tudi potrošniška miselnost, saj se na takšnih slovesnostih nabere več denarja, kot pa ob običajnih dnevih.

Za opomin naj nam bo odlomek iz Jezusovega govora na gori: »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in nato obrnejo ter vas raztrgajo« (Mt 7, 6).

Amadej Jazbec

 

1 Komentar

  1. “Cerkev iz leta v leto izgublja svoje člane ravno zaradi nesposobnosti umestitve zakramentov v vsakdanje življenje…” ste napisali, spoštovani avtor.

    Morda bi se s to mislijo lahko celo strinjal, če bi vse ostalo bilo tako kot treba. Torej tako, da bi bilo v skladu z Jezusovim naukom.
    Katoliška cerkev namreč že dolgo časa, stoletja, služi zgolj Mamonu; bi sicer kopičila neizmerna bogastva in gradila slonokoščene gradove? Namesto, da bi delila ubogim? Oboje: duhovno in materialno. Običajna reakcija klerikov in z njimi povezanih prisklednikov na takšne pripombe (po njihovo: očitke) je: saj ima cerkev ogromno organizacij, ki skrbe za reveže, Karitas, domove za sirote in podobno… Spoštovani, to je lahko le maža za oči tistim, katerim se ne ljubi misliti. Karitativna dejavnost katoliške cerkve je le drobtinica od vsega nakopičenega bogastva. Žal. Sicer ne bi imeli svetniški ljudje, kakršen je Pedro Opeka takšnih težav pri financiranju svoje izjemne dejavnosti.
    V deželah, kjer je bila “vera” desetletja “zatirana”, je po “osvoboditvi” skušnjavec skoraj popolnoma prevzel klerike Katoliške cerkve. Služijo Mamonu. Sicer ne bi bilo zloglasnih Zvonov v Sloveniji (in še in še…), v sosednji nam Hrvaški si nadškof in kardinal ne bi gradil palače s fasado iz oniksa. In se ne bi iz preračunljivosti vmešavali v politiko, in kar je še najhuje, ne bi poveličevali – nekateri tudi odkrito – nacifašističnih kolaborantov. (In opravljali maš zadušnic za, denimo, Antejem Paveličem – Če mene vprašate, je to blasfemija brez primere.)
    Zgornje besede sem postavil med narekovaje, in to z razlogom. Vera namreč ni bila nikoli in nikjer zatirana, kajti vera je globoko intimno, slejkoprej čustveno stanje. Zatiranje je med narekovaji zato, ker imam kot vernik dolgoletne izkušnje iz t.i. totalitarizma v Sloveniji pred ’91. Moram reči, da bilo pravega življenja cerkvenega občestva bistveno več, kakor sedaj. Mladi smo v 60. in 70. letih z veseljem sodelovali v župnijskem življenju, v vseh možnih vsebinah – pa najsi bo to druženje mladih na vse možne načine, vzdrževanje cerkev, izleti, romanja, glasbene aktivnosti… cerkveno občestvo nikakor ni bilo zatirano, še več, pravih, srčnih, pripadnikov nas je bilo bistveno več, kakor sedaj.
    Zdaj: tega ni več. Oziroma to počno le še redki. Vedno ožji krog. Zaprt, upravičeno jih ima okolica za tercialke, klerikalce, koristoljubce.
    Osvoboditev pa sem postavil v narekovaje zato, ker mi ni jasno, kdo in predvsem od česa nas je osvobodil. (Morda pa bi moral pristaviti še vprašaj – ?)
    Torej.
    Svetla iskrica upanja je Franšišek. Tisti iz Rima, Vatikana, saj veste. (Škoda, da ni kakšnih 20 let mlajši.)
    Poslušajmo ga. Prodajmo svoje tiare in razdelimo izkupiček potrebnim, ne ukvarjajo se s kopičenjem posvetnosti, ne sodimo (da ne bomo sojeni). Bodimo sočutni, izkazujmo bratom in sestram pozornost in bližino.
    In svet bo za vse lepši.
    Zakramento, o katerih teče beseda v tem prispevku pa nam bodo podeljeni po samam Jezusu. Krstna voda, krizma in hostija pa bodo postali le zunanji znak, praznovanje in pravzaprav nepomembni. Banalnost, takorekoč.

PUSTITE KOMENTAR