Milko Škoberne: Kako se je kalilo jeklo

2115

Ker nisem dovolj velik človek, da bi mi bilo v zadovoljstvo, ko je nekdo srečen brez mene, sem pa dovolj velik licemer, da se delam, da mi je vseeno. Ker, kot pravim: Živi svoje življenje in pusti druge da vse razumejo na napačen način. Ampak, tako sam sem … tako osamljen. Veš kako je, ko samota duši? Ko zidovi pritiskajo, ti pa ne moreš nikamor in ne vidiš kam? Jaz vem.

Kaj je osamljenost? vpraša Mali Princ. To je srečanje s samim seboj in ne bi smelo biti razlog za žalost, samo trenutek razmišljanja. In samo to počnem.


Življenje v zaporu, spoznavam, ni film, ali serija. Pa da ponavljaš scene, dokler nisi zadovoljen z odigranim. Ali režiser. Ne. Popraviš napako, ki te lahko drago stane, in greš naprej. Tu ni kaskaderjev. Vsako vlogo odigraš sam. In seveda, nič ni plačano. Plačaš ti, ko in če napraviš napako.

Na televiziji poročila. Bežno prisluhnem. Spoznavam, kako malo me naenkrat zanima zunanji svet. Vse manj in manj. Ukvarjam se sam s seboj, morda celo preveč. Svet zunaj nori, jaz se skušam pomiriti. In potem kot strela z jasnega zaslišim: »Nekdanji celjski sodnik Milko Škoberne, ki je bil obsojen zaradi jemanja podkupnine in zlorabe položaja, je sinoči začel prestajati zaporno kazen na Dobu, so potrdili v Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Milko Škoberne je včeraj v zapor na Dobu prišel sam. Najprej so ga namestili na sprejemni oddelek zaprtega dela zapora, v roku 30 dni pa bodo pripravili osebni načrt, kjer bodo določili glavne pogoje prestajanje kazni, so še pojasnili v Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Škoberne je prvi sodnik v zgodovini Slovenije, ki je pravnomočno obsojen. Na ljubljanskem Okrožnem sodišču je bil decembra 2013 zaradi jemanja podkupnine in zlorabe položaja obsojen na pet let in pol zapora ter plačilo 19.622 evrov kazni. Višje sodišče je zaporno kazen znižalo za šest mesecev. Zoper pravnomočno sodbo Višjega sodišča se Škoberne brani z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zaradi obsodbe ga je državni zbor konec novembra razrešil s sodniške funkcije …«.

Ojej, pomislim, spet sem med novicami dneva. Jasno, ne zgodi se vsak dan, da je obsojen sodnik in ne zgodi se vsak dan, da pride v zapor. Vendar vem, da bom kot novica hitro potihnil v novičarsko pozabo. Kot sta pred menoj že Šrot in Kordež. Ko prideš notri je zgodba končana. Hijene so zadovoljne. Notri je. Nasmehnem se. Koliko ljudi sedaj, ob tej novici, zadovoljno in navdušeno na glas reče »no, končno, prav mu je, barabi sodniški, zaslužil si je, kdo ve koliko je sicer dal v žep, saj tam na sodniji so tako vsi podkupljeni in še mnoge druge bi morali zapreti, vsi so iste barabe podkupljene«. Paradoksalno vendar resnično, med mojimi bivšimi sodniškimi kolegi na celjskem sodišču bi lahko poimensko naštel osebke, ki v tem trenutku neskončno privoščljivo uživajo. Ker sem jim šel na živce jaz, moj način življenja, moj ego in moj način sojenja. Ker vedo kdo sem bil jaz in kdo so bili oni. In ker vedo, da bodo sedaj zasedli stolčke, na katerih bi sicer moral sedeti jaz. Bog jim požegnaj. In položaj in funkcije. Ne da bi se sploh zavedali, da z mojih odhodom sodnija še bolj tone v povprečje in da se isto lahko zgodi jutri njim. No, ne vsem. Ker ne poznajo ne ozadja ne resnice. Samo tisto, kar so jim servirali mediji. Naravnost neverjetno je, kako so mediji s pomočjo sodišča zaprli informacije o pravi vsebini moje zadeve in ves čas gonili eno in isto, tisto, kar je policija obelodanila na tiskovni konferenci in kar v principu nič ni držalo. In to se je ponavljalo ves čas sojenja in se ponavlja še sedaj … zaradi jemanja podkupnine in zlorabe položaja. Zadeva je bila prenesena iz Celja v Ljubljano, kar je logično, ker celjski sodniki pač ne bi mogli soditi v tej zadevi. Bili smo sodelavci in bilo bi jim hudo neugodno in težko bi bili nepristranski. Ker sem za vsakega sodelavca vedel hibe in dobre strani, predolgo sem bil vodja kazenskega oddelka in najdlje na oddelku. Videl sem jih, večinoma negotove in začetnike, prihajati in upam, da jih nikoli ne bom videl odhajati. Razen v penzijo. Kamor pa, ob tem dogodku, na srečo, tako ne bom povabljen. Je pa res, da se zadeva nikoli ne bi končala z v vseh pogledih tako drastično visoko kaznijo, kot se je v Ljubljani. In tako se je lahko končala le v Ljubljani. Ker je bila iz Ljubljane tudi vodena. Ne nazadnje, že pred začetkom obravnave sem vedel, da bom obsojen. In ne samo to. Vedel sem, da bom obsojen vsaj na štiri leta zapora. Vedel sem. Povedali so mi. A nisem verjel. Ker sem naivno verjel v neodvisnost in pravičnost. In izpadel bedak. Ter bil, zaradi domnevne arogantnosti in glasnosti na glavni obravnavi, obsojen na pet let in pol, kasneje znižanih na pet let zapora. Pri čemur so mediji seveda zamolčali, da sem bil glasen edino takrat, ko so mi kratili pravice, ki so mi po zakonu zagotovljene. Meni, bivšemu kazenskemu sodniku. Kako je potem šele v drugih primerih, sem se spraševal. Nikoli ne bom pozabil besed, ki sem jih slišal, ko sem s citiranjem zakonske osnove zahteval, da podam pripombe na izpoved enega od kriminalistov: Veste, kolega, kaj vse piše v zakonu … In potem vrag odnese šalo in se komaj ukrotiš. Prenos zadeve v Ljubljano pa se je pokazal za sistem dobrega tudi zato, ker so mediji od vsega začetka bili izključno na strani tožilstva. Bil sem kriv po vseh točkah obtožbe, preden se je začelo sojenje in preden sem bil obsojen. Ves čas postopka. Res, priznam, bile so novinarske izjeme, a zgolj izjeme. Celjski novinarji so pač dobro vedeli kdo in kaj je sodnik Škoberne, saj so spremljali moje obravnave in z njih poročali. Zato je bilo tudi s tega vidika za sitem mnogo bolje, da se zadeva prenese v Ljubljano, kjer sem bil na prangerju od vsega začetka tudi v medijih. Ki so zadevo prikazovali kot rešeno in sodišče pojmovali le kot nujno in nepotrebno zlo med ugotovitvami policije in sodbo. Tudi, ko se je zadeva lomila in se po zaslugi, jasno je koga, seveda ni zlomila. Ker se ni mogla in ne smela. Vseeno, zadovoljen sem, da sem uspel priti na Dob sam, brez nadležnih novinarjev in brez posnetkov ter fotografij te osebne kalvarije. Ko je človek zlomljen, ko si trenutno na tleh, ko greš s sklonjeno glavo v zapor, ko greš v zapor s položaja, kot sem ga imel sam, ko greš tja kot kazenski sodnik, je zadnje kar si želiš, da te pri tem spremlja še trop senzacij željnih novinarjev, z vprašanjem, ki je očitno edina mantra le teh: Kako se počutite, kakšno je vaše počutje …?. Pri tem pa si izpostavljen še temu, da je dovolj navzočnost le enega novinarskega osebka, ki bo o tem napisal članek, z vsemi zgrešenimi zaključki in praviloma z nepoznavanjem materije o kateri poroča, pa ga bodo potem kopirali vsi drugi mediji. In potem nihče ne bo ločil med okrajnim in okrožnim sodiščem, obtožnim predlogom in obtožnico ali o tem, kako je tožilec ustavil preiskavo, sodišče pa vložilo obtožnico. Sic!

Ugasnem televizijo. Poslušanje poročil se mi upre. Tišina. Meni tišina praviloma ne odgovarja. Preveč misli butne na plan, kot morska pena se razlezejo po duši. Tišina je prestol vseh emocij. In to v vseh oblikah. V tišini se najbolj globoko ljubi, v tišini se sprejemajo najbolj pomembne odločitve, v tišini se pakirajo kovčki, v tišini se vračajo skesanci. Tišina je zaveznik in sodnik. V njej ni prostora za laži, ker na koncu vsak od nas, ko v njej ostane sam, vidi sebe v ogledalu. Tišina mi v tem trenutku prav paše. Če že vsi morajo vedeti, da sem prišel na Dob.

Ne vem za koliko časa sem se posvetil svojim mislim, ki jih je ta, pravzaprav prvi dan mojega zaporniškega življenja, neverjetno veliko. Spet zvok odklepanja vrat. Adijo pamet, kako mi gre to in ta zvok na živce. In kdo ve koliko se ga bom še naposlušal. Poznani paznik. Pomislim da je čas, da poberejo posodo od kosila. Vendar ni samo to. Greste na zadolžitev z opremo, mi pojasni. V tistem trenutku se mi niti ne sanja kaj to pomeni. Pač oprema, pomislim. Kaj veliko ne potrebujem, ker imam veliko stvari načrtno s seboj. In večino tega so mi že pregledali in izročili takoj po nočnem pregledu prinesenih stvari. No, pa pojdiva, odvrnem.

Na hodniku počakam, da paznik odklene še enega zapornika. Ta pride iz sobe, stopi k meni, mi poda roko in se predstavi. Arif. Vrnem prijaznost in mu povem svoje ime. Ok, tudi po govorici se mu pozna albansko poreklo. Že kar prvo vprašanje je kdaj sem prišel in kolikšno kazen imam. Pove mi tudi zase. Oba sva v trenerkah, kar pomeni, da sva zelenca. Novo došla. Nehote pomislim, s kom se, hudiča, jaz družim. A misel zatrem s hipnim zavedanjem, da sem tudi sam del iste zgodbe, zapornik, torej isto govno. Oba sva odpadnika, barabi, ki sta si zaslužila zgolj in samo zaporno kazen za svoje početje. Zavržno dejanje. Zato sva tukaj.

Spet gremo po istem hodniku, kot sem ga spoznaval že dopoldan, ko sem bil na pregledu v ambulanti. Le da gremo tokrat še naprej in naokrog. In pridemo do skladišča. Vstopiva skupaj s paznikom. Pričaka nas človek v modrem plašču. Zgovoren. Zvedavo pogledam naokrog. Skladišče je sistem, kot sem ga spoznal že v vojski. Police z gomilo tekstila in značilnim vonjem. Zatohlim vonjem. Kupi svetlo rjavih oblačil, zloženih po nekem sistemu in zastarel, kartični sistem beleženja. Skladiščnik, ki mu pomaga zapornik v beli majici s kratkimi rokavi in v istih, svetlo rjavih hlačah, me povpraša po imenu. Ko mu ga povem si prislužim tisti: A, vi ste to. Ja, jaz sem. Pazniku reče, da je najbolje, da moj sotrpin počaka zunaj. In paznik ga odpelje na hodnik ter se vrne in sede na stol. Pogovarjata se o stvareh, ki jih ne poznam in me ne zanimajo. Tisti zapornik me povpraša o številki srajce, hlač, konfekcije. Naivno povem, da imam s seboj dovolj oblačil in da nič ne potrebujem. In izpadem kompleten idiot, ker mi skladiščnik poznavalsko pojasni, da bom ta, uradna oblačila, moral obleči pri vsakem odhodu k obroku, zdravniku, na obiskih … Ojoj, res sem tepec, mi gre skozi glavo. Kot da dopoldan nisem bral hišnega reda in pravilnika, kjer vse to lepo piše. Še vedno ne dojamem, da sem v sistemu, v zaporu in da tukaj nisem samo čez vikend. Res da lahko nosim svoja oblačila, vendar ne pri uradnih, službenih opravilih, me pouči. Nikoli nisem maral biti uniformiran, ne tako ne drugače. Ne pri oblačilih, ne pri črednih nagonih. Še za akreditacijo na seminarjih so me težko prepričali, da sem jo dal okoli vratu. Preprosto ne maram tega. Ne želim pripadati nikamor in ne želim biti del ničesar. To me specifično omejuje in to vedo vsi, ki me poznajo. Razen pri športu, ko je ekipa enaka. To gre. Kjer sem ponosen na pripadnost. Drugače pa sem individualec, jaz sem jaz in jaz bom takšen tudi ostal. Tudi v zaporu. Tole bo zame zelo hud zalogaj, pomislim. Skladiščnik si pripravi kartico na katero vpiše moje ime. Določi mi številko 2. Nimam pojma kaj to zdaj pomeni. Pojasni mi, da je to moja številka za perilo, oblačila in vrečo zanj. Kar pomeni, da sem dobil v rolo zvitih pol metra dolgih in slab centimeter širok trak številk 2, ki jih moram narezati tako, da bo dvojka obojestransko vidna, ko jo bom našil na srajce, bundo, hlače … Nič ne razumem. Ko boste dali stvari v pranje, mi pojasni, da boste vi in oni vedeli, katere stvari so vaše. Ker boste edino vi v tem zaporu imeli številko 2 dokler ne greste ven. Aha. Razumem, vendar še vedno ne popolnoma. Kakšno pranje, kakšna pralnica? Zapornik prinese dve srajci, ki jih mora odnesti nazaj. Daj tiste tamle, dobi navodilo. Dobim dve novi srajci, od katerih moram eno razpakirati in poskusiti takoj. Prav mi je, rokavi so dovolj dolgi. Dobro, strokovno oceni. Dobim dvoje novih hlač. Spet ista zgodba, poskusim. In nato še eno drugo številko. Ki mi je bolj prav, dolžina je prava. Ker vam mora biti vse čisto prav, mi pojasni. Dobro, pomislim. Poskusiti moram še bundo, da tudi ta odgovarja. In res. Dobim še kup drugih stvari, le za zeleno rjave, uradne spodnjice in nogavice se vljudno zahvalim. In za natikače ter čevlje. Bom imel kar svoje, če je to dovoljeno. Paznik mi pokima. To gre. Imam torej cel kup svetlo rjavih oblačil, štiri bele majice in modro vrečko za perilo s številko 2. Super. Postajam pravi zapornik, edino psiha se temu še aktivno upira. Moje zadolževanje, ki ga tako kot vse opravke tega dne ne jemljem pretirano resno, je s tem končano. Zagrabim kup dodeljenega in dobim navodilo, da naj počakam zunaj. Vstopi Arif,  da ga država obleče in oskrbi z opremo. Ki jo bomo imeli in nosili do konca prestajanja zaporne kazni. Pa kdajkoli bo že to. Zunaj se poigravam z mislijo da bom tako hitro zunaj in da vsega tega, kar sem pravkar zadolžil, tako ne bom veliko ali dolgo potreboval.

Ko se Arif vrne iz skladišča, naju paznik odpelje nazaj. Opazim, da njegove stvari niso povsem enake kot moje in da ima za nianso tudi druge barvne odtenke. Kar pomeni, da  vse opreme ni dobil nove, kot jaz. A me to ne vznemirja. Sam sebi poočitam, da se že spreminjam v tipičnega zaporniškega egoista, ki skrbi samo za svojo rit. Ampak tako to je. V zaporu. Poskrbi zase, sicer nihče ne bo poskrbel zate. Tudi če boš lačen, gol ali bos. Mimogrede pazniku pojasnim, da sem zajebal kartico za telefon in da ne vem, če bo zadeva delovala. Kako to mislite, zajebali ste kartico, me vpraša. Nerad povem da sem s  škarjami podrgnil stran tudi nekaj številk kode in pokasiram hudo prizanesljiv nasmeh. Kmalu boste lahko telefonirali in boste videli pri čem ste, mi odvrne. Kaj pa če ne bo šlo, vztrajam. Potem boste pač kupili novo kartico, pove. Kdaj, ga vprašam. Jutri, mi odvrne. In med tem pridemo do moje sobe. Jutri, ponovi. In zaklene vrata za menoj.

Saj to ni res, pomislim in se pošljem u tri pm. Kakšno budalo si ti, si rečem. Kup oblačil in opreme zložim v omaro. Saj se mi upira, a ne vem kako dolgo bom tu. Do 30 dni me lahko držijo, vem pa, da morajo preveriti kup stvari, med drugim ali sem še v kakšnem drugem kazenskem postopku. Kot tudi vem, da mora verjetno z menoj opraviti razgovor še nekdo od strokovnega osebja in človek, ki je zadolžen za odvisnost. Da oceni, če sem nagnjen k uživanju alkohola, tablet ali drog. To vem, morda pa je še kaj, razmišljam. Seveda pričakujem, da v tem sistemu, v zaprtem delu zapora, ne bom dolgo ampak povsem prepričan v to pa le nisem. Sistem se je že grdo poigral z menoj in ni racionalnega razloga, da ne bi tega storil tudi tu. Tu še toliko lažje, ker vse kar se dogaja tu, ostane za zidovi in rešetkami. In prav nihče ne bo protestiral, če bom določen čas ostal v zaprtem delu, z obrazložitvijo da sem potreben resocializacije in sem res nevaren za okolico. Na izkušnjah svojega postopka in dogajanja okoli njega sem se naučil, da je v moje primeru vse možno in da logika ni posebej uporabna. In da bodo od sedaj naprej zoper mene uporabljali zgolj in samo to, da sem domnevno zlorabil svoj sodniški položaj, zatajili pa vse kar sem v dolgih letih sodniškega staža storil za sistem, kako sem delal in kako sodil. Ker to ni več pomembno. In obrazložitev moje sodbe je že jasen znak, da tudi iz zapora ne bom prišel tako zlahka. Ne nazadnje, a je kdo za osem tisoč evrov domnevne podkupnine, ki to sploh ni bila, niti je jaz nikoli nisem, ne zahteval, ne želel, niti zaradi tega karkoli storil, dobil pet let zapora? Ob tem, da so mi odvzeli ne osem temveč celih dvanajst tisoč evrov domnevne podkupnine in naložili še slabih dvajset tisoč evrov denarne kazni? Ne, takšnega junaka v tej državi še ni bilo in ga tudi ne bo. Razen mene. Ljudje so si in si bodo prilaščali milijone, desetine milijonov, nekateri tudi preko sto, zaradi njihovega početja bodo stotine ljudi brez dela, tu in tam se bo kdo oškodovanih celo obesil ali ustrelil, pa njihove kazni nikakor ne bodo dosegale mojih številk. Nikoli in nikdar. Čeprav je vsak postopek zgodba zase in so okoliščine povsem drugačne, je moj primer čisti linč. Najprej medijski, nato sodni. In tega se še kako zavedam in to vem. Saj sem sam dolga leta sodil in vem kakšna je kaznovalna politika in kako je, če sodiš po priporočilu. In kako je, če ne sodiš po priporočilu. Ali če obsodiš tistega, ki ga domnevno ne bi smel. Ali če nekateri nikakor ne morejo ugotoviti kako in zakaj si uspešno rešil tako veliko zadev, ko pa daješ videz, da nisi ravno deloholik. Tisti, deloholiki, pa konec leta komaj skrpajo predvideni obseg dela in ti predlagajo, da nek spis opredeliš kot bolj zahtevnega, ker to prinese več bonusa. Mah, pravosodje, poznam te do obisti. In zdaj si izkoristilo priliko in me brcnilo v moda. Priznam, boli, življenje se mi je podrlo, poražen sem, ampak jaz bom, kot sem si obljubil in zadal, ponovno vstal, ti pa boš še vedno popljuvano in osovraženo ter brez spoštovanja. Glas ljudstva. Čeprav si vse bolj samozadovoljno na osnovi statistike, ki jo samo vodiš. In kdo ve kdaj in kdo ve kje se bodo najine poti spet križale …

V sobi se spet živciram zaradi te telefonske kartice. Bom uspel telefonirati ali ne in če ne, kako hudo bo to razočaranje. Ne slišati svojih najdražjih. Izvedeti kako je sedaj, ko si v zaporu. Ker gre za prvi stik po prihodu v zapor se mi to zdi izredno pomembno. Jih skrbi, mi še stojijo na strani? Pa morda vse skupaj niti ni tako pomembno, ker tvoji vedo, da je s teboj vse v redu. Toliko krivim sam sebe za vse. Vem, da je povsem moja krivda, če bi se odvrnili od mene, da nisem dovolj dober in vreden, da bi ostali. Ampak, kot sem že sam sebi skušal dopovedati, za moje najbližje me niti ne skrbi toliko. Poznamo se, vemo kdo je kdo in kaj kdo komu pomeni. Za druge pa … pravzaprav je to njihov problem. Ki ga lahko imajo sami s seboj. V zadnjem času sem spoznal, da nekateri eno govorijo, drugo počnejo in tretje si želijo, če sploh vedo, kaj si želijo. Toliko je zjebanih ljudi ki gazijo po drugih. Ni jim mar za tuje strahove, ker nimajo časa zaradi svojih. Ni jim mar, kaj te bo, zlomljenega, dotolklo, bistveno je, da ne dotolčejo sami sebe. Sebične in zjebane. In takšnih ljudi se res ne splača obdržati v svojem življenju.

Spet odklepanje mojih vrat. Danes je tu kot na železniški postaji, ven in noter hodim nenehno. Greste na sprehod, me vpraša paznik. Kam, vprašam. Kam kaj, mi z nasmehom odvrne. Ven, na dvorišče. Obrambni zid se mi v trenutku postavi nazaj. Višji kot kadarkoli. Ko sem bil v priporu na Povšetovi so me vodili na sprehod samega, zaradi moje varnosti. Tu seveda tega ne bo. Na sprehod, pomislim, med vse te tipe … sploh me ne mika, videl sem, koliko se jih sprehaja, na desetine skupaj … kaj pa vem. Neee, zategnjeno odgovorim. Danes ne. Ni mi do sprehoda. Kakor hočete, mi reče, možnost imate. Torej ne greste? Ne, odgovorim. Ne. In zaklene vrata. Zadovoljen sem, da sem se tako odločil.

Spet prižgem televizijo. Saj res, svetovno prvenstvo v rokometu je, v Katarju. Bom gledal vsaj tekme naših, pomislim. No, na tem televizorju bo to bolj težko, ampak izbire tako ni. Barve se razlivajo v zeleno in vijolično kot pri kakšnem sodobnem slikarju. Kdo ve kakšne so v resnici in tudi slika je meglena. Kot bi se vrnil leta nazaj.

Pa spet odklepanje vrat. Ojoj, kaj pa je zdaj, pomislim. A greste telefonirati, mi reče tokrat drugi paznik. Jasno da grem, odvrnem. No potem pa kar. Pograbim tisto poškodovano telefonsko kartico in beležko s številkami ter kombinacijami, ki so se mi glede na dve, tri uničene številke zdele verjetne in odvihram. Paznik me odpelje do telefona na levi strani hodnika in me pusti samega. Imate deset, petnajst minut, me opozori preden odide. Telefonirajte. Tudi drugi morajo priti na vrsto, veste. V meni vre od pričakovanja, po eni strani ali bom sploh našel kombinacijo uničene kode telefonske kartice, po drugi strani da bom končno le slišal svoje. Pritisk sicer ni tako velik, kot je bil pred leti v priporu na Povšetovi, kjer se nismo slišali tri dni, ki so bili kot tri leta, glede na to, kako so me odpeljali od doma v pridržanje in kaj vse se je dogajalo z menoj takrat, pa vendar. Odtipkam svojo kodo. Sprejeta. Odtipkam prvo, po moje najbolj verjetno kombinacijo kode s telefonske kartice. Nimate kritja. Moram ven iz kombinacije. Na začetek. Spet odtipkam svojo kodo. Pa drugo najbolj verjetno kodo s telefonske kartice. Nimate kritja. Pa spet ven. Pa svojo kodo, pa domnevno kodo s kartice. Tretjič, četrtič, desetič … pogledam na uro. Deset minut je mimo. Tipkam. Koda. Koda. Koda. Nimate kritja. Porabim vse pripravljene kombinacije. Nimate kritja. Tuhtam nove kombinacije, pišem. Delam novo projekcijo verjetnih številk. 441822905, 6 ali 8,XX29. Sam sebe pošiljam nekam, ker sem poškodoval kodo kartice. Jezim se. Norim. Ne pomaga veliko. Mirim se, rotim sam sebe. Dvajset minut je mimo, paznika še ni … jaz pa še vedno ne morem telefonirati. Ne zadenem in ne zadenem prave kode od možnih kombinacij. Nimate kritja. Nimate kritja. Jebemti zoprni ženski glas. Vsakič ko odtipkam kodo z velikim pričakovanjem čakam na to, da mi reče da imam kritje in da lahko odtipkam številko telefona doma. Nimate kritja. Vse se mi podira. Sploh ne pridem do tega, da bi odtipkal domačo številko. Pol ure je mimo. Nimam več idej, nimam več kombinacij. Obupam. Pokličem paznika. Ne morem telefonirati, povem. Dobro, reče, greva nazaj v sobo … no, zdaj pa še to. Razočaran mu sledim.

Jutri pa je sreda in obiski, kar jaz ne morem sporočiti …

Milko Škoberne

PUSTITE KOMENTAR