Globalizacija 4.0 – Kaj nam prinaša in kako nam lahko koristi?

391

Globalizacija je združenje kultur sveta in porast zavesti o svetu kot celoti. V teoriji in praksi svet določa kot homogeno celoto. Tako vprašanja, kaj pomeni živeti in kako mora biti življenje urejeno, postanejo stvar globalnega razmišljanja. Vsled tega dobijo sila različne odgovore od raznolikih posameznikov in družbenih skupin, ki imajo popolnoma pisana razmerja do sistema družbe in množice vrednot (slednje so vsota vrednot vseh zajetih kultur).

Po drugi svetovni vojni se je mednarodna skupnost združila in zgradila skupno prihodnost. Zdaj pa mora to storiti še enkrat. Zaradi počasnega in neenakomernega okrevanja v desetletju po svetovni finančni krizi je precejšen del družbe postal nezadovoljen in ogorčen, ne le s politiko in politiki, ampak tudi z globalizacijo in celotnim gospodarskim sistemom, ki ga podpira. V dobi razširjene negotovosti in frustracije je populizem postal vedno bolj privlačen kot alternativa statusu quo.

Toda populistični diskurz je pogosto zmeda vsebinske razlike med dvema konceptoma: globalizacijo in globalizmom. Globalizacija je pojav, ki ga poganja tehnologija in gibanje idej, ljudi in blaga. Globalizem pa je ideologija, ki daje prednost neoliberalnemu globalnemu redu nad nacionalnimi interesi. Nihče ne more zanikati, da živimo v globaliziranem svetu. Toda vprašanje, ali naj bodo vse naše politike »globalizirane«, je zelo sporno.

Navsezadnje je ta trenutek krize sprožil pomembna vprašanja o naši arhitekturi globalnega upravljanja. Z vedno več volivci, ki zahtevajo »prevzem nadzora« iz »globalnih sil«, je izziv ponovne vzpostavitve suverenosti v svetu, ki zahteva sodelovanje. Namesto da zapiramo gospodarstvo s protekcionizmom in nacionalistično politiko, moramo med državljani in njihovimi voditelji oblikovati nov družbeni dogovor, tako da se bo vsakdo doma počutil dovolj varno, da bo ostal odprt svetu. Če tega ne storimo, bi lahko trajni razpad naše družbene strukture na koncu privedel do propada demokracije.

Poleg tega izzivi, povezani s četrto industrijsko revolucijo (4IR), sovpadajo s hitrim nastankom ekoloških omejitev, nastankom vedno bolj multipolarnega mednarodnega reda in naraščajočo neenakostjo. Ti integrirani dogodki so se začeli v novem obdobju globalizacije. Ali se bo stanje človeka izboljšalo, bo odvisno od tega, ali se lahko korporativno, lokalno, nacionalno in mednarodno upravljanje pravočasno prilagodi.

Medtem pa se oblikuje nov okvir za globalno javno-zasebno sodelovanje. Javno-zasebno sodelovanje je povezano z izkoriščanjem zasebnega sektorja in odprtih trgov za spodbujanje gospodarske rasti v javnem interesu, pri čemer je treba vedno upoštevati okoljsko trajnost in socialno vključenost. Da bi določili javno dobro, moramo najprej prepoznati temeljne vzroke neenakosti.

Na primer, medtem ko odprti trgi in večja konkurenca zagotovo ustvarjajo zmagovalce in poražence na mednarodnem prizorišču, imajo morda še izrazitejši učinek na neenakost na nacionalni ravni. Poleg tega se vse večji prepad med prekarci (tisti del delavstva, ki živi v najslabšem položaju) in privilegiranimi, krepi s poslovnimi modeli 4IR, ki pogosto pridobivajo najemnine od lastništva kapitala ali intelektualne lastnine.

Odprava tega razkoraka zahteva, da se zavedamo, da živimo v novi vrsti gospodarstva, ki temelji na inovacijah, in da so za zaščito zaupanja javnosti potrebne nove globalne norme, standardi, politike in konvencije. Novo gospodarstvo je že prekinilo in združilo nešteto industrij in dislociralo milijone delavcev. To je dematerializacija proizvodnje s povečanjem intenzivnosti znanja o ustvarjanju vrednosti. Povečuje tudi konkurenco na domačem trgu produktov, kapitala in trga dela ter med državami, ki sprejemajo različne trgovinske in naložbene strategije. Prav tako spodbuja nezaupanje, zlasti do tehnoloških podjetij in njihovega skrbništva nad našimi podatki.

Tehnološke spremembe vodijo do popolne preoblike gospodarstva

Hitra tehnološka sprememba brez primere pomeni, da bodo naši zdravstveni sistemi, promet, komunikacija, proizvodnja, distribucija in energija popolnoma preoblikovani. Za upravljanje te spremembe bodo potrebni ne samo novi okviri za nacionalno in večnacionalno sodelovanje, temveč tudi nov model izobraževanja, skupaj s ciljno usmerjenimi programi za učenje novih spretnosti delavcev. Z napredkom na področju robotike in umetne inteligence v okviru starajočih se družb se bomo morali premakniti od pripovedi o proizvodnji in porabi, k skupni rabi in skrbi.

Kaj so bile Globalizacija 1.0, 2.0 in 3.0?

Globalizacija 1.0 je bila globalizacija pred 1. svetovno vojno, ki jo je sprožil zgodovinski padec trgovinskih stroškov, ko so para in druge mehanske moči povzročile ekonomičnost porabe blaga. Ta globalizacija ni imela skoraj nobene vladne podpore. Prav tako je bilo malo domače politike, ki bi pomagala deliti dobičke intenzivnejše mednarodne arbitraže v blagu.

Globalizacija je takrat ogrozila usodo najkonkurenčnejših državljanov in podjetij, vendar je razdrobila usodo najmanj konkurenčnih državljanov in podjetij v državi. To se je zgodilo v kontekstu z zelo nerazpoložljivimi ekonomskimi sistemi (Laissez-Faire kapitalizem, imperializem in različne oblike avtokracije). Ta kombinacija se ni dobro končala. Dve svetovni vojni, velika depresija in vzpon komunizma ter fašizma sta povzročili smrt stotine milijonov ljudi.

Na koncu je bila ugotovljena resolucija. Obraz kapitalizma je bil ublažen s strani ZDA in socialno-tržno demokracijo v drugih bogatih gospodarstvih. V drugem velikem delu sveta pa se je komunizem zmehčal v bolj prijazno, nežnejšo verzijo. Gledano skupaj lahko to vidimo kot ločeno fazo; imenujemo jo Globalizacija 2.0.

Globalizacija 2.0 je faza po drugi svetovni vojni, v kateri je bila blagovna menjava združena z dopolnilnimi domačimi politikami, ki so pomagale deliti bolečine in koristi globalizacije (in avtomatizacije). Trg je bil odgovoren za učinkovitost; vlada je bila odgovorna za pravosodje. Na mednarodni ravni je globalizacija 2.0 vzpostavila mednarodno upravljanje, ki temelji na pravilih, zlasti ZN, IMF, Svetovna banka, GATT / WTO in številne specializirane agencije, kot sta Organizacija za prehrano in kmetijstvo in Mednarodna organizacija dela.

Globalizacija 3.0 je to, kar lahko imenujemo drugo ločevanje, ali Nova globalizacija. Arvind Subramanian je to poimenoval hiperglobalizacija, Gary Gereffi je to imenoval globalna revolucija vrednostne verige, Alan Blinder pa jo je imenoval offshoring (selitev poslovnega procesa iz ene države v drugo). Ključno je, da je bila globalizacija 3.0. povezana s tovarnami, ki so prečkale meje in (kritičnim) znanjem podjetij G7 (skupina, ki jo sestavljajo Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Združeno kraljestvo in Združene države. Te države z sedmimi največjimi razvitimi gospodarstvi na svetu predstavljajo 58% svetovnega neto bogastva). To je ustvarilo nov proizvodni svet, v katerem so se visoke tehnologije kombinirale z nizkimi plačami. Ta nova kombinacija je prekinila življenja in skupnosti delavcev, ki so se borili, da bi tekmovali z visokimi plačami in visokimi tehnologijami. Najbolj so bili prizadeti delavci, zaposleni v sektorjih, ki proizvajajo blago, saj je to ločevanje večinoma vplivalo prav na te na sektorje. Zlasti je bil prekinjen monopol, ki so ga delavci v tovarnah G7 imeli na tehnologijo proizvodnje G7, ko so njihovi delodajalci premaknili delovna mesta in znanje v tujino.

Kaj prinaša Globalizacija 4.0?

Globalizacija 4.0 se je šele začela, vendar smo za to, zelo slabo pripravljeni. Zavezanost do zastarelega načina razmišljanja in spreminjanja naših obstoječih procesov in institucij ne bo storila nič dobrega. Namesto tega jih moramo preoblikovati od tal navzgor, da bomo lahko izkoristili nove priložnosti, ki nas čakajo, in se izogibati tistim motnjam, ki smo jim priča danes.

Ko razvijamo nov pristop k novi ekonomiji, se moramo zavedati, da ne igramo igre z ničelno vsoto. To ni stvar proste trgovine ali protekcionizma, tehnologije ali delovnih mest, priseljevanja ali zaščite državljanov ter rasti ali enakosti. To so lažne dihotomije, ki se jim lahko izognemo z razvojem politik, ki dajejo prednost »in« nad »ali«, kar omogoča vzporedno izvajanje vseh sklopov interesov.

Seveda bodo pesimisti trdili, da politične razmere ovirajo produktivni globalni dialog o globalizaciji 4.0 in novem gospodarstvu. Toda realisti bodo uporabili trenutni trenutek, da bi raziskali vrzeli v sedanjem sistemu in opredelili zahteve za prihodnji pristop. Optimisti pa bodo upali, da bodo deležniki, usmerjeni v prihodnost, ustvarili skupnost skupnega interesa.

Oblikovanje nove arhitekture v času četrte industrijske revolucije

Spremembe, ki danes potekajo, niso ločene od posamezne države, industrije ali izdaje. So univerzalne in zato zahtevajo globalni odziv. Če ne bi sprejeli novega pristopa sodelovanja, bi bila to tragedija za človeštvo. Da bi pripravili osnutek skupne arhitekture globalnega upravljanja, se moramo temu v sedanjem trenutku kriznega upravljanja izogniti.

Natančneje, ta naloga bo zahtevala dve stvari mednarodne skupnosti: širšo angažiranost in večjo domišljijo. Sodelovanje vseh zainteresiranih strani v trajnostnem dialogu bo ključnega pomena, prav tako kot domišljija, da sistematično razmišljajo in presegajo lastne kratkoročne institucionalne in nacionalne vidike.

To bosta dve organizacijski načeli prihajajočega letnega srečanja svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davos-Klostersu (22 – 25 Januar, 2019), ki bo potekalo pod temo »Globalizacija 4.0: oblikovanje nove arhitekture v času četrte industrijske revolucije«. Letno srečanje WEF bo združilo vlade, mednarodne organizacije, podjetja, civilno družbo, medije, predvsem strokovnjake in mlado generacijo z vsega sveta v več kot 400 delovnih srečanjih.

Pripravljen ali ne, nov svet je pred nami.

Marko Vidrih

PUSTITE KOMENTAR