Slovenski ljudski običaji: Birme in obhajila

1944

Rojstvo otroka, ki so mu na svet pomagale pokukati vaške babice, je veljalo za enega najbolj veselih dogodkov v hiši. Vile rojenice in sojenice so otroku napovedale življenjsko usodo, boter in botra pa sta ga odnesla h krstu. Že po nekaj letih je sledilo otrokovo prvo obhajilo in birma, ki je bila že takrat prava slovesnost.

Obhajilo je drugi zakrament, ki ga otrok prejme, ko doseže določeno zrelost v osebnem, pa tudi v duhovnem življenju. Gre za zakrament, brez katerega ne bi bilo vseh drugih zakramentov, pri katerih je Jezus prisoten samo posredno (preko vode, olja, odveze itd.), pri obhajilu pa naj bi bil neposredno prisoten. Že Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 staršem in župnikom narekuje, da morajo poskrbeti, »da se bodo otroci, ko pridejo k pameti, na potreben način pripravili in čimprej po predhodni zakramentalni spovedi nahranili s to nebeško jedjo«.

Birma je še eden izmed krščanskih zakramentov. Poteka ob prehodu iz otroštva v odraslo dobo, ko je prejemnik – birmanec že postal duhovno zrel. Ob birmi tako prejme dar modrosti, dar umnosti, dar svéta, dar moči, dar vednosti, dar pobožnosti in dar strahu božjega. Zelo pomembno vlogo pri obredu ima boter, ki v življenju prevzame vlogo duhovnega vodje birmanca, vendar je ta naloga v današnjem svetu pogosto zanemarjena. Birmanec se na obred pripravi tako, da se poglobi v vero, pred samim obredom pa se preveri tudi njegovo znanje.

Priprave na oba pomembna zakramenta so se pričele že jeseni, ko je bil uveden posebni »red« – otroci so morali pričeti redno obiskovati mašo. V tem času so družine doma obujale spomine na stare praznike in ljudske običaje, po Veliki noči pa so pričeli razmišljati o primerni obleki in pogostitvi po prejemu zakramenta. Zagotovo so eden lepših delov priprav na obhajilo šmarnice. Šmarnična pobožnost je značilna za mesec maj, pri čemer so vsi prvoobhajanci povabljeni, da redno obiskujejo maše.

Do velikih sprememb pri prejemu zakramentov nekoč in danes je prišlo pri izbiri obleke

Pravilo, da se pri prejemu zakramentov nosi bela obleka, izhaja že iz 18. stoletja. Današnje obleke za obhajilo in birmo so bele zaradi Marije – kraljice Škotske, ki je na svoji birmi nosila belo obleko. Druga pomembnejša barva pri izbiri obleke za ta pomemben obred je zlata, saj sta kombinacijo bele in zlate nosila Henri 8. in Marija Tudorska na svoji poroki. Žal pa danes še preveč velja rek, da obleka naredi človeka, zato tisti najbolj zavzeti starši obleko za svojega prvoobhajanca ali birmanca planirajo že leto pred samim dogodkom, velikokrat jo dajo tudi izdelati po naročilu. Med družbo velja prepričanje, da ljudje sodimo po materialnih dobrinah, torej po obleki, hiši, avtu in drugih. Belo barvo povezujemo tudi s čistostjo, zlasti, kar se tiče oblačil. Na tem mestu velja omeniti, da so nekoč obleke za tovrstne obrede segale čisto do tal. Takšna dolžina je pomenila veličastnost, slogi oblek pa so si bili zelo podobni. Obleke, ki jih dekleta danes nosijo pri obhajilu ali birmi se končajo nekje pri kolenih ali celo nad njimi, pa tudi na drugih mestih so precej razgaljene, saj danes ni nič narobe, če v družbi pokažemo malce več gole kože. Vendar pa ima tudi bela koža velik pomen – v starih časih so namreč ljudje sklepali, da tistim, ki imajo belo kožo, v življenju ni potrebno trdo delati. Tradicija torej narekuje nošnjo bele obleke, pri njeni dolžini in slogu pa imamo precej večjo možnost izbire, kot so jo imeli nekoč. Obleko si lahko tudi izposodimo in jo po obredu vrnemo.

Kaj pa darila in pogostitev?

Nekoč je bilo darilo povabljenim na obred pogostitev, danes pa botri že mesece vnaprej razmišljajo, kaj podariti. V nekaterih družinah se trudijo ohraniti tradicijo in je zato darilo skromno, spet druge pa med seboj tekmujejo, čigav otrok bo dobil boljše in več vredno darilo. Zelo pogosto se podarja zlat ali srebrn nakit (verižica, uhani). Velika zagata nastane, če povabljenci prinesejo boljše darilo, kot ga je prinesel boter. Birma ne bi smela biti dogodek, ki ga razumemo kot »nabiranje daril«, a se otroci prav tega dela najbolj razveselijo. Medtem ko se botri sprašujejo, kaj podariti, starši iščejo pravo mesto za pogostitev. Redke družine povabljence pogostijo kar pri sebi doma, večina pa se jih odpravi v kakšno znano gostilno z bogato ponudbo. Po kosilu ne manjka niti torta in druženje, ki se mnogokrat zavleče do poznega popoldneva.

Pred prejemom obeh zakramentov se torej spomnimo, da gre za velik korak v obdobje tako duhovne, kot tudi življenjske zrelosti. Tudi vrsto let nazaj je družina ob birmi pripravila veliko slovesnost, pa vendar je bilo to praznovanje bolj skromno, kot je danes. Zavedali so se namreč, da ima birma mnogo večji pomen, kot je tekmovanje med družinami in celo družinskimi člani – kdo bo dal več in boljše. Verski zakramenti predstavljajo nekakšno potrditev pripadnosti verski skupnosti in ne praznovanje materialnega razkošja, pri čemer pripravimo slavje, večje od tistega ob poroki. Tako obhajilo, kot tudi birma nudita odlično priložnost, da preživimo čudovit, svečan dan v krogu najbližjih.

Sara Savec

PUSTITE KOMENTAR