Zamenjati grb…

1415

… je nujno dejanje za še kak trenutek sedanjosti in boljše prihodnost.

Predolgo nas duši in ugonablja, čeprav na zastavi povzdigovan in formalno čaščen. Grb Republike Slovenije, je opisno geometrijsko skrpucalo in s strani avtorja, skrajno zavajajoče ponujeno znamenje, ki prostoru prinaša škodo in razkroj nasploh in nikakor tisto, kar avtor v svojem bluzenju, med zemljo in nebom, oznanja.

Energija posameznika, iz želje in volje, pa zaupanja in ne nazadnje vere, pa ljubezni, so bili samozadosten vir bivanja in sožitja, pa udejanjanja sebe in svojih ambicij nekaj časa po osamosvojitvi. A ker je človek trošil in mu znamenje grba ni dopuščalo energijskega polnjenja iz prostora, se je stanje Slovenije, prej skoraj uravnoteženo, začelo sesedati.

Ko se je “snela” rdeča zvezda in se je pojavil tribarvni Triglav, stanje še ni bilo tako kritično, saj nad njim še ni bilo znamenja propada in linij, začrtane  energetske “faradejeve kletke”. Kletke, ki ne pusti našega ven in ne onega, karkoli že je, noter. Ta kaotična mreža linij (»uradno« so zarisane le nekatere), ki se bočijo nad Slovenskim prostorom, prostorom, ki ga označi slovenski grb, naš naboj povezovanja navzgor razdrobi in ga iztrošenega nevtralizira; kot onega , ki se veliko močnejši, neprestano usmerja na nas pa se, žal, neizkoriščen odbija nazaj v prostor. To ni razlaga po Tesli, ampak je tako blizu in razumljiva, da velja za smiselno, s pogledom na podobne negativne konstelacije.

Spomnimo se, (oh, kako daleč nazaj je že), kako smo vzneseno razpravljali in iskali svojo Slovensko identiteto v tradiciji in zgodovini, v nekih simbolih, ki so nas v dobrem spremljali.. in sami risali pa rešitve ponujali ali o njih smislu razpravljali. In pol kar naenkrat “ta poduhovljeni” izberejo Pogačnika in njegov nebesni kaos.

O Pogačniku le toliko, da sem ga na prelomnici v devetdeseta spremljal in so se mi njegove zemeljske akupunkturne rešitve, pač glede na tisočletno tradicijo nekega dokaj smiselno razporejenega, v zemljo “napikanega” skalovja po vsej zemeljski obli, zdele vredne pozornosti. In pride on , mislim, da se hčerko, na dokaj skromno obiskano seanso oziroma svojo mašo, v Maribor. Pridigar in ministrantka sta se dokaj ujemala in vse je nekako logično znotraj njegove logike delovalo, dokler …

Ja, dokler ni “zagorel” v opisu prostora, ki ga je (on: nikakor po naključju) srečal in ga začel opisovati z, kaj narava ponuja, cerkvene ladje, obrasle z visokim drenom, ki jih lahko ali moramo za molilnice v centrih uničenih mest uporabljat.

Vstal sem in glasno odropotal iz dvorane IZUMa. Tista njegova cerkvena ladja, je namreč bilo leta (morda) 1900 zasajeno grmičevje okoli javnega stranišča za mariborski Mestni park. Po skoraj sto letih so ta WC (meni na očeh, ker sem nasproti njega imel v najemu staro trafiko v službi prvega zasebnega antikvariata) podrli in pustili drevju, da se razraste. Edino kar sem takrat šarlatanu zameril, je to, da se ni zlil s prostorom ali vsaj povprašal, kako je taka “sveta oblika” mogoča, sploh, ker je po mestu takrat delavnico vodil, a vse bistveno v razlagi popačil.

Pogačnikova, s simboli izdolbena, kamnita šila, tudi niso v funkciji zdravljenja, ampak prej v funkciji blokade prosto pretočnih energij. In ko ga “krivca”, z namenom ne ve se koga, ob slovenskem grbu, pustim vnemar, ne morem mimo lastnega prepoznavanja in občutenja uradnega slovenskega simbola, ki so ga umestili med grbe.

Veliko je bilo napisanega in še več zamolčanega, o izkušnjah senzibilnih in prizemljenih posameznikov, skozi forme, zgodovino, numerologijo in ostalo, kar nas na srečo še veže, kot človeka, v nek prostor zavedanja, ki nam ga “civilizacija” odreka.

Že sam “pendl” eksperiment vam bo, sploh zdaj v časih krize in stisk pa ne nazadnje stagnacije Slovenije, v negativnem smislu dokazal, da z grbom RS nekaj konkretno ne »štima«.

Pred meseci sem ga, uokvirjenega, snel pri vhodnih vratih strankarske pisarne in komunikacija z ulico se je vnesla in celo povečala. Prav tako ga nisem v smislu pozitivnega simbola nikoli uporabljal v komentarjih, kaj šele slikovnih objavah. V nobeno škodo ni bilo njegovo “pomanjkanje”, prej v korist.

Začel sem opazovati njegovo prisotnost v javnosti, ko četudi v zlatu, ne premaga zvezde na praporih, ko se “kar skrije” na zastavi, ko druge nacije izobesijo svoje simbole … in morda najbolj, prav zlovešča podoba, na sprednji steni Državnega zbora, ki pušča zaznavne posledice na prostor oziroma poslance.

Čas je da skupina, nas občutljivih pa na tradicijo slovenstva navezanih posameznikov, sproži vrednotenje državnega grba in hkrati takoj poišče nujno zamenjavo zanj.

Janez Jemec

PUSTITE KOMENTAR