2. december – Mednarodni dan odprave suženjstva

467

2. decembra se na svetovni dan odprave suženjstva spominjamo na isti dan leta 1949 sprejeto resolucijo Generalne skupščine o trgovini s sužnji in njeno prepoved.

Pa začnimo z definicijo: Suženjstvo je pravni in ekonomski družbeni sistem, po katerem so ljudje obravnavani kot lastnina oziroma stvar. Četudi se zakoni in sistemi različni, je v smislu lastninske pravice suženj predmet pravnih poslov razpolaganja s premoženjem. Sužnji so bili lahko od odvzema njihove svobode ob nakupu, zasegu ali rojstvu v razpolagi svojega gospodarja, lastnika, odvzeta pa jim je bila pravica do odklanjanja dela, pravica do poplačila za opravljeno delo in pravica do tega, da zapustijo gospodarja… (povzeto po Wikipediji)

Prepoved suženjstva danes sodi v absolutne človekove pravice

Na prvi pogled to izgleda kot velik korak naprej. Saj je bil suženj vedno last sužnjelastnika. Deloval za imetnika sužnjev, v zameno pa mu ni lastnik zagotavljal nič ali pa le del dobička, ki ga je zaslužil – v največji možni meri za stanovanje in hrano (na nizki ravni, vsaj da bi ga ohranil sposobnega za delo).

Fevdalizem je šel korak naprej: poslušni kmet je le delno last fevdalnega gospodarja. Deluje na podlagi dveh principov: po eni strani za lastna sredstva za preživljanje, na drugi strani pa za gospodarja, kateremu mora priskrbeti določen odstotek svojih delovnih rezultatov. Seveda »kratko« vedno potegne kmet.

V kapitalizmu postane še hujše: plačni delavec je osebno brezplačen. Deluje za kapitalista (podjetnika) za določen čas – in prejme plačo za to. Seveda je ta nagrada jasno pod vrednostjo izdelkov, ki jih je razvil in ki so v celoti v lasti kapitalista; razlika je presežna vrednost kot vir dobička. To pomeni, da plačni delavec dela za določen čas v delovnem dnevu za lastna sredstva za preživljanje, medtem ko drugi del dneva dela brezplačno opravi za kapitalista, za to delo pa ne prejme dodatnega plačila. Taka oblika dela se imenuje izkoriščanje, ki nam je vsem znano tudi danes. Ampak: delavec lahko v tem sistemu svobodno izbere, da ne dela in ne preživi. To je svoboda, ki jo daje kapitalizem delavcem.

Če primerjamo te tri sisteme, so razlike v vprašanju izkoriščanja delovnega ljudstva dejansko marginalne, ker je pristop lastnikov vedno enak: pustite, da ljudje delajo zase, večino ali vse zasluge pa bomo pobrali mi. Edina razlika so pravno-formalni pogoji. Ena stvar pa na žalost drži: brezposelnost močno otežuje preživetje, zato se tudi kar naprej vrtimo v krogu.

Moderno suženjstvo in prisilno delo

Trenutno več ljudi po vsem svetu, kot kdaj koli prej dela kot moderni sužnji – pogosto pod najbolj groznimi pogoji. Večina nas verjetno pomisli na suženjstvo v tretjih državah in prisilnem delu na bombažnih nasadih. Na stvar, ki nima nič opraviti z našim sodobnim svetom. Toda, še vedno obstaja trgovina z ljudmi in prisilno delo in prav ta je razvita bolj, kot kdaj koli prej! Po ocenah Global Slavery indeksa je več kot 40 milijonov ljudi po vsem svetu moralo delati proti svoji volji v letu 2016 – čeprav je suženjstvo uradno prepovedano v vseh državah sveta.

Danes je novodobno suženjstvo v ozadju skoraj povsod – na primer izdelki, ki jih uporabljamo in jih najdemo povsod v vsakdanjem življenju: v naših pametnih telefonih, na naših oblekah ali ob jutranji kavi. Vsakdo, ki živi v modernem svetu ima v povprečju 60 sužnjev, ki delajo zanj – posredno se razume. Na spletnem mestu http://www.slaveryfootprint.org lahko ugotovite, koliko sužnjev trpi, da vi živite svoje vsakdanje življenje. Glavna težava so pogosto dobavne verige. Mnogim proizvajalcem ni mar za to, od kod pride denimo bombaž za njihove srajce, kavna zrna za v jutranji macchiato ali kovine, ki so vgrajene v pametni telefon.

Prisilna prostitucija, delo otrok in nehumani pogoji dela so oblike sodobnega suženjstva. Združeni narodi in njene specializirane agencije so sklenili več pravno zavezujočih sporazumov, namenjenih zaščiti pred suženjstvom, prisilnim delom in trgovanjem z ljudmi.

Mnogi ljudje imajo v mislih zgodovinsko podobo suženjstva. Izrazi sužnji in lastniki sužnjev se zdijo skoraj zastareli. V zgodbi o čezatlantski trgovini s sužnji, ki so neločljivo povezani s pojmom kaj pomeni suženjstvo, so mnogi danes prepričani, da suženjstvo ne obstaja več. Res je, da sta suženjstvo in trgovina z ljudmi zdaj mednarodno prepovedana. Prepoved suženjstva in prisilnega dela je ena od absolutnih človekovih pravic. Tako danes, za razliko od zgodovinskih oblik suženjstva, ni več ljudi, ki jih je mogoče »zakonito« prodati in »posedovati«. Vendar pa to ni osredotočeno na vse oblike suženjstva, temveč na lastništvo ljudi in na način, kako se ljudi lahko nadzoruje. Izraz suženjstvo danes vključuje različna izkoriščanja. Ta vključujejo prisilno delo, prekomerno delo, prisilno prostitucijo, pa tudi primere otroškega dela, prisilne poroke in tako imenovane dolžniške obveznice in še kaj.

»Trgovanje z ljudmi«, če to še lahko tako poimenujemo, danes pomeni zaposlovanje, prevoz, prenos, nastanitev ali sprejem oseb preko grožnje ali uporabe sile ter drugih oblik prisile, ugrabitve, goljufije, prevare, zlorabe moči ali izkoriščanja določene nemočnosti, prejemanje plačil ali ugodnosti za pridobitev privolitve osebe, ki ima pooblastilo nad drugo osebo zaradi izkoriščanja.

Ker sta suženjstvo in trgovina z ljudmi zdaj mednarodno prepovedana, sta navadno tajna. Nihče natančno ne ve, koliko ljudi je po svetu danes izkoriščanih v sodobnih oblikah suženjstva. Mednarodna organizacija dela ocenjuje, da se v sodobnih oblikah suženjstva izkorišča več deset milijonov ljudi, vključno s prisilnimi prostitutkami, rudarji, kmeti, tovarnami in zasebnimi gospodinjstvi. V to oceno niso vključeni ljudje, ki živijo v dolžniških rokih ali otroci, izkoriščani v podobnih razmerah v suženjstvu.

Obstaja več razlik med zgodovinsko obliko in sodobnimi oblikami suženjstva, trgovine z ljudmi in prisilnega dela, kot so danes, vendar so osrednje značilnosti – dominacija ljudi ter uporaba sile in/ali goljufije ter namen gospodarskega izkoriščanja, danes še vedno enake.

Vsakdo lahko pomaga

Na žalost pomena suženjstva ni mogoče poenostaviti. Raziskuje namreč različne pristope, od starodavnih družb, v katerih je bilo suženjstvo gledano kot nekaj povsem običajnega, do sodobnih, v katerih je, odvisno od konteksta, suženjstvo še vedno  odprto v praksi in poteka v tajnosti.

Za dejanje razlastitve kapitala v korist celotne družbe je potreben, preskok človeštva iz področja prisile v svobodo, in to se imenuje socialna revolucija delavskega razreda: Proletariat izkorišča javno moč in se preoblikuje s pomočjo te moči, družbenih proizvodnih sredstev, ki se iz rok buržoazije preusmerijo v javno lastništvo. S tem dejanjem osvobaja sredstva proizvodnje iz svoje prejšnje zmogljivosti, kot kapital, in daje socialni značaj, poln svobode ter uveljavljanja. Družbena produkcija po vnaprej določenem načrtu je zdaj mogoča. Razvoj produkcije omogoča, da je nadaljevanje obstoja različnih družbenih razredov anahronizem. V kolikor bo anarhija družbene proizvodnje izginila, bo politična oblast države zaspala. Ljudje, bi končno lahko gospodarili s svojo lastno socializacijo in s tem hkrati postali tudi mojstri narave.

Pogosto naletimo na vprašanje »Kaj storiti?«. Seveda žensk ne moremo rešiti pred prisilno prostitucijo. Toda, svojo vlogo, da ustavimo svetovno trgovino s sužnji, lahko opravimo tudi na druge načine:

Če nič drugega, kupujte obleke in hrano z oznako Fair Trade (poštena trgovina) in vprašajte, od kod prihajajo izdelki. Na primer, namesto novih telefonov iPhone ali Samsung lahko kupite FairPhone. To zveni zelo banalno in pravzaprav tudi je – zdaj moramo samo ukrepati. Ker ljudje niso blago, ki si ga lahko lasti kdorkoli.

Marko Vidrih

 

PUSTITE KOMENTAR