Navijam iz srca

17976

Bela srajca in zelene hlače. Zelen klobuk in prav tako zelena kravata. Nenavadna zelena očala in nasmeh, ki pritegne pogled in drža, ki izžareva ponos in veselje. Zaradi svoje posebnosti, energije in originalnosti, se je Aleksander Javornik, znan po vzdevku Žavski, usidral v spomin obiskovalcem košarkaških, rokometnih in hokejskih tekem. V kolikor ste ga nekoč srečali, ga boste težko pozabili. V kolikor ste ga na fotografijah opazili, ga boste s pogledom vedno znova iskali. Če ga ni, ga navijači pogrešajo. Ko ga opazijo, se z njim vsi z veseljem fotografirajo. Kdo je Aleksander Javornik, oseba o kateri se v zadnjih dneh veliko govori in piše? Prijazen in odgovoren možakar. Z dušo in gorečim srcem predan navijanju in spodbujanju igralcev, na poti k tako zelo želeni zmagi, si je utrgal nekaj časa za nas, saj se evforija po “tekmi vseh tekem”, na kateri je Slovenija postala evropski prvak v košarki, še ni polegla.

Vaša podoba je posebna in originalna. Ste nekakšen posebnež, ki so ga množice navijačev dobro sprejele.

Slišal sem, da sem prvi primer v Sloveniji, kjer se je pod objavljeno fotografijo pojavilo izjemno veliko komentarjev, le da med njimi ni bilo enega negativnega. To pomeni, da smo dobri ljudje. Evforija se še ni polegla in marsikaj bo verjetno čez čas šele prišlo za mano, zato se vsega tega, kar se dogaja te dni okoli mene, povsem še ne zavedam.

Na fotografijah s tribun, ste v precej nenavadni in nenaravni pozi, saj v rokah neprestano držite dvignjen pokal. Ne glede na njegovo težo, verjetno to ni tako preprosto, če govoriva, da pokal držite v rokah celi dve uri?

 Včasih sem celo malo jezen sam nase, ker se na fotografijah držim preveč resno. Morebiti je to res posledica drže, saj je neobičajna postavitev rok tista, ki me malo ohromi. Ko sem pokal malce spustil in ga držal nižje, sem opazil, da sem takrat na fotografijah ujet z nasmeškom. Ko si tam, na to seveda ne pomisliš.

 Verjetno tovrstna prepoznavnost, priljubljenost in posebnost ni bila načrtovana ali celo načrtno narejena?
Nisem takšen tip človeka, ki bi to načrtno počel. Najbolj mi je bilo všeč to, da sem bil del zgodbe. Šport imam zelo rad in morebiti zato na to drugače gledam.

 Naredil sem zgodbo, ki je zdržala do konca

 Iz majhnih zgodb ste naredili veliko zgodbo.

Točno tako. Ta majhna zgodba je bila del mozaika. Zgodba je v pokalu in v tem, da ga dobijo vedno prvaki. To je bil tretji pokal, ki sem ga naredil in tudi ta je prišel v prave roke.

 Po duši sem nogometaš, čeprav nogometa skoraj ne gledam

Košarka, hokej in rokomet so tisti trije športi, kjer vas ljudje lahko zagotovo opazijo na tribuni med navijači. Kaj imajo skupnega, da so vas tako zelo pritegnili?

Vzdušje na nogometnih tekmah mi ni všeč, saj je prisotnih veliko izgredov. Veliko je agresivnega vedenja in ni mi všeč, da bi bil del tega. Po srcu in duši nisem takšen. Veliko je nizkotnih potez, ki jih pri drugih športih, kjer sem zvesti navijač, nisem opazil in to mi je všeč. Obiskovalci imajo preprosto bolj kulturno vedenje.

Skupni imenovalec je dvorana in kar se dogaja znotraj njenih meja je bolje gledati živo, kot pa preko tv ekrana. V primeru nogometa, pa je zgodba povsem drugačna. Bolje ga je spremljati preko televizijskega ekrana, kot v živo s tribun, saj tako več vidiš.

Od leta 2013 do 2107 ste zvesti navijač s tribun. Ste morebiti v tem času tudi kakšno tekmo zamudili? Ali je kakšna, ki bi si jo z veseljem želeli ponovno doživeti? Ne. Nobene nisem zamudil. In ja, želel bi si še enkrat doživeti finale in Slovenija VS Latvija. To je bila tekma, kjer je bilo veliko košev. Super izkušnja, tako za gledat kot tudi za doživet.

Ali je sploh mogoče ubesediti, imenovati, opisati vsa tista občutja, ki se v Vas prepletajo med navijanjem?

 Takrat, ko navijaš, ko si na tribuni je isto, kot bi sam igral. Popolnoma se izklopiš iz dogajanja okoli sebe in se počutiš kot del igre. Si kot igralec na igrišču. Vsako dobro potezo na tribuni nagradiš. Ponosen si, da si jo videl in na vse gledaš vedno pozitivo.

V vsaki igri je navijač ključnega pomena

Sočustvujete z igralci tudi tedaj, ko jim ne gre?

 Takrat pa pride navijač do izraza, da igralce spodbudi. Da jih opogumi in ohranja motivacijo. Da napaka ni nič slabega in da se vsak majhna lahko vedno popravi. Tako, kot je to v življenju.

Navijači ste tisti, ki dajete moč in energijo.

Ko igra ekipa na domačem terenu, v 70% zmaga. Zakaj? Zato, ker so navijači, ker je glasba in igralce ponese.

 Kako bi se opisali? Kdo je Aleksander Javornik?
Aleksander Javornik je človek, ki ima rad šport. V otroštvu sem ga rad igral, sedaj ga raje gledam.

 Brala sem, da si močno želite, da bi naše ekipe osvojile ali evropsko ali svetovno prvenstvo. Ali je v ozadju prisotna tiha želja, da bi preko drugih uresničili svojo lastno, saj Vam to kot igralcu z ekipo ni nikoli uspelo doseči?

Tudi. V tistih časih smo imeli slabše pogoje. Bili smo sicer talenti, vendar smo premalo trenirali, da bi lahko kaj večjega dosegli.

Želim si biti motivator

Ste si kdaj želeli postati trener?

 Nikoli si nisem želel postati trener, ker bi bilo to zame preveč stresno. Raje bi bil motivator. Oseba, ki spodbuja in podpira igralca v trenutkih, ko mu upade morala.

Ponudbe za tovrstno delo sicer še nisem dobil, bi jo pa z veseljem sprejel, če bi do tega prišlo. Motivator ne more biti vsak, saj je tukaj veliko odvisno od igralca, če osebo kot motivatorja sprejme ali ne.

Slišal sem, da so bili ljudje navdušeni, ker sem celo tekmo držal pokal visoko v roki. To je čar motivacije. Da lahko igralci, ko pogledajo na tribune, obdržijo fokus nad tem, čemu so tam. Da ohranijo predstavo, za kaj se borijo. To je zame čista ekstaza. Fokusiran si samo na to, zakaj si tam.

Kljub temu, da ste se ljudem vtisnili v spomin po svoji odpravi, ste mnenja, da bi vas ljudje na ulici prepoznali oblečenega v običajna, manj vpadljiva oblačila?

 Tisti, ki me poznajo zagotovo. Kdor me pa prej ni poznal, me tudi sedaj ne bi prepoznal.

Po kakšnem ključu ste zbirali barve in kombinacijo oblačil?

 Barva je barva slovenske reprezentace. Zelena, bela, plava. Funkcionar, ki preda evropski pokal igralcem, je vedno oblečen v siv suknjič in nosi kravato. Kapo sem pa dodal, da se lepo vidi slovenska zastava. Nisem našel očal, ki bi imele vse barve ali bile samo bele. Očala, ki jih nosim, so pač najboljši približek tega, kar sem hotel. Tudi gumbi na srajci so zelene barve in uspel sem najti šiviljo, ki jih je ročno sešila na vse moje srajce.

Ko prideš na tekmo, moraš biti odprt in imet rad ljudi. Delovati moraš v slogi.

Navijači se medsebojno dobro poznate, saj se verjetno na tekmah pogosto že videvate ena in isti?

 Res je. 400-500 od 8.000 slovenskih navijačev, ki so bili na evropskem prvenstvu, je takšnih, s katerimi se več ali manj na tekmi pogosto srečujemo.

Ena zgodba se je zaključila, sedaj se bo kmalu verjetno začela že nova?

 Čakata me Zagrebi in nato še Olimpijske igre v Južni Koreji.

Petra Petravič

PUSTITE KOMENTAR