Kakšne so naše pravice v digitalnem svetu?

287

25 let interneta je dovolilo poslovnim modelom, da se razširijo in radikalno spreminjajo naše vsakdanje življenje. Zdaj pa se je začelo obdobje urejanja in zavedanje vpliva digitalizacije.

Danes še vedno lahko večino stvari opravimo brez pomoči interneta ali drugih digitalnih pripomočkov, toda skoraj 30 let po izumu in 25 let po predstavitvi svetovnega spleta (World Wide Web), ki je bil javno objavljen 30. aprila 1993, je internet zaznamoval naše vsakdanje življenje – pojavile so se nove panoge, nove kulturne tehnike in tudi nove odvisnosti.

Internetna mreža naj bi omogočila diskurz brez vladavine, brez državnih ali ekonomskih odvisnosti in kontrol, nekatere od teh utopij pa so postale resničnost: zatiranje mnenj je veliko težje kot v osemdesetih letih; Širjenje mnenj po svetu pa še nikoli ni bilo tako enostavno in poceni, kot je danes.

Toda zgodovina interneta je tudi ena od hitrih in skoraj neomejenih komercializacij. Od zamisli o decentraliziranem komuniciranju do neskončnega števila posameznih računalnikov v omrežju so se globalne korporacije izkazale drugače – za ne le prenosne zmogljivosti in prostor za shranjevanje podatkov, ampak tudi, kot upravitelji vsakodnevnih komunikacij s svojo programsko opremo in z vedno več omrežnimi napravami, vključno s proizvodnimi stroji, medicinskimi in kuhinjski pripomočki ter igračami. Najbolj katastrofalno je to, da hkrati hranijo, povezujejo ter tržijo pridobljene in zbrane podatke vseh nas.

Novodobna podjetja plačujemo s podatki

Ta gospodarska veriga je danes pogosto še bolj enosmeren cikel: podjetja zbirajo podatke, z njimi pa množijo svojo vrednost, saj z obdelavo zbranih podatkov nenehno razvijajo nove tehnike za svoje nadaljnje razmnoževanje in izpopolnjevanje. Tovrstna podjetja plačujemo s podatki, večinoma preko domnevno brezplačno storitev, ki jih uporabljamo v prostem času. Torej plačilo za ugodnosti poslovnega modela so v veliki meri naši podatki. Za to se mora na tem področju pri ljudeh predvsem razviti zavest.

Monopol danes izhaja iz uporabniških podatkov, ki pa se ne štejejo za ekonomsko vrednost. Proizvajalce podatkov (torej vse nas), se kot surovino nove industrije ne naslavlja s kupci, ampak uporabniki. Najbolj uporabljane navidezno brezplačne storitve so socialna omrežja, spletni iskalniki oziroma brskalniki in aplikacije, ki pobirajo množice osebnih podatkov, katere podjetja nato zapisujejo, shranjujejo, primerjajo, povezujejo in prodajajo.

Skoraj povsod najdemo digitalno komponento in podatkovno pot

Vsaka fotografija, posneta s pametnim telefonom ali digitalnim fotoaparatom, bo shranjevala ne samo dejansko sliko, temveč tudi točno lokacijo, točen čas – vključno z bivanjem fotografa in morebitne osebe na sliki, zabeleženo je tudi, da so bili skupaj na tem mestu ter s programsko opremo za prepoznavanje obrazov morda še razpoloženje osebe in še kaj. Takšne informacije nekatera podjetja pridobivajo tudi s podatkovnimi sledmi, ki jih uporabniki ustvarjamo: iz spletnega nakupovanja ali kartic za popuste, iz rezervacij za potovanja in branja na spletnih mestih z novicami, z informacijami o prijateljih in interesih na Facebooku ali Googlu, z velikostjo naročenih oblek in barvo  kože, podatki o domovini in navigaciji, verske usmerjenosti, znaki bolezni optične in haptične aplikacije na pametnem telefonu in drugo.

Pravilno uporabljeni podatki, bi lahko pomagali človeštvu in okolju

Vsi ti podatki bi lahko pomagali človeštvu za učinkovito varovanje okolja in dobro izkoriščanje energije, krepitev raziskav in izobraževanja, izmenjavo mnenj in znanja. Digitalizacija bi tako še vedno sledila prvotnim utopijam. Množični podatki se lahko uporabljajo tudi za spremljanje in sledenje, za socialno ali ekonomsko prikrajšanost in še veliko več pozitivnih stvari. V vsakem primeru njihov obstoj v državah, podjetjih in digitalnih omrežjih popolnoma določa tudi osebnost vsakega posameznika, njegov občutek in številne vsakodnevne dejavnosti.

Digitalizacija postavlja demokracijo in pravno državo na preizkus. Internet trenutno dopušča več svobode, kot jo lahko demokracija prenaša. Civilizacijski dosežki, kot so svoboda umetnosti in izražanje umetnosti, kulturne in medijske raznolikosti, avtorske pravice in osebna zaščita, bi se zato morali politično posodobiti. Nujno potrebna je namreč prilagoditev spreminjajočim se okvirnim pogojem.

Varstvo podatkov je povsem novo

25. maja 2018 je v vseh 28 državah članicah EU začela veljati splošna uredba EU o varstvu podatkov, ki je nadomestila stare smernice EU o varstvu podatkov iz leta 1995 – časa, ko je bilo vsakdanje življenje še daleč od popolne digitalizacije, številne današnje splošne tehnike pa niso obstajale, še več, ni si jih bilo mogoče niti zamisliti. Kot uredba ima novi zakon samodejno pravno veljavnost in ga ni treba prevajati v nacionalno zakonodajo. Dejansko je zakon veljal že od konca maja 2016 – zdaj pa se je prenehalo prehodno obdobje, po katerem so morala podjetja prilagodili svoje ponudbe in procese za boljšo zaščito podatkov, kot smo je bili vajeni.

Pomemben cilj je suverenost podatkov kupcev in uporabnikov: v skladu z novimi pravili lahko od podjetij vsakdo zahteva podrobne informacije o ravnanju z njegovimi podatki. Zdaj obstaja tako imenovana pravica, »da se pozabimo«: na primer lahko izbrišemo podatke za odstranitev mladostnih grehov ali neprijetnih napačnih izgredov, vsaj v digitalni biografiji – seveda, če ni pravnih razlogov ali javnega interesa za njihovo shranjevanje.

Umetna inteligenca brez množičnih podatkovnih, nima vrednosti (ali ne obstaja)

Uporabniki morajo s svojimi podatki postati neodvisni od platform, omogočiti pa se jim mora tudi »premikati« brez izgube podatkov, na primer iz enega socialnega omrežja v drugega: ker je ta »surovina« njihova. Ljudje morajo imeti možnost razpolagati s svojimi podatki.

Medtem, ko so velika podjetja zdaj izpolnila zahteve in prilagodila pogoje uporabe (ki so postala nekoliko daljša, a bolj razumljiva) se je, še posebej pri številnih malih in zagonskih podjetjih, samostojnih podjetnikih in klubih, zalomilo – nenazadnje se v novi uredbi zdi veliko stvari dvoumnih. Meje med zasebnostjo in javnostjo v digitalni družbi so že dolgo nejasne. Ponovno in vedno znova, iznajdljivim odvetnikom dišijo zakladi neutemeljene dvoumnosti. Pričakujemo lahko, da se bodo na sodišču porajali številni posebni primeri – in tako se bodo v prihodnosti digitalne pravice bolj konkretno razjasnile in končno postale razumljive.

Podjetja in organi morajo biti sposobni oblikovati osnovne nastavitve za svoje storitve na način, ki ščiti njihovo zasebnost in dokumentira skladno ravnanje s podatki ter to dokazati na sodišču, če je potrebno. V primeru hudih kršitev lahko organi za varstvo podatkov zdaj lahko podjetjem izrečejo globo v višini do 20 milijonov evrov ali štiri odstotke letne globalne prodaje podjetja – kar je še več, za velika podjetja, ki dosegajo milijarde evrov prometa. Po stari zakonodaji, je najvišja globa znašala 300.000 evrov.

Digitalno življenje potrebuje tudi digitalne pravice

Državljani morajo biti sposobni razumeti delovanje sistemov, ki ustvarjajo specifična priporočila in informacije – tudi v interesu demokratične nevtralnosti je dolgoročno možno ustrezno regulirano programiranje.

Internet po skoraj treh desetletjih digitalnega delovanja ustvarja svoja pravila in pogoje, saj se tehnične in kulturne inovacije gibljejo hitreje od države in socialne ureditve. Velika podjetja postajajo diktatorji globalnega omrežja in podatkovnega gospodarstva. Čas je, da ljudje resno razmislimo vsaj o decentraliziranem internetu, ki ga omogoča denimo tehnologija veriženja podatkovnih blokov imenovana tudi Blockchain.

Zdaj, ko so zamisli postale poslovni modeli in poslovni modeli globalne korporacije, se družbe, države in državljani kritično sprašujejo, kdo ima največ koristi od tega in kdo največ škode? Zakaj bi se spraševali, kdo ima največje zbirke podatkov? Ali pa preganjali zbiratelje in na splošno razglabljali, kaj so javni podatki in kaj zasebni?

Posamezna podjetja so zdaj že ustvarila svojo industrijo, vprašanje ostaja, ali jim je v interesu regulacija? Če želimo, da bi bili tovrstni podatki bolje uporabljeni, denimo za fizične stvari – kot so pametna mesta, pohištvo ali kaj drugega – potem potrebujemo nove svetovne in nacionalne standarde – brez industrijskih omrežij, brez norm in pravil, po katerih se podatki na decentraliziranem omrežju lahko povežejo, primerjajo in obdelujejo dalje.

Marko Vidrih

PUSTITE KOMENTAR