MILKO ŠKOBERNE: PISMO

5162

Spet tisti znani zvok rožljanja ključev in odklepanja vrat. Tokrat niti vstal nisem več, ker se mi zdi, da to ni potrebno. Prebral sem Hišni red in pravilnik in nikjer ne piše, da je to potrebno, nihče od mene pa tega niti ne zahteva. Torej, pozabljeno. Glas paznika pa mi sporoča: »Škoberne, greste na zdravniški pregled ». No, si mislim, zdaj pa bo rokenrol.

Ja, seveda, rečem, in že greva po praznem hodniku.


Čas je torej, da se soočim z realnostjo, z dejstvom, da bom slej ko prej moral med sozapornike, med ljudi, ki so prišli navzkriž z zakonom in to tako hudo, da je nekdo presodil, da morajo v zapor. Ker sankcija opominjevalne narave ni dovolj. Kot je primer, nenazadnje, zdaj tudi z menoj. In ker sem sedaj zapornik tudi sam. Med ljudi, ki prestajajo takšne ali drugačne zaporne kazni, zaradi takšnih ali drugačnih kaznivih dejanj. Med ljudi, ki sem jih morda tudi sam spravil sem dol. Dobro, spravili so se sami, jaz sem jim samo odmeril vrsto in dolžino kazni. Ker je to bil moj poklic. S poudarkom – je bil. Zdaj sem sodniške funkcije razrešen in zdaj sem pravzaprav nihče. Uradno. Visoko izobraženi nihče. In živ dokaz, da lahko tudi visoko izobraženi nizko padejo. Zdaj bom v resnici videl kaj pomenim in kakšen bo odnos obsojencev do mene, kot do bivšega sodnika in kot do človeka. Lagal bi, če bi rekel, da nisem na trnih, ker sem v resnici prvi, ki bo to občutil na svoji koži. In občutek je bil res grozen in moreč. Ker zgodbe, ki so krožile o psihičnem in fizičnem nasilju v zaporu zagotovo niso bile brez osnove. To sem vedel, saj sem sam bil del tega sistema, le na drugi strani. In nič ni hujšega, kot ko se zvrneš na drugo stran, pravijo. Glavo gor, sem si rekel, morda pa le ne bo tako hudo, kot si v najslabšem scenariju predstavljaš. Sprejel bom pravila igre, zaporniška pravila, ki ti omogočajo preživetje, saj sem novinec ali kot se temu reče v zaporu »sveži«. Vem, da v zaporu obstajajo zaporniška pravila in v okviru njih bom moral najti svoje mesto in položaj ter si zagotoviti predvsem lastno varnost. Ker za njo nihče ne bo poskrbel. Zagotovo bom izpostavljen določenim preizkušnjam, ko se bo ugotavljala moja lojalnost do zapornikov in čim prej moram preklopiti iz pravosodnega na zaporniško razmišljanje. V moje dobro. Slišal sem, da si lahko pridobim status »nedotakljivega«, vendar se mi niti ne sanja po koliko preizkušnjah in po kakšni hierarhiji pridem do tega. Lahko pa končam tudi med »pičkami«. Vsekakor pa sem dovolj star in imam izrečeno dovolj visoko kazen, da bom nekoliko višje na lestvici, se tolažim. In primarno, ko bom enkrat odšel, hočem oditi z dvignjeno glavo. Ker predvsem hočem in želim ostati človek. Tudi v takšnih razmerah, kot je zapor.

S paznikom greva po praznem hodniku. Zdaj sem prvič izven svoje zaporniške celice. Levo in desno so vrata v druge celice. Prideva do konca hodnika, kjer je levo telefon. Telefon kot okno v svet, telefon, ki bo kar nekaj časa moja edina vez z družino, ker, kot mi je pojasnil paznik, bom imel na razpolago samo tri številke, na katere bom lahko klical. Številke žene torej in mojih dveh sinov. In to bo vse, za nekaj časa. Kdo ve koliko časa. Za telefonom so rešetke, ki jih paznik odklene in vstopiva na vmesni hodnik, ki levo vodi na prostor za prehod, desno pa izven prvega bloka. Prečkava ta hodnik in za rešetkami, ki jih paznik takisto odklene, je spet drug hodnik, ki se takisto konča z rešetkami. Presenečeno ugotavljam, da me množica rešetk in njihovo odklepanje in zaklepanje ne utesnjuje tako, kot sem sam pričakoval in me ne motijo. Ali gre zgolj za sprijaznjenje s tem, da sem v zaporu in zaklenjen pred svetom, za katerega predstavljam tako veliko nevarnost? In če sem prišel na prestajanje sam, se bojijo, da bom sedaj pobegnil? Le kam? Vendar v zaporu nisem sam in tolažim se s tem, da rešetke in njihova številnost tu vsekakor niso zaradi mene.

Hodnik je prazen. Nikjer nikogar. Levo in desno je nekaj lesenih klopi. »Počakajte tukaj«, mi reče paznik, sam pa potrka in vstopi v sobo, ki ima napis Ambulanta. Kaj hitro se vrne in pove, da me bodo poklicali, ko bom na vrsti. Napoti se proti rešetkam, jih odklene in odide. Ostanem sam. Sam v prostranstvih centralnega zapora na Dobu. Zaklenjen med številnimi rešetkami. Čakajoč na poziv za zdravniški pregled ob sprejemu. Razgledam se po hodniku. Na hitro preberem nekaj opozoril in obvestil na oglasni deski. Dolgčas splošnih opozoril na bolezni in čistočo. Še vedno sem v svoji trenerki, svojih teniskah in s polno glavo strahov, bolje rečeno predsodkov. Takšnih in drugačnih, utemeljenih in neutemeljenih. Kot se bo pokazalo kasneje, bolj neutemeljenih.

Sedem na leseno klop. Ko človek ostane sam, mu glavo zapolnijo misli, ki švigajo kot kovinska kroglica v fliperju sem in tja. In se odbijajo od drugih misli. V zadnjem času so novinarji napisali vrsto različnih člankov o meni in vsi so bili praviloma takšni, da sem bil prikazan kot izrazit negativec. Kot krivec za vse napake, ki jih je storilo pravosodje. Za zaostanke, krivične sodbe in slabo podobo. Paradoksalno pa je, da so jih pisali samo novinarji, ki z menoj do takrat niso imeli nobenega opravka. Ki niso bili na mojih obravnavah, ki niso spremljali mojega strokovnega dela in ki o meni kot človeku niso vedeli ničesar. Ki so si me verjetno predstavljali kot kakšnega zabitega, okrogloličnega kmeta, ki zgodaj zjutraj s traktorjem Tomo Vinković kosi travo, nato pa gre v Celje in tam sodi. Kot sodniškega bedaka, ki je bil ujet »s prsti v marmeladi«. Ki je podkupnino domnevno dobil »v kovčku«. 8000 evrov, v bankovcih po 500 evrov, v kovčku ? Iz zanesljivih virov smo izvedeli … malo morgen, ja. Lepo vas prosim. Ampak takšne neumnosti danes lahko brez težav prodaš ljudem. Zanimivo je, da tisti novinarji, ki so poznali moje delo o meni niso pisali. Vsaj ne veliko in ne negativno. Razen ene bivše novinarske znanke. Kar bo ostalo zapisano v moji in njeni duši. Vendar so oni drugi, ki so bili v ogromni večini, ustvarjali »javno mnenje«. Negativno javno mnenje. K čemur je veliko pripomogla tudi tiskovna konferenca policije ob moji aretaciji, na kateri večina povedanega ni odgovarjala resnici. Vendar tako je moralo biti, saj razumem. Ne razumem pa, kako se je lahko tudi po končanem sojenju v javnosti še vedno ponavljalo iste neumnosti, ki so bile povedane na tisti konferenci. Še bolj bedasto pa je, da so se vedno pojavljali isti copy paste teksti, z istimi trditvami, ki nikoli nikjer niso bile potrjene. Ljudje pa verjamejo.

Včasih sem imel voljo in čas, da sem bral komentarje pod takšnimi članki. O tem, kakšen lopov da sem, kako sem po nedolžnem obsojal, kako sem bil vzvišen in ohol sodnik, kako sem ljudi pošiljal sem dol na Dob, kaj vse mi bodo tukaj naredili, kako bom izgubil »nedolžnost« in kaj me vse tukaj čaka. Bolje ko jih ne bi, res. Ker takšne stvari človeku počasi zlezejo pod kožo. Ne tiste, ko neki Franceljček zapiše: Koliko si jih pa ti poslal na Dob, brezposelnih in lačnih???, pač pa one, da me čaka hudo maščevanje zapornikov zato, ker sem bil sodnik in da bom tu zdaj »že videl svojega Boga!!!«. Vem, da zaporniki niso mogli brati niti niso brali teh komentarjev, vem pa tudi, da večina zapornikov ni ravno intelektualcev in da razmišljajo prav podobno kot povprečni Slovenec: če je bil sodnik je že baraba, zagotovo !

Ko so se mediji ponovno razpisali o moji zadevi in o tem zakaj vendarle nisem prišel na Dob 2. januarja, kot bi moral ter navedli banalno neumne razloge za to, sem eni od novinark, Gordani Stojiljković, napisal zasebno pismo, za katerega sem presodil, da bo dobro, če ga bo vsaj prebrala, če že moje situacije ne bo razumela. In sem to tudi zapisal. Medijski linč se je namreč stopnjeval z eno in isto željo – v zapor, zapor, zapor … istočasno pa je pravosodje pritiskalo name z vsemi možnimi sredstvi, z enim samim ciljem: Dokazati, da sitem deluje.

Takrat sem v pismu zapisal:

»Glede na medijski linč, ki v mojem primeru traja od dne, ko sem bil konec januarja 2011 nezakonito pridržan in je bil zoper mene neustavno odrejen celo pripor, pa vse do danes, ko so se praktično vsi mediji razpisali, da me v začetku januarja ni bilo na prestajanje zaporne kazni na Dob, želim zgolj pojasniti drugo plat medalje glede zadnjih dogodkov, ki vsekakor zame niso in nikoli ne bodo naključje. Moj namen ni, da bi kakorkoli opravičeval svoje ravnanje, za katerim v celoti stojim, ali se komu morda smilil, gre samo za nekatera dejstva ki bodo kronološko podana.

Po tistem ko je Višje sodišče v Ljubljani oktobra potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani so se zadeve odvijale na način, ki predstavlja dobro zrežirani scenarij z enim in izključnim ciljem – javnosti dokazati da pravosodje zna, zmore in želi sankcionirati tudi svoje (bivše) najboljše ljudi in pri tem gre preko trupel. Sodba sodišča druge stopnje je bila zame kot dolgoletnega kazenskega sodnika še večje razočaranje kot sodba sodišča prve stopnje, saj so številnim procesnim kršitvam in zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju, po moji presoji in presoji mojega zagovornika, dodali še nove dimenzije in kršitve. Namesto da bi dopustili zaslišanje soobtoženih kot domnevnih posrednikov in številnih drugih, pomembnih prič, je bilo dopuščeno zasliševanje samo prič, ki so delovale pod okriljem policije in tožilstva ter sodnic, ki so bile z menoj v senatu. In nikogar drugega, ker zato domnevno ni bilo potrebe in ker so bili na razpolago drugi dokazi, brez navedb kateri. Vse to je predmet vložene zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bila izdelana in vložena v rekordnem času, v par dneh po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, čez praznike v začetku novembra. Sodišče je potem to zahtevo nerazumno zadrževalo več kot mesec dni, medijem pa dajalo lažne informacije, da je bila predložena Vrhovnemu sodišču. S tem je bil izgubljen dragocen čas da bi Vrhovno sodišče lahko odločilo o predlogu za odložitev izvrševanja pravnomočne sodbe. Kar, po moji presoji, glede na kasnejši potek dogodkov, ni bilo naključje.

Sodbi sodišča druge stopnje je sledila moja logična in ustavno opredeljena razrešitev kot sodnika v Državnem zboru.

Istočasno je disciplinsko sodišče vodilo (zadnji) disciplinski postopek, zaradi istega historičnega dogodka kot kazensko sodišče. Vsi predhodni disciplinski postopki so bili pravnomočno končani s sklepom, da domnevnih kršitev nisem storil. To je bil (javnosti v celoti zamolčan) zaključek odmevnega službenega pregleda mojih številnih rešenih in nerešenih spisov po odredbi takratne predsednice Višjega sodišča v Celju, za katerega so trije višji sodniki porabili ogromno časa in energije. Že takrat sem v odgovoru na ugotovitve zapisal, da je bil izključni namen tega pregleda očitno le škodovati mojemu ugledu, časti in dobremu imenu. Namen zadnjega disciplinskega postopka je bil samo ta, da se mi izreče disciplinski ukrep prenehanja sodniške službe zaradi domnevne hujše disciplinske kršitve. Temu podrejene so bile številne kršitve v postopku, glede vročanja vabil in teka samega postopka. Sklepe o izločitvi dokazov, ki bi morali biti pravnomočni pred izrekom končnega sklepa, sem tako, na primer, dobil kar skupaj z končno odločitvijo. Cilj je pač opravičeval sredstva. Na žalost sistema mi je državni zbor prej odvzel mandat, kot je disciplinski sklep postal pravnomočen tako da še vedno čakam na sklepe o ustavitvi postopka ker pač nisem več sodnik in disciplinsko sodišče zame ni več pristojno. Stroške bo seveda plačal proračun.

Z disciplinskim postopkom se je hotelo doseči, da bi bil v vsaj tem postopku odstranjen iz sodniške službe, če bi sodbi Višjega in Okrožnega sodišča na Vrhovnem sodišču “padli”.

Zadaj pa je tekel še en postopek, zaradi domnevnega krivega pričanja leta 2007, na Okrajnem sodišču v Mariboru. Ta je tekel, po moji presoji, sorazmerno normalno in pravilno, do trenutka, ko je v dogajanje posegel predsednik Vrhovnega sodišča. Namreč, kazenska ovadba, ki jo je zoper mene podala takratna predsednica Višjega sodišča v Celju in o tem seveda obvestila javnost, je bila, po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih, po tožilstvu zavržena, ker dejanje, po njihovi presoji, ni bilo storjeno. Kot izhaja iz dopisa, ki sem ga našel v svoji personalni mapi in ga predložil v spis sodišču v Mariboru, se je takratna predsednica Višjega sodišča v Celju, po prejemu sklepa o zavrženju, obrnila na predsednika Vrhovnega sodišča, ta pa na generalnega državnega tožilca, s pobudo, da se, domnevno, preveri pravilnost tega sklepa. Generalni državni tožilec je takoj reagiral in odredil službeni nadzor dela tožilke, ki je, seveda, pokazal, da je bilo zavrženje preuranjeno in da bi tožilstvo moralo odločitev prepustiti sodišču. In to kljub temu da, po mojih informacijah, ni šlo za samostojno odločitev tožilke temveč odločitev kolegija. Tožilka je tako, ne glede na zavrženje, “morala” spisati obtožni predlog zoper mene, v katerega je, korektno, vnesla samo zaključke službenega nadzora, nakar se je iz zadeve izločila. Ko se v zadevo vmešata predsednik Vrhovnega sodišča in generalni državni tožilec je zadeva zame jasna – sledila bo obsodilna sodba, kar se je tudi zgodilo. Pa ne kakršna koli sodba, točno tista, ki spet lahko pomeni razrešitev sodnika – šest mesecev zapora. Čeprav je od domnevne storitve minilo že sedem let, čeprav zapisnik z glavne obravnave nisem sam diktiral temveč sodeča sodnica, čeprav je bil obdolženec v tistem postopku spoznan za krivega in ni niti napovedal pritožbe, sodba je bila izdelana brez obrazložitve, moje pričanje v celoti pa povsem irelevantno in nepomembno za postopek. Obdolženec, ki me je krivo naznanil, da sem dobil podkupnino in s tem ogrozil mojo strokovno in človeško eksistenco, ki je bil z moje strani predkaznovan zaradi brutalnega umora na daljšo zaporno kazen in ki je navedel, da gre za maščevanje meni kot sodniku, je v tistem postopku dobil pogojno obsodbo, jaz pa zaradi napačnega zapisa moje povsem nepomembne izjave v zapisniku, ki ni moje avtorsko delo in ki mi ga ni nihče niti prebral, po sedmih letih – zaporno kazen. Tako spoznaš kako funkcionira naše pravosodje.

V omenjenem disciplinskem postopku je bilo s strani Vrhovnega sodišča pridobljeno pomembno mnenje in stališče glede razveljavitve določb Zakona o elektronskih komunikacijah. Takšno stališče, ne glede na ostale zatrjevane kršitve, samo po sebi pomeni razveljavitev sodbe Okrožnega in Višjega sodišča glede domnevne podkupnine. Zato se je mudilo z disciplinskim postopkom, s katerim naj bi bil odstranjen iz sodniške službe. Ker je Državni zbor prej sprejel sklep o moji razrešitvi tako tudi ta sklep ne bo postal pravnomočen. Zato je bilo potrebno in nujno zagotoviti še eno obsodilno sodbo, da se moja usoda sodnika zapečati. Sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru še nisem prejel, zoper njo bo zagotovo vložena pritožba.

Ocenjujem, da je v vsem tem času je pravosodje z menoj ravnalo na nespoštljiv in podcenjevalen način. Kot da ne gre za izkušenega in dolgoletnega kazenskega sodnika, ki pozna pravila igre. Pričakoval sem najmanj kar sem lahko – pošteno sojenje, ker sem bil sam dolgoletni kazenski sodnik in ker sem si na svojih obravnavah vedno prizadeval za to. Tega nisem dočakal, kršene so mi bile osnovne pravice obdolženca v kazenskem postopku, kršena ustava in določila Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri odrejenem priporu, za katerega je Vrhovno sodišče presodilo, da je bil neustaven, so bila določila Poslovnika državnega zbora zavestno postavljena nad ustavo, v postopku so se izvajali predvsem in zgolj dokazi tožilstva, zasliševali smo praviloma le priče, ki jih je v predhodnem postopku usmerjalo tožilstvo, dokazi obrambe so bili praviloma zavrnjeni iz takšnih in drugačnih razlogov, čeprav je bilo zahtevano zaslišanje obeh domnevnih sostorilcev do tega ni prišlo, čeprav sta bili predlagani priči, ki sta bili navzoči pri posoji in vračanju denarja (in ne podkupnine) sodišče tega dokaza ni izvedlo, čeprav sem predložil dokazila o dvigu denarja za posojo je sodišče to “spregledalo”, sodišče ni hotelo zaslišati niti policista, ki je ovaditelja spustil na mejnem prehodu na Hrvaškem, o tem, zakaj je bil izpuščen in tako naprej, o vseh teh zadevah pa je sodišče napravilo kar lastne sklepe. Višje sodišče v pritožbenem postopku celo ne da bi opravilo obravnavo, kar na seji. Vsi dokazni predlogi tožilstva so bili upoštevani, če je bilo tožilstvo prekludirano pa je dokaz izvedlo sodišče po uradni dolžnosti. To, da je sojenje na prvi stopnji vodila sodnica, ki je bila članica senata, ki je odločal o mojem priporu in potrdil neustaven sklep o priporu, pa verjetno tudi ni popolno naključje. Ali pa je morda naključje, da so vsi ali skoraj vsi sodniki, ki so imeli opravka z mojo zadevo na prvi stopnji napredovali, v času trajanja postopka, v višji naziv ?

V ozadju opisanega dogajanja pa se je v zadnjem času odvijala še moja osebna drama zaradi družinske tragedije, v katero je, brezobzirno, brutalno in grobo spet poseglo pravosodje. Moja mati je bila, zaradi nujne operacije srca, na UKC Maribor sprejeta konec novembra. Tako sem se v času od konca novembra do njene smrti sredi decembra, skoraj ves čas zadrževal v Mariboru. Po vrsti zapletov in dodatnih preiskav v UKC Maribor je bila mati na odprtem srcu operirana v začetku decembra. Šlo je za izredno težko operacijo, tekom katere je bila dvakrat reanimirana, ko je komaj in vendarle ostala pri življenju. Po operaciji je bilo njeno življenje toliko ogroženo, da upanja sprva praktično ni bilo več. V začetku decembra imam rojstni dan in točno tega dne je bilo skoraj 100 % da bom izgubil svojo mamo. Verjetno ni potrebno pojasnjevati da takšno osebno stanje pomeni hudo osebnostno stisko, saj je bilo zelo verjetno, da bom ravno na rojstni dan izgubil še zadnjega od obeh staršev. Na srečo takrat do najhujšega ni prišlo, mama pa je bila glede življenja povsem odvisna od aparatur in medicinske podpore. Potem je sledilo nekaj dni čudežnega napredka, ko je potem nenadoma dobila visoko vročino in sepso. Naslednjega dne je bilo ugotovljeno da ima ob tem še pljučnico, kar je bilo glede na stanje njenih pljuč pred operacijo pogubno.

Sredi decembra sem imel v dopoldanskem času že opisano kazensko obravnavo na Okrajnem sodišču v Mariboru. Istega dne, čez nekaj ur po razglasitvi zgoraj opisane sodbe, so me iz UKC Maribor opozorili, da življenje matere usiha. Takoj sem se napotil v UKC Maribor, prišel do mame, ki pa je neposredno pred mojim prihodom umrla. Koliko ljudi na svetu je, ki je isti dan (krivično) obsojeno, nato pa jim v razmaku treh ur umre še mama ? Gre za akutno duševno stisko ki nastopi pri vsakem človeku, ko je človekova, in tudi moja pozornost, bila usmerjena zgolj v en sam vidik njegovih težav – smrt mame. Vse ostalo ni bilo pomembno. Življenjska preizkušnja, ki jo ob tem, da ti umre mama, hudo zaznamuje še istega dne izrečena, po moji presoji, krivična sodba.

V vmesnem času, med dnevom smrti mame in njenim pogrebom, torej v času največje osebne stiske in žalovanja, pa je pravosodje poskrbelo, da so mi vročili praktično vse, kar je bilo vročiti možno – poziv na prestajanje zaporne kazni, poziv na plačilo sodnih taks, poziv na plačilo izrečene denarne kazni, poziv na plačilo odvzete premoženjske koristi … Naključje ? Ne verjamem. Po presoji pravosodja naj bi človek v tem vmesnem obdobju, med smrtjo in pogrebom matere povsem normalno funkcioniral, pisal odgovore, predloge, plačeval po sodnih pozivih in sledil vsem kratkim rokom. Tako naj bi na dan pogreba ali dan pred tem, če bi želel še ujeti rok, podal predlog za odložitev prestajanja kazni zaradi smrti matere, kar je zakonski pogoj za odložitev. Pa seveda tega nisem napravil niti zmogel napraviti, saj pred tem poziva niti fizično nisem prejel in je tako Okrožno sodišče moj predlog enostavno zavrglo. Pustimo ob strani, da bi moral predlog pisati na dan, ko sem fizično poziv šele prejel, da sem sploh videl za kaj v dopisu gre, to pravosodja ne zanima. In nihče me ne bo prepričal, da so bile številne sodne pošiljke, vročene ravno v času med smrtjo in pogrebom moje matere, zgolj in samo naključje.

Sodu pa je izbil dno, kar me je še posebej prizadelo, dopis Okrožnega sodišča v Celju, kjer sem bil zaposlen preko 30 let, da naj točno na dan in točno ob uri pogreba moje matere pridem na sodišče in izpraznim ter predam pisarno, ki sem jo do svojega suspenza tam uporabljal. In to po tem, ko sem slabi dve leti vodstvo sodišča pisno pozival, da naj v pisarno vrne moje osebne stvari, da jih bom odpeljal. To, da mi ob smrti matere nihče od bivših sodelavcev ni izrekel niti sožalja, sem še najlažje preživel.

Ves čas mojega postopka oziroma postopkov pa se kot jara kača v vseh medijih vlečejo povsem napačne informacije o postopku, ko novinarji še vedno povzemajo tiskovno konferenco policije in tožilstva ob mojem pridržanju. Ovaditelj meni nikoli ni izročil nobenega denarja, tudi domnevne podkupnine ne. Kljub mnogim poskusom in celo izsiljevanju, da bi denar izročil meni, je denar izročil soobtoženima, o čemur jaz sploh nisem vedel, ki sta ga razdelila po svojem ključu. Jaz od njega nikoli nisem zahteval niti centa, sta pa to, tako izhaja iz pričanja obeh v disciplinskem postopku, kjer pa smo ju, presenetljivo, le smeli zaslišati, pa jima sedaj sodišče ne verjame, za poplačilo dolgov domnevno pogojevala oba soobtožena. Jaz ovaditelju nikoli nisem odpravil pripora in tiralice temveč je to storil senat treh sodnikov, jaz pa naj bi bil kriv za takšno odločitev in še in še, kar sedaj ni več pomembno in bo predmet postopka z izrednimi sredstvi na Vrhovnem sodišču. Spet se, normalno v mojo škodo, da se očrni bivšega sodnika, poudarja celo vročitev sodbe, ki naj bi trajala dva meseca, nihče pa ne zapiše, da je sodišče sodbo vročalo na način, ki ni opredeljen v zakonu, da je vročevalec, po tem, ko sploh nisem vedel da mi sodišče želi karkoli vročiti, namesto da bi, kot mu veleva zakon, opravil nadomestno vročitev, moji ženi dejal, da vročitve ne bo opravil in da bo zadevo vrnil sodišču, vse s ciljem, da se domnevno ustvarijo pogoji za medijsko odmevno prisilno privedbo, s ciljem dokazati da pravosodje zna, zmore in si upa. To, da je zoper takšen način vročanja bila takoj vložena ustavna pritožba na Ustavno sodišče kot edino možna pritožba pa seveda mediji molčijo. Ker to nekomu ni po godu.

Kakorkoli že, ne glede na ozadje in medijski linč ves čas postopka, ko je človek obsojen še preden karkoli reče, ko novinarji prepisujejo in povzemajo tekst od tistega, ki je bil kratek čas na obravnavi, ko informacije o vsebini sklepov in sodb najprej izvem iz medijev in šele po nekaj dnevih dobim sodno pošto, je edino pomembno kdaj se bo bivši sodnik zglasil na Dobu. In ko ga novinarji čakajo celo v križiščih tam okoli. Kakorkoli, ko bi prišel čas se bom zagotovo zglasil na prestajanje izrečene zaporne kazni, obenem pa bom uporabil vsa pravna sredstva, ki so mi na voljo, da se bom še naprej boril proti sistemski zlorabi, kot se je, po moji presoji, zgodila v mojem primeru.«

O Sancta simplicitas. Čeprav sem v pismu takrat jasno zapisal da to ni napisano, da bi kakorkoli opravičeval svoje ravnanje, za katerim v celoti stojim, ali se komu morda smilil in da gre samo za nekatera dejstva ki so bila kronološko podana, je bil odziv ljudi v komentarjih ravno takšen: da stokam in jokam, da se opravičujem, da ko sem jemal denar je bilo pa vse v redu, kot tudi, da mi bodo zaporniki na Dobu že pokazali, kar mi gre, z onimi štosi z vazelinom in milom pod tušem. Od ljudi, ki me niso poznali, ki niso vedeli o moji zadevi nič, ki niso vedeli niti mojega imena, bil pa sem popljuvan zgolj in samo zato ker sem bil – sodnik. Kar pove vse o ugledu pravosodja takrat in tam.

Če vedno sem čakal da me pokličejo v ambulanto. V tistem trenutku sem bil v fazi življenja, ko mi je bilo povsem vseeno kdo od znancev in nenazadnje, tudi prijateljev, bo ostal ob meni. Želiš ostati ob meni ? Super. Želiš oditi? Super. Nekateri smo tudi na kolenih bolj ponosni od tistih, ki stojijo. Za družino mi pač ni bilo vseeno, še zdaleč ne. Tako neskončno majhni smo pod nebesnim svodom. Samo delček utrinka v neskončnosti. Sapica, dah večnosti. Ampak, tako smo bistveni in važni drug drugemu. Ko je potrebno podati roko, vrniti nasmeh, se pogovoriti, deliti smeh in solze, radost in žalost. Pokazati zrno človečnosti. Zato sem rabil družino, svoje ljudi. Pamet v roke, kratko je to življenje. Verjetno mora obstajati takšno obdobje v življenju. Obdobje, v katerem se ti tesnoba nastani v prsih, trdoglavo in obstojno, pa tu kraljuje po sekundah, ki se leno raztegnejo na včeraj, danes, jutri. Tako leno, zaspano, kot mačka, udobno zleknjena na odeji. S to razliko, da moje sekunde niso bile nič ljubke. Mačka, po naravi, je.

Iz razmišljanja me vzdrami zvok odpiranja vrat. Na hodnik stopi medicinska sestra in se zvedavo zazre vame.

»Škoberne ?«

»Ja,« odgovorim in stopim za njo.«

 

5 KOMENTARJI

  1. Žalostno…vendar je resnično tako..to se dogaja tisočerim ljudem..vsakokratno pisanje g.Škoberneta se me dotakne..škoda tako dobrega sodnika..predvsem pa človeka

  2. Lepo napisano kot vedno…z dobro mero drznosti in srčnostjo, kakor tudi z razočaranjem… A mislim, da se bo nekega dne vse postavilo na svoje mesto…le časa za zidovi ne povrne nič na svetu… tudi plačati se ne da. Z eno besedo Milko… Zdrži!

  3. V napisano verjamem1000%,saj imam tudi sam obilo razlogov,da v pravosodni sistem ne verjamem.Razmišljam pa tudi v to smer,da v Sloveniji obstaja na tisoče takšnih in drugačnih sodnikov,a samo eden je bil pokvarjen?A lahko sploh kdo to verjame?Naj povem,da kar se celjskega sodišča tiče,da sem na tem sodišču pred 30.leti prodajal sodnikom nemške marke,v času,ko je bilo to kaznivo in potem takšni sodniki sodijo Škobernetu,za kozlat.Jaz osebno stojim za tem,da je napisano 100% resnica in upam,da bo to Milko enkrat tudi dokazalal,takrat pa bom tudi jaz vedel,da je nekaj pravice na tem svetu.Milko,ti pa zdrži se teh nekaj dni,potem pa ponosno v nove dni.

  4. Čudna so pota “božja”, ko mora človek pre/stopiti izkušnjo .ki jo v trenutku ,niti sam ne razume…
    Raz/jasnitev pride kasneje , da prav BOG(ENERGIJA CLOVEKA …DNK POSLANSTVA) tako deluje.razumevanje postaja .jasno ..da je le del borbe .med dobrim in slabim .v(vzročno pogojen zaradi “padlih angelov”.) v 3.dimenziji…
    😢vendar nič ni zaman …

PUSTITE KOMENTAR