Zakaj bi šel v dom za ostarele?

762

Skrb za bolne in ostarele je lahko zelo naporna. Potrebno je poskrbeti za njihovo zdravje, osebno higieno in prehranjevanje, poleg tega pa so njihove potrebe povsem drugačne od potreb ljudi drugih starostnih skupin. V zadnjih letih je ogromno slišati o tem, da so domovi za ostarele v resnici hiše groze, ki prizadenejo tako denarnico, kot tudi svojce starostnika. Zakaj bi se torej sploh še odločali za odhod v dom za ostarele?

Če bi o odhodu v dom povprašali starostnika, bi nas zagotovo jasno in glasno zavrnil z odločnim NE. Ljudje čutijo strah, bojijo se neznanega in kljub zavedanju, da niso več zmožni poskrbeti sami zase, ne želijo zapustiti svojega doma. V Sloveniji je bila v prejšnjih letih opravljena raziskava, v kateri so raziskovalci ugotovili, da kar 95% anketiranih starostnikov ne želi oditi v dom za ostarele, samo 5% anketiranih pa bi zapustilo svoj dom in prepustilo skrb zanje drugim. Če je le mogoče, se starostniki mnogo raje namestijo pri sorodniku, kjer jim je okolje bolj znano in lahko ostanejo sproščeni. Hkrati pa to predstavlja obremenitev za svojce, ki morajo poleg službe in drugih obveznosti skrbeti še za starejšo osebo.

Zanimiv podatek pa je (ugotovljeno v isti raziskavi), da je bila le v 11% primerov odločitev o odhodu starostnika v dom sprejeta sporazumno, torej je šlo za kompromis med svojci in starostnikom. Ker gre za pomemben dejavnik, ki bo kasneje vplival na kakovost bivanja starostnika v domu, bi se vsekakor pred odhodom moralo upoštevati tudi njegovo mnenje – konec koncev gre zanj.

Ali imajo svojci pravico, da starostnika namestijo v dom za ostarele brez njegove privolitve?

Odločitev o odhodu v dom je izredno težka, saj je oseba v tem življenjskem obdobju še posebej občutljiva na vsako spremembo v njenem življenju. Nekateri starostniki se za odhod v dom odločijo le zato, ker vidijo dom kot edino možnost, ki jim je preostala, nekateri pa se v domu znajdejo, ne da bi se pred tem lahko posvetovali s svojci. Ne zgodi se redko, da svojci starostniku ne dajo možnosti izbire in sodelovanja pri odločanju o tem, kje bo preživel zadnja leta svojega življenja. Zgodilo se je celo, da je starostnik za dogovor svojcev z domom izvedel od popolnih tujcev, posledica česar so bili skrhani odnosi med starostnikom in svojci – a prav svojci bi morali biti tisti, ki bodo starostniku v domu omogočali vez z zunanjim svetom in mu nudili vso potrebno pomoč pri ohranjanju socialnih stikov.

Kaj nudi dom za ostarele starostniku?

Vse od 14. stoletja obstajajo institucije, ki skrbijo za ostarele ljudi. Nekoč to niso bili domovi, kot jih poznamo danes, temveč je šlo za hiralnice, zavetišča in ubožnice.

Domovi za starejše kot osnovno dejavnost izvajajo socialnovarstvene storitve z namestitvijo za starejše od 65 let in druge osebe, če zaradi starosti, bolezni oz. drugih razlogov ne morejo bivati doma (SSZ Slovenije). Med osnovne storitve se prištevajo bivanje, primerna prehrana in tehnična oskrba, zdravstvena nega in rehabilitacija, osnovna zdravstvena dejavnost, osebna in socialna oskrba ter varstvo, vzdrževanje perila in prostorov.

Če starostnika namestimo v dom, je najbolje izbrati tistega, ki mu je najbližje ali pa mu je vsaj poznan.

Kljub mnogim negativnim zgodbam danes domovi za ostarele ne predstavljajo več zadnje postaje v življenju, kjer bi ljudje čakali na svojo smrt.

Kateri so najpogostejši vzroki za odhod starostnika v dom?

Glede na do sedaj opravljene raziskave lahko izpostavimo naslednje vzroke:

  • poslabšanje zdravstvenega stanja,
  • poškodbe,
  • nezmožnost samostojnega bivanja v domačem okolju,
  • lažja dostopnost do zdravnika,
  • osamljenost,
  • izguba partnerja.

Kaj je pozitivnega pri odhodu v dom?

Starostniki, ki ostajajo sami v svojem domu, so pogosto osamljeni. V domu so organizirana druženja, med katerimi lahko posameznik naveže stike z ljudmi iste generacije. Pogosto so v domovih na kliničnih vajah tudi dijaki in študenti, kar pomeni, da lahko starostnik navezuje stike tudi z mlajšo generacijo. Po drugi strani pa je največja težava domov ločenost od domačih, zato se v domovih odgovorni trudijo ustvariti domačno vzdušje (v večini domov imajo tudi kakšnega hišnega ljubljenčka). Prav tako mora biti poskrbljeno za prijetno ozračje, zagotavljanje dostojanstva in kakovosti življenja. Dejstvo je, da se populacija stara, dejavnost oskrbe pa je zato v porastu.

Zavedati se je potrebno, da imajo tudi starostniki svoje pravice, ki jih je potrebno upoštevati.

Kako lahko starostniku izboljšamo bivanje v domu?

Odločitev ob odhodu v dom bi morala biti sprejeta sporazumno – seveda, kadar je starostnik sposoben lastne presoje. Potrebno je razumeti tudi, da starostnik odhaja v povsem novo okolje, med neznane ljudi. Vsakdo si želi svoja zadnja leta življenja preživeti v domačem okolju, želja mnogih pa je, da bi prav v tem okolju tudi umrli.

Izkušnja je lahko neprijetna tudi za svojce, ki si sicer želijo skrbeti za starostnika, a jim čas tega ne dopušča. Ob urejanju stvar v domu se znajdejo v hudi dilemi, pojavijo pa se lahko tudi občutki krivde.

Če bo odločitev sprejeta sporazumno (nikakor pa ne brez privolitve starostnika, če je ta pri zavesti), potem se lahko izognemo negotovosti, trpljenju in žalosti, ki bi bila prisotna na obeh straneh. Najslabše je, kadar svojci starostnika v dom »spravijo« pod pretvezo, da gre le na rehabilitacijo ali začasno v bolnišnico – če svojci ne upoštevajo mnenja starostnika in dovolijo, da prevladajo njihovi lastni interesi, bo ta izkušnja za starostnika izjemno neprijetna.

Dom za starejše mora starostniku ponuditi priložnost za dostojno življenje, občutek zadovoljstva, utrjevanje duševnega zdravja, občutek varnosti in pripadnosti, družabnost, izmenjavo dejavnosti, lojalnost in strpnost.

»Stari ljudje vendar niso vsi enaki, morda so še manj enaki kot predstavniki katere koli druge starostne skupine. Kajti njihovo dolgo življenje jim je vtisnilo osebne razlike. Eden naših trenutnih problemov je, da družba noče razumeti tega in vse stare ljudi obravnava kot enake.« (Lily Pincus)

Sara Savec

 

PUSTITE KOMENTAR