Milko Škoberne: KARTICA

3346

Po hodniku se s paznikom vračava do moje celice. Je bilo vse v redu, ga zanima. Bilo, odvrnem. So vam kaj težili ali vam grozili, ga zanima. Ne, niso, čeprav na začetku občutek ni bil ravno prijeten, pojasnim. Saj so povečini čisto v redu fantje, ki ne delajo problemov, mi razloži. No, vsaj s temi nisem imel problemov, odvrnem. Danes boste imeli še razgovor z vodjo in komandirjem, mi pojasni in moramo vas zadolžiti še s službenimi oblačili, pove. In mimogrede sem spet v svoji celici v pritličju na desni strani hodnika.

Tišina me ubija, zato sem spet takoj vključil televizor. Samo da nekaj ropota in da moje misli ne privrejo na dan. Zaman sem dal televizor bolj na glas, misli so glasnejše … Izkušnja, ki sem jo s strahom pričakoval, je bila drugačna od pričakovanj, se je iztekla drugače. Prvi stik z zaporniki, prva preizkušnja kaj me čaka med njimi, je tako nenadejano za menoj. Občutki pa so mešani in zmedeni. No, pravzaprav ne zmedeni, bolj nepredelani. Očitno bom s sotrpini, kriminalci, zaporniki, barabami, sebi enakimi, nekako zvozil.


Objamejo me misli na srečanje z njimi. Na to, kar so mi pripovedovali. Kako so takoj prešli na sodnike. Kaj pa naj bi, če so se srečali z (bivšim) sodnikom. Tokrat prvič in verjetno zadnjič v povsem enakopravnem položaju. Še več, morda celo malo superiorni, ker jih je bilo več. Hm, zanimivo kako s prezirom in skoraj sovraštvom gledajo na sodnike, ki so jih obsodili. Ne razmišljajo veliko o tem, da je zadaj zagotovo neko njihovo početje, ki je bilo prepoznano kot kaznivo, verjetno cel sklop dokazov, materialnih in pričevanj, pa po navadi obilo policijskega in tožilskega dela. Je pa res, da ni nujno tako, da je možno tudi, da je vse skupaj konstrukt, čeprav je to, vsaj v večini primerov, zelo malo verjetno. V tem primeru res ne bi smeli biti tukaj, če bi sistem svoje delo korektno opravil. Ampak, to je hudičeva redkost.

Že nobelovec Daniel Kahneman je zapisal, da smo ljudje pri odločanju zelo nezanesljivi. Ta pojav imenuje šum pri odločanju, ki je prisoten v vseh oblikah in na vseh nivojih, v zaporu, pač z vidika zapornikov, pa so zagotovo najbolj občutljive in vsesplošno teme pogovorov ravno obnašanje, delo in sodbe kazenskih sodnikov. Kot je v neki svoji kolumni zapisal že Edvard Ofentavšek, analize ekipe strokovnjakov dokazujejo, da so odločitve prepogosto odvisne od obskurnih dejavnikov, kot so trenutno razpoloženje, čas zadnjega obroka in vpliv vremena. Šum se najpogosteje pojavlja pri različnih strokovnjakih, med njimi so in tudi zelo visoko, sodniki. Zadeva je še posebej občutljiva, ker kakovost presoje sodnikov najmočneje, največkrat kar zelo usodno, vpliva na življenja (bodočih) zapornikov. Še več, pri visoko profiliranem poklicu sodnika je prav sposobnost kakovostne presoje bistveni pogoj za (dobro) opravljanje sodniškega dela. Šum, ki presega mejo tistega, kar je še moč tolerirati, pa se navadno prikrije zaradi pretirane distance, ki jo javnost goji do sodnikov.

Trdil sem in trdim, da večina slovenskih sodnikov nima naravne danosti biti sodnik. Zato se v skoraj v celoti strinjam z navedbami Edvarda Ofentavška, da je razmišljanje, da je vsak sodnik sposoben pravičnega odločanja zgolj in samo zato, ker je končal pravno fakulteto, opravil pravosodni izpit ter izpolnil druge pogoje za imenovanje, nevarna utvara. Zlasti kadar sodniška toga zaradi poklicne solidarnosti prične pokrivati vse nižje strokovne kriterije. Posledično se sodniški ceh prične zapirati v ozke kroge, ki bolj spominjajo na združenja za vzajemno občudovanje in ki ne prenesejo resnega strokovnega diskurza.

Kot sedanji “odpadnik” imam svoje mnenje, pogojeno z mnogimi leti dela v tej branži. Sem tudi edini sodnik, ki se tukaj srečujem z ljudmi, ki sem jih sam poslal na prestajanje zaporne kazni ali so jih sem velikodušno poslali moji bivši stanovski kolegi. Ter nehote in mimo moje volje za večino zapornikov predstavljam nekakšen njihov podaljšek v tem okolju. Večino sodnikov bi, kot sami navajajo, tu utopili v žlici vode, večina že bežnega srečanja, domnevno, ne bi preživela brez »lepotnih« popravkov. Osebno sicer mislim, da se jim ne bi zgodilo nič posebnega, vendar človek tu res nikoli ne ve. Sodniški poklic je eden tistih, pri kateremu se namenoma goji večvrednostni kompleks pred drugimi. Prav ta farizejski odnos pa sodnikom zagotavlja pretirano samozavest, potrebno za dosledno onemogočanje zunanjega nadzora in natančnega vpogleda v njihov interni svet odločanja, nujno potrebnega za zagotavljanje kakovosti. Zato tudi ljudski, v zadnjem obdobju vsesplošno uporabljeni izraz krivosodje za pravosodje. Ki je posledica vsesplošnega nezadovoljstva z delom pravosodja in števila sodb, ki pridejo nazaj z Evrope. In v katerih Slovenija sploh ne blesti. Upravičeno ali ne, nekaznovano sistematično kršenje procesne pravičnosti in dokazano norčevanje iz človekovih pravic tako nista izločilna elementa nekega posameznika, temveč le vstopnica v krog poklicanih. Ker, kot navaja Ofentavšek, sodniki pravičnost pojedo že za zajtrk.

Že navedeni Kahneman je s svojim pokojnim kolegom Tverskyjem pred dobrim desetletjem preučeval tudi vprašanje ali sodne odločitve resnično temeljijo le na zakonih in dejstvih. Pravni formalizem predpostavlja, da sodniki v postopkih uporabijo pravno argumentacijo in dejstva v povsem razumski, mehanični, tako rekoč algoritmični maniri. Tisti, ki poznajo realnost dogajanja na sodiščih, trdijo obratno. In sicer, da so psihološki, politični in socialni dejavniki pri pisanju sodb za sodnike bistvenega pomena. Da bi se zadeve lotili na kar se da ekstremen način, so omenjeni znanstveniki med drugim testirali odločanje sodnikov tako, da so merili čas, ki je pretekel od zadnjega obroka do sprejemanja odločitve. Ugotovili so, da se odstotek ugodnih sodnih odločitev bistveno zmanjšuje s časovno oddaljenostjo od zadnjega obroka. Rezultat je presenetil tudi analitike same, saj je odstotek ugodnih sodb tik pred novim obrokom padel skoraj na 0 % in se po njem ponovno povzpel na skoraj 65 %. Pravičnost je torej nekaj, kar sodniki brez truda pojedo za zajtrk (malico ali kosilo), pogostost in kakovost obrokov pa sta očitno dejavnika, ki ju ne moremo pojmovati za neodvisni spremenljivki.

Eden od pogojev za opravljene tega po ljudeh ne ravno spoštovanega in v tej državi tudi finančno ne posebej visoko ovrednotenega poklica, je tudi uspešno opravljen pravosodni izpit. Sam sem ga opravil tam nekje v začetku 80. let prejšnjega stoletja, v treh dneh, na katere sploh nimam slabega spomina. V času brez mobilnih telefonov, brez klicev in brez sms sporočil. Sam in brez pomoči zunanjega »mentorja«, brez tako imenovane zunanje »pravne pomoči«, ki ti tako lahko pomaga le pri pisnem delu izpita. Kar ne pomeni, da takšna pomoč že takrat ni obstajala. Če se vrnem na navedeno kolumno Edvarda Ofentavška, gre za velik problem, o katerem pa se v javnosti ne govori, pa se domnevno že desetletja dogaja v pravosodju. Navedeni avtor navaja, da gre za skrbno čuvano skrivnost v slovenskih pravniških krogih. Za način, na katerega že izvoljeni sodniki pomagajo mlajšim kandidatom pri opravljanju pravosodnega izpita. Pri tako imenovanem pisnem delu, ki obsega tudi pisanje sodbe, se je vzpostavil precej kompleksen sistem prevare, ki mu na sodiščih rečejo “pravna pomoč”. Drugače povedano, pomemben del pravosodnega izpita v številnih primerih ni avtorstvo dejanskega kandidata, temveč enega od »mentorjev« sodnikov. Goljufiva pomoč obsega komunikacijski, logistični in vsebinski del, pri katerem eden ali več sodnikov kandidatu nudi prikrito pomoč, ki je sam ne bi okarakteriziral kot klasično goljufijo, tako, kot jo okarakterizira avtor. Ogromno število slovenskih sodnikov naj bi opravilo pravosodni izpit s pomočjo opisane “pravne pomoči” oziroma, ga v formalnem smislu, sploh naj ne bi opravilo. Simbolika in razširjenost tega dejanja še najbolj spominjata na filmsko iniciacijo v mafijsko združbo, kjer moraš za sprejem in kot dokazilo zvestobe Botru opraviti “umazan posel”. Prav opisani vstopni ritual morda najbolje pojasni hladnokrvnost, s katero so člani te, po avtorju goljufive združbe, tekom svojega mandata nato sposobni po naročilu “umoriti” sleherno javno osebnost. Kar, po moji presoji, tudi če izhajam iz lastnega primera, drži. Kot tudi zaščititi vsako javno osebnost pred morebitnim kazenskim postopkom ali le tega omiliti do meje, ko je to za neko javno osebnost še sprejemljivo. Tako kot pri spraševanju in preverjanjih znanja v osnovi šoli, kot pri opravljanju izpitov na fakulteti, pa tudi v čisto vsakdanjem življenju je tako, da se vedno goljufa, če ti to prinese določene koristi. Vsaj pri večini ljudi je tako. Obseg takšnega goljufanja pa je različen, od tistih nedolžnih goljufij, do tistih, ki človeka pripeljejo v zapor. In pri pravosodnih izpitih ni nič drugače. Pravna pomoč je bila, je in bo obstajala. Ne kot absolutno pravilo pa vendar. Žal. Kar pa ne pomeni, da človek, ki jo je bil deležen, ne postane dober sodnik. Pri tem ne mislim po merilih Personalnih svetov Višjih sodišč, ki vsake tri leta ocenjujejo delo sodnikov in možnost njihovega napredovanja, temveč biti sodnik v pravem pomenu te besede. Sodnik, ki ima avtoriteto, znanje in izkušnje in obravnave vodi dostojanstveno, avtoritativno in na način, da ne prizadene pravic in svoboščin nobenega od udeležencev. Kateremu pravočasna izdelava sodbe ali druge odločitve ni mukotrpno dejanje. In ki že kot osebnost, tudi z zunanjim izgledom, deluje kot sodnik. Tu pa se zgodba za večino slovenskih sodnikov, med katerimi je sicer nekaj res izjemno dobrih, ki jih osebno zelo cenim, žal konča. Ker kljub izpolnjevanju vseh formalnih pogojev vsak človek res ne more biti sodnik. Ampak je. Večina ljudi, ki sodi, namreč dokaj hitro dobi kompleks Boga, vzvišenosti in oholosti in le malo njih je tudi osebnostno primernih za funkcijo, ki jo opravljajo. Pa tega tudi po desnici tako opevana lustracija ne bi rešila.

Spet odklepanje vrat, zoprni zvok obračanja ključa v ključavnici in drgnjenja šopa le teh ob kovinska vrata. Nehote pomislim, kako dobro in res nujno je, da sem dvakrat zaklenjen v tej zamreženi sobi, ko pa sem sam in prostovoljno prišel na prestajanje kazni. Ampak, sistem zame je enak kot za tistega, ki so ga pripeljali s tiralico in vklenjenega. Enakost in enaka obravnava. Brez privilegijev, prosim. Na vratih znani paznik izpred nekaj časa. Greste na razgovor, mi reče. Zapustim sobo, paznik skrbno zaklene vrata za menoj. Nasmehnem se. Res je vse skupaj neumno. Stopim za njim po hodniku, mimo hodnika levo in desno, ki vodita ven iz stavbe, tudi tja, kjer so zunanji sprehodi zapornikov. Kamor vem, da še ne bom šel, niti danes niti jutri. Niti pojutrišnjem. Ker tega (še) nočem. Dokler me ne namestijo v nek režim. Pa kakršen koli že. Prepričan sem, da odprtega oddelka še dolgo ne bom videl, ker sem domnevno kaznivo dejanje storil »kot kazenski sodnik, pri čemur bi kot oseba na takšni funkciji prav s svojimi ravnanji in zgledi moral obsojati dejanja v neskladju z zakonski in družbenimi normami, ne pa da sem sam kot osebnost sledil družbeno škodljivim življenjskim nazorom. Pravijo. Ljudje na takšnem položaju, kot sem bil sam in s takšnim poklicem, so namreč dolžni skrbeti za to, da bo družba spoštovala in upoštevala pravila, kar pomeni, da bi moral takšna dejanja obsojati, ne pa jih izvrševati. Pravijo. Bil sem v službi države in jo predstavljal, s svojimi dejanji pa zlorabil zaupanje, na podlagi katerega mi ne gre zaupati, da kaznivih dejanj podobne narave ne bom ponovil tudi v drugih sferah, čeprav nisem več sodnik in nikoli več ne bom, na primer v zasebnem sektorju ali da ne bom storil kakršnega koli drugega kaznivega dejanja. Pravijo. Čeprav domnevno kaznivo dejanje, ki sem ga storil, ni imelo za posledico praktično nobene škode, razen škode zame, družino in morda še ugled pravosodja. Posledično zaradi kaznivega dejanja ni bilo nobenega pogreba, nikomur niso ugasnile iskrice v očeh in ni bila povzročena milijonska škoda. Nikomur. Le meni samemu in moji družini. Kar vzamem, moram vzeti v zakup. Pravim jaz. Mea culpa. Mea maxima culpa.

Po posredovanju paznika vstopim v pisarno na moji desni, pisarno vodje I. oddelka in komandirja tega oddelka. Pisarna in njena oprema ustrezata tipičnemu stereotipu arhaično urejene pisarne v zaporih, kjer država nikakor ne posrkbi za modernizacijo že na videz zastarele opreme. Zaradi ljudi, ki so tam zaposleni in ki tam pustijo večino svojega življenja in tretjino svojega dneva. Ne zaradi zapornikov, ki tja vstopajo občasno. Ampak prav vsi gredo skozi ta prostor. Zaporniki pridejo in gredo, ljudje pa tam ostajajo na delu, nekateri kar celo življenje, nekateri še bolj v zaporu kot zaporniki sami. Po predstavitvi uredimo vrsto formalnosti, ki bodo omogočile ter olajšale moje bivanje v tem okolju in stik z zunanjim svetom. Seznanita me z osnovami bivanja in življenja, dobita podatke, ki jih potrebujeta za rubrike obrazcev in poročil, sam pa dobim svojo številko in končno tudi več številčno kodo, s katero bom sploh lahko telefoniral. Zapišeta si imena in sorodstveno vez ter tri telefonske številke najožjih družinskih članov, na katere jim bom lahko telefoniral in mi pojasnita sistem telefoniranja. Moja koda, kartica, koda kartice, kličeš. Že po prvem telefoniranju da mi bo vse jasno. Verjamem. Pri opisovanju dovoljenega in ne dovoljenega posebej izpostavita, da se zapornikov praviloma ne sprašuje za kaj so bili obsojeni in na kakšno kazen, razen če mi to samo povedo in še posebej, da ni zaželeno, da bi zapornikom kakorkoli, še posebej pa ne s pisanje kakšnih vlog in pritožb pomagal s svojim pravnim znanjem in izkušnjami. Prvo mi je logično in znano. Saj si na osnovi vrste kaznivega dejanja in višine kazni ustvariš svoje mnenje o človeku in na osnovi tega lahko pride do hude in neverjetne diskriminacije med zaporniki, drugo pač ne. Vzamem na znanje, pa si mislim, da meni, ne glede na to, da sem zdaj zapornik, pač nihče ne more ne prepovedati in ne vzeti mojega pravnega znanja in pripravljenosti komurkoli svetovati ali napisati kakšne vloge, če bom sam ocenil, da je tega vreden in da to potrebuje. Čeprav mi takrat še ni bilo jasno kako in na kakšen način bom to sploh lahko izpeljal. Ker mi tudi odnosi in relacije še niso bile znane. Vendar takšno razmišljanje takrat zadržim zase. Bom že videl, kaj bo in če sploh kdaj. In za koga. Nerad, vendar pristanem, da me daktiloskopirajo. Zakon je pač takšen. Dam prstne odtise. Še fotografirati vas moramo, reče eden od njiju. Ok. Glavo mi zapolnijo slike iz ameriških filmov in postopka fotografiranja s številko pred prsmi, spredaj, s strani in z druge strani. Kar na smeh mi gre, saj nehote pomislim na to, da uradno postajam kriminalec s svojo kartoteko in s slikami s številko, ki jih bom enkrat lahko pokazal svojim vnukom. Veš, dedi je bil tam … najprej je bil sodnik, ki je zapiral ljudi, potem pa so zaprli še njega. Naj prvi vrže kamen, kdor je brez greha. Pomislim, da gre za kakšno posebno sobo z fotografsko opremo, tablico z imenom in s številkami, reflektorji … Ampak ne! Eden od njiju vzame v roke mali digitalni aparat, postavi me pred belo steno, glejte sem in klik. A? To je to?, vprašam. Ja, mi odgovori z nasmehom, to je to. Ste pričakovali kaj drugega? Sem, priznam. No, pa sem bil kar malo razočaran. Niti legendarne filmske podobe fotografiranja zapornikov v naših zaporih ni. Eh. Korekten postopek, korekten pogovor. Zaključimo.

Paznik me pospremi do moje zaporniške sobe. Ko prideva do nje je na hodniku že moški, ki po vseh ostalih sobah deli v bele plastične vrečke spravljene dobrine iz »kantine«. Sam nisem naročil ničesar razen telefonske kartice. Drugi, kot vidim, so si naročili marsikaj. Očitno so tu že dlje časa, sam pa do takrat z njimi nisem imel nobenih stikov, da bi to vedel, niti si stikov z njimi v tisti fazi nisem želel. Moški mi preko paznika izroči modro belo telefonsko kartico, za katero mu plačam 10 evrov. Takšno sem si tudi naročil. Ocenil sem, da bo toliko dobroimetja dovolj za prve telefonske stike z družino. Pa se vrata spet zaprejo za menoj.

Sedem na posteljo. Gledam to predplačniško kartico za telefon in berem navodila na njej. Zunaj sem imel mobitel, zato takšne kartice ne poznam. Edino ko sem iz kakšnega daljnega potovanja klical domov, sem uporabljal njihovo telefonsko kartico, ker je bilo to ceneje kot pa naš mobitel. Saj sistem je enostaven, vtipkaš svojo identifikacijsko številko, s katero sploh lahko kličeš ven, vtipkaš številko kartice za polnjenje in kličeš v okviru dobroimetja na dovoljene številke. Zdaj še samo odstranim srebrno plast za prikaz 14 mestne kode za polnjenje in lahko domov sporočim da sem živ. Ko bom sploh lahko telefoniral, glede na to, da sem varno dva krat zaklenjen. Vzamem škarje in skušam odstraniti srebrno plast. Šele ko pritisnem ugotovim kakšen bedak sem. Skupaj s srebrno plastjo odstranim še polovico 10. in celotno 11. in 12. številko kode! Bedak, bedak. Kaj pa zdaj? Iz oddrgnjene srebne plasti ne morem izbrskati odstranjenih številk. Bom sploh lahko telefoniral ? Takoj računam. Čakaj, možnih je skoraj 200 različnih kombinacij, glede na to, da je deseta številka, kar sklepam po ostanku, ali 6 ali 8. In pa še dva krat po 99 kombinacij. Razmišljam, kako do nove kartice ne morem priti, ker je kantina kdo ve kje in kdo ve kdaj spet dosegljiva, paznik pa bo slej ko prej prišel pome, da lahko grem telefonirati. 10 minut. Vzamem list papirja in delam projekcijo verjetnih številk. 441822905,6 ali 8,XX29. Spišem vsaj dvajset najbolj verjetnih številk po moji logiki, ki ni ravno matematično utemeljena. Pravnik in matematika. V trenutku se moj svet vrti samo okoli številk in te številke kartice. Pa kako sem lahko takšen bedak, da še z ene preproste kartice ne znam pravilno odstraniti zaščitne plasti. In za kaj, za boga, si šel to početi s škarjami! S škarjami ! Ali boš res zaradi te brezvezne neumnosti izgubil možnost telefoniranja domov, vsaj prvega dne, kar se mi je, ob številnih drugih, mnogo bolj pomembnih problemih in zadevah, v tistem trenutku zdelo najbolj pomembna stvar na svetu? Da mojim, ki so mi najbližje, sporočim, da sem v redu in da naj jih nič ne skrbi. Da me za začetek niso ne pretepli ne popljuvali, niti mi jebali mater. Da imam obe očesi še vedno normalni in da še vedno normalno funkcioniram in razmišljam. Da mi dajo jesti in da sem na toplem. Da preverim, ali so me že odpisali ali so še z menoj. Kar edino šteje. Kdo ve koliko časa sem se v resnici ukvarjal s to presneto telefonsko kartico in njeno številko. Potem pa sem se nekako pomiril s prepričanjem kar bo pač bo, poskusil bom teh nekaj napisanih številko, potem pa bom videl. Morda bo pa že prva predvidena prava. Morda pa bom imel srečo. Naravnost neverjetno je, kako tako majhne stvari, povsem nepomembne na svobodi, v zaporu pomenijo tako veliko. In to je bila samo ena od njih. Zunaj pač vržeš kartico stran in kupiš novo. Simple. Tukaj pa je svet zelo drugačen in čas teče drugače.

Spet odpiranje vrat. Aha, čas kosila. Že ko se vrata odpro vem, kaj je za kosilo. Voham. Tega se ne da zgrešiti. Ribe. Dobim tri kose kruha, zavite v celofan, juho, krožnik s filejem ribe, krompir in solato. V belo oblečen zapornik, voziček, spremstvo paznika. In dobim pribor. Končno imam pribor. Za katerega mi povedo, da naj ga obdržim in je moj dokler sem v tej sobi. Hvala.

Sedem za mizo in gledam ta obrok. Moj prvi zaporniški obrok. Tistega zajtrka zjutraj sploh ne štejem. Kar je razumljivo, če pa gre za moje prvo pravo zaporniško kosilo. Juha je kar v redu, ribji file pa je s sirom. S sirom? Spomnim se, da sem marsikje širom sveta jedel različne ribe, različnih okusov, a s sirom mi je pa res nikjer niso postregli. Morda zaradi tega, ker si tega niti v sanjah ne bi naročil? Veste kaj bi vam rekel Dalmatinec, ko bi hoteli ribo na gardelama polito s sirom? Raje ne povem. Spomin se prijatelja Srečka P., pri katerem sem bil v času pred prihodom v zapor in ki mi je, med orisom življenja in bivanja v zaporu ter načinu preživetja, tudi povedal, da je kot kuhar spremenil nekaj načinov priprave hrane, tudi ribe. Če je tale ribji file s sirom plod tega, kar je opisal, potem bi bilo bolje, da tega ne bi storil. A upam da tole ni njegov recept. Ne, tole ne more biti njegova ideja. Že sam ribji file je meni obupnega okusa, motečega, močnega, meni smrdečega vonja, sir pa tako ali tako samo odstranim. Sir na ribi, dajte no. No ja, ribo z odporom zgolj poskusim in jo pustim. Tako ali tako mi ne prija še nič jesti. Psiha še vedno uravnava moj želodec. Pojem pa malo krompirja, zeleno solato. Malo solate. Kruha se sploh ne dotaknem. Želim si le, da bi mi to ribo čim hitreje odnesli, da mi soba ne bo smrdela po tej ribi. Res smrdela. Kar ni v moji moči. Potem pa spet ostanem sam s svojimi mislimi.

Pridejo dnevi, ko se ti življenje spremeni v velik vprašaj. Kako naprej, kaj naprej, s kom naprej … Srečuješ samo napačne ljudi in se sprašuješ, ali si obkrožen z ljudmi, katerim boš vreden, da obstanejo ob tebi. Ki bodo cenili to, kar si, ne pa si izmišljali neke tvoje pomanjkljivosti, samo da te odrinejo od sebe. Ker življenje je sestavljeno iz srečanj, hoje mimo in prepoznavanj. Po nekaterih srečanjih v zadnjem času, preden sem šel v zapor, ko so se nekateri, za katere si niti v sanjah nisem mislil, da se bodo odvrnili od mene, ravno to storili, se ti zdi, da si mrtev. Po drugi strani pa so bila srečanja, ko si res vesel da živiš. Ko postaneš spet ti, nasmejan, srečen, bolj pogumen. In potem spet tisti občutek. Moraš v zapor. Pa si rečeš mene nihče ne bo zaprl, pa veš, da ne drži. Zdaj pa si tukaj, zaklenjen in pozabljen. Čutiš le svoj utrip. In nikogar drugega. Vem, da bom lahko tukaj preživel edino z močno osebno organizacijo. Prilagajanjem. Ustrezno organizirati se šele moram, živim pa v krču. Neverjetnem, nepoznanem krču. Ki, za enkrat, popusti edino, ko sem zaklenjen v tej svoji luknji. Ni bilo neke velike nesreče, ki bi me uničila, nekih brazgotin iz preteklosti in podobnih neumnosti. Razen, morda, smrti mame. In besed, ki sem ji jih namenil na pogrebu. To me je podrlo. Začasno. Ne, samo v zapor sem moral. Jaz sem pač preprosto tak. Nisem znal oditi od onih, ki sem jih imel rad. Najhuje je bilo, ker sem moral. Napet, s slabim občutkom v želodcu, poln občutka »zgrešenosti«, za kar pa vem, da sem čisto sam kriv. Vem, ni v redu da sam sebe krivim za to slabost, ampak to je preprosto tako. Verjetno sem preveč emotiven ali pa to igro dojemam drugače. Na trenutke pomislim, da nisem sposoben funkcionirati v tem okolju, s to druščino, ne zato ker sem drugačen, boljši … ne, morda sem celo še slabši. Občutek lastne krivde za nastalo situacijo je moreč, hudo moteč in vseskozi prisoten. Resnica je pač takšna. Težko jo je sprejeti a jo moraš. Misliš, da si poseben, drugačen, da je problem v drugih, a … čas pa teče. Sam sebi jemlješ pravico da upaš. Ujamem se v tem tako obupnem stanju in se spomnim … rojeni smo svobodni. Da obstaja izbor. Čakam da od nekod slišim tisti blagodejni glas »vse bo v redu« ampak dolgo, dolgo ga ni ali pa se pojavi samo na kratko in takoj izgine. Breme. V bistvu nimam nikogar. Kot da sem sam na svetu, vse ostalo je samo nesmiseln hrup, neka obloga, s katero nočem imeti ničesar. Ne obžalujem ničesar, torej si iskreno odpuščam. Če zmorem odpuščati sebi, zmorem komurkoli. Vsakemu po del neba, luno pa si razdelimo.

Ker nisem dovolj velik človek, da bi mi bilo v zadovoljstvo, ko je nekdo srečen brez mene, sem pa dovolj velik licemer, da se delam, da mi je vseeno. Ker, kot pravim: Živi svoje življenje in pusti druge da vse razumejo na napačen način. Ampak, tako sam sem … tako osamljen. Veš kako je, ko samota duši ? Ko zidovi pritiskajo, ti pa ne moreš nikamor in ne vidiš kam ? Jaz vem. Kaj je osamljenost ? vpraša Mali Princ. To je srečanje s samim seboj in ne bi smelo biti razlog za žalost, samo trenutek razmišljanja. In samo to počnem.

(V kolumni so uporabljeni fragmenti iz prispevka Edvarda Ofentavška: Kako obskurni dejavniki, pristranskost in goljufija vplivajo na razsodnost sodnikov)

Milko Škoberne

1 Komentar

PUSTITE KOMENTAR