Milko Škoberne: Ko vidim tuje grehe, moji izgledajo kot dobra dela

1514
Ronald Gallagher [& Wife]

Odtipkam svojo kodo. Sprejeta. Odtipkam prvo, po moje najbolj verjetno kombinacijo kode s telefonske kartice. Nimate kritja. Moram ven iz kombinacije. Na začetek. Spet odtipkam svojo kodo. Pa drugo najbolj verjetno kodo s telefonske kartice. Nimate kritja. Pa spet ven. Pa svojo kodo, pa domnevno kodo s kartice. Tretjič, četrtič, desetič … pogledam na uro. Deset minut je mimo. Tipkam. Koda. Koda. Koda. Nimate kritja. Porabim vse pripravljene kombinacije. Nimate kritja. Tuhtam nove kombinacije, pišem. Delam novo projekcijo verjetnih številk. 441822905, 6 ali 8,XX29. Sam sebe pošiljam nekam, ker sem poškodoval kodo kartice. Jezim se. Norim. Ne pomaga veliko. Mirim se, rotim sam sebe. Dvajset minut je mimo, paznika še ni … jaz pa še vedno ne morem telefonirati. Ne zadenem in ne zadenem prave kode od možnih kombinacij. Nimate kritja. Nimate kritja. Jebemti zoprni ženski glas. Vsakič ko odtipkam kodo z velikim pričakovanjem čakam na to, da mi reče da imam kritje in da lahko odtipkam številko telefona doma. Nimate kritja. Vse se mi podira. Sploh ne pridem do tega, da bi odtipkal domačo številko. Pol ure je mimo. Nimam več idej, nimam več kombinacij. Obupam. Pokličem paznika. Ne morem telefonirati, povem. Dobro, reče, greva nazaj v sobo … no, zdaj pa še to. Razočaran mu sledim.


Jutri je pa sreda in obiski, kar jaz domov mojim ne morem sporočiti, mu potarnam. Kako – ne morete telefonirati, zanima paznika. Pojasnim celo zgodbo, kako sem z brisanjem premaza na kartici nehote poškodoval vrsto številk, zdaj pa z logičnimi kombinacijami verjetnih številk le teh ne uspem zadeti, ko telefoniram. Ja, mi odvrne, potem pa je edino, da kupite novo kartico, edino to bo rešitev. Seveda, a kantina je tam nekje, odprta kdo ve kdaj, jaz pa sem tukaj in ne morem nikamor, pojasnim. Bomo že kako uredili, se mi nasmehne, ena telefonska kartica pa res ne sme biti nek velik problem. Za 10 evrov, me vpraša. Ja, povem, za 10 evrov. Bom videl kaj se da narediti, odvrne, važno je edino to, da lahko domov poročite, da je z vami vse v redu in da naj jih ne skrbi. Da ste živi in zdravi in da vas ne tepemo, se nasmehne. Nekako bomo že uredili, jutri imate možnost obiska, saj to veste, mar ne. Prebral sem v Hišnem redu, povem, od nekje devetih dopoldan do petih popoldan … Nič nekje od in nekje do, mi odvrne, čas je točno določen kot tudi trajanje obiska. Boste jutri povedali zjutraj pazniku, če boste imeli obisk, da vemo. To moramo vedeti v naprej. Ko pa obiske pride, vas bomo prišli poklicati, pa v službenih oblačilih boste morali biti in z natikači na nogah. Vam bo paznik jutri vse pojasnil. Za telefonsko kartico bom pa takoj pogledal, kaj se da narediti. Na sprehod niste šli, vpraša. Ne, nisem hotel. Prav, kakor želite, ne vrta zakaj. Odklene mojo sobo in v trenutku sem zopet notri, sam s seboj. Zoprni zvok zaklepanja in to je to. Kolikokrat bom še slišal to zaklepanje, pomislim.

Jezen sem nase. Hodim gor in dol po sobi in se skušam pomiriti. Šest korakov gor in šest nazaj. Saj niti ni tako majhna tale moja soba, pomislim. Kar malo večja je, kot tista na Povšetovi. Tista je bila res majhna in še pograd je imela, kar pomeni, da bi lahko v njej bila dva. No, to bi bilo pa res prostorsko stisnjeno. Na srečo sem tudi takrat bil sam v njej. Grem do okna. Še je dan, ki pa že zamira. Zaporniki se še vedno sprehajajo zunaj, za mrežo. Logično, zapor je poln in vsi morajo imeti to možnost. Nekateri v gručah, nekateri sami, nekateri tečejo, spet drugi stojijo in se živahno pogovarjajo. Kolikor poznam zapor na Dobu to, kar gledam, ni največje sprehajališče temveč je tisto, manjše, za bolj problematične zapornike. Upam, da notranjosti teh mrež nikoli ne bom okusil kot sprehajalec. Vsaj ne teh, na tej strani. Nikoli.

Počasi mineva moj prvi dan v zaporu. Čas se strahotno vleče, ker še nisem navajen na zabijanje časa in tek minut, ur, kaj šele dni. Vsega tega se bom moral šele naučiti, priučiti. Včeraj takšen čas sem bil še zunaj, v povsem drugem ritmu a že na trnih zaradi odhoda v zapor. Danes sem tu, kjer čas drugače mineva in kjer imam, drugače kot zunaj,  neskončno časa, s katerim nimam kaj početi. Pomislim na branje. Knjige so mi pustili in jih imam pri sebi. Nekako nezavedno izberem Kavčičevo Prihodnost, ki jo ni bilo. Ne zaradi simbolike naslova ampak tako, napol na slepo. Končno bom imel čas in mir, da spet preberem nekaj knjig. Glede na višino moje kazni kar veliko knjig, se nasmehnem sam sebi. In takrat se spomnim, da sem nekje prebral da je že ta isti Vladimir Kavčič zapisal, da mora narod biti pripravljen na žrtve, tudi na nesmiselne in krivične žrtve. Jaz seveda nisem narod in niti najmanj nisem pripravljen na žrtve. Še posebej ne če so nesmiselne in krivične. Ne da bi to hotel, me krivičnost mojega postopka spet v trenutku povsem obremeni. Očitno bo to zame hudo breme. Ki ga zavestno še ne uspem poriniti v podzavest. Vem, da sem pravnomočno obsojen, saj zato sem tu, vem, da sem v očeh prav vseh zagotovo kriv. Saj so vsi, ki jih je to sploh zanimalo, lahko prebrali, da so me dobili s prsti v marmeladi, kot se reče. A sam zase zelo dobro vem kako je bilo in vem, kaj je resnično. Pod najlepšim pavjim repom je vedno čisto običajna piščančja rit. Tudi z mojo sodbo, bolje rečeno sodbama, je tako. Na zunaj krasni, jasni, brezhibni, bleščeči, saj je vse jasno, intimno zame pa hudo drugače. Ko si sam pred ogledalom ni laži, ni blefiranja. Ti in tvoj odsev. Resnica, nikoli laž. Vse je na pladnju. Ljudje vemo o sebi mnogo več, kot pa nam je všeč. Zato lažemo. Ampak tu ni bilo kaj lagati, lagali so drugi. Da rešijo svoje riti in/ali da potrdijo laži, ki so bile zapisane v uradnih dokumentih. Dokazih. Jaz vem. Oni vedo. Sodišče o tem nima pojma in ga tudi ne zanima. Vprašanje je sicer ali ga ni smelo zanimati ali ga ni zmoglo zanimati. Oboje se mi zdi grozljivka, palica, ki se je treskoma boleče zlomila na mojem hrbtu. Kolikokrat sem v zadnjih dneh šel skozi zgodbo in kolikokrat sem si že rekel, da ne bom več. Da je to, kar je zapisano, dejstvo, ki edino šteje. In da se bom neskončno boril, da dokažem nekaj drugega. Resničnega. Ker enkrat bom prišel ven in bo tega konec. In se spet ujamem, kako sem ponovno zapadel v to hudičevo, brezplodno razmišljanje, ko pa sem sam, nemočen, izoliran in brez stikov z zunanjim svetom. Sicer pa, kaj pa naj bi, ko sem pa nenehno sam s svojimi mislimi in celo varno zaklenjen, za rešetkami, da misli ne uhajajo ven.

Pa spet meljem v glavi dalje. Rečem si – nehaj. Nima smisla. Pa se kar rola. Koga sem torej toliko motil ali še motim in komu je v interesu, da, po moji presoji, z očitno kršitvijo osnovnih pravil kazenskega postopka odkriva toplo vodo, piše pravljice za javnost in nenehno potrjuje mojo osnovno sodbo? Prijateljica, strokovnjakinja za okultno, mi je pojasnila, poenostavljeno povedano, da gre v mojem primeru za primarno gonilo, za žensko energijo, ki se je združila z moško in jo izkoristila za dosego svojih načrtov. Maščevalnih načrtov. Nekoč si v nečem zavrnil in s tem hudo užalil očitno vplivno žensko. In prizadel njen jaz. Ki je čakal na svoj dan. In ga našel, ta dan, na katerega je čakal, v povezavi s še vplivnejšim moškim. Huda zgodba. No, tole zame vsaj ni problem, gospa in gospod, visoko v pravosodni hierarhiji, imata v moji glavi hitro svoji imeni in svoj obraz. Saj zame to povezati, osmisliti niti ni težko. Gospa in gospod. Še razloge obeh, si domišljam, poznam. Karma. Nekoč nekje. Karma. Vajina karma. Ampak! Če se ne bi sam spustil v one odnose z mojim ovaditeljem in sostorilcema, v odnose, ki niso imeli niti P od podkupnine, jim te možnosti niti ne bi dal. To vem in tega se zavedam. Brez tega me ne bi zrušili, vsaj ne zdaj. Morda nikoli. Ja. Zrušili, ne pa poteptali. Pa še pravosodje bo imelo od tega koristi, ker so končno našli (vsaj) enega podkupljivega sodnika, ko pa tako vsi vsepovprek govorijo, da je vse pravosodje podkupljeno. Glede na to, da mi je bilo do sedaj kar dvakrat ponujeno, da za določen znesek moj primer (bom zapisal najblažje) zvodeni, ali je temu morda res tako? Trdim da ne, ne vsi. Niti večina. Zakaj so (skoraj) vsi sodniki, ki so imeli opravka z mojo zadevo, napredovali? Razen enega, ki je šel v pokoj z mega strokovno napako. Zakaj se javnosti v moji zadevi še vedno posredujejo izključno napačne informacije? Okej, drži, zdaj sem kot obsojenec in zapornik ožigosan in izločen iz družbe. Baraba. Zapornik. Robijaš. Toda, dragi moji, tudi znotraj tega popolnega moralnega razsula in mojega osebnega dojemanja krivice bom brez dvoma ohranil svoje dostojanstvo in nedotaknjen ponos. To mi je dano. Po naravi. In karakterno. Očitno je, da sem bil na začetku postopka naiven in nisem verjel številnim poznavalskim glasovom, ki so trdili, da z mojim odvetnikom, ne glede na najino strokovnost, izkušnje, znanje in vztrajnost znotraj slovenskega sodstva nimava prav nobenih pravih možnosti za uspeh. Ko zdaj analiziram takratno javno izjavo predsednika vrhovnega sodišča, pa drugih pravosodnih funkcionarjev,  na dan moje zdaj še dokazano nezakonitega pridržanja in pripora, je zadeva povsem jasna. Nakazana in tlakovana. Obsojen si, preden boš vstopil v razpravno dvorano, me je opozarjal ugleden odvetnik in za njim kar nekaj kolegov sodnikov. Le kaj sem mislil takrat! Da bom uspel? Ali gre res samo za to da pravosodje v svarilo in poduk vsem ostalim sodnikom lomi kosti ljudem z lastno hrbtenico, ki bi lahko s svojim lastnim razmišljanjem in z svojo držo očitno škodili njegovim posvečenim ciljem ? Ali gre res samo za metodo javne diskriminacije, ki je utemeljena v prastarem dejstvu da, če, kar rad počnem, citiram Antigono, »nobeden kar jih tepta to našo staro prst, ni rešen črnih pik in peg«. Diskvalifikacija, zgrajena na stranskih, soobtoženih akterjih, ki jih s korenčkom imenovanim pogojna obsodba kupiš zato, da bistvenega akterja s palico prebutaš kot vola, potem, ko si si prilagodil pravila igre. Kot mi je večkrat kasneje navajal moj ovaditelj: Ves čas so poudarjali samo, da želijo sodnikovo glavo, da ostalo ni pomembno. Zadeva pa postane pomembna ker z njo tlakuješ pot strahospoštovanja: strahu ker drugi znotraj sistema uvidijo da se jim lahko zgodi tako kot onemu sodniku in spoštovanja, ker drugi vidijo, da si upaš in zmoreš kaznovati svoje. Ker cilj opravičuje sredstvo. In vse kar se da uvrstiti v rubriko zlorabe ter napake. A da sem to že zapisal, pomislim? Bolje dvakrat kot nikoli. Gremo dalje. Novinec si v tem okolju, novinec v zaporu.

Odklepanje. Se bom sploh kdaj navadil na ta prekleti zvok ključev? Dvomim. Paznik. V rokah ima nekaj belega. No, mi reče, tole sem vam uredil. Tule je telefonska kartica. Za 10 evrov, kot ste želeli. Ej, kakšen nepopisen val sreče lahko v trenutku, ko si z mislimi čisto drugje, zajame človeka v tej izredno stresni življenjski situaciji! Najraje bi ga objel, paznika, pa vsaj na zunaj ni napravil nič velikega, nič revolucionarnega. Prinesel mi je kartico, ki je zame okno v svet. Tako veliko zame, rutina zanj. Zdaj pa pazite, kako boste odstranili premaz, da ne bo kot pri prvi, mi še z nasmehom reče, ko mu plačam zanjo. Bom prišel čez nekaj minut po vas, da boste lahko telefonirali. Zaklepanje. Živa groza.

Sedem. Čisto počasi in pazljivo odstranim premaz. Kot bi šlo za ne vem kakšno veliko delo ali dragocenost, ne pa za piškavo telefonsko kartico, vredno par evrov. In hudo enostavno opravilo. Iz česar sem naredil celo zgodbo, grozljivko. Vse je v redu, številka je tu, nepoškodovana. Bedasto se počutim, ponovno. No, zdaj še samo počakam …

Ponovno pri telefonu. Odtipkam svojo osebno zaporniško kodo za klicanje. Sprejeta. Odtipkam kodo s kartice. Imate kritje v višini desetih evrov. Aleluja. Tu smo! Odtipkam številko domačega telefona ker glede na uro vem, da je žena že iz službe. Zvoni. Javi se … Ej … Ja, z druge strani … jaz sem … solza, solze, solze bruhajo, jokam, smrkam, ne morem govoriti … v trenutku majhen kot gumbek, zlomljen kot zobotrebec in prizadet v dno duše, lužica … kako se človek lahko pogrezne sam vase v izrednih okoliščinah … jokam jaz, joka ona … glej, vse je v redu z menoj, cel sem, nič ni narobe, bom zdržal, obljubim … zdrži, vem da boš, obljubi da boš, odvrne … pa spet smrkava … rabiš kaj, povej, prinesemo … ne, nič ne rabim, samo da povem, da je vse v redu in da mi ni hudega … da je sprejem za menoj … ne morem govoriti … vsi smo s teboj, samo zdrži in se vrni, bomo že … slišim na drugi strani. Kdor tega ni doživel ne ve kaj je huje kot devet krogov Dantejevega pekla. Resnično. Kako beseda meso postane. Ko vidiš, kaj pomeni družina. Ali spoznaš, kako malo je treba, pa je ni več in si sam. Solze … kar tečejo. Človek, kot sem jaz, joka kot dež. Še vedno pokončen, še vedno ciničen – cmeravec. Glej, jutri so obiski … izdavim … a ne želim da pridete. Seveda bomo prišli … slišim … zagotovo pridemo. Povej, kaj prinesemo … Ne, ne želim da pridete, za obisk bi se moral obleči v zaporniška oblačila in dokler bom to moral ne želim videti nikogar, ne želim se toliko ponižati pred vami, da bi me gledali v teh zaporniških oblačilih. Ne želim, da bi me kdajkoli videli v tem. Toliko ponosa pa še imam, dovolj sramote sem nam že naredil in tega res ni treba … Pozabi na to, pomisli kje si, pridemo, povej kdaj in kam … Ne, res ne želim, nočem, bom sporočil, ko bom premeščen kamorkoli od tu, ali na pol odprtega ali kam drugam. Res, nočem. Kakor hočeš, a vedi, da rade volje pridemo, ne glede na vse okoliščine … Ne, res ne. Ne še. Prosim, prosim ne hodite, zaradi mene … kakor hočeš … spet solze tu, spet solze tam … še nekaj človeških, toplih, vzpodbudnih besed in … pokličem spet jutri, ko bom lahko. Hvala ti … Čuvaj se, zunaj mislimo nate, radi te imamo … Hvala. Res hvala, tudi jaz vas imam rad, pozdravi vse, hvala ti … odložim slušalko. Stojim pri telefonu in srepo zrem v slušalko. Odsoten, prizadet, cmerav. Za trenutek v drugem svetu, za trenutek nekje daleč. Pa jebem vam mater, kaj ste mi naredili! Kaj ste mi naredili! Pet let. Saj niste normalni. Kaj ste mi naredili in kaj jaz svoji družini, pička vam materina! Obrišem si solze v rokav. Posmrkam. Še enkrat. Sam sem na hodniku. Nikjer nikogar. Sam. Vidim svoj odsev v steklu govorilnice. Vidim bedni odsev kriminalca v trenerki, obsojenega na pet let zapora. Zaradi par jurjev. Tudi če bi bilo res je noro. Noro, kot sem nor očitno sam. Stojim. Jezen. Naslednji trenutek pa sem spet miren kot da se ni nič zgodilo. Čustva so mimo. Nekje globoko v meni, skrbno shranjena in varovana. Lažje mi je, sem se vendar le zjokal. Moški ne jočejo, zaporniki pač. Dobro je. Zmogel bom. Pokličem paznika. Ni bilo enostavno tole, kajne, me ogovori. Ne, sploh ne, odvrnem. Pomislim koliko podobnih situacij je dal skozi. In koliko ji še bo. Jaz bom svojo kazen prestal, on pa je obsojen na višjo, do penzije. Njegova je hujša, daljša kot moja. Če le ne bo zamenjal službe.

Spet v sobi. Knjiga zdaj ne pride v poštev, ležem na posteljo, roke pod glavo, strmim v strop. Bel, umazan strop. Milko moj, kje si končal. Prazen sem. Televizija … kot da je ni.

Praznina. Najhujši občutek … Ko ti je nekaj potrebno, pa tega nimaš in ne moreš imeti …

Ko si nekaj izgubil, pa tega ne moreš povrniti … Ko si žalosten in ne obstaja nič kar bi te  moglo potolažiti … Ko nekoga pogrešaš, pa ga ne moreš objeti … Ko imaš silno željo, ki se  ne more uresničiti … Ko se prepoznaš v žalostnih pesmih in jih neprestano poslušaš… Ko imaš toliko tega za povedati, pa to ne znaš, ne zmoreš reči… Ko se ti joče, pa solze ne zmorejo več teči … Ko se v miru in tišini zaporniške sobe skrčiš v fetusni položaj, če zmoreš potočiš kakšno solzo, ker veš da bi bilo to dobro, se objameš z obema rokama … pa si obrišeš lice, se potopiš v svojo dušo in spoznaš, da je še toliko tega kar je vredno veselja, toliko želja, ki so uresničljive, praznine, ki se da zapolniti … in greš dalje.

In potem nenadoma … Iščem računalnik, da zapišem, a pozabim, da so mi ga ob sprejemu

vzeli in da ga bom dobil nazaj, ko bo pregledan. Pograbim list papirja, svinčnik in hlastno zapisujem …

Veš, še vedno si mi všeč.                                                                                          Leta so se nabrala, meni več, tebi …
Imam brado, staro tri dni.
Lasje … so preteklost.
Kakšen kilogram se obesi, pa zgine.
Postajam malo podoben svojemu očetu.
Nimam ravno nekega občutka za pravo mero.
Nisem ravno prispodoba nedolžnosti.
Ampak nisem niti hodeča promiskuiteta.
Težko prebavljam nekatere ljudi.
Še težje hrano, ki jo imam rad.
Včasih mi prija kaj popiti.
Rad sem sam.
Kar me včasih plaši.
Plaši me tudi to, da nisem vedno odgovoren do sebe.
Lahko bi živel na sladkarijah, picah in Pepsi koli.
Ker sem, kao, odrasel in ni nikogar, ki bi mi težil kako to ni zdravo.
In vem da bom sigurno umrl pred šestdesetim rojstnim dnem.
Spustim si Milesa, znova in znova puščam samo dve pesmi.                                           So what in I Fall in love too easily.        Spustim jih do zadnjega koščka čokolade.      In nikar ne misli da je to patetika.                Ni.                                                              To je samo edini prijetni trenutek v katerem sem sam s seboj do samega bistva.            Misli se mi zaletavajo kot ponoreli atomi.       In res nisem načrtoval, da se ne njihovih vrhovih nahajaš ti.                                  Upam da me razumeš.                                 Če ne, bom ponovil še enkrat.                Imam jih dobrih petdeset in okoli šeststo let življenjskih izkušenj.                                 Čudi me kako še nisem ves bled in zguban.  Na koktajlu bromazepama in vodke.          Kako se še vedno uspem nasmehniti sončnemu zahodu in tistemu blentavem psu.                 In kako povsem resno vsaj za dve znanki lahko zatrdim da sta samoroga, zaradi načina, na katerega pišeta.                                                                                                  Čudi me kako si še vedno lahko v trenutku izmislim bajke in mite.                              Sploh pa me čudi tudi to, da imam še vedno inspiracijo da pišem.                                Všeč mi je tudi to, da mi določen glas in pogled še vedno vzameta sapo, kot pred dvajset in nekaj leti.                                                                                                                   In da me trenutki strasti in razvrat še nista povsem zasvojila.                                        In da je nekje v meni še del mene, ki se je uspel obraniti vseh teh pizdarij življenja.        In, vidiš, prav ta del.                                                                                                   Ta del mene, ki je isti že trideset in nekaj let, je hotel govoriti s teboj.                     Problem je le v tem, da on tega ne zna storiti tako, kot je to primerno za najina leta.       In da ni ravno taktično podkovan.                                                                             Zato pogosto nastopa kot mulec z blatnimi koleni in čistimi rokami, v katerih ti prinese dve zreli jabolki.                                                                                                   Dolgočasen je, ampak nikoli te ne bo udaril v rame ali potegnil za lase.                      Dolgočasen je, pogosto vrti iste besede, kot frnikole v žepu.                              Dolgočasen je in ravno zato ga imam tako rad.                                                         Pravo nasprotje je tistemu staremu idiotu, kateremu si všeč.                                          Ki ne razmišlja ali je normalno nekomu govoriti o tem, kako bo dva samoroga zabarantal za Aladinovo čarobno svetilko in preprogo.                                                                         In kako je bistvo sveta in obstoja prav v rdečih hlačkah in slivovi marmeladi.                  In da obstaja skrivni red vitezov križarjev, ki se borijo proti zlim števcem življenja.            In če vesolje reče da lahko, to pomeni da je možno vse in da ni nobenih problemov.      Vem, smešno je to kar ti pišem, ampak nikoli nisva prehodila osem korakov zaprtih oči in držeč se za roke.                                                                                                    Veliko tega je smešno, priznam.                                                                                Ampak, poskušaj to razumeti, če tega do sedaj še nisi.                                                      To sem samo jaz in to je samo lutkovno gledališče v moji glavi.

Milko Škoberne

PUSTITE KOMENTAR