Imeti rad otroka pomeni postaviti mu meje

1038

Dostikrat naletim na stavek, otrokom je potrebno dajati samo ljubezen. In po navadi sledi debata o tem, da če otroka obdajaš samo z ljubeznijo ni dovolj, ker je vse to samo lari fari in je potrebno biti z otroki strog in neizprosen. Seveda je kriv ne vem kdo, da so zdajšnji otroci popolnoma nevzgojeni in nimajo spoštovanja in smo mi bili pod taktirko strogosti lepo vzgojeni. Torej kaj je res in kaj je prav?

Dati ljubezen otroku ne pomeni pustiti mu vse

Srčika nerazumevanja konteksta, da je otrokom potrebno dajati ljubezen je v sami definiciji pojma ljubezni. Ljubezen do otrok ne moremo in ne smemo enačiti s tem, da otroku pustimo vse, da jim v vsem ustrežemo in da jim vse damo. To žal ni ljubezen, je zgolj nepoznavanje pojma biti starš in napačno razumevanje vzgojnih metod z besedo in ljubeznijo. Ljubezen do otrok je postavljanje strogih mej, vendar znotraj mej ni mej. Kaj konkretno to pomeni, npr. pri igranju naj ima otrok natančno določen prostor, kje se lahko igra, ter da se igrač ne meče in uničuje – to je meja. Kako se bo pa igral z igrači, npr. s kockami, ali bo zanj kocka sredstvo za gradnjo stolpa, ali avto, motor, punčka, to pa je otrokova odločitev in tu nima mej. Ali pri mizi, meja je, da se ko jemo sedi za mizo, da so roke na mizi in pribor v roki, na katerem koncu krožnika naj je in s katero roko, pa je odločitev otroka. In to pomeni, da otrok znotraj mej nima mej, saj lahko raziskuje in razvija svojo domišljijo.

Brez mej je otrok izgubljen

Vsekakor je brez mej otrok zelo izgubljen in ne ve, kaj sme in kaj ne, kaj je prav in kaj ne. Sliši pa zgolj kričanje in vidi razočaranje, ko narediti nekaj za kar misli, da je prav. Predstavljate si, da vas postavijo na neko delavno mesto, ne povedo vam kaj naj delate, kaj dejansko tam delate in predvsem na katerem delavnem mestu ste zaposleni. Bili bi zmedeni in ne bi ravno vedeli kaj narediti. In vi kot odrasla, odgovorna oseba, ki se je v življenju že nekaj naučila ne bi vedeli kaj in kako, le kako je otroku, ki šele spoznava svet. V svoji zmedenosti si ustvari svoj svet, v katerem se počuti varno in to je predvsem takrat, ko se vi ali kdo drug dere nanj, saj le na ta način dobi pozornost, ki jo rabi. In takšen otrok vsekakor nima ljubezni, pa ga lahko vi stokrat na dan objamete in mu poveste, da ga imate radi. Zanj so to le geste in prazne besede. Ta odnos lahko preprosto primerjamo z odnosom dveh odraslih, kjer vlada nasilje. Tudi mož, ki pretepa reče svoji ženi, da jo ima rad in je nežen z njo, a jo pretepa. In njegove besede ne odtehtajo tega, da je nasilen. Tako tudi besede starša, ki ne postavi otroku mej, ne odtehtajo tega, da ga v bistvu pošilja v svet brez navodil.

Vedno ko berete novejše pristope vzgoje je potrebno prebrati vse in se dosledno držati vsega. Ne samo delčka, ki vam ustreza.

Biti starš in vzgajati z ljubeznijo in besedami je garaško delo, ki obrodi sadove, vendar je potrebno veliko domišljije, potrpljenja, doslednosti in odrekanja. Držati se je potrebno zgolj načela, da postavljanje mej je ljubezen, da ni potrebno skrbeti za otroka, ko raziskuje in mu s tem povzročati skrbi, da ga ne rabimo omejevati, le tam moramo biti ko se vrne. In upoštevati je potrebno celoto, tako meje kot svobodo. Na ta način vzpostavimo zaupanje, spoštovanje, pripadnost, komunikacijo in ljubezen. 

Alenka Gabrovec

PUSTITE KOMENTAR