Od kod izhaja sreča?

531

Po filozofski definiciji je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Glede pomena sreče v življenju posameznika obstajajo različna, nasprotujoča si mnenja, predvsem zaradi različnih meril in subjektivnega razumevanja, na podlagi česar definiramo srečo. Diener definira srečo kot oceno afektivnega in kognitivnega v življenju posameznika, ki je sestavljena iz splošnega zadovoljstva z življenjem, prisotnosti pozitivnih vplivov in odsotnosti negativnih. Lyubomirsky pa definira srečo kot subjektivno ovrednoteni pojav, ki ga določajo pozitivni in negativni vplivi in zadovoljstvo življenjem.

Sreča je opredeljena tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, in sicer kot razmeroma »trajno stanje velikega duševnega ugodja«.

»Iskanje sreče«, ki je zapisano v Deklaraciji Združenih držav Amerike o neodvisnosti, veliko pojasnjuje – brezmejen pohlep in iznajdljivost, drznost in ogromna velikodušnost.

Kadar se danes v gospodarstvu govori o »sreči«, gre predvsem za raziskovanje, kdaj in pod kakšnimi pogoji ljudje trdijo, da so srečni. Vsaka študija ima svojo lastno vrednost, vendar sčasoma naletite na dokument iz 18. stoletja. Stoletja ni več – ameriška deklaracija o neodvisnosti (The unanimous Declaration of the thirteen United States of America) pa ostaja.

  1. julija 1776 se je drugi kontinentalni kongres trinajstih angleških kolonij v Filadelfiji odločil odreči domovini. »Neodvisne človekove pravice«, ki jih je Kongres razglasil ob tej priložnosti, so vključevale ne samo življenje in svobodo, temveč tudi »prizadevanje za srečo«. Ali celo »blaženost«, kot so jo imenovali v prvem nemškem prevodu.

Formula, ki ohranja navdih za uresničitev sanj

»Iskanje sreče« je najbolj ameriška človekova pravica. Francoska Deklaracija o človekovih pravicah in državljanih iz leta 1789 je ne omenja, prav tako ni omenjena v Deklaraciji o človekovih pravicah Združenih narodov (10. December 1948). Ideja, da je prizadevanje za srečo pravilno, je oblikovala DNK ameriškega kapitalizma. To pomeni brezmejni pohlep in iznajdljivost, drznost in ogromno velikodušnost. To je kot formula, ki navdihuje ljudi, da uresničijo svoje sanje.

Leta 2006 je bil izdan film »V iskanju sreče« (The Pursuit of Happyness – napačen zapis je del zgodbe), v njem Will Smith igra črnskega očeta samohranilca, ki kot predstavnik dvomljivega medicinskega pripomočka, s svojim sinom živi skromno življenje. Izkusita življenje, kot brezdomca, nato pa se zgodba razvije v pozitivno smer: oče se nauči vlagati ter se zaposli v uspešnem finančnem podjetju in končno lahko zaživita. Kako je nastal film, pa je zgodba sama po sebi.

Avtor Deklaracije o neodvisnosti je bil takratni 33-letni Thomas Jefferson, filozofsko izobražen lastnik plantaže iz Virginije, ki je bil kasneje izvoljen za predsednika ZDA. Jefferson je imel predlogo, ki ji je sledil: Deklaracija o pravicah v Virginiji. Kolonisti v domovini Jeffersona so se 12. Junija 1776 odločili da je v njej postavljena pravica vsakega človeškega bitja kot »uživanje življenja in svobode, sredstva za pridobivanje in posedovanje lastnine ter zasledovanje in doseganje sreče in varnosti«.

Omeniti je treba, da besedilo v Virginiji izrecno omenja pravico do lastnine (podobno kot pri francozih) in izjave o človekovih pravicah. V Deklaraciji o neodvisnosti z dne 4. julija 1776 ta navedba manjka. Ne, da je imel Jefferson dvome o pravici do lastnine. Toda po njegovem mnenju mora biti prizadevanje za srečo široko in ne le za kmete in druge lastnike.

Pravica do prizadevanja za srečo pomeni, da obstaja tudi pravica biti nesrečen

Prizadevanje za srečo je opredeljeno kot temeljna pravica, da svobodno sledimo radosti in živimo življenje na način, ki nas osrečuje, dokler ne storimo ničesar nezakonitega ali kršimo pravico drugih.

Podjetnik, izumitelj in publicist Benjamin Franklin je bil star 70 let in je pripadal različni generaciji kot Jefferson, ko je preoblikoval njegov zapis besedila. Franklin Deklaracije ni veliko spremenil, vendar so nekatere spremembe pomembne. Na primer, v prvem stavku Deklaracije je Jefferson napisal: »Mi se držimo te resnice« (da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in obdarjeni z neodtujljivimi pravicami) »sveti in nesporni«. Franklin je besedilo zapisal takole: »Te resnice jemljemo za samoumevne«. Zaradi tega je razglasitev človekovih pravic bolj sekularna in pragmatična.

Nekatere formulacije iz ameriške Deklaracije o neodvisnosti so danes nekoliko zastarele. Vendar je pravica do iskanja sreče najsodobnejša. Zveni kot razvojna teorija ekonomista Harvarda Amartye Sen, dobitnika Nobelove nagrade za ekonomijo leta 1998. Osrednja življenjska tema njegovega podjetja Sens je bila, izboljšati položaj revnih na svetu. Njen najpomembnejši problem, ni nizek dohodek, pravi (to je lahko le del problema). Kar revnim resnično primanjkuje, je priložnost, da razvijejo svoje sposobnosti. To velja, na primer, za mlade ženske v »tretjih« delih sveta, če obstaja »moška preferenca«. Kot piše Sen, »ko denar in izobraževalne priložnosti koristijo le sinovom, razvojna politika pomeni omogočiti ljudem dostop do njihovih sposobnosti in sposobnost pomeni svobodo uresničiti različne življenjske sloge« – nič drugega kot Jeffersonovo in Franklinovo »prizadevanje za srečo«.

Za slavno formulacijo je pomemben še en vidik. Pravica do prizadevanja za srečo pomeni, da obstaja tudi pravica biti nesrečen. Jefferson in Franklin bi verjetno zaključila, da je ta izjava nepomembna. Vendar po totalitarnih ideologijah dvajsetih let, vemo da nič v zvezi s tem ni nepomembno.

Stalinizem in nacionalsocializem, kasneje pa Kimsov družinski komunizem v Severni Koreji, sta zahtevala od svojih subjektov, da so srečni ali da se vsaj pretvarjajo.

Leta 1935 je Sovjetski pesnik Vasilij Lebedev-Kumach je napisal svojo dolgo ljubljeno pesem o domovini Rusiji. Med drugim navaja: »Od Amurja do Donavskih plaž / od tajge do Kavkaza / je v širši deželi živel tako srečen človek / življenje kot blaginja in užitek …«. Pesem je bila pošastna laž! Malo pred tem, v letih 1932 in 1933, je kolektivizacija kmetijstva v Ukrajini pripeljala do lakote ter posledično med petimi in šestimi milijoni mrtvih. Tisti, ki so si upali izpostaviti to laž, niso živeli dolgo. 1936 se je začel Stalinov velik teror. Vsak, ki je bil »socialno nevaren«, bi lahko izginil v gulagu (mreža delovnih taborišč po vsej nekdanji Sovjetski zvezi). Na istem je bil kdor je nezadovoljen in si prizadeva za srečo, saj si želi sprememb in ogroža diktatorje.

Diktatorji ne morejo zlorabiti pravice do »iskanja sreče«, za razliko od zgolj obljube sreče, saj le ta krepi posameznika. Ustanovni očetje ZDA so človeštvu dali darilo. Tragično je, da niso bili pripravljeni sočasno odpraviti sramu suženjstva. Franklin se je dobro zavedal, da je suženjstvo v izjavi o neodvisnosti nasprotovalo vsem tem. Upal je, da bo problem rešen nekje po revolucionarni vojni. Dejansko je trajalo skoraj 87 let, preden je predsednik Abraham Lincoln 1. januarja 1863 dokončno osvobodil ameriške sužnje. Upajmo, da so vsaj nekateri našli in občutili srečo.

Marko Vidrih

PUSTITE KOMENTAR