dr. Andrej Umek: Potujoča meja

4364
dr. Andrej Umek

Leta 1954 je bilo z Londonskim memorandumom Svobodno tržaško ozemlje razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo. Že med šolskim letom smo se sošolci, dijaki takratne Klasične gimnazije pogovarjali o tem, kaj je Jugoslavija sploh dobila. Naša radovednost je bila dovolj velika, da se nas je pet odločilo, da začetek poletnih počitnic 1955 izkoristimo in s kolesi ob vozimo Istro od Ankarana, preko Pulja do Opatije. Največ časa smo namenili prav ozemlju med Ankaranom in reko Mirno. Na tej sorazmerno kratki poti smo večkrat na divje taborili in si ogledovali pokrajino in mesta. Ena teh etap nas je vodila od današnjega Belvederja nad Izolo do Novigrada. Še posebej se mi je vtisnilo v spomin, da smo na tablo L.R: Hrvaška naleteli le sto metrov pred Bujami. Kasneje kot študent konec petdesetih in začetkom šestdesetih let teh krajev nisem posebno pogosto obiskoval. Vendar kadar koli sem prišel, sem z začudenjem ugotovil, da se je mejna črta najprej z L.R. in kasneje S.R. hrvaško pomaknila kakih sto dvesto metrov v škodo Slovenije proti Dragonji. Še v začetku šestdesetih let so kamnolomi v Kanegri propadali podjetju Slovenija ceste – Tehnika. Proti koncu osemdesetih je bila tabla S.R. Hrvaška postavljena približno tristo metrov od reke Dragonje proti Bujam in je med osamosvojitveno vojno tokrat še zadnjič zdrsnila na sam levi breg Dragonje.

Morsko mejo med obema Jugoslovanskima republikama sem spoznal l. 1975. Z družino smo se šli kopat v Kaldanijo na severni strani Savudrijskega polotoka, ki je takrat že pripadal S.R. Hrvaški. Imel sem nesrečo, da me je med kopanjem povozil gliser. Med tem, ko sem bil jaz v globoki nezavesti na poti v izolsko bolnišnico, sta na kraj nesreče prišli milici obeh republik, pomorska slovenska in kopenska hrvaška. Prevladalo je stališče hrvaške milice, da je nesreča v njihovi pristojnosti zato je nadaljnja presoja dogodka pripadla sodišču v Pulju. Tam je sodnik svojo pristojnost utemeljil, češ da slovenska milica kontrolira morje vse do Umaga, vendar je do nesreče prišlo manj kot deset metrov od obale, to pa je področje v pristojnosti hrvaške milice in njegovi.

Mejna črta je najprej z L.R. in kasneje S.R. hrvaško pomaknila kakih sto dvesto metrov v škodo Slovenije proti Dragonji.

Takoj po osamosvojitvi sem se začel zanimati za razmejitev med sedaj neodvisnima republikam Hrvaško in Slovenijo. Zanimali so me vzroki za potujočo mejo in nekonvencionalen potek kontrole na morju. Na srečo se je v tem času tudi pri nas uveljavil internet in mnoge do tedaj tajne informacije so postale splošno dostopne. Na spletu sem našel Londonski memorandum in se seznanil z njegovimi določili. Posebej mi je padla v oči točka sedem, s katero se Jugoslavija in Italija obvezujeta, da ne bosta spreminjali občinskih meja. Takratna meja občine Piran pa je potekala po vrhu Savudrijskega polotoka tako, da je bil savudrijski svetilnik še piranski. To je pojasnjevalo izhodiščni položaj meje ne pa njenega drsenja.

Za razumevanje drsenja je nujno poznavanje medvojnega dogajanja v Jugoslaviji. Ne tistega, ki je bilo na naslovnicah vsega časopisja v komunistični Jugoslaviji. Objektivne informacije pa so postale dostopne šele v letih po demokratizaciji in osamosvojitvi. Tako je postopoma postalo jasno, da so komunisti, da bi pridobili velikega hrvaškega šovinista Vladimirja Nazorja na svojo stran in s tem pospešili boljševistično revolucijo na Hrvaškem, sprejeli na drugem zasedanju AVNOJ-a sklep, da bo meja med bodočima komunističnima republikama Slovenijo in Hrvaško na Dragonji. Ustaši so se namreč zavzemali za mejno črto Klana – Mirna. Tega sklepa AVNOJ-a takoj po 2. svetovni  vojni zaradi vzpostavitve Svobodnega tržaškega ozemlja komunistični oblastniki niso uspeli uresničiti. Po delitvi slednjega se je tudi jugoslovanska komunistična vrhuška zavedala, da tega sklepa AVNOJ-a legalno ne more uresničiti. Da bi pa to vseeno naredili so se poslužili prevare drseče meje in slovenske kontrole akvatorija. Na dan razglasitve samostojnosti obeh republik sta bili med njima v zahodni Istri torej dve meji. Legalna je še vedno potekala po tradicionalni meji občine Piran po vrhu Savudrijkskega polotoka, meja dejanske kontrole pa je bila na Dragonji.

Kakšne zahteve Slovenije je Pahorjeva vlada poslala v Bruselj? Smo dali sklepu AVNOJ-a prednost pred nacionalnim interesom?

Potem, ko se je vlada g. Boruta Pahorja s Hrvaško dogovorila, da se bo odprto mejno vprašanje s R. Hrvaško reševalo s pomočjo arbitražnega sodišča, je postalo ključno vprašanje kakšne so zahteve Slovenije in kako jih bomo utemeljevali. Ti podatki na žalost nikoli niso bili javno objavljeni, vendar iz razsodbe arbitražnega sodišča, prepričan sem, da upravičeno sklepam, da se Slovenija nikoli ni sklicevala na Londonski memorandum in v njem določeno mejo med R. Hrvaško in Slovenijo. Seveda bi bilo zanimivo zvedeti zakaj tako. Ali sta mogoče g. Pahor in dr. Škrkova dala prednost sklepu AVNOJ-a pred slovenskima nacionalnima interesoma fer razmejitve s sosednjo Hrvaško in izhoda Slovenije na odprto morje. Oboje je Londonski memorandum zagotavljal, le njegova določila bi bilo potrebno udejanjiti.

prof. dr. Andrej Umek

PUSTITE KOMENTAR