Gverila

2275

Dejanje poslanca SD in njegovih levih simpatizerjev pa sestanek s predsednikom DZ in izsiljena odločitev, mlačnost prvega ministra, so dogodki, ki jih ne odpišeš z odmahovanjem roke in pol pozabiš.

Navdušenje, objemanje in solze, so volilna zmaga ta levih tja do razbite moderne sredine in krepka brca v naličje institucije, ki razkriva, kot je politik Zidanšek zapisal, hinavski in jaz še dodajam, zahrbtni obraz sistema, ki nas vodi in obvladuje v svojem sebi zadostnem hotenju.

Predsednik pa podprt in izvoljen s strani akterjev pa podpornikov  gverilske akcije, le brezvoljno zažuga, v nujnem pričakovanju, da bodo »tam oni eni« našli dober in glasen izgovor za politično lumparijo.

Ne namen, ampak dejanje kontaminira verodostojnost vpletenih poslancev, same koalicije in nasploh prve stavbe  v državi. Opozicija bi morala, ujeta v tem nekaj urnem »brezvladju« še pred Pahorjem sebe oziroma Državni zbor razpustiti/zapustiti.

Ne razmišljam utopično, ampak je to presendens, ki bo kmalu postal pravilo, ko bodo takšna dejanja postala »pridobitniški posel« za všečkanje  ekstremnih dejanj levice in to ne samo v parlamentu, kjer že vidim plapolati rdeče zastave.

SD kot socialna demokracija izzveni skoraj vzvišeno, če ne bi poznali fundamenta na katerem je zrasla in elementov, ki si jih je, ob spreminjanju lastne blagovne znamke, deponirala premoženje v času, parkirala po bankah ali kar brezsramno na majicah, zastavah ali prireditvah s sabo nosila po osamosvojitvi. Poleg vsega je, ker navkljub po plebiscitnih zagotovilih, da bo sestopila z oblasti, kar je simbolno dokazoval sam prvi predsednik, z »vrnitvijo« rdeče knjižice, dodatno nastavila gnezda upora proti demokratični priložnosti za Slovenijo z namenom povrniti si vso oblast. In to jim uspeva s poglabljanjem socialne stiske in hkrati neprestanim ponujanjem roke rešitve isti(m).

Varnostniki nič, policija nič, sistem na točki razkroja. Cerarjevo postavljanje novih, sprotnih prioritet, razumem kot dejanje talca, ki za svoj obstanek stopi v levo, dokaj skrajno levo, ko samo vljudno okrca dejanje poslanskih kolegov, ki jim je štango držal sam »poglavar svete stavbe«.

Dan je zamujen, za kontra gverilsko akcijo desnice in nekaj dni za nastavkom levega puča, lahko še samo mahamo pa tolčemo po senci dogodka. Prvi, med izpostavljenimi politiki, je v zadržanem besu podal mnenje predsednik  SLS, mag. Marko Zidanšek, ko je s hinavci označil koalicijo in vlado. Na tej javni izjavi, je (žal) kanček pelina, da ni izrečena iz klopi v Državnem zboru in da ji ni dana moč parlamentarne podpore in splošnega soglasja o imenovanih. Ostaja pa tudi priložnost, da moramo svojo politično vljudnost  konkretno obesediti  v značajih in še bolj v dejanjih že predolgo trajajoče politične agonije z primerljivim nazadovanjem socialne, zdravstvene, zaposlitvene in izobraževalne pa tudi ali še posebej slovenske kulturne politike. Podoba te agonije se pa najbolj vidi v apatiji odločanja o politiki in njenih priložnostih, dokaz:  ko se na isti strani političnega pola moraš odločati med klerikalnim socialistom in instagram komunistom, v interesu tradicionalne levice, katere rdeča zastava je manjkala pri akciji v torkovem jutru. Prihodnjič ne bo manjkala; stavim. A bom čakal na »njihov« prihodnjič, pa je druga zgodba.

Janez Jemec

1 Komentar

PUSTITE KOMENTAR