Slovenski ljudski običaj: Običaji, povezani s pomladjo

3180

Mesec februar hiti proti koncu, mi pa že nestrpno pričakujemo, da se bo narava ponovno prebudila. Sonce bo pokukalo iznad oblakov in pregnalo mrzle zimske temperature, prebudili pa se bodo tudi zvončki, znanilci pomladi. Pomlad ima pač drugačen vonj od zime. Še veste, kateri ljudski običaji oznanjajo pomlad?

Pomlad je tisti letni čas, ki ga povezujemo s ponovnim prebujanjem narave. Po dolgi, turobni zimi dočakamo cvetenje rastlin in petje ptičkov. Lahko bi celo rekli, da je pomlad povezana s pustovanjem, običajem, ki preganja zimo in kliče pomlad. Koledarska pomlad traja od 21. marca (pomladansko enakonočje) do 21. junija (poletni solsticij – sončni obrat). To obdobje zaznamujejo številni običaji in prazniki, ki so povezani s pomladjo.

Gregorjevo – dan, ko se ptički ženijo

Gregorjevo ima pri nas podoben pomen, kot ga ima v Ameriki Valentinovo – praznik zaljubljencev. Pravimo mu tudi Grickovanje. Po ljudskem izročilu se na ta dan ženijo ptički. Nekoč smo ta praznik praznovali na prvi pomladni dan (21. marec), po koledarski spremembi, ki jo je uvedel Gregor Veliki, pa gregorjevo danes praznujemo 12. marca. Praznik je svoje ime dobil po svetniku Gregorju Velikem, ki naj bi po ljudskem izročilu prinašal luč ter s tem pozdravljal sonce in pomlad.

Dekleta so se nekoč na ta dan še posebej pozorno ozirala v nebo, saj naj bi prva ptica, ki jo dekle opazi, naznanila, kakšen bo njen bodoči mož.

Rek, da se na ta dan ženijo ptički, ni povsem točen, saj se ptički ženijo tudi na vincencijevo (22. 1.) in na Valentinovo (14. 2.).

Zanimiv običaj se je ohranil vse do danes na Gorenjskem, kjer na predvečer gregorjevega v vodo spustijo razsvetljene barčice in hišice, imenovane »gregorčki«. Početje se je razvilo iz šege, ki pravi, da prav na ta dan vrže sveti Gregor luč v vodo. Danes s spuščanjem gregorčkov sporočamo, da bomo lahko od tega dne naprej dlje časa delali pri dnevni svetlobi.

Vse do druge svetovne vojne so v večini delavskih in obrtniških krajev v Sloveniji na predvečer gregorjevega v reke in potoke vrgli kos lesa s svečo, po drugi svetovni vojni pa so ljudje to šego ponovno obudili.

Nekoč je bilo gregorjevo slovenski praznik zaljubljenih, danes pa se vse bolj posvečamo »uvoženemu« Valentinovemu, a obdarovanje na ta dan ne more biti bolj romantično od spuščanja ladjic s svečkami na gregorjevo. Komercializacija je očitno dosegla tudi nas.

“Ptiček ljubi ptičico,
tam v dišečem raju,
jaz pa ljubim tebe,
čeprav v tujem kraju.”

Jurjevo – praznik pomladi

Le kakšna bi bila pomlad brez Zelenega Jurija? Jurjevo je pomemben ljudski praznik, ki ga praznujemo 23. ali 24. aprila, po pravoslavnem koledarju pa 6. maja. Zeleni Jurij je starodavni mitološki junak, ki prinaša pomlad, srečo in oblije, z obredom na jurjevo pa oznanjamo rast in začetek novega življenjskega kroga. Gre za obdobje, ko narava ozeleni, na travnikih pa se ponovno pase živina. Zanimivo je, da jurjevo praznujejo ljudje po vsem svetu (pri Srbih je to Đurđevdan), v Sloveniji pa je še posebej izrazito praznovanje v Beli krajini. Do druge svetovne vojne je bilo jurjevo zelo pomemben praznik tudi na Koroškem in Štajerskem, v Beli krajini pa se je ohranilo tudi po drugi svetovni vojni.

Na Slovenskem se je jurjevo praznovalo z obredom, ki ga imenujemo jurjevanje. V Beli krajini poznajo črnomaljsko in pastirsko jurjevanje. Pri črnomaljskem se je na jurjevo nedeljo mladina zbrala na Gričku, kjer so enega izmed mladeničev odeli v zelenje – predstavljal je Zelenega Jurija. Istočasno so dekleta s pisanimi trakovi in rožami okrasila mlado brezo. Skupina deklet in mladeničev se je nato odpravila v mesto. Sprevod se je pričenjal z mladeniči, ki so piskali in trobili, s čemer so odganjali zle sile, ki bi preprečile prihod pomladi. Sledili so jim fantje, ki so nosili okrašeno drevo, imenovano mlaj, za katerim je stopal Zeleni Jurij, za njim pa dekleta. Meščani so sprevod navdušeno pričakali, nato pa so ga skupaj zaključili tako, da so juraši odpeljali Zelenega Jurija do mosta pod cerkvico Sv. Duha, kjer so vrgli zeleni koš v reko Dobličico.

Pastirsko jurjevanje je druga različica jurjevanja, ki pa je po drugi svetovni vojni zamrla. Na jurjevo so se zbrali vaški pastirji, ki so enega izmed pastirjev oblekli v Zelenega Jurija, v roke so mu dali majhno, ozelenelo drevo, nato pa so hodili od hiše do hiše. Gospodinje hiš so pastirje obdarovale z jajci ali denarjem, od Zelenega Jurija pa so vzele vejico, ki so jo zataknile za streho. Ljudje so namreč verjeli, da bodo zato kokoši pridno nesle jajca. Kadar gospodinja ni obdarila Zelenega Jurija, so njegovi spremljevalci vejico odtrgali kar sami, vrgli pa so jo preko strehe hiše (da kokoši nikoli več ne bi nesle jajc).

Ko se je sprevod z Zelenim Jurijem ustavil pred hišo, je skupina fantov zapela:

 Prošel je prošel pisani vuzem,
 došel je došel zeleni Jure.
 Donesel je donesel,
 pedenj dugu travicu, lakat dugu mladicu.
 Dajte mu dajte!
 Jurja darovajte!
 Dajte mu pogače, da mu noga poskače!
 Dajte mu vina, da ga ne bu zima!
 Dajte mu pleče, da vam kaj ne reče!
 Dajte mu kruh, da ga ne bu muha!
 Dajte mu rži, da se doma sprži!
 Dajte mu jajec, da ga ne bu zajec!
 Dajte mu hajde,da se doma znajde!
 Dajte mu žita, da se doma pita!
 Dajte mu groš, da vam dojde još!
 Če se vrata niso odprla, so zapeli še:
 Haj, haj, haj! Buli skoro kaj?

Gregorjevo in jurjevo sta pomembnejša običaja, ki jo uvrščamo v pomladni čas, k pomladnim običajem pa sodita še Velika noč in prvi majski dan (prastari ljudski praznik).

V pomladnem času praznujemo tudi dva bolj izrazita praznika: dan žena in materinski dan.

Dan žena praznujemo 8. marca. Tudi ta praznik je danes povsem izgubil svoj pomen. Nekoč se je namreč praznik imenoval »dan delovnih žena«, saj so takrat ženske praznovale svojo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost. Upravičeno se lahko vprašamo, kaj je šlo narobe, da je današnji dan žena (dan vseh mamic in deklet) vse bolj podoben Valentinovemu.

Materinski dan je neformalen praznik, ki je posvečen vsem materam. Tudi ta praznik ne izvira iz Slovenije, saj je bil »uvožen« iz Amerike v Evropo po prvi svetovni vojni. Praznujemo ga na isti dan kot Marijino oznanjenje, torej 25. marca.

Ker je vse večje število praznikov prevzetih iz tujine, je še toliko pomembneje, da ohranimo običaje, ki izvirajo iz naših koncev. Praznika, kot sta dan žena in materinski dan danes vse bolj izkoriščajo trgovci, sami pa v resnici niti ne vemo, kaj praznujemo. Na drugi strani imamo gregorjevo in jurjevo, ki so ju poznali že naši predniki. Praznika pomladi prinašata v našo deželo novo življenje in prebujata naravo. A tudi pri teh dveh običajih je po drugi svetovni vojni prišlo do večjih sprememb, zaradi katerih običaja počasi toneta v pozabo.

Na polju rožice cveto,
na drevju pa ptički pojo,
z neba nam sveti sonček zlat, že prišla je k nam pomlad.
Iz gozda sem pa znani glas naznanja, da prišla je v vas
spet drobna, mila kukavca, srca moj’ga ljubica.
(Pomladna, Janez Bitenc)

Sara Savec

PUSTITE KOMENTAR