MILKO ŠKOBERNE: KOMPLEKSI

1544

Svoboda. Mogoče je zdaj res ne vidim, zato pa jo občutim. Tam nekje, enkrat.

In potem Milanov glas: Sudja, kje maš spet šalco za kavo!!!?


Zapor je takšno okolje, v katerem večina zapornikov hitro povsem opusti vsako malo bolj komplicirano obliko obnašanja, če jo sploh obvlada in prinese s seboj, ker je to v takšnem okolju preprosto balast in nepotrebno. Tudi zato, ker večina ostalih zapornikov takega obnašanja niti ne obvlada, ker gre le za specifično skupino ljudi in takoj izstopaš, če imaš neke svoje, kot jih imenujejo »bolane fore«. V obdobju, ko sem prišel v to okolje tudi jaz, se je pri zapornikih znotraj sistema že vzpostavila nekakšna toleranca do ljudi, ki so zunaj v resnici nekaj predstavljali ali bili na položajih. Kar prej ni bil običaj, saj so praviloma sedele le male ribe. Tukaj pa so bili pred menoj na tem, polodprtem oddelku, tudi že, ob ostalih, Boško in Bine, pa Srečko in še nekateri, pa Kristijan, ki sem ga še srečal, tako da so bili sozaporniki že nekako navajeni na malo drugačno obnašanje in bistveno drugačen svetovni nazor. Srečko je svoje odsedel, Boška so prestavili nazaj na zaprti del, Bine je medtem zaradi razveljavitve zadeve bi odpuščen s prestajanja kazni. Zakaj bi se človek trudil z nekim bontonom ali spoštovanjem nekih pravil, če pa se vse skupaj lahko reši s tem, da nekoga pošlješ v materno ali z grožnjo da ga boš na gobec. Čeprav, roko na srce, fizičnega nasilja vsaj v tem okolju, kjer sem se jaz sedaj gibal, ni bilo veliko. Zgleda pa to tako kot včasih, ko smo se kot mali otroci igrali v peskovniku vrtca v Laškem, pa smo se stepli zato, ker je nekdo napravil neko potičko, ki jo je poimenoval grad, drugi pa mu jo je kar tako, za nalašč, zrušil, pa je ta prvi s svojimi malimi pestmi planil na onega drugega, da se mu maščuje, vsi ostali smo potem skočili skupaj. Takšni so tudi ljudje v zaporu, kjer hitro zavre in se praviloma še hitreje pomiri. Brez paznikov, seveda. Ker so grozeči disciplinski ukrepi z izgubo ugodnosti le preveč boleči. Če ugodnosti sploh imaš. Jaz sem bil od njih v tem trenutku oddaljen svetlobna leta ali, glede na višino kazni, šest slabih mesecev. Ampak v bistvu je ves čas prisotno neko notranje rivalstvo, neki kompleksi kdo je močnejši, kdo je boljši, kdo ima več, kdo izgleda boljše in lepše in tako naprej. Ves čas. Samo glede pameti primerjav praviloma ni. Saj ljudje sami po sebi praviloma niso takšni debili, ampak v tem lunatičnem okolju postanejo nehote takšni – zavistni, ljubosumni in zlobni. V zaporu se redko zaplete zaradi nekih velikih, pomembnih stvari, v glavnem gre za majhne, praviloma banalne, povsem nepomembne malenkosti, ki pa v tistem trenutku delujejo kot gonilo, kot da so najbolj pomembne na svetu. Kot, na primer kdo je nepovabljen prišel v sobo, ali kdo je sedel na pospravljeno posteljo nekoga. Ali porabil žličko sladkorja brez dovoljenja lastnika, čeprav je sladkorja kile in kile.

V sobi smo bili trije, štirje, tudi pet. V naši stavbi. V drugih običajno po dva. Jaz sem bil novinec, nov na tem oddelku, kar pomeni, da sem na novo prišel v sobo, kjer so me gospod komandir namestili. Lahko so se ljudje selili tudi iz sobe v sobo, pa so bili že staroselci. Razlogi so bili različni. In tako človek pride v neko sobo in, kot je običaj v vsaki sobi, mora sprejeti neki red in sistem, ki vlada v tej sobi. Razen, če se ve da je ovaduh, narkoman ali pedofil. Potem je takoj izven sistema, nesprejet in pod posebnim režimom. V katerem mu vsi nenehno jebemo mater in mu skušamo otežiti bivanje. Meni se je vse skupaj, ta pravila sobivanja in vzdrževanja reda in higiene v sobi, sprva zdela še premalo dodelana, ker mi živimo v tej sobi in čistimo ter skrbimo zanjo zaradi sebe in svojega reda in posledično ugodja in ne zaradi teženj uprave zapora, da je soba čista in pospravljena. Pri tem ima vsaka soba neka drugačna, notranja pravila, prilagojena stanovalcem. Kar se v eni sobi sme, se v drugi ne odobrava in obratno. Kadi se ne v nobeni. Nenapisano pravilo. Dobiš pač neko zadolžitev, kar ni nič poniževalnega in to lepo teče do trenutka, ko dobiš cimra, ki zavrača kakršno koli obvezo glede sobe, ker je on zunaj pač bil car in je pomenil nekaj, ker je, recimo, streljal po ljudeh in koga ubil, vozil ne vem kakšen super avto, jebal ne vem kakšne lepotice in manekenke ali bil diler par excellence. Zdaj ima tu v sobi neko zadolžitev, kot neki pederček, kar mu je izpod časti. Takrat nastane problem, ki se ga zdravi najprej s pogovorom, potem pa se kar hitro uporabijo bolj sofisticirane oblike prepričevanja. Novinec namreč nima nobene možnosti da zruši običajna, zapovedana sobna pravila, ker na sceno stopijo ne samo sostanovalci temveč tudi drugi zaporniki, da se novinca ukroti. Ne gre toliko za zdravljenje nekega kompleksa pomembnosti zunaj, ker v zaporu se kompleksi zdravijo samo s kompleksi. Kompleks močnejših, številčnejših proti kompleksu osamljenega, šibkejšega tipa. In tu niti ne gre za zdravljenje, ker kompleksi so praviloma neozdravljivi.

In potem se zgodi, da v sobo pride nek novi tip, povsem normalen, ki ni bil v nobeni veliki zgodbi, ki je v zaporu zgolj in samo zato, ker je v življenju enkrat naredil neumnost. Tip nima kompleksov, dober je z vsemi, ne spletkari, ne išče dlake v jajcu in je človek na mestu. Takšen tip na videz nima možnosti, da se zaplete v konflikte. Ne išče problemov, vendar žal niti ne pričakuje, da so tu drugi, ki pa vseskozi iščejo in ustvarjajo probleme. Ker se s tem hranijo, ker to rabijo za svojo dušo in svoj ego. Ker v zaporu mrgoli tipov, ki iščejo nenehne konflikte, ki nujno rabijo, da nekoga provocirajo, ker jim je, povsem enostavno, brez tega dolgčas in se jim pravzaprav nič ne dogaja. Takšni osebki bodo nenehno spremljali in opazovali tega novinca, normalnega človeka, z izključnim namenom, da mu nekaj očitajo, da se zapletejo z njim v konflikt in mu dokažejo svojo premoč. Za kar potem zadostuje tudi najmanjša, banalna stvar. Na primer, da gre človek na stranišče, medtem ko se ta drugi v sobi baše s keksi ali pije kavo – Šel si srat, medtem ko veš, da jaz jem/pijem! Kaj lažeš da tega nisi vedel! Hočeš pičko da ti polomim! Ali da pusti okno za trenutek predolgo odprto med zračenjem sobe. Ali da pusti da voda za kavo morda predolgo vre. Karkoli. Samo da ga ta drugi napizdi in pokaže svojo vlogo in svojo moč. To je samo primer najbolj banalnih stvari, ki nekomu lahko služijo za to, da nekoga napade. Ker pač mora. Ker to njegov ego pač rabi. Seveda pa obstajajo tudi zaporniki, ki so toliko izkompleksani, da jih že pojava nekoga toliko iritira, da sploh ne rabijo razloga, da to osebo napadejo.

Zelo razširjeno je tudi nabijanje kompleksov v vsakdanjem pogovoru. Besedne igre z rimo. Obstaja veliko besed, ki se jih ne uporablja, katerih uporabi se izkustveno izogibaš, ali se jih uporablja samo v določeni obliki, z izključnim namenom, da tisti, ki jih uporablja, ne bi bil zajeban s strani sogovornika. V glavnem gre za govorne verzije srbskega, hrvaškega ali bosanskega porekla, ki so nekatere splošno znane, druge pa človek na novo sliši. Ker se v zaporu vedno izmišljajo nove in nove besedne zveze, ki imajo za cilj zajebavanje onega drugega. Slovenski jezik za to praktično ni ali je zelo omejeno primeren. Ker morda navedeno ni jasno na prvi pogled, primeroma navajam ono najbolj splošno znano »Kaži osam – Osam – obvezni odgovor Na kurcu te nosam“. Obstaja milijon takšnih besed, izrazov in replik na njih. Tako je na primer z „Pozovi ga – Koga? – Kurca moga“, „Daj mu ovo – Kome? – Kurcu mome“, „Kako se ti tvoja zove? – Sara – Uleti ti kara“, „Koliko si težak? – 80 kila – Uvalim ti mog debila“, „Jel imaš nalog? – Kakav nalog? – Da mi popušiš malog“, „Jel ima neko meso? – Šta? – Meso – Karu sam ti u bulju streso“, pa da ne naštevam naprej. Vse to je štos, ki je lahko tudi zelo tragičen, saj se tipi neverjetno razburjajo in popizdevajo zaradi teh in podobnih štosov, kot da so iz prvega razreda osnovne šole.

Ogromno časa in nobene pametne zaposlitve. Usoda povprečnega slovenskega zapornika. Zato množično igranje kart, šaha, družabnih iger. Družabne igre so posebna zgodba, ki lahko tako iztiri nekatere ljudi, da naredijo nepredstavljive neumnosti vseh vrst. Idealno za nabijanje kompleksov. Dokazovanje moči, spretnosti in nekakšnega znanja, ki je bolj posledica tisoče ponovitev iste igre in nekakšne dresure, treninga, kot morda intelekta. Če vzamem za primer igranje šaha, kot najbolj popularne igre na pol odprtem oddelku zapora Dob v času mojega bivanja. Šah je bil vedno, pa res vedno zgolj in samo psihično merjene moči. Skoraj vedno je bil eden od igralcev izključno usmerjen v to, da znervira nasprotnika, pogosto pa sta kar oba strmela k temu, da znervirata eden drugega ali nasprotnika vržeta iz tira. To podjebavanje in psihično nadmudrivanje je imelo za cilj zgolj in samo to, da nasprotnik končno dvigne roke in se preda. Zmaga. Nad bednikom, sirotinjo, pičkico. Ker nenehno sliši izjave tipa: „S teboj lahko igram zaprtih oči“, „Ni šanse da me dobiš“, „Pa kaj igraš, če ne znaš?“, „Kaj igraš, če pa še potez figur in pravil ne znaš?“, „Ajde, končno vzemi tega kmeta, ne bom nikomur povedal“, „Predaj partijo, ti bom dal šanso za revanš“, in podobno. Če se igra za cigarete, kokakolo ali čokolado, potem so tu takoj izjave tipa „Mater se bom najedel Milke, komaj čakam“ ali „Kako bo pasala kokakola“. Ne glede na to, koliko se te izjave nekomu izven zapora zdijo banalne in smešne, poceni provokacije, otročje smešne, notri, ko si specifično omejen v vsem, tistemu, kateremu so namenjene, še posebej, če izgublja, ne delujejo nič smešno temveč delujejo kot bi te z iglo bockal v možgane, dokler ne popizdiš in se predaš, ali pa vstaneš in zagrabiš nasprotnika za vrat. Pa tudi če nasedeš tem provokacijam in posledično predaš igro, to še ni konec. Ker potem si deležen še kupa opazk, ki imajo za cilj, da te psihično dotolčejo do konca: „Pičkica, predal si se kot prava mala pičkica“, „Ne kliči me več, da igrava, če vsako partija predaš kot pičkica“, „Saj nimaš jajc, da bi igral do konca, usral si se“, in tako dalje.

Tisto najhujše in najbolj boleče pa je materialno nabijanje kompleksov. Vsak dokaj očitno gleda drugega kaj ima, koliko kdo ima in kdo ima več. Najbolj zveneče firme, najdražje teniske. „Ko grem na sprehod hočem, da vsi vidijo kakšne teniske imam, kako drage so bile, kakšno trenerko, kakšno bundo imam “, pa potem tipi naročajo svojim zunaj da jim kupujejo najdražje teniske, drage trenerke, drago hrano, da bi vsem pokazali, da imajo denar. Da niso nule. Da nekaj pomenijo. Zunaj. Da si lahko privoščijo, čeprav je jasno, da napalijo svoje zunaj, da jim kupujejo drage svari, čeprav nimajo denarja, da bi vsem dokazali in pokazali, da imajo denar. Zaprli gobec. Začaran krog, ki v zapor pogosto pospremi športno in drugo opremo, ki je bila zunaj morda ukradena še v tem tednu. Samo zato, da bi drugim zapornikom, ki tudi nimajo kdo ve koliko, praviloma nič, prodajali laž da so premožni, če že ne bogati, ker v zaporu imajo ljudje pogosto samo eno vodilo „Kolikor imaš, toliko veljaš“. Neskončni pogovori o dragih avtih, lepih babah, jahtah, potovanjih, zabavah. Sanje. Ko nekdo ima, drugi pač ne, potem se tisti drugi sramujejo tega, da nimajo, pa si izmišljajo čudo scenarijev, kako bi tudi oni to imeli, pa čeprav bi to – ukradli. Samo da bi imeli in bili v rangu tistih, ki imajo. Čeprav morda tudi nimajo, a so bolj spretni v laganju. Zato gredo priznane, drage blagovne znamke in zapor odlično skupaj.

Posebna zgodba je petkov odhod na vikend. Ko zapornik, ki ima to ugodnost, vikend preživi zunaj zapora. Odhod iz zapora je obred, ki se začne že dopoldan, če zapornik seveda ne dela in ni na delovnem mestu. Tuširanje, britje, striženje, polivanje s parfumi, izbiranje garderobe, priprava le te, tudi izposoja od koga, ki je to pripravljen narediti zate, še posebej, če gre za priznano znamko, samo in zgolj, da bi se sozapornikom in tudi onim zunaj dokazalo, da imaš. Da zmoreš. Da nisi nihče, reva. Najboljše kar imaš, imaš na sebi. Komu mar če je to pravzaprav v resnici vse, kar imaš. Zdaj je moj čas. Hodnik rabi tri ure da se razdiši vseh teh petkovih takšnih in drugačnih vonjav. Neprecenljiva izkušnja. Še posebej, ker se večina njih v nedeljo zvečer vrne lačnih, nič kaj dišečih in nič kaj nasmejanih, ker zunaj pač nimajo treh toplih obrokov, kot jih imajo tu notri. Še enega včasih ne. Čeprav je hrana v zaporu z njihove strani, praviloma, ocenjena kot najslabša in tako neužitna.

In ne nazadnje, tu je še najbolj viden kompleks – kompleks domnevne fizične, nabildane lepote. In največji dosežek hudiča je prav gotovo ta, da je tipe, visoke meter šestdeset prepričal, da bodo neustavljivo seksi, če se nabildajo. Ker pa se fizična moč in mišično telo ne more nabaciti preko noči, ker so za to potrebna leta treninga in posvečanja temu cilju, odrekanja in discipline, to pač ne gre zlahka. Zato, ko pride v sobo kakšen nabildan mišičnjak, še posebej, če je vsaj normalno visok, dobijo tisti suhceni ali debeli tipi kompleks manjvrednosti do jajc, še posebej, če vidijo, kako ta tip trenira. Fizična pripravljenost in nabildanost sta med zaporniki pravi pokazatelj kako močan je nekdo. Surova mišična moč je občudovana do konca. Če je nekdo velik in močan, potem je močan v vseh pogledih, kljub temu pa se sčasoma začnejo zbirati male podgane in tuhtajo, kako bi mu snele krono z glave in mu pokazale kje mu je mesto. Zato je kar smešno opazovati vse te zanesenjake, ki ob prihodu v zapor želijo shujšati, se strenirati in nabildati in na ta način postati nekdo, pa se ti poskusi po začetnem ekstremnem hujšanju, pretiranem treningu,tudi skoraj spanju v fitnesu, ki je tudi sicer najbolj obiskan prostor v zaporu, klavrno končajo po mesecu, dveh. Ker če nimaš volje, discipline in reda pač ne bo šlo. In zaporniki niso ravno ljudje, ki bi sloveli po volji in redu. Razen, ko gre za kazniva dejanja. Nekaterim sicer uspe, a to so le izjeme, ki potrjujejo pravilo. Praviloma ljudje namreč zapuščajo zapor s kakšnim kilogramom več, kot ob prihodu vanj.

Vsi opisani kompleksi praviloma niso racionalni, ker so sami po sebi iracionalni pojav. Ljudje v glavnem v zapor ne prihajajo kot zakompleksani debili, vendar v tem okolju večji del njih to postane in to zelo hitro. Domnevno strokovnemu delu strokovnih služb zapora navkljub.

Tako znotraj zapora, kot zunaj njega se ljudje namreč ne zavedajo, da edina oseba, s katero si se rodil in s katero boš umrl, s katero vsake noči zaspiš in s katero se vsako jutro zbudiš, od katere nikoli ne moreš pobegniti, niti se pred njo ne moreš nikjer skriti – si ti. To dejstvo ljudje najbolj pogosto pozabijo. In nikakor ne razumejo, da so naš um, telo in duh edina hiša, v kateri bodo živeli. Pa se kljub temu meni povsem nerazumljivo, iz samo njim poznanih razlogov odločijo, da bodo živeli kot podnajemniki. Namesto jasnega odseva v lastnem ogledalu iščejo popačenega v tujih očeh, zmotno misleč, da je ta lepši. Pa ni. Skrbi jih, kaj drugi mislijo o njih ker si neskončno želijo, da bi bili sprejeti. Skrbi jih, kako bodo drugi razumeli njihova dejanja, ker ne želijo biti narobe razumljeni, skrbi jih, kako jih vidijo drugi, ker se želijo prikazati v najboljši luči. Pa je takšno početje znotraj zaporniških zidov jalovo početje, ker ugajati sozaporniku in dokazovati kaj si, če to nisi in kaj imaš, če je to lažno, je zadnja luknjica na piščali ugleda. Pa ne samo v zaporu. Tako pa lastno, zaradi bivanja v zaporu že tako bedno življenje, nastavijo še na tuje nastavitve, osebne cilje prilagodijo tujim pričakovanjem. V tem začaranem krogu je vse, kar s tem narediš, to, da se posloviš od svoje lastne sreče.

Že v teh prvih dneh mojega življenja znotraj zapora sem, tako kot pred to preizkušnjo, razčistil sam s seboj in nisem dovolil zahtevam drugih, da bi oblikovale moje življenje. Kar ne pomeni, da sem bil sebičen. To pomeni da znaš živeti svoj lajf in oblikuješ svojo srečo. Sebično pa bi bilo, če bi od drugih zahteval, da živijo po mojih zahtevah. Čeprav, znotraj zapora še kako velja, da poskrbi najprej za svojo rit. Ker če ne boš sam, ne bo nihče. Nič slabega ni v tem, da želimo, da nas drugi sprejmejo, slabo je to, da se predstavimo na način, kot drugi želijo da nas vidijo in ne takšni, kot smo v resnici. In to je v zaporu res problem, ker želijo zaporniki na vsak ugajati drug drugemu in dokazovati nekaj, kar bi želeli biti, a niso. In nikoli ne bodo. In prava umetnost je v tem okolju najti svoje mesto in predvsem normalno funkcionirati, brez škode za svoj jaz in svoje življenje. Nič ni narobe, če se predstaviš v najboljši luči, vendar samo, če je to tvoja prava svetloba in ne lažni sijaj. Nič ni narobe, če želiš, da te razumejo pravilno, do tistega trenutka, ko začneš govoriti tisto, kar ni tvoje, kar je povšeči drugim, samo zato, da bi te sprejeli in bi ugajal.

Ker želiš pripadati neki skupini, nekim združbam, ker želiš, da te sprejmejo, pa veš, da morda sploh ne spadaš tja. Um, telo in duh, ki jih posedujem, so in bodo moj dom, v katerega vsak, če je meni to sprejemljivo, lahko pride, odide ali prebiva, če si to želi. Da vstopi, izstopi, pride ali gre za vedno. Ker moj um, telo in moj duh niso tuje stanovanje, v katerem bi se moral prilagajati razporedu, zaprositi za dovoljenje, če želim pleskati, paziti, da česa ne razbijem in da potem še plačam stanarino. Ne. Tudi v zaporu ne. S tem, ko sem se hote ali nehote moral približati in zbližati s sozaporniki, kriminalci in nekaterimi res naključnimi prebivalci zapora, nisem zapustil sebe temveč sem se samo dotaknil nekaterih njihovih duš. Nekaterih. Tistih, ki sem jih sam izbral in tistih, ki so mi to dovolili. Ki so bili tega vredni. Kjer, priznam, nisem vedno igral na sigurno. In kateri so enako dojemali mene. In šele potem razumeš, da so tudi te, zaporniške duše, sicer izbrane pa vendar, isto tkanje neke velike ponjave, razdeljene na koščke. In da morda ne vsi ljudje, zato pa vse duše grejejo, objemajo, božajo in vračajo mirne sne. Dovolim ti, da postaneš del mojega življenja, da skupaj nazdraviva življenju in skušava potegniti najboljše iz tega zaporniškega pekla, ne dovolim ti pa, da mi piješ kri. Dovolim ti, da skupaj sedeva za to jebeno, zdelano zaporniško mizo in da skupaj pojeva kar si lahko deliva, ne dovolim pa ti, da mi sedeš za vrat. Dovolim ti, da v tej zaporniški sobi skupaj sanjava vsak svoje sanje o svobodi, ne dovolim ti pa, da mi povzročaš nespečnost. Ker v mojem svetu je prostor za vsakega, ki prihaja in ima nekaj, kar je vredno deliti, ne pa jemati. Pa četudi, tako kot jaz, prideš s kufri, polnimi muke, žalosti in strahu. Ker bodo muke, žalost in strah manjše, če jih bomo delili, kot pa da jih množimo. Vedno me lahko vprašaš, ne moreš pa pričakovati. Ker jaz dajem kar imam, ne izpolnjujem pa želja. Če mi dovoliš, ti lahko prinesem košček sreče, ne pa tvoja pričakovanja. Ta so samo tvoja. Če je temu tako, potem nisi nagnjen k zadovoljstvu v tem peklu temveč zgolj k zadovoljevanju. Sebe. Potem pa tu, žal, ni mesto zame, niti za kogarkoli drugega. Sprejmeš?

Ta jebeni zapor. Ko moraš najprej oditi, da si sam, da vidiš kdo si, kaj zares si, kaj želiš. Da oprostiš sam sebi ker nisi več tisto, kar so drugi želeli da si. Šele potem se lahko vrneš in se daš tistim, ki so ti oprostili ker si odšel tja, ki so te čakali in sprejeli takšnega, kot si zares.

Milko Škoberne

PUSTITE KOMENTAR