»Partnerka mi je zaupala spolno zlorabo. Sem čisto izgubljen. Naj ostanem? Grem?«

9207

Zloraba je beseda, o kateri ljudje ne želimo slišati, brati ali se o njej pogovarjati. Ne želimo je imeti v našem besedišču, saj nas vedno znova opomni na nekaj, na kar bi najraje pozabili, se od tega preprosto distancirali, ali celo potlačili v podzavest, kjer bi lahko ostala skrita in pozabljena. Zloraba ti vzame vse, pusti pa tisto najhujše. Občutke sramu, zavrženosti, zapuščenosti, gnusa, prezira in krivde, ki preživele tako ali drugače vsakodnevno spremljajo skozi življenje. Krojijo njihove navade, vplivajo na odnos, ki ga imajo do sebe in bližnjih, ter snujejo temelje privlačnosti, ki jih vodijo k izbiri partnerja in gradnji partnerskega odnosa. Posledicam, ki jih za seboj pusti zloraba, ni mogoče ubežati. Ni se jim mogoče izogniti ali jih utišati. Kriki po pomoči nas vedno znova nagovarjajo k razrešitvi. K osvoboditvi težkih bremen in bolečin, ki jih je zloraba zadala, v želji in upanju, po mirnejšem, svobodnejšem in varnejšem življenju.

Mag. Nataša Ropret je psihoterapevtka na inštitutu Additivo.

Kaj je zloraba? Kdaj in kako se vse skupaj začne? Kakšen je svet oseb, ki so preživele zlorabo? Kako zloraba narekuje in osmišlja partnerski odnos? Kako najti besede in pogum, da lahko s partnerjem o zlorabi spregovoriš? Da mu doživeto sploh lahko zaupaš. Kako pomagati partnerjem, ki so se znašli v ljubezenskem odnosu z osebo, ki je doživela zlorabo? Kaj doživlja ona in kaj on? Kaj čaka par, ki se odloči ostati skupaj in zlorabo predelati, v želji, da bi lahko oba v partnerstvu zadihala z novimi pljuči in odnos zasnovala na drugačnih temeljih, so vprašanja, ki smo jih zastavili mag. Nataši Ropret, zakonski in družinski terapevtki, ki skozi terapevtski proces na Inštitutu Addictiva pomaga osebam, ki so preživele zlorabo, njihovim partnerjem in osebam, ujetim v krog seksualnih odvisnosti in (so) odvisniških odnosov.

Telo nikoli ne laže. V sebi nosi skrite spomine o dogajanju, tudi če zanje še nimamo besed.

Zloraba. 7 črk. Povezanih v eno besedo, ima moč, da se ljudje nanjo različno odzovemo. Beseda, ki v nas sproži nekaj, kar si želi spregovoriti. Nekaj, kar je ostalo neizrečeno. Tudi ob branju knjige, gledanju televizije ali poslušanju radia, pogovora, se nam lahko pripeti marsikaj?

Filmi lahko v človeku prebudijo marsikaj, zlasti če je oseba preživela zlorabo, ki ni bila nikoli ozaveščena. Temu običajno rečemo sprožilci travme (trigerji) iz okolice. V tebi se nenadoma nekaj prebudi in ne veš, kaj se ti dogaja. Z nekom sem nekoč gledala film, kjer je bila prikazana spolna zloraba in oseba, ki je bila tedaj poleg mene, je med gledanjem prizora doživela paničen napad. Bila sem popolnoma šokirana, ker nisem vedela, kaj se dogaja. Zakaj, čemu? Oseba je odvihrala v kopalnico, se zaklenila in me na kolenih prosila, če jo lahko pospremim do avta, da bi se vanj zaklenila, saj se bo le tam počutila varno. V avtu se je umirila, skupaj sva predihavali in ko se je vsaj malce umirila, mi zaupala, kaj se ji je pripetilo.

Kakšni so še lahko nenadni odzivi oseb, ki so doživele zlorabo?

Pomembno je, ali je oseba, ki je spolno zlorabo doživela, le to ozavestila ali ne. Tudi v primeru, ko je spolna zloraba ozaveščena, je lahko tako zelo globoko potlačena, da se preživela z njo več ne želi ukvarjati. »Želim si biti srečna, zadovoljna in naredila bom vse, kar je v moji moči, da se s tem ne bom več ukvarjala.« To je obrambni mehanizem. Zakaj? Ker spomini in samo dejstvo, kaj je ta oseba preživela, preprosto preveč boli. »Že celo življenje sem zaradi tega močno trpela. Imela sem že tako zelo uničeno življenje, da sedaj, ko stojim na pragu novega partnerskega odnosa, ki se mi zdi še posebej obetajoč, si z premišljevanjem, spominjanjem in kakršnim koli ukvarjanjem s preteklo zlorabo, res ne želim ponovno uničiti življenja. Ni šanse.«

Drugo je, ko je zloraba tako potlačena, lahko povsem disocirana, da lahko v določenem obdobju svojega življenja, ali celo v določenih intervalih ob različnih sprožilcih iz okolja, doživljaš nekaj, česar ne znaš imenovati. Nekateri žal ne morejo priklicati spomina na zlorabo, imajo pa vse senzacije, doživetja in vedenja zlorabljenega. Nekaj, kar zate še nima imena in preprosto ne veš, za kaj točno gre. To velja zlasti za zlorabe, ki so bile doživete pred 3. letom starosti. Do te starosti pri otrocih v možganih spomin in besede še niso razvite, z njimi torej še ni moč operirati, telo pa čuti čisto vse. Aparat za čutenja je že povsem razvit. Telo vse ve in si vse občuteno zapomni. Čutenja so tukaj, telesni odzivi in senzacije tudi, ker pa še ni besed, ki bi vse to poimenovale, opredelile in nekam umestile, si ujetnik okoliščin in dogajanja, saj ne veš, za kaj se gre.

Oseba, ki je bila zlorabljena, nevede enostavno sploh ne ve, da si v resnici želi okrevanja.

Sama ne verjamem v naključja, ampak sem mnenja, da kar nas pritegne, nas pritegne z razlogom. Ne veš, kaj je tisto, kar te pritegne, veš, da se počutiš nagovorjen. Kot bi si tega želel, sočasno pa nekako ne.

Življenje oseb, ki so preživele zlorabo, je drugačno. Če je oseba doživela spolno zlorabo in je le ta ostala nepredelana, postaneta njeno življenje in spomini na pretekle dogodke, kot sestavljanka iz številnih koščkov. Kot razmetani koščki puzzlov, ki ležijo na mizi. Majhni nepovezani koščki, med katerimi pripadnosti/ujetosti in povezave, da bi lahko skupaj sestavili celo sliko, ni. Majhni koščki in njihova razpršenost je bil namreč edini način, ki ga je imela duša, da je lahko po zlorabi preživela.

Ko pridejo ljudje na terapijo in odkrivajo svojo preteklost, sestavljajo dogodke v povezano zgodbo, ugotovijo, da so vedno skušali pomagati tistim, ki so se znašli v stiski. Da so jih vedno skušali reševati. Pogosto sem slišala stavek: »Neverjetno, kako sem kot vzgojiteljica vedno želela zaščititi te majhne punčke.«

Knjige, filmi, študij … marsikdo se odloči za določen študij, pa nekako sploh ne ve, zakaj. Kaj je tisto, kar ga/jo žene pomagati drugim?

Impulzi, ki jih ženejo, so v telesu tako zelo močno prisotni, kajti duša si želi samo razrešiti preteklost. Želi si razrešiti to, kar se je zgodilo in posledice, ki jih je pustilo. Dokler ne pride do tovrstne razrešitve, osebe preprosto niso eno. Res je težko živeti eno polno življenje z občutkom raztrganosti in fragmentiranosti.

Ljudi je groza, kaj jih čaka. Ne vedo, da so tisto najhujše preživeli. Da je tisto najhuje mimo.

Se ljudje bojimo brskanja po preteklosti? Nas je morda strah spominov, ugotovitev in razreševanja, saj nekako ne vemo, kaj nas čaka in kaj vse bi lahko odkrili?

Ne samo, da je ljudi strah, groza jih je. »Ker ne želim, da bi šel še enkrat v tisti pekel in vse podoživel«. Človek hrepeni po razrešitvi, sočasno je prisoten upor telesa, upor duše, ki si preprosto ne želi več tja, kjer se je vse zgodilo. Nikoli več se ne želi srečati s tistim, kar je doživela, pretrpela in preživela. Zakaj ne? Ker to tako zelo boli. Občutek imaš, da boš od groze umrl. Ljudi je strah, da bodo isto bolečino, grozo, gnus in prezir še 1x doživeli in da tega tokrat ne bodo preživeli.

Ljudje ne vedo, in to v terapiji znova in znova ponavljamo, da so tisto najhujše že preživeli. In tukaj je izjemno pomembna vloga terapevta, da na to stanje osebe na terapiji konstantno opozarja in jih tako opogumlja. Da so tisto najhujše preživeli. Da sedaj. ta groza le prihaja za njimi. To so popotresni sunki, potres je že 20 let mimo. Vedno je namreč v ozadju vprašanje preživetja. Lastnega preživetja.

Čeprav se navzven ne vidi, osebe, ki so doživele zlorabo, globoko v sebi čutijo konstanten nemir. Le ta postane zvesti spremljevalec njihovega vsakdanjega življenja. Razpeti med uporom in željo, med hrepenenjem in strahom. Tovrstno življenje mora biti res naporno.

V terapevtskem žargonu vedno rečemo, da so ljudje neverjetno iznajdljivi. To so preživeli. Namenoma uporabljam izraz preživeli in ne žrtev, saj z izrazom preživeli želimo okrepiti človeka. Ker se je izkopal ven iz nečesa, kar ga je povsem presegalo. Česa vse se ljudje ne poslužujejo, da bi se lahko zaščitili in preživeli. A tudi to ne umiri tistega nemira, ki ga omenjate.

Zloraba ti vzame vse. Vzame ti besede, občutke, srečo, veselje, stik s samim seboj.

Obrambnih mehanizmov je neverjetno veliko. Vse z enim samim namenom – utišati, sprostiti ta notranji nemir in preživeti.

Sama delam s seksualnimi odvisniki in njihovimi partnerji, kjer gre za omilitev bolečine, ki se skriva vedno znova v ozadju vedenj zasvojenih oseb. Lahko govoriva o kemični ali nekemični odvisnosti. Pri ženskah, dekletih, so to lahko motnje hranjenja. Na področju spolnosti je lahko seksualna anoreksija, seksualno prenažiranje, kjer zasvojeni zapadejo v odvisnost in sploh ne vedo, kdaj so na neki točki prestopili mejo. Nakupovanje. Nori, nešteti odnosi ali totalna izolacija od odnosov-nikogar ne spustim k sebi. Seksualna anoreksija-anoreksičen sem na področju spolnosti, na področju odnosov, ker telo enostavno ugasne.

Ne glede na ves trud, ki ga lahko oseba vloži v to utišanje, se ta nemir vedno znova pojavlja.

Stisk in tovrstnih vedenj je veliko, vendar se zdi, kot da tega nekako v vsakdanjem življenju ne opazimo. Še v pogovorih z bližnjimi verjetno težko pride do tovrstnih priznanj. Kot da bi se tega sramovali. Kot da bi se sramovali klica na pomoč?

To se ne da opaziti, ker je to naučen vzorec. Zlorabo se je vedno skrivalo. Odvisno je tudi, ali se je le ta zgodila v otroški, najstniški ali odrasli dobi. Posebej težko je, če je zlorabi sledila grožnja o hudih stvareh, ki se bodo pripetile, v kolikor bo oseba o dogodku spregovorila. Taktika tistega, ki zlorablja je, da z ustrahovanjem prepreči preživelemu, da bi o zlorabi spregovoril. Vse strategije, ki jih uporabi, so z namenom, da bi tovrstno ravnanje ostalo skrito. Da zloraba ostane skrita. In to sporočilo preživeli seveda odnese s seboj. To so stvari, o katerih preprosto ne smeš govoriti. O zlorabi ne moreš spregovoriti. In da, zloraba ti vzame vse. Vzame ti besede, občutke, srečo, veselje, stik s samim seboj. Ugrabi ti telo. Sprašuješ se, kaj naj še narediš, zagrabiš, česa naj se še okleneš, da boš preživel. Da boš lahko v vsakdanjem življenju sploh živel. Da boš enkrat končno svobodno zadihal in zaživel v enem pristnem intimnem odnosu. In tam tudi zdržal.

Zloraba je prestopanje osebnih meja, s strani drugega

O zlorabah se govori in piše, vendar imam pogosto občutek, da imamo ljudje težavo z razumevanjem, kaj ta beseda v praksi dejansko pomeni. Kako se zloraba kaže? Kaj zloraba sploh je? Že misel na spolno zlorabo nas nemudoma asociacij zgolj na posilstvo?

Bom dala kar konkreten primer. V družini je odraščajoča najstnica, ki se razvija. Njeno telo postaja žensko. Enostavno je doma nekdo, ki se konstantno, zaradi svojih nerazrešenih vsebin, obrega ob njeno telo. Prisotne so različne seksualne opazke. Besede so pospremljene s tisto seksualno konotacijo, s tistim seksualnim vzdušjem in pogledi, ki jih telo najstnice čuti, vse to je preveč. Ker telo vse čuti.

Opazke, pripombe in opombe, ki jih je deležno njeno telo, se bodo vanj usidrale in na njenem telesu pustile pomemben pečat. Njeno telo se bo zaradi tovrstnih ravnanj pričelo obnašati podobno, kot da je bilo zlorabljeno.

Kaj je zloraba? Vsako prestopanje osebnih, fizičnih, spolnih in čustvenih meja. Brez moje privolitve. To je vdor v moje telo. Lahko je vsak poseg – verbalen, čustven, fizičen. V zlorabi je vedno prisoten neenakovreden odnos. Nekdo je prestopil moje osebne meje. Pika. In kako to vem? Telo mi pove – začutim nelagodje, sram, zardevanje, gnus, želim pobegniti ali zamrznem…

Lastno okrevanje od spolne zlorabe bo največja dediščina vašim otrokom

Zanimivo, kako telo vedno ve. Preprosto čuti, če in kdaj so bile te njegove meje pohojene. Telesa se ne da preslepiti?

Tako je. In jaz temu pravim tisti zdravi sram. Zakaj je nekoga sram golote? Ne zato, ker bi bilo s to osebo kaj narobe, ampak preprosto zato, ker je tam njena meja.

Na plaži lahko vidite, ko si majhna punčka ne želi več sleči kopalk, ali pa ko se začne zakrivati. Zakrivanje pri otroku pomeni samo to, da je njeno telo pričelo čutiti, da se razvija tisti zdravi sram. Spolni razvoj.

In tukaj nastopijo starši, ki imajo izjemno pomembno vlogo, saj bi morali tovrstne stvari prepoznati, upoštevati in spoštovati. Otroka ne bi smeli siliti k dejanjem, ki jih on ne želi.

Kako reagirajo starši, ki se znajdejo v takšni situaciji? Starši, ki ob tovrstnem otrokovem ravnanju vsekakor nekaj začutijo, vendar sami ne vedo, kaj je tisto, kar čutijo, vedo pa, da morajo nekaj narediti?

Pogosto se odzovejo tako, da povozijo otrokovo mnenje. Z mislijo, češ, »saj smo pri nas doma tudi tako delali. Pri meni je bilo isto.« Otroka nato prisiliš, oziroma ga na grd način prepričaš, da stori to, kar si ti želiš. Eden izmed odzivov je tudi omalovaževanje otrokovega mnenja. »Ah, kaj si pa ti domišljaš«.

A čutite, kje se vse začne? Otrokovo telo je spregovorilo. Je povedalo, čeprav je morda otrok star šele 3 ali 4 leta, ampak njeno/njegovo telo je spregovorilo. Opozorilo je, kje so njene/njegove meje. Povedalo je, da si nečesa ne želi.

Ko govoriva o materah, ki so preživele spolno zlorabo ali očetih, je zelo pomembno, da vedo, da se bo nekoč potrebno zakopati v te globine in jih razrešiti. Nekoč bo potrebno raziskati, zakaj so tako odreagirali na mejo, ki jo je postavilo otrokovo telo. Kaj se je sprožilo v njih v trenutku, ko je otrokovo telo spregovorilo? Zakaj so njegovo mnenje povozili? Zakaj so prestopili mejo? Zakaj ji/mu niso zmogli prisluhniti in ga/jo upoštevati?

Vedno je namreč nek razlog, zakaj reagiramo tako, kot reagiramo. Nič ni kar tako, za brez veze.

Spolna zloraba spremeni kemijo privlačnosti. Zavrženost, zapuščenost, gnus, prezir, sram in krivda so občutki, ki se bodo zlorabljeni ženski prebujali ob izbranem partnerju

Kaj lahko poveva o profilu moškega, ki bo pritegnil pozornost in se kasneje zapletel v partnersko zvezo z žensko, ki je preživela spolno zlorabo? Če damo namreč v vrsto žensko in pred njo nekaj moških, je nek razlog, zakaj jo bo nekdo pritegnil, nekdo drug pa ne.

Zanimivo bi bilo narediti poskus in postaviti nasproti ženske, ki je preživela spolno zlorabo 5 moških in pogledati, s kom se bosta »začutila«. Nato pa vzeti žensko, ki ni doživela spolne zlorabe in pred njo postaviti teh istih 5 moških, s kom se bosta pa v tem primeru »začutila«. Zakaj – spolna zloraba spremeni možgansko kemijo privlačnosti. To danes vemo s področja nevro-biologije. Ker so bile meje nekoč porušene, so določene nevronske povezavo prekinjene in tako jih preprosto ni več, določene se nikoli potem niti ne razvijejo. Oziroma se vzpostavijo novi vzorci navezanosti, rečemo ne-varne navezanosti, ki temeljijo na zlorabi.

Zaradi prestopljenih meja, je edini stik, ki ga telo v navezanosti pozna, zloraba. V zlorabi je veliko občutkov, ki se vseskozi prepletajo. Zavrženost, zapuščenost, gnus, prezir, sram in krivda. Na teh 6 temeljnih afektih osebe, ki so preživele zlorabo, gradijo odnose. To so tudi tisti občutki, ki se bodo na neki točki pričeli prebujati ob izbranem partnerju, pa čeprav sprva zgleda vse popolnoma drugače. Misliš in upaš, da jih nikoli več ne bo nazaj.

Ko prebrane besede izgovoriš na glas, si lahko samo rečeš, »da je to terna, bingo, zmagovalna kombinacija za katastrofo. In tako tudi lahko je.«

Do prebujanja tovrstnih občutij pa lahko pride samo, če je med dvema »posebno ujemanje«, saj so to občutki, ki jih iz svoje zgodovine pozna tudi partner.

To so torej tista ključna občutja, ki se ob izbranem moškem ponovno prebujajo v ženski, ki je preživela spolno zlorabo?

Kar v partnerskem odnosu oseba, ki je preživela zlorabo ne prepozna, je to, da teh norih občutkov, anksioznosti in občutkov panike ne povzroča partner. V resnici gre za podoživljanje občutkov zlorabe. Seveda ob predpostavki, da ne gre za ponovno zlorabljajoč odnos.

Da lahko pride do tovrstnega prebujanja teh groznih čutenj, mora nastopiti med dvema določeno »posebno« ujemanje, do katerega pa lahko pride samo, če je na drugi strani partner, ki prav tako pozna podobna občutja iz svoje zgodovine, vendar zanj ni nujno, da je bil kdajkoli spolno zlorabljen. Neverjetno je tudi to, da sta oba v bistvu globoko povezana med seboj, sta zgradila določeno intimo, ki sedaj dovoljuje, da se lahko odprem in postanem ranljiv ob tebi.

To je torej tisti ključ, tisto nekaj, na čemur se oba srečata, »prepoznata«, začutita in tudi ujameta.

Seveda se tega takoj ne zavedata. Nekateri tega tudi ne povezujejo z zlorabo. Je pa to tisti temeljni zapis, ki ju ob srečanju in tudi kasneje pritegne v partnerstvo. Lokacija, časovni pas srečanja, tukaj ne igrata nikakršne vloge. Lahko se srečata tudi preko spleta. To sploh ni pomembno. Pomembno je samo to, zakaj ravno on/ona. Ta valentnost, to ujemanje mora biti.

Ne želim, da tukaj kdorkoli »sliši« krivdo, češ, da sta pa sedaj oba »nekako zafurana«. V resnici bosta v odrešenje drug drugemu, čeprav je čutiti, da sta v peklenskem vrtincu partnerskega odnosa. Poudariti je potrebno znova in znova, da se osvetlijo in ovrednotijo zlorabljajoči občutki z željo po njihovi razrešitvi, odrešitvi in osvoboditvi. Vedno je treba slediti motu: Iz tega pekla se da izkopati. Nihče ni rekel, da bo lahko. Številni pari pa pričujejo, da se da! Le pogumno!

V želji, da bi lahko osebe, ki so preživele zlorabo in njihovi partnerji, nekoč zadihali drugače. Zadihali s polnimi pljuči in svobodno.

Telo je namreč preplavljeno s temi zlorabljajočimi občutji in ker je teh spominov in senzacij lahko tako zelo veliko, je to edina pot, da se jih telo reši in odreši. Telo se mora izčistiti, in to je proces. Vse v upanju in želji, da bi se lahko oseba, ki je preživela zlorabo, nekoč končno zdravo in varno navezala na človeka in ne na rablja, kot ga lahko doživlja.

Zanimivo je, da se z nepredelano, neizrečeno, neizjokano, neprebolelo spolno zlorabo, preživeli na nek način vedno znova navezuje na rablja. Zlorabljena oseba ne vidi, kdo je v resnici človek na drugi strani, v katerega se je zaljubila. Še enkrat je treba poudariti, da vsa ta občutja ne doživlja po lastni krivdi.

To želim poudariti. Lahko si predstavljate, da so ljudje »zapacani« s temi občutki, senzacijami in spomini. In vse to pride na plano v partnerskem odnosu. Seveda ne v vsakem partnerskem odnosu. In to je zanimivo. Zakaj ne.

Zlorabo zaupaš tistemu, ob katerem se počutiš varno

Zakaj ne?

Komu sploh povedati za spolno zlorabo? Tega ne poveš namreč vsakemu moškemu ali »potencialnemu partnerju«, ki ga srečaš. Ne poveš že kar na prvem srečanju, morebiti celo prvemu zmenku, češ, »jaz sem bila spolno zlorabljena.« Načeloma tega ne poveš, ker to so stvari, ki jih skrivaš in katere te je strah povedati.

Lahko pa seveda to tudi zgolj navržeš kot informacijo in to samo zato, ker je to informacijo stresno nositi v sebi in ker si želiš, da bi se te »skrivnosti« čim prej znebil. Čisto nerazmejeno, tako rekoč prideš in človeka zbombardiraš z informacijami, saj se želiš znebiti krča, ki ga nosiš v sebi. V resnici je pa to samo krik po pomoči. Ali pa preveriš, če bo kljub temu »ostal«.

Spolna zloraba je nekaj, kar enostavno ne začutiš, da bi lahko zaupal komurkoli. Da bi lahko to informacijo delil še s kom. Zaupaš jo tistemu, za katerega čutiš, da je ob njem varno.

Zbereš pogum, najdeš besede, ubesediš misel in zlorabo zaupaš. Sedaj je na vrsti odziv osebe na drugi strani, ki je zelo pomemben. Pa naj bo to dobra prijateljica ali potencialni partner. Vse kar si želiš je samo razumevanje in sprejetost. Brez kakršnih koli obsodb ali pametovanj?

Takrat si želiš samo to, da bi tudi partner v tistem ključnem trenutku, ko mu je zaupana skrivnost, reagiral pravilno. Reagiral razumevajoče. Včasih si želiš, da bi ti odvzel to breme, ti ga pomagal nositi.

Priznanje je za partnerja pravi šok. Oba pa doživljata podobno grozo, le da vsak na svoj način.

Zaupati zlorabo je izjemno težko, saj se spopadaš s strahom pred zavrnitvijo, sočasno pa je težko tudi njemu, ki je za zlorabo izvedel. Nenadoma je namreč soočen z nečim, kar je večje od njega in prepričana sem, da se sedaj tudi on nekako ne znajde, saj ne ve, kaj naj naredi. Kam naj to informacijo sedaj umesti.

Predstavljajte si situacijo. Z dekletom se srečujeta. »Na delu« je proces dvorjenja, zapeljevanja. Sta zaljubljena, v zraku vse dihti in odločita se, da postaneta par. Sedaj pa on izve tako težko informacijo. Po glavi mu je namreč rojilo povsem nekaj drugega. Želje, pričakovanja, hrepenenja. Ne samo, da mu je ob temu izjemno težko. Neverjetno je to, da oba doživljata podobno grozo, le vsak na svoj način. To je zanju lahko pravi pekel. Podoživljata preteklost, namesto da bi živela sedanji odnos. Predvsem pa je na partnerjevi strani najprej šok, saj na to ni bil pripravljen.

Ne glede na starost, si oseba, ki ima zgodovino spolne zlorabe, izjemno želi, da bi to obdobje »zaljubljenosti« trajalo čim dlje, saj točno ve, kaj jo čaka vsakič znova v novem odnosu. Še posebej, če je bila vedno znova zavrnjena in zavržena v odnosih. Zaveda se, da jo prej ali slej čaka tisto mučno priznanje, ki lahko pomeni zaključek odnosa, ki se je ravnokar dobro pričel in ki je obetal nekaj lepšega. Nekateri pa se odločijo, da te informacije ne bodo nikoli privlekli na plano. Tudi po 30 letih odnosa ne.

Na drugi strani pa imamo partnerja, ki se je podal v odnos in ki ne pričakuje, da bo izvedel tovrstno skrivnost. V trenutku, ko izve, kaj se je partnerki v preteklosti zgodilo, si lahko misli, »ok, povedala mi je. Super. Zaupala mi je in to verjetno nekaj pomeni. V meni vidi, da mi lahko zaupa ampak to je nekako to. Hudo mi je zanjo, kaj vse je morala pretrpeti. Stvar je za njo, midva greva naprej. In zanj je stvar zaključena«

Priznanje o zlorabi je nekaj, kar ima za odnos izjemno težo in pomen. To ni namreč nekaj, kar se lahko mimogrede pomete pod preprogo. Ni nekaj nepomembnega. Nekaj, na kar se lahko pozabi, da se je celo zgodilo in se živi naprej, kot da nič ni bilo.

Strah me je priznati partnerju zlorabo, čeprav zanjo nisem kriva, saj se bojim, da bo odšel

Eden izmed možnih odzivov je tudi ta, da partner izrazi željo, naj ženska uredi sama s preteklo zlorabo, naj pove koliko časa za to potrebuje in da bo nato spet vse kot je bilo.

Nekateri pa ob priznanju tudi odidejo, saj verjetno čutijo, da jih to ali presega, ali, da se s tem ne želijo ukvarjati, morda jih je strah, kako bo potem s tem živeti v partnerstvu, ipd…

Slej ko prej, pa med njima pride vse to na plan. Ne glede na morebitne različice, na koncu vidiš, da vsak doživlja zelo podobno in da je sosledje dogodkov več ali manj podobno.

A ni zanimivo, da se ob misli na priznanje, pojavita občutka groze in strahu, da moram to partnerju priznati. Koliko je v meni še vedno prisoten tisti občutek krivde, da sem jaz kriva in odgovorna za to, kar sem doživela? Zakaj bi me moralo biti strah priznati osebi, ki me ima rada, ki me ljubi in je z mano, to, kar me boli? Kar mi povzroča veliko stisko in trpljenje? Strah priznati to, kar se mi je zgodilo in za kar nisem kriva? Slišite ujetost v pretekla travmatična čutenja – strah, sram, krivda?

Ker me je strah, da bo partner ob priznanju odšel?

Odgovor: Strah in groza pred ponovnim občutkom zavrženosti. In smo spet tam, v preteklosti. V podoživljanju občutkov, vezanih in doživetih v času zlorabe. Občutek zavrženosti fizično tako zelo boli, da ljudje mislijo, da bodo umrli. V kolikor je oseba ob priznanju zlorabe doživela številna in nenehna zapuščanja, kar se dogaja, ji je še toliko težje. Nekatere tudi sami odidejo in to še preden bi lahko to storil partner, saj že čutijo, da se približuje konec in si z odhodom želijo ohraniti tisti občutek kontrole nad občutkom zavrženosti.

Sedaj vidite, kako je grozno živeti z vsemi temi občutki.

Oseba, ki ti pove, da je bila spolno zlorabljena, vedite, da vam oseba zaupa. To ni nekaj, kar bi povedal na trgu, kot, da bi prodajal hruške. To je zelo intimna, boleča in grozna stvar, ki je ne zaupaš vsakemu. Zlasti ne nasprotnemu spolu.

Partner se sprašuje, kaj je naredil narobe in kaj naj sploh naredi, da bo prav. Tudi on se počuti krivega.

Ali dobijo po priznanju zlorabe, določeni dogodki, odzivi iz preteklosti, drugačen pomen? Morebitno novo, drugačno branje? Vemo namreč, da proces zaljubljanja in ustvarjanja odnosa oseb, ki so preživele spolno zlorabo, ne poteka ravno tako, kot pri ljudeh, ki nimajo tovrstnih izkušenj. Vsekakor stvari ne gredo čisto gladko in povsem brez zapletov.

Moški skušajo v zvezi dogodke spotoma racionalizirati. Po priznanju, pa začnejo pretekli določeni dogodki in vedenja dobivati nov pomen. Začne se sestavljati cela zgodba.

Sedaj moški razume, kaj so bile tiste prestrašene oči, ko se je je želel samo dotakniti in je takoj otrpnila. Kljub temu, da sedaj partner to razume, bo vsakršno »nenavadno« gesto jemal nase. Odgovornost zanjo bo jemal nase in doživljal bo izjemne občutke krivde, češ, kaj sem naredil. Začel se bo spraševati, kaj bi še lahko naredil drugače? Kaj je naredil narobe in česa je pravzaprav kriv, da se je ona tako odzvala. Da se ona še danes tako odziva.

Obema je strašljivo, grozljivo in obupno

Verjetno jima je grozljivo. Njej, ki doživlja nekaj, česar ne zmore kontrolirati in njemu, ki sploh ne ve, kaj je naredil narobe, da se je tako odzvala.

Res je. Obema je strašljivo, grozljivo in obupno. Ta groza pa vendarle na partnerjevi strani ne pride toliko do izraza, saj je partnerka tista, ki doživlja še večjo grozo.

Partnerji lahko pričnejo skrbeti za zlorabljenega partnerja, sebe pa potisnejo na stran. Ob temu pa pričnejo doživljati grozo, tesnobo, bolečino in zavračanje. Najhuje pa jim je, ko se prične telo osebe, ki je bilo zlorabljeno, upirati in to predvsem na področju spolnosti. Oseba, ki je preživela zlorabo, enostavno včasih ne zmore tudi tiste majhne bližine. Nato se prične tisti proces neštetih odhodov in prihodov, vedno v luči tega, kdaj bo kdo kaj zmogel in do kje bo zmogel. Ženska bo skušala vzpostaviti kontrolo, ker njeno telo govori, koliko zmore in koliko ne.

Zgodil se je primer, ko je ženska prišla domov in ob pogledu na partnerja doživela tolikšno stisko, da je odšla na stranišče in enostavno bruhala. V ženskem telesu je bilo prebujenega toliko tistega strahu, gnusa, prezira, da ga telo enostavno ni zmoglo dati iz sebe drugače kot tako, da ga je izbruhalo. Dovolj je bilo že samo srečanje, tisti nemir, pogled na moško telo in iz nje je izbruhnilo vse. Telo ni prepoznalo, da tam ne stoji rabelj, ampak ljubeča oseba, ki te ima rada.

Predstavljajte si, da imamo na drugi strani partnerja, ki nasmejan in vesel, pričakuje partnerkin prihod, ona pa v trenutku, ko ga zagleda, bruha. Kaj naj si v tem trenutku misli partner o sebi? Kaj je naredil narobe, da je iz nje izbruhnila takšna slabost? Samo veselil se je njenega prihoda in doma v miru pripravljal večerjo.

Midve danes veva, da tisti partner nima povezave s tem. Primer zelo dobro ponazarja, kako se preteklost vriva v sedanjost. Le da je do spoznanja, občutenja in razmejitve tega, trnova pot.

Bodite ob partnerju in zdržite, saj ni naključje, da se ji to prebuja ravno ob vas. To je lahko za vaju priložnost za odnos na drugačnih temeljih

To pripovedujem samo zato, ker bi želela, da ljudje vedo, kakšen pekel povzročajo zlorabe ljudem in kaj vse doživljajo osebe, ki so preživele zlorabo in njihovi partnerji na poti okrevanja. Kakšen pekel je pred parom, ki se odloči ostati skupaj in predelovati zlorabe. Je pa to lahko zanju tudi izjemna priložnost in upanje, da končno razrešita doživete zlorabe in nekoč zadihata drugače.

Nemoč je druga stvar, ki jo partnerji doživljajo. Predvsem moški, ki si želijo in bi radi poskrbeli za svoje partnerke, saj je to v njihovi naravi. Moški se počuti nemočnega, saj ne more storiti ničesar. Če se ji preveč približa, je narobe. Če se oddalji, pri njej nastopita groza in anksioznost. Ne more ji pomagati. Včasih je zares noro, ko vidi, kaj vse vzbudi v njej njegova bližina. Sprašuje se, kaj naj naredi? Naj ostane? Naj gre? V njem naraščata jeza in strah. Vedno bolj postaja zmeden, saj ni ničesar, česar bi se še oprijel. Nenadoma ni nič oprijemljivega. Pri zlorabah ni nič oprijemljivega.

Občutek ima, da nič ne pomaga. Doživlja veliko bolečino, saj lahko osebo, ki jo ima rad, ki jo ljubi, stoji ob strani in opazuje, s čim vse se ona bori in kaj vse preživlja, sočasno pa ji ne more pomagati. Želi si, da bi ji lahko odvzel njeno trpljenje, vendar tega ne more storiti. Tega se ne da narediti. Tega nihče ne more narediti. In ta občutek nemoči je grozljiv.

Tudi terapevti nimamo recepta, kako klientu, ki te prosi za pomoč, »odvzeti travmo zlorabe«. Vsak ima svojo pot okrevanja. Ti mu le sočutno ponudiš roko, da boš šel z njim skozi to pot okrevanja in soočanja s posledicami spolne zlorabe. Enostavno si tam zanj. In to je največ, kar lahko preživelemu ponudiš – partnerji prav tako. Le bodite tam in zdržite!

V zlorabi ni nič obvladljivo

Odnos postaja vedno bolj neobvladljiv. Bolj kot poskušata partnerja kontrolirati odnos, bolj le ta postaja neobvladljiv. »Prej sem se jo vedno veselil, sedaj ne vem, kako bo.« Oba pričneta živeti v tistem strahu in stalni pozornosti. Ni več tiste spontanosti, je tista napetost, kaj spet bo. Kaj bo prišlo izza ovinka.

In tako moški več ne ve, kaj naj naredi. Pogosto je edina rešitev, ki je na vidiku, njun razhod. Da gresta vsak svojo pot. To je sočasno tudi tista najlažja rešitev. Saj nič ne funkcionira. Jaz bi pa rekla ravno obratno. Ravno takrat funkcionira, ker ni zastonj, da se je vse to pričelo prebujati ob temu človeku.

Najtežje pa je z vsem tem zdržati, ker se ti zdi, da boš res umrl. Ampak ta občutek, je občutek iz obdobja zlorabe. Takrat je telo osebe, ki je bila zlorabljena, doživelo tisti občutek, da bo umrlo. In tudi je. Takrat je telo namreč zamrznilo.

Kaj pa osebe, ki se svoje zlorabe ne spominjajo, vendar vse zgoraj našteto doživljajo? Ko se jim ob partnerju prebujajo vsi občutki, vezani na zlorabo, sami pa ne vedo, kam vse to umestiti? Da vse izvira iz preživete zlorabe.

Občutja in podoživljanje zlorabe se lahko »odvije« tudi med spolnim odnosom, ko se ti telo tvojega partnerja dobesedno zagnusi. Oseba, ki o temu ni izobražena, ki svoje zlorabe ni ozavestila, sama ne ve, kaj se ji dogaja. Zato krivi partnerja. Govori mu, da je neprivlačen, grd in da se ji gnusi. Prične ga lahko verbalno napadati, s čimer bruha ven svoja občutja.

Včasih so ženske tako jezne, tako polne občutka gnusa. Partner ji je nenadoma neprivlačen, ob pogledu na njegovo spolovilo jo preplavi slabost, gnus, odpor. Pa vendar – nimaš slike. Nimaš besed. Imaš samo tiste grozne občutke, tista grozna doživljanja.

Ob tovrstnih pritiskih in izgubljenosti, se par seveda razide in ona si oddahne. Zlorabljeni si v resnici oddahne, da je rabelj odšel in lahko se je umirila.

Nerazrešene stvari se seveda nekoč spet ponovijo.

In ljudje, ki so doživeli zlorabo postanejo ujetniki teh občutij. Nekdo, ki je bil spolno zlorabljen, bo naredil vse, da bo umiril svoje telo in svoje senzacije. Preživeti, zdržati vsa ta občutja, je za crknit. To je konstantna agonija.

Mi temu rečemo ugrabljeni možgani. Telo je preplavljeno. Racionalni del možganov, ta zgodnji del možganov je preplavljen s temi stresnimi hormoni, ki človeka prestavijo v preteklost. Telo v sedanjosti, ob partnerju, ki v očeh zlorabljenega postaja rabelj, doživlja senzacije, ki so vezane na preteklost. Senzacije, ki so nastale v preteklosti ob rablju, vendar njeni možgani tega ne vedo in tudi njeno telo tega ne prepozna.

Ne ve, da so vse te senzacije, senzacije iz preteklosti, ko je telo zaradi zlorabe, vse te občutke zamrznilo. V teh trenutkih ni mogoče, da bi človek dobil dostop do tega dela možganov in tako razmejil, kaj je res in kaj ne.

Na kakšen način prekiniti tovrsten proces, ko do njega pride, se učijo osebe v terapevtskem procesu. Terapevti jim pomagamo razviti mehanizme, s katerimi lahko v tovrstnih trenutkih pridejo nazaj v sedanjost. Pomagamo jim, da se naučijo ločiti, kaj je kaj, iz kje izvirajo vsi tej občutki in kako lahko ugotovijo, kaj doživljajo v sedanjosti in kaj je povezano s preteklostjo.

Ostati in vztrajati v procesu okrevanja je za oba največji blagoslov

Strah, da bi te partner po priznanju zlorabe zapustil je več kot upravičen, saj je tudi ta ena izmed opcij, ki se postavlja pred partnerja po zaupani zlorabe. Obstaja pa tudi možnost, da se partner odloči ostati in skupaj s partnerico, ki se zlorabe ne spominja, delati na razrešitvi zlorabe. Kaj je lahko v ozadju tovrstne odločitve?

Razlog je preprosto ljubezen, ker sem se odločil zate. Je sicer prizadet, saj ne razume, kakoga ga lahko ženska, ki ga ljubi, sočasno zavrača in ga doživlja kot rablja. Bo pa v tem primeru napake iskal pri sebi.

Vztrajal bom s tabo, ker te imam rad in ker si želim iti skupaj s teboj čez vse to. Vsaj kanček razuma je v ozadju, ki daje upanje, ki daje zavezo in skozi te besede možnost za razrešitev in drugačno življenje.

Odločitev, da kljub vsemu ostane in vztraja je njun največji blagoslov. Tako za žensko, ki je preživela zlorabo, kakor tudi za moškega, ter nenazadnje tudi za njuno zvezo.

Kaj ju čaka?

Najpomembnejša je odločitev za odnos in zvestobo, ker oseba, ki je bila spolno zlorabljena, bo drugega konstantno, nehote, na nezavedno ravni pogosto preizkušala. Ugotavljala bo, kje so njegove meje. Do kje lahko gre in ali bo ostal ali ne. Ali bo zdržal z njo do konca, zdržal prihode-odhode, zdržal »čustvene odmike«, ko v odnosu postane pretesno in potrebuje vse predihati.

To so mehanizmi, ki oba presegata. Osebe, ki uspejo to skupaj zdržati in vse to preživeti? To so zame heroji.

Za okrevanje seveda ni enotnega recepta, ker je vsaka zgodba, zgodba zase. Na terapijah vedno znova ponavljamo, kako se je vse to, kar danes doživljajo že zgodilo. Občutki niso od tukaj in sedaj, ampak so se zgolj prebudili ob tem partnerju. Potres se je že zgodil. Ta je bil za časa zlorabe, sedaj so samo še popotresni sunki, ki postajajo skozi proces razrešitve vedno bolj obvladljivi.

Vsakemu izmed partnerjev dajemo veljavo, ju sočasno oba opolnomočimo, s ciljem, da bi možgani počasi dobivali nov, drugačen zapis.

Nekoč je na terapiji gospa povedala, da je takrat, ko ji je bilo najhujše, ko so jo občutki dobesedno preplavili, si neprestano ponavljala misel, da oseba, ki je na drugi strani, ni ta prasec, ki ji je storil zlorabo. Da to ni ta oseba. Ta misel, to ponavljanje, sta ji bila v tistih trenutkih, ko je nastopil popotresni sunek, edini način preživetja.

Okrevanje od zlorabe in občutkov vezanih nanjo je proces, ki omogoča osvoboditev od njih

Besede razumeti je eno, jih začutiti pa nekaj čisto drugega. V terapevtskem procesu besede dobijo pripadajoči občutek in občutek pripadajočo besedo. Sliko pospremi dogodek in koščki se pričnejo sestavljati v smiselno celoto.

To je proces. Problem je, ker osebe, ki so preživele zlorabo, izjemno veliko čutijo. In ne samo, da izjemno veliko čutijo, vse kar čutijo, čutijo zelo jakostno. In to so tisti grozni občutki, ki jih je pustila zloraba in sva jih prej našteli.

Telo se jih mora najprej izčistiti, da bo lahko nekoč čutilo še kaj drugega. Osebi lahko pomagajo čisto banalne tehnike, kar je pomembno je predvsem to, da jih je treba konstantno ponavljati. Telo si bo namreč v tistih ključnih, grozljivih trenutkih, vedno želelo samo pobegniti. Čustva želijo pobegniti in v takšnih trenutkih, se na njih ne moreš zanesti, saj ti sporoča zgolj in samo eno. Pojdi strah. Pobegni.

Predelovanje zlorabe, čiščenje telesa vseh potlačenih občutkov je proces. Sprememba se ne bo zgodila čez noč. Ne smemo pozabiti, da to ne traja večno. Je obdobje nekaj let, ko se prične vse skupaj umirjati, ko se naučim živeti s temi občutki, ki vse bolj izgubljajo na svoji moči, odnos in občutek »tukaj in zdaj« pa se vse bolj krepi. Kot rečeno – le pogumno. Splača se vztrajati.

Kaj jima lahko pomaga?

Na začetku je zelo pomembna zaveza. Podpis, nekaj, karkoli, kar ima za zlorabljeno osebo veljavo. Naj bodo to napisane besede na listu papirja, kjer se oba podpišeta, saj je to edina realnost, ki jo v tistem trenutku oseba ima. To gre lahko celo tako daleč, da je tisti podpisan papir edino, kar te lahko ohranja pri zdravi pameti. V momentih je lahko tako hudo. Ko telo doživi toliko in toliko pozitivnih epizod, ko partnerja 1000 x vprašaš ali boš ostal in ti 1000 x odgovori, ja, bom ostal, pričenjaš počasi ponovno zaupat. Počasi začneš tudi razmejevati, kdo je bil moj napadalec in kdo je bil moj partner. Govorim o odnosih, ki niso zlorabljajoči.

Šele ko se vse te stvari počasi začenjajo postavljati na mesto, pride prostor za najin partnerski odnos, saj ga prej ni bilo. Prej je bila samo zloraba. Pomiri se spolnost, pojavljajo se nova in nova doživetja. Telo si zaželi crkljanja in pomiritve. Želi si dotikov, ki niso zlorabljajoči, ki začetka še niso genitalni, da telo začuti, da je spet varno in da je na drugi strani nekdo, ki ni rabelj. Kliente na terapijah naučimo, kako se soočiti s kakšnim sunkom, ki še pride, kajti ti še pridejo, vendar so bolj obvladljivi.

Tudi partner potrebuje svoj čas, prostor in svoje okrevanje. Krizo lahko doživi tudi sam.

Nato nastopijo vedno daljša obdobja, ko človek v sebi čuti tisti tako zelo krvavo iskani občutek miru in pa obdobja, ko se še pojavljajo popotresni sunki. Le da so ti bolj obvladljivi, obdobja, ko nastopijo, pa vedno redkejša.

Točno tako. Ni tako grozno, kot se sliši. Ta groza prihaja od nas, poustvarila jo je zloraba. Obstaja pot, obstaja upanje. Izjemna borca sta oba in tisti, ki je zlorabo preživel in partner, ki je vztrajal ob zlorabljeni osebi. Najhujše ste že preživeli. Prihajajo obdobja, ko je vedno manj sunkov. Ko se telo prične napajati s tistimi občutki ljubezni, pripadnosti, medtem, ko zloraba izgublja svojo moč. Telo se mora naučiti na 1000 ponovitev pozitivnih, nezlorabljajočih in varnih dotikov.

Tudi partner potrebuje svoj prostor, svoje okrevanje. Saj ne smeva pozabiti, da je bila za odnos potrebna valenca, ujemanje, da je do privlačnosti sploh prišlo. Ena kompatibilnost je morala biti. Ko se je zlorabljena oseba stabilizirala, se očistila vseh teh občutij in ima občutek, da bi sedaj lahko bilo v redu, pa lahko krizo doživi partner. Zato v terapevtskem procesu vedno gledamo na oba.

Ovrednotiti je potrebno tudi partnerjevo bolečino, saj so ti vzponi in padci lahko zanj zelo mučni. Tudi njemu jih je težko zdržati.

Zato partnerjem vedno rečem, poskrbite za vašo fizično kondicijo, saj je to za telo zelo stresno. Kje je vaš način, da se tudi vi sprostite? Partnerji toliko časa skrbijo za svojo partnerko, da v vsemu temu pozabijo nase. Konstanten občutek nemoči, jeze in besa ti jemlje energijo. Prav tako tudi čakanje, kdaj bo spet prostor zame, za naju in najin odnos?

Partner se v procesu okrevanja sreča s svojo preteklostjo in izvoru občutkov, ki so ju privedli skupaj

Ostati v zvezi, dati sebi in partnerki možnost razrešitve zlorabe in vzpostavitev novih temeljev odnosa, z novimi občutki in doživljanji, je lahko nekaj izjemno dragocenega tudi za partnerja.

Tudi partner se v tem procesu okrevanja sreča s svojo preteklostjo. Pogosto ugotovimo, da sta se partnerja srečala in ujela ravno na občutku zavrženosti in zapuščanja. Od kje vi poznate občutke zavrženosti? Ni nujno, da je bil tudi partner spolno zlorabljen, pogosto pa se zgodi, da sta oba partnerja doživela v preteklosti zlorabo. Lahko je bila na drugi strani emocionalna zloraba, vendar v tebi prepoznam tiste občutke sramu, gnusa in zavrženosti, ki so tudi meni tako zelo domači.

Oba lahko torej skozi ta proces naredita nekaj na novo?

Absolutno. So izkušnje, ko pari okrevajo. Vzpostavi se vez, intima, ki v partnerstvu lahko premika gore. Ne pozabite, v kakšnem ognju je bila prekaljena. Izkušnja »predelave« zlorabe ob tebi – ali naju bo združila ali razdružila. Polovičarstvo tukaj ne preživi. Si ali pa nisi. Tudi tekom okrevanja lahko pridejo težke preizkušnje. Smrti, nesreče, bolezni, izguba službe, ki lahko še dodatno zamajejo partnerstvo, ampak temelji odnosa, ki nastanejo v procesu okrevanja od zlorabe, so drugačni. Novi temelji pomeni novo moč in drugačen, poglobljen odnos.

Iz odnosa lahko odide tudi oseba, ki je zlorabo doživela

Partner se lahko odloči tudi oditi. Ženska bo v tem primeru krivila sebe, ter se doživljala kot razlog za njegov odhod. Čeprav ona v bistvu ni ničesar kriva, bo sebe lahko tako doživljala.

Absolutno ni kriva, doživljala pa bo bo lahko ravno ta občutja. Obstajata dva možna odziva. Da prične kriviti sebe in se obtoževati. Ponavlja si, da je sama kriva. Vidite, kako se ta zloraba vedno znova ponavlja? Kriva, odgovorna in neprivlačna. Nihče si ne želi biti z mano, saj kdo bo pa sploh šel z mano čez to? Kdo bo sploh uspel zdržati ob meni? Kdo si sploh mene želi, »pokvarjene, umazane, izrabljene«? Lahko pa izbere drugo pot. Ponovno se izklopi od te bolečine zapuščanja in zapade v stare obrambne mehanizme, samo zato, da bi preživela to staro bolečino.

Odide lahko tudi tisti, ki je bil spolno zlorabljen, ker ne zdrži in ne zmore tega podoživljanja in predelave zlorabe ob partnerju. Včasih je res izjemen napor, se racionalno  prepričati, da ni partner tisti, ki mi povzroča »vso to sranje« (oprostite za jezik). V tem primeru pa je partner tisti, ki ostane zapuščen in sam.

Tudi njemu verjetno ni lahko, saj je ostal sam z občutkom, da ni bil dovolj dober.

In spet se pojavi tisti stari znan občutek zavrženosti. Neverjetno, kako si v intimnem partnerskem odnosu res delimo rane, in tudi po njih si znamo vedno znova »tacati«. Očitno nisem bil dovolj dober. Nisem bil sprejet. Nisem bil ljubljen, pa toliko sem ji stal ob strani in toliko sem zanjo naredil.

 Začaran krog misli je potrebno prekiniti

Veza lahko kadarkoli razpade. Ne glede na to, se mi zdi izjemno pomembno, da osebe, ki so preživele zlorabo in niso več v partnerstvu, naj z zaključkom zveze ne prenehajo s predelavo zlorabe. Naj jih to ne odvrne od nadaljevanja dela na sebi.

»Jaz, kot žrtev spolne zlorabe in danes preživeli, lahko rečem ne in odidem.« Osebno bi dodala samo to, naj vedno odidejo v svobodi in ne prej. Kajti tisti nenehni odhodi in prihodi, ko človeka že po uri ali dveh pokličeš nazaj, saj ga neizmerno pogrešaš, so grozljivi.

Zakaj bi moral zapustiti človeka, ki ga imam rad, sočasno pa ne morem biti z njim? To so ta nora občutja. Tavanje v miselnem krogu z vprašanjem, naj ostanem ali grem? V teh trenutkih klientom svetujem, naj ta miselni tok prekinejo. Naj vzamejo v roke škarje in naj režejo. To kroženje v začaranem krogu tovrstnih misli, je potrebno prekiniti.

Tukaj vidimo pogosto tisti element soodvisnosti, ki je še kako pomemben. Ne moremo namreč človeka zgrabiti in ga prisiliti, naj ostane. To tako ne gre. V odnosu sem vedno svoboden, da lahko kadarkoli odidem, ne sme pa to nikoli biti »rožljanje« z orožjem, da sem med vrati, kajti to je za osebo, ki predeluje zlorabo in za partnerja že tako noro doživljanje, da je tovrstna pozicija še težja. Lahko si samo rečeva, da tekom terapije ni in ne bo rožljanja z odhodom. Lahko se tudi zgodi, da nekdo tega ne zmore in tukaj ga ne smemo obsojati.

Obstajajo tudi odnosi, kjer se zloraba iz preteklosti samo nadaljuje

Do sedaj sva govorili o nezlorabljajočem odnosu, na žalost pa obstajajo tudi takšni, ki to niso. Takšni, ki so samo nadaljevanje, podaljšek starega zlorabljajočega odnosa iz preteklosti. Kakšen pa je ta odnos in kako ga prepoznati?

Neverjetno je, kakšne posledice pušča spolna zloraba. Ko misliš, da si v zlorabi tisto najhujše že doživel in preživel, se lahko ponovno navežeš na ljudi, ki zlorabljajo. V odnosu se znajdeš v situaciji, položaju, ko oseba na drugi strani prestopa tvoje meje. Svojih meja ne prepoznaš, saj jih niti ne moreš, ker so bile te meje nekoč v preteklosti že prestopljene. Že takrat so bile pohojene. Kdo me je pa kdaj naučil, da človek zvečer ne sme hoditi k meni in od mene izsiliti spolnosti? Zame je bilo to normalno. Jaz sem imela tega človeka rada in predstavljal mi je ikono. Seveda zamrznem, ker moje telo ne zmore prenesti vse te bolečine in je to edini mehanizem, da se zavarujem, saj besede NE ne zmorem izreči in tako ostajam v odnosih, ki me poškodujejo. Pogosto se razvijejo tudi vzorci odvisnosti. Jaz od tega človeka ne morem oditi, saj sem še vedno navezana na zlorabo. V odnosih je lahko veliko nasilja, posilstev. Preživeli slišijo komentarje, češ, zakaj ne odideš? Zakaj ga ne zapustiš? Enostavno tega ne zmore narediti. Zakaj? Ker je njenemu telesu zloraba tako zelo domača in »privlačna«. Ker drugega preprosto ne pozna. Zato pravimo, da so občutja zlorabe tako zavezujoča.

Vendar telo vseeno čuti, da nekaj ni OK in nekoč se odloči spregovoriti. Saj nekje se nekoč ustavi, ker preprosto ne zmore več.

Ko delam z žrtvami spolnih zlorab, vedno poudarjam, da je to, da čutite, super. Začutile ste, videle ste, prepoznale ste in za začetek je to dovolj. Telo se je začelo prebujati, meje so se začele vzpostavljati in že samo to, da ste videla, je dovolj. Sedaj gremo naprej. Telo je videlo, ima nov zapis, že naslednjič bo drugače. Ja, da telo začuti, mora imeti toliko novih zapisov, novih sporočil, da je varno.

Obstajajo načini, kako prebroditi najhujšo krizo in si pomagati

Pogosto se ljudje sprašujejo, kako vse to preživeti. Kako vse to zdržati in prenesti, saj so občutki, ki se prebujajo, res grozni. Misliš si, da boš umrl. To je lahko zares agonija. Kaj narediti na zdrav način, da samo preživiš tisto najhujšo krizo?

Ena možnost je predihavanje-podaljšan izdih. To je res tista osnovna možnost. Ko nastopi tisti val, kjer so lahko znaki anksioznosti, tesnobe, panike, pomaga predihavanje, izdihavanje in umirjanje. Odštevanje – recimo od 1000 nazaj. Ali ponavljanje abecede od zadaj, pomaga tudi molitev.

Lahko se zgodi, da vas bodo ob avtomobilu, v katerem bo sedel vaš partner, asociacije in spomini vrnili v preteklost, saj vaše telo takrat ne bo prepoznalo, da v vozilu sedi vaš partner, ki se vrača domov, zato vas lahko prime panika, povečal se bo srčni utrip, noge bodo postale tresoče, roke potne,..takrat si začnite na glas govoriti, da prihaja vaš partner, da ste varni in da bo vse OK.

Sprehod. Narava umirja. V kolikor ste bili prej navajeni hoditi na sprehode v eni smeri, pojdite sedaj v obratno smer, saj na ta način zmedete možgane. Dobite nov zapis, ki je varen in pozitiven, me ne ogroža. Slišite, koliko varnosti potrebuje?

Šport. Pisanje, pisanje in še 1 x pisanje.

Proces okrevanje je trdo delo. Garanje. Na koncu tunela pa je svetla luč

Poleg individualnih terapiji, ki so v času, ko so krize najhujše, pogostejše, priporočam še obiskovanje anonimnih 12 – koračnih skupin. Skupine, ki delujejo po podobnem principu, kot ga ima skupina za anonimne alkoholike. Vem, da obstajajo tudi skupine za osebe, ki so preživele incest.

Vsekakor je izjemno pomemben suport. Poiščite si nekoga, ki bo razumel vašo bolečino. Dobrega terapevta. Potrebujeta ga oba. Pomembna je tudi partnerska terapija. Spanje. Počitek. Telo je tako zelo izmučeno, zmatrano, zato ne pozabite na zadostno količino spanja, Opremite se z dobro, kvalitetno literaturo na področju okrevanja po spolni zlorabi.

Osebe, ki so preživele zlorabo in se podajo na pot okrevanja, si želijo in iščejo izkušnje drugih, ker se jim zdi, da si usmišljajo, lažejo, da je nemogoče, da se jim je vse to zgodilo.

Samomorilnost oziroma misli na samomor je tudi pogosta pri ljudeh, ki so preživeli spolno zlorabo. Včasih, ko je kriza huda in postaja nevarno za psiho in telo, si lahko pomagate tudi s farmakologijo. Za začetek, da preživite tisto najhujše. Rada bi dala spodbudo ljudem, da ni potrebe, da se tega sramujejo, saj s tem, samo pomagajo lastnemu telesu, da preživi.

Telo je namreč tako zelo izmučeno. Podobno doživljajo tudi partnerji. Tudi oni so utrujeni in izčrpani, zato je tudi zanje zelo pomembno in priporočljivo, da si poiščejo strokovno pomoč, kjer bodo lahko tudi sami spregovorili o vsemu, kar občutijo in s čimer se srečujejo. O lastni nemoči in bolečini.

Proces okrevanje je trdo delo. Garanje. Na koncu tunela pa je svetla luč, ko ti s telesa odpade neverjetna teža in se tvoje telo počuti lahko kot pero, osvobojeno vseh tistih bolečih in groznih občutkov, ki pripadajo storilcu, vendar jih je ta preko zlorabe prenesel nate. Žrtve zlorab so preživeli in kot takšni heroji, ki si lahko na koncu poti okrevanja s ponosom čestitajo in na glas povedo, da sedaj vedo, kako je dihati svobodno in to s polnimi pljuči.

V kolikor ste se ob branju zgornjih vrstic počutili nagovorjene, se vas je prebrano na nek način dotaknilo ali ste že od nekdaj čutili, da se v določenih situacijah nekaj dogaja, pa nekako še niste našli pravih besed, da bi lahko vse to, kar ste začutili opisali, ubesedili in prepoznali, vedite, da obstajajo načini in ljudje, ki vam lahko pomagajo, da bodo občutki dobili besedo, koščki spominov pripadajoče dogajanje, vse skupaj pa se bo končno sestavilo v eno celo sliko.

Petra Petravič

PUSTITE KOMENTAR