Slovenski ljudski običaji: Cvetna nedelja, velika noč in binkošti

6498

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik in čeprav slavimo isti čudež, se običaji pa  razlikujejo od države do države. Se še spomnimo, kakšna je velikonočna tradicija v Sloveniji?

Človek je od nekdaj v svoj dom prinašal zelenje, še posebej na velikonočno cvetno nedeljo. Običaj izvira iz časa pred krščanstvom, ko so na tak način obdarovali in slavili boginjo pomladi in plodnosti, Vesno.

Veliki noči pravimo tudi vuzem, na ta dan pa praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Na veliki petek so Jezusa križali, tretji dan, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Že od nekdaj velika noč v domove prinaša veselje in upanje.

Cvetna nedelja – uvod v veliki teden

Cvetni nedelji pravimo tudi »cvetnica« in je zadnja nedelja pred veliko nočjo. Na ta dan katoliški verniki blagoslavljajo oljčne veje ali pomladansko zelenje, povezano v šope ali butare. Nekoč so na ta dan lomili oljčne veje in jih postlali kot preprogo pod Jezusom. Cvetna nedelja je torej uvod v veliki teden, v katerem se kristjani spominjajo zadnjih dni Jezusovega življenja, zato se pri maši bere daljše poročilo o Jezusovem trpljenju, imenovano pasijon.

S cvetno nedeljo povezujemo zelo staro šego. Ljudje so zbirali »sveto« rastlinje, ki naj bi varovalo pred strelo in drugimi naravnimi dejavniki, na katere ne moremo vplivati, prav tako pa naj bi pospeševalo rast, plodnost in odganjalo zle sile ter bolezen.

V tednu pred cvetno nedeljo še danes kupimo oljčno vejico, nekoč pa so starši otrokom naredili butarice iz pušpana ali obarvanih oblancev. Butarice so okrasili s trakovi iz krep papirja in s cvetjem, kar se je prav tako ohranilo do danes, le da danes butarice kupimo.

Pri pripravi butaric so veljala določena pravila. Velikost butaric naj bi odražala starost njenega lastnika, zato so imeli otroci majhne butarice, večji fantje pa so butaricam dodali leskove veje, ki so podaljšale dolžino butaric.

Na cvetno nedeljo oljčne vejice in butarice odnesemo k maši, kjer duhovnik opravi obred blagoslova zelenja. V Mariboru se k žegnu nese presmec, cvetnonedeljsko zelenje, izdelano iz oljke, mačic, drena in božjega drevca.

Po maši odnesemo blagoslovljeno zelenje domov, kjer ga postavimo na posebno mesto, v hiši pa ga hranimo vse do naslednje cvetne nedelje.

Staro cvetnonedeljsko zelenje lahko sežgemo doma, ali pa ga nesemo v cerkev in ga odložimo v košaro, nato pa zelenje sežgejo med obredom blagoslova ognja na velikonočno soboto.

Cvetni nedelji sledi veliki teden, v katerem gospodinje pripravljajo velikonočne jedi. Veliki petek imenujemo tudi dan žalosti, na ta dan pa v cerkvi ni maše. Na Slovenskem veliki petek velja za najstrožji postni dan.

O cvetni nedelji se je pisalo tudi v Ilustriranem Slovencu. V številki 24. je bilo marca leta 1929 zapisano: »Velikonočni prazniki se prav za prav začno že s cvetno nedeljo. Tedaj neso otroci v cerkev »butare«, zelenja z okraski, jabolki in pomarančami. Od »butar«, ki jih prinesejo otroci iz cerkve od blagoslova, se dobro spravi in zlasti ceni kot pripomoček zoper hudo uro oljka in šibje, ki je iz njega sestavljena »butara«, sadje pospravijo otroci, zelenje pa se da živini med krmo.«

Kaj pomeni, da je velika noč »premičen« praznik?

Obstaja kar 35 različnih datumov, na katere lahko praznujemo veliko noč, saj je praznik odvisen tudi od nekaterih drugih cerkvenih praznikov. Tako lahko veliko noč praznujemo od 22. marca do 25. aprila, leta 325 pa so v času Konstantina Velikega za ta veliki dan izbrali 21. marec, dan, ko nastopi pomladansko enakonočje. Ker se enakonočje ne zgodi vedno 21. marca, so leta 1582 vzpostavili nov datum. Veliko noč tako praznujemo v nedeljo po prvi pomladni polni luni, v letošnjem letu torej v nedeljo, 1. 4. 2018.

Kakšni so običaji ob veliki noči?

S pepelnico se prične post. Četrtek pred veliko nočjo je zadnji dan, ko je še dovoljeno opravljati dela za zemlji. Do takrat je potrebno opraviti tudi spomladansko čiščenje, saj mora biti hiša na veliko noč čista in pospravljena.

V soboto zjutraj sledi blagoslov ognja in vode s tlečo drevesno gobo, ki vernike spominja na dejstvo, da se je Bog Mojzesu oglašal iz gorečega grma. Po blagoslovu so pričele gospodinje kuhati, peči, barvati pirhe, v popoldanskem času pa so dobrote položile v jerbas in jih pokrile z belim prtičkom, nato pa so jih odnesle k maši. Med seboj so zelo rade tekmovale, katera ima lepši prtiček. »Žegen« so lahko pojedli šele v nedeljo zjutraj, razdelili pa so ga tudi med živali. Zajtrk je torej bil slovesen, poln hvaležnosti in spoštovanja.

Po starem ljudskem običaju se velikonočni zajtrk prične tako, da oče, ki je glava družine, prvi pirh razdeli med vse družinske člane.

Kateri so simboli velike noči na Slovenskem?

Najstarejša velikonočna jed na Slovenskem, ki izvira iz časov hude lakote, je jed, ki so jo v tistih časih poimenovali kar »aleluja« ali repje. Šlo je za juho, pripravljeno iz posušenih repnih olupkov, ki jih je pred kuhanjem potrebno namakati. V juhi se je znašel tudi kakšen krompir ali ajdova kaša, premožnejši ljudje pa so juho zabelili z domačimi ocvirki.

Hrana mora biti čim bolj lahka, saj je po postu uživanje težke, mastne in obilne hrane preveč naporno za želodec. Tradicionalno na veliko noč pripravimo:

  • Velikonočna jajca ali pirhe. Nekoč so bili pirhi obarvani rdeče, saj so simbol vstajenja ali kaplje krvi, jajce pa predstavlja tudi vstajenje. Piščanec skozi jajčno lupino vstopi v nov svet, prav tako pa je iz groba vstal tudi Jezus.
  • Hren, ki simbolizira žeblje.
  • Potico, ki simbolizira trnovo krono.
  • Velikonočno šunko, ki simbolizira Kristusovo telo.

Zanimivo je, da med velikonočne simbole sodi tudi pomaranča, ki simbolizira pijačo, ki so jo ponudili Kristusu pred smrtjo (v resnici je šlo za gobo, namočeno v kis).

Velikonočne jedi se v različnih pokrajinah med seboj zelo razlikujejo

Velikonočna jajca, hren, potica in velikonočna šunka so simbolične jedi, značilne za vso Slovenijo. Na Primorskem in v Istri za veliko noč pripravijo pinco, sladek kruh, ki spominja na potico, ponekod pa k žegnu nesejo tudi »nadevani želodec« ali v testu pečeno gnjat.

Na velikonočni ponedeljek so potekale igre s pirhi

Igre s pirhi so velik del velikonočnih navad v Sloveniji. Najbolj znane igre so sekanje in zbijanje pirhov, pa tudi valicanje (trkljanje pirhov ob pirh, po grabljah ali po perivniku). Igram so prisostvovali tako otroci, kot tudi mladostniki in odrasli ljudje, igrali pa so jih v nedeljo zjutraj po maši ali v ponedeljek v vasi oziroma pred cerkvijo.

 Pri trkljanju ali turčanju tekmovalca trkata pirh ob pirh – špico ob špico ali peto ob peto. Komur se pirh razbije, ga izgubi. Zmagovalec je tisti, ki ubije več nasprotnikovih pirhov. Za igro so izbirali jajca s trdno lupino, ki so jih prepoznali po zvoku, ki je nastal, ko so z jajcem potrkali po zobeh. Pri igri je prihajalo tudi do goljufij. Večjo trdnost jajca so dosegli tako, da so ga izpihali in napolnili s smolo.

V 90. letih 20. stoletja je v Sloveniji ponovno postalo priljubljeno ciljanje pirhov, pri katerem tekmovalci v pirhe mečejo kovance. Odvisno od pravil igre, morajo tekmovalci s kovancem prebiti pirh (kovanec mora pristati v pirhu), v nekaterih različicah igre pa se mora kovanec skriti pod lupino ali na drugi strani pokukati iz lupine.

Igre s pirhi so pričele zamirati po 2. svetovni vojni.

Zanimive so tudi velikonočne vraže

V sodobnem času skorajda ne poznamo več vraž, v katere so ljudje nekoč verjeli. Nekaj  vraž je značilnih tudi za veliko noč:

  • Na veliki petek se perilo ne sme sušiti (viseti), saj takrat na križu visi Jezus.
  • Če se da na veliki petek govedu palmove vejice, bodo krave imele več mleka.
  • Drevo, ki že več let ni obrodilo sadov, se mora na veliki petek obložiti s kamenjem. Ob tem naj bi govorili »Če ne daješ nobenih plodov, pa nosi kamenje!«
  • Na veliki petek mora gospodinja nekaj posaditi.
  • Na velikonočni ponedeljek lahko zunaj hodiš bos, pa se ne boš prehladil.

Velikonočni zajček nima popolnoma nič z veliko nočjo v Slovenskem prostoru

Komercializacija se pozna tudi pri veliki noči. Velikonočni zajček namreč izvira iz stare nemške zgodbe o materi, ki je bila siromašna in svojim otrokom ni mogla kupiti hrane oziroma daril. Znašla se je tako, da je pobarvala jajca, ki jih je skrila v grm, otrokom pa je povedala, da se v grmu skriva presenečenje. Ker se je v istem trenutku med pirhi pojavil zajec, so bili otroci prepričani, da jim je prav on prinesel darilo.

Od velike noči pa do binkošti

V obdobju med veliko nočjo in binkošti so potekale prve birme in obhajila. Binkošti se imenujejo tudi »praznik Svetega duha« in nastopijo 50. dan po veliki noči, oznanjajo pa prihod Svetega Duha, ki naj bi se po Lukovem izročilu z ognjem in viharjem spustil na zbrane apostole.

Tudi na ta dan so veljali različni običaji. Ker takrat še niso poznali budilk, so morali otroci zvečer zgodaj v posteljo, da bi lahko zjutraj hitro vstali. Otroke, ki so na binkošti dolgo spali, so prebujali s koprivami.

Kmetje, ki se med seboj niso marali, so si na ta dan zelo radi malce ponagajali in sicer tako, da so krmo drug drugemu raznašali na kupe, ob koncu dneva pa so se tudi pobotali.

Ker v Cerkvi na ta dan (za razliko od velike noči in božiča) niso veljali posebni obredi, so nam binkošti danes vse manj blizu, zato so še danes za mnoge samo navadna nedelja.

Sara Savec

 

1 Komentar

  1. Pri nas smo na Binkošti tradicionalno jedli želodec (svinjski želodec polnjen z maso za salame, prekajen, kuhan in stisnjen). Zelo dobro! Doma ni več kolin, pri mesarjih pa zastonj iščem kaj takega.

PUSTITE KOMENTAR