Zvezo za Primorsko sta snubila Šarec in Erjavec, odločili so se za SLS

4389
Peter Velikonja, foto: Dnevnik.si

Z današnjim dnem se pričenja uradna volilna kampanja za predčasne volitve v DZ RS. Nove stranke, ki so v zadnjih tednih rasle kot gobe po dežju ponujajo takojšnje rešitve za zahtevne probleme, pa vendar so Slovence instant stranke s svojimi praznimi obljubami v preteklosti že velikokrat razočarale. Fenomen povezovanja strank s tradicijo in podobnimi stališči je tisto, kar v tujini volivci nagrajujejo, v Sloveniji pa to v preteklosti ni bilo velikokrat videno. Kljub pritiskom na SLS, da bi na poti v parlament “pošlepala” tudi kakšno od novoustanovljenih strank, se je praktično prenovljena in ponovno stabilizirana SLS odločila za sodelovanje z Zvezo za Primorsko (ZZP), ki ima prav tako za sabo bogato, uspešno zgodovino.

Zveza za Primorsko je stranka, ki ne priznava ideološke delitve na leve in desne ampak v ospredje postavlja programe političnih strank.

Podpredsednik programskega sveta ZZP sicer pravnik in ekonomist Peter Velikonja je poznan kot »tipičen lokalni patriot«, saj je že dlje časa vpet v družbena dogajanja v občini in regiji. Za sabo ima bogato politično pot, kar mu daje znanje, da zna stvari gledati z več zornih kotov. Kot član socialistične struje je opravljal več pomembnih funkcij, ter bil soustanovitelj prvega mladinskega servisa na Primorskem. Bil je član skupščine zvezne ZSMJ, v času njegovega predsedovanja občinskemu SIS za izobraževanje je bil zgrajen srednješolski center, športni center Police in dijaški dom v Ajdovščini.

Na občini Ajdovščina je bil vodja odseka za urbanizem, komunalne, gradbene in premoženjsko pravne zadeve, v tem obdobju je ustanovil enoto Ateljeja za urbanizem. V Ateljeju je bil nato vodja prostorskega in družbenega planiranja. Takoj po osamosvojitvi je ustanovil podjetje KODA d.o.o. v katerem uspešno deluje še danes, prav tako pa je KODA eno redkih podjetij, ki jo gospodarska kriza ni zrušila. Podjetje analizira razvojne možnosti in strategije razvoja občin in regije, svetuje podjetjem tako pri finančnih investicijah, kot pri dobivanju ugodnih virov financiranja, ter samem osnovnem poslovanju. Velikonja je tudi solastnik in predsednik nadzornega sveta Primorske hranilnice, ter »start up mentor« pri Slovenskem podjetniškem skladu. Je človek, ki ima ogromno izkušenj na različnih področjih, ter izdelano jasno strategijo, kako bi Slovenija lahko postala tista mala Švica o kateri poslušamo že leta.

Ni naključje, da sta se ZZP in SLS našli. Kljub temu, da je ZZP snubili tudi Desus in Marjan Šarec, se je le ta raje odločila za sodelovanje z SLS, saj imata skupno ravno točko, ki pomeni rešitev za Slovenijo – decentralizacijo.

Tako, kot SLS, tudi ZZP zagovarja, da bi Slovenija dosegla veliko boljše rezultate in večjo blaginjo za državljane, če bi z denarjem upravljale občine in regije, ki natančno vedo, kaj se dogaja na terenu, ne da se ves denar zliva v Ljubljano in se tam tudi odloča kaj in kako bo v vasici, kamor uradnik, ki določi ukrep še stopil ni. Podoben model ima Švica in je navsezadnje država, ki nam je vzor. Na kakšen način bi se ta model lahko razvil tudi v Sloveniji, smo povprašali ravno podpredsednika PS ZZP Petra Velikonja.

Za sabo imate bogato poslovno zgodovino, na katere projekte ste še posebej ponosni?

Na družbenem področju sem ponosen na tri večje projekte. V prvi vrsti na sicer neuresničen projekt, a vendar gre za pomemben poskus prevzema oziroma nakupa podjetja Fructal na način, da bi ponovno prešel v last zaposlenih, kmetov dobaviteljev in domačih podjetnikov. Žal nismo bili uspešni, saj nam je država odrekla pomoč za pridobitev bančne garancije in se tako nismo mogli samostojno prijavili kot kupec. Pomoč nam je ponudila Avstrijska ambasada, tako smo preko avstrijskega kupca, s katerim smo se bili prisiljeni povezati, sodelovali na dražbi. Ponudili smo sicer pravo ceno, vendar nižjo od Srbskega kupca.

Tu sem se veliko naučili, kar mi je bilo v pomoč pri naslednjem projektu – pri obrambi Hranilnice Vipava, pred nameravano likvidacijo. Prav statut, ki ima elemente »ljudskih« hranilnic in posojilnic iz Krekovih časov nam je omogočil, da smo obdržali sedaj že Primorsko hranilnico v pretežno lokalnem lastništvu in sicer po vzoru Švicarskih kantonalnih bank, ki predstavljajo steber švicarskega modela decentraliziranega upravljanja države. Hranilnica je lani praznovala 120 let in za razliko od ostalih bank zelo uspešno posluje, saj je lani imela rekorden dobiček ter izkazuje najhitrejšo rast vlog prebivalstva, rast transakcijskih računov in danih kreditov majhnim in srednjim podjetjem ter kmetom. Lastništvo je po strukturi podobno lastništvu kantonalnih bank, lastniki so namreč Primorske občine, dve banki in podjetniki ter kmetje.

Tretji projekt, ki tudi ni uspel je bil projekt centra za biotehnologije in napredno medicino, (okrog Biaseparationsa) v katerem smo združili visokotehnološka primorska podjetja in tuje partnerje. Projekt je predvideval razvojno raziskovalni inštitut za čiščenje in soproizvodnjo bioloških zdravil s pomočjo kibernetike in digitalnega upravljanja procesov, banko zarodnih celic, oddelek biotehnološke fakultete smer čiščenje bioloških učinkovin in medpodjetniški izobraževalni center. V primeru uspeha bi v lokalnem okolju zaposlili nad 100 doktorjev znanosti, zgradili približno 5000 m2 visoko tehnoloških raziskovalno razvojnih in proizvodnih prostorov. Ta projekt ni uspel, ker nam je takratni koalicijski partner pomagal s »figo v žepu«. Trenutno vodim kot krajan projekt pristni okusi iz Vipavske doline, kot povezan projekt kmetov pridelovalcev, promocije kulturne dediščine Vipavskega križa (izredno zanimivega prenovljenega srednjeveškega mesteca v 15 stoletju glavnega mesta Vipavske doline ) in turistične ponudbe z namenom povezati kmete pridelovalce s trgovci in turističnimi delavci zaradi doseganja boljših cen za lokalno ekološko pridelano hrano.

Dva projekta niste uspeli speljati, kljub temu, da je bil načrt dober, sama struktura tudi. Kje se je torej zalomilo?

Glavni razlog, da nismo uspeli izvesti odličnih projektov v katere bi podjetniki vlagali lasten denar je v sistemu upravljanja z javnim denarjem. Ves javni denar v državi je sedaj skoncentriran v rokah majhne skupine ljudi in okostenelega državnega birokratskega aparata, ki ne razume pomena slovenskega lastništva podjetij in dolgoročnih posledic razprodaje premoženja ter ekonomske odvisnosti od tujine. Jasno je, da brez ekonomske neodvisnosti ni in ne more biti politične samostojnosti, kar se naši politiki premalo zavedajo.

Že vrsto let ste član ZZP, kaj lahko ZZP ponudi ljudem?

Med prvimi novimi strankami po osamosvojitvi je bilo ustanovljeno tudi gibanje »Zveza za primorsko«, s ciljem in namenom združevanja vseh Primorcev za skupne koristi Primorske in posledično Slovenije. Tisto, kar ZZP ponuja in je tudi razlog, da sem že vrsto let njen član je načelo demokracije in obenem uspešnega upravljanja »vladanje od spodaj navzgor«. Centralistični modeli vladanja so manj uspešni in predvsem v osnovi nedemokratični. Prepričan sem, da moramo od spodaj uveljaviti ustavno pravico občin, da ustanovijo pokrajine, ker državni oblastniki ne bodo sami izpustili javnega denarja in s tem politične moči iz rok.

Glede na znanja in izkušnje sem bil dejaven predvsem v programskem svetu. Kot zanimivost smo pripravili in na organih ZZP sprejeli celo celovit dolgoročni razvojni program Primorske, kjer smo izpostavili ključne probleme, cilje, vizijo razvoja in predvideli konkretne ukrepe.

Čeprav je bilo v ZZP dejavnih v intimnem pogledu več ideološko levo opredeljenih, kot desno opredeljenih, kar je tudi politična realnost regije, nam je skozi programsko delovanje uspelo opredeliti gibanje, ki se je zaradi praktičnih razlogov preimenovalo v stranko, kot ideološko nevtralno a programsko še kako aktivno. V ZZP namreč prepoznavamo klasična opredelitev levo in desno kot nesmiselno (glede na to, kaj je pri nas temelj delitve – namreč odnos do NOB in cerkve), medtem, ko bi bila, če že pravilna vsebinska delitev glede na vizijo, cilje in programe strank.

Torej ZZP ni ne leva in ne desna?

Ta razvojno in programsko nelogičen razkol na dva dela je z narodno obrambnega in razvojnega vidika po našem mnenju izjemno škodljiv, cokla razvoja in polje manipulacije z ljudmi. Namesto, da bi bili volivci pozorni na programe strank, postavljajo v ospredje ideološko pripadnost. Vsi lahko zaznamo skoraj patološko sovražnost »levičarjev« do SDS, ki pa je že po imenu leva stranka. In na drugi strani pljuvanje t.i. desničarjev po t.i. levih strankah, čeprav so v osnovi »programsko« sami v resnici levičarji.

De Melo krščanski filozof in mislec, je v knjigi ZAVEDANJE zapisal »največ gorja sta ljudem povzročil prav konflikta religij in konflikta ideologij«.

Po našem statutu je lahko naš član ideološko karkoli, bistveno je, da v ospredje postavlja program in ne ideologijo.

Slovenija je majhna dežela, a vendar niste ravno medijsko izpostavljeni, če ravno imate dober program in delujete v korist ljudi. Kaj je vzrok tega?

Relativno neuspešni smo pri promociji naših idej, zaradi skoraj popolne medijske blokade. Če navedem samo zadnji primer slavnostnega podpisa sporazuma SLS in ZZP, kjer sem v intervjuju za TV Slovenija 5 minut govoril o prednostih decentralizacija in opisal švicarski model, ki odlično deluje že 100 let, mi je urednik črtal celoten posnetek razen stavka zakaj smo vstopili v skupen nastop z SLS. Poleg stalnega rezanja ključnih poudarkov smo bili večkrat deležni, da uredniki niso objavili kar celotnega prispevka, češ da gre za tako pomembno temo, da bi bila smiselna posebna oddaja, ki pa jo potem nikoli ni bilo.

Sorodna stranka istrski IDS je veliko bolj uspešna, čeprav so do neke mere povzeli naš program oz. je le ta bistveno manj dodelan prav zaradi medijske podpore. Italijani Istro še vedno smatrajo za svoje zgodovinsko ozemlje, zato jim ustreza, da z prefinjeno propagando razvijajo istrsko regionalno zavest, da se torej Istrani ne počutijo Hrvate, kar bi lahko ustrezalo tudi nam Slovencem, če bi bili bolj državotvorni. Istrani so živeli v mejah Avstrije in so se prvotno šteli za Italijane in Kranjce, slovansko govoreči prebivalci, ki so živeli v mejah ogrske pa za Hrvate, čeprav so Kajkavci sami sebe še v 18 stoletju poimenovali »Slovinci«.

V boj za prestop parlamentarnega praga ste se izmed vseh strank v Sloveniji odločili za sodelovanje s SLS, zakaj? Kje vidite prednosti takšnega sodelovanja in predvsem kakšna je vaša vizija skupnega sodelovanja?

Iz izkušenj dosedanjih volitev je ZZP potegnila dva nauka. Prvi, kot regionalna stranka s samostojnim nastopom nima možnosti vstopa v parlament, da bi lahko promovirala svoj program. Drugi, da deklarirano zavzemanje skoraj vseh strank za decentralizacijo ne pomeni tudi dejanske volje za spremembe sistema upravljanja države. Tako klub dejstvu, da smo v koalicijah celo dvakrat teoretično prišli na oblast (enkrat z LDS in enkrat z ZARES) nismo mogli uveljaviti svojega programa saj nimamo profesionalnega aparata, ki bi načrtno in sistematično uveljavljal projekt decentralizacije, koalicijska partnerja pa sta takoj po volitvah spremenila prioritete.

S tem, da je Zares resnici na ljubo kazal večjo pripravljenost za »postopne« spremembe, a so bili tudi sami v manjšini v odnosu na koalicijo SD in LDS.

Program SLS glede temeljnih vrednost in ciljev je zelo podoben programu ZZP

Za povezovanje smo torej izbrali kot temelj programsko sorodnost in verjetnost, da stranka resno misli s programom decentralizacije. O možnostih skupnega nastopa smo se tako pogovarjali s praktično vsemi strankami za katere smo ocenili, da imajo možnost za vstop v parlament, pri tem smo bili pozorni na njihove programe, predvsem pa na to ali misli stranka s programom decentralizacije resno.

Drugi manj, a ne nepomemben vidik je bil koliko mest v volilni enoti 2 nam je katera stranka bila pripravljena odstopiti. Vsekakor je program SLS glede temeljnih vrednost in ciljev zelo podoben programu ZZP, zlasti pri vprašanju decentralizacije. SLS je tudi edina parlamentarna stranka, ki je dokazala, da z decentralizacijo misli resno saj je pripeljala projekt regionalizacije najdlje. Projekt po našem mnenju ni uspel zato ker se večina strank v resnici zavzema za uresničitev ustavnega načela decentralizacije zgolj deklarativno. V resnici tisti, ki želi oblast in moč ne želi decentralizacije. Tukaj je zanimivo kruto dejstvo, da je razporeditev javnega denarja tako pomembna oz. ključno vprašanje oblasti, da do prerazporeditve ni prišlo nikjer razen v Švici (dogovor lokalnih skupnosti) brez hudih napetosti in celo prelivanja krvi. Dejanski nasprotniki decentralizacije, ki so v večini parlamentarnih strank so na zelo preprost a zato učinkovit način prikazali volivcem regionalizacijo kot zelo drag projekt, zaradi katerega bo treba dvigniti davke in državljani bodo dobili še en vmesni birokratski aparat, kot da ne bi imeli že dovolj »državnih« birokratov. Razprtije okrog števila regij in predvsem sedežev regij so še dodatno oslabile idejo, ki je zato na referendumu brez ustrezne medijske podpore pogorela.

Tretji razlog za sodelovanje ravno z SLS so še temeljne skupne vrednote obeh strank. V prvi vrsti patriotizem, navezanost na skupnost in poudarjanje skupnih ciljev pred posamičnimi interesi, vsekakor pa poudarek in podpora tistim skupinam , ki ustvarjajo novo dodano vrednost, torej poudarek na ustvarjanju. Delitev ustvarjenega oboji razumemo kot posledico in ne cilj. Ko je ustvarjenega več, se lahko tudi zadovolji več potreb ljudi. Zelo dober, po naši oceni eden najboljših programov je tudi gospodarski program SLS, ki temelji na pretežnem slovenskem lastništvu podjetij, na ukrepih za spodbujanje ustvarjalnosti in iniciativ zaposlenih, na raziskavah inovacija in razvoju in ne prvenstveno na delitvi ustvarjenega, kar je tipično za socialistično usmerjene programe, katerih rezultat je navidezna enakost v revščini. Pri nas je morda še dodatno bolj poudarjena regionalna ekonomija, ker je regionalna ekonomska neodvisnost eden temeljev učinkovite decentralizacije in demokratizacije, še pomembnejša od formalne ustanovitve regij.

V ospredju obeh strank je ravno decentralizacija, torej način razporejanja denarja v korist lokalnih skupnosti in ne centralne Ljubljane. Na ta način Ljubljana zgubi na svoji moči, je takšen model sploh možen v Slovenskem prostoru?

Glede na pregovorno pridnost Slovencev in še delno ohranjeno avstrijsko (alpsko) mentaliteto ocenjujem, da bi po začetnih težavah sistem deloval enako ali boljše, kot švicarski ( Švicarski kantoni so se že zbirokratizirali, v večini švicarskih kantonov tuje priseljeno prebivalstvo z drugačno mentaliteto že presega 20 %) Glede na sedanji sistem pa bi nov sitem bistveno bolj učinkovit.

In kaj bi ljudje sploh imeli od tega?

Ker bi ljudje soodločali o porabi javnega denarja na nižjih nivojih, torej tam kjer je bil tudi ustvarjen, bi bil denar racionalneje porabljen, obenem bi bil smotrneje naložen v investicije, ki prinašajo večje javne korist. Posledično bi se lahko znižali davki a bi zaradi bolj bogatega prebivalstva in narodnega dohodka bil absolutni znesek za javno porabo višji kar pomeni v resnici več denarja in s tem boljše zdravstvo, izobraževanje, socialno varnost in oskrbo.

Decentralizacija Slovenije je način, kako bi ljudje lahko bistveno boljše živeli in bi vsak posameznik, ne glede na to, kje živi imel enake možnosti za življenje. Dejstvo je, da so otroci, ki živijo v večjih urbanih naseljih, predvsem v Ljubljani, v prednosti pred tistimi, ki živijo v manjših krajih. Centralna Ljubljana družinam ponuja več, a osnovo za ukrepe na ravni države dela ravno od tam, brez poznavanja realne slike. Ljudje na podeželju se ubadaja z bistveno drugimi težavami, kot jih ima centralana Ljubljana in jim je marsikatera pravica, ki bi jim kot državljanom RS morala biti dana, odvzeta. Zdravnik, lekarna, šola, vrtec … na podeželju ni samoumevno, ampak včasih storitev, ki je privilegij, ter se morajo prebivalci zanjo odpraviti več kilometrov stran. Čas je že, da ljudje dobijo tisto, kar jim pripada, ne da se sprejemajo zakoni in ukrepi, ki so v korist le redkim izbrancem, malega človeka in malega podjetnika pa samo dodatno omejujejo in obremenjujejo.

Alenka Gabrovec

 

PUSTITE KOMENTAR