Nekateri vodilni mediji ustvarjajo politično klimo v Sloveniji

399

Slovenija naj bi vsaj po definiciji bila dežela, kjer je svoboda govora dovoljena, a se zdi, da si vrstice 297. člena KZ-1 (Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti) že vsakdo razlaga po svoje in predvsem v lastno korist, kjer sebe lahko prikaže kot žrtev in drugo politično stran, kot rablja. Vse to pod dobro ustrojenim scenarijem nekaterih slovenskih medijev, ki se jim iz zraka vidi, da vedno znova želijo bralcem vsiliti neko mnenje. Na trenutke se zdi, da poiščejo vse možne vire, ni pomembno če so strokovni, ali celo verodostojni, važno je da so. Vse v luči, če laž ponoviš 100 krat, bo postala resnica. Res pa je, da so pred vrati Evropske volitve in je nujno potrebno poiskati sočne afere, ki bodo škodovale določenemu političnem polu, ker … to ve vsak pisec in soustvarjalec dram sam.

»Zakaj je bralna značka obvezna?«

Slab mesec nazaj je zavreščalo, ko je poslanka SDS Jelka Godec na svojem tviterju zapisala vrstice: »Mi lahko kdo pove, zakaj je bralna značka v osnovni šoli obvezna, ker to zamorjenost z bralnimi znački, ki zasledujejo osnovni cilj vzgajati bralca, ki bo rad bral vse življenje, opazujem pri otrocih že uhuhu let…#samovprašam.«. Vsakdo, ki mu je vsaj malo jasno, kaj se v osnovni šoli dogaja pri predmetu Slovenski jezik, mu je bilo kristalno jasno, kaj je poslanka želela. Sporna ni bralna značka, ampak domače branje, ki pa je obvezno in pri katerem nekateri učitelji s kompleksom »persona grata« in prepričanjem, da je osnovna šola najmanj klasična gimnazija, izbirajo bistveno prezahtevna dela. Dela, ki imajo globok psihološki pomen in so zahtevna že za odraslo osebo, kaj šele osnovnošolca, ki je ime psihologija slišal le, ko so se pri naravoslovju, ali biologiji učili o znanstvenih vedah. Bolj sporno, kot tvit Godčeve, ki je časovno sovpadal s peticijo o spremembi šolskega sistema (zgolj retorično vprašanje – kako je zdaj s tem), je šolska prehrana (pojdite pogledati kakšen jedilnik šol), medvrstniški mobing med dekleti in medvrstniško nasilje. A to je za kakšno drugo zgodbo.

»Ne trpinčim brez razloga!«

Mobing med učenci v osnovni šolah je velika nenaslovljena težava, a bojda se »Janezek uči v primarni družini«. Dejanje Dejana Prešička (SD) je vsekakor obsojanja vredno, a roko na srce, bi moral odstopiti še marsikdo, bolje rečeno skoraj polovica vodilnih v Sloveniji. Trpinčenje, poniževanje, dretje brez razloga in še marsikaj je vsakdan marsikaterega delavca. A se o direktorju Tončku, ki dnevno na pol fizično obračuna z najmanj 100 zaposlenimi, leta spolno nadleguje svoje tajnice in vse, ki nosijo krila, ne splača pisati in poročati. Ni strankarsko opredeljen, za njegovo razkritje nihče mastno ne plača in konec koncev, nihče (zaposleni pri njemu niso pomembni) nima koristi. Nerazumljivo je, zakaj se je o zadevi pisalo, ponavljalo, analiziralo tako dolgo. Delal je tisto, kar mnogi počno, kar sicer ni prav. A je nekdo imel korist od tega, da je plačal za tisto, kar se je že v preteklosti dogajalo na Ministrstvu za kulturo. O »spretnosti« njegove stranke ob izbruhu je škoda zgubljati besede. Dejanje je storil in ni več pomembno, ali se je 9 x peljal, ali 3 x. Splet okoliščin je privedel do tragedije. Odgovorna, odrasla oseba sprejme odgovornost in gre dalje z dvignjeno glavo, ne da skuša razlagati, da ne »trpinčiš brez razloga«.

Tudi retviti so postali težava

Socialna omrežja so postala že pravi ventil za vse mogoče »stiske«. Ogromno napisanega je, ali skrajno žaljivega, skrajno neumnega, ali skrajno brezveznega. To sprejmeš v tistem trenutku, ko se odločiš, da boš lastnik vsaj enega orodja. Težava pa je, če te vse, ampak vse na tem zmoti in predvidevaš, da tisti, ki ne mislijo kot ti, so tvoji sovražniki in je vsak zapis, ali retvit osnova za najmanj eno tožbo. Največ linčov zaradi svojih tvitov, ali retvitov doživlja prvak SDS Janez Janša. Eden izmed njegovih retvitov je močno razburil Uroša Esiha, ki mu je namenil cel zapis. Namen? Le njemu znan, ker z malo raziskovalnega duha, bi ugotovil, da že imamo v Sloveniji kar nekaj Trumpov, ki so slabi plagiati originala.

»Nabijanje« politikov na križ pri ljudeh ne prinese učinka »daj malo razmisli kaj voliš«, ampak iz čisto psihološkega vidika ostane ime v mislih, posledično v kopici novih imen obkroži/izbere tistega, ki je o njem že kaj slišal. Kaj točno pa ni važno. Osnove medosebne komunikacije so, da se človek sam s sabo ne more kregati, pa če tudi z lažnimi profili, ker se slej kot prej »zaštrika« in ponavlja eno in isto, posledično na ta način pade zanimanje in njegova kredibilnost. A tudi to je za marsikateri medij že kvantna fizika.

In Janševi tviti? Odraz njegovega razmišljanja. Preletiš in greš dalje, ker ti je jasno, da bo direktno, ali indirektno »užalil« tistega s katerim ni na isti valovni. To on je in ideja o tem, da bo spremenil svoj način, so le mokre sanje nekaterih. Koliko so njegovi tviti sporni…stvar percepcije.

»Vodila me je oseba stiska«

Zadnja »afera«, ki polnila in še polni vse večje medije, je Kobalov plagiat Profesionalci espe. Katera stranka je »njegova« ni potrebno posebej ugotavljati. Ne vem če veste, smo v samostojni Sloveniji imeli kar nekaj plagiatorskih zgodb (od diplomskih nalog, do magisterskih in doktorskih nalog), a ker so ponovno to zgodbe nepomembne osebe, se o tem ne splača pisati. Je pa potrebno Kobala vlači po vseh medijih, prežati na vsako njegovo besedo in iskati še kakšno umazano perilo. Vsak, ki si želi 5 minut slave poda svojo »strokovno« oceno, kako narobe je, da je prijavil delo, kot svojo, kako slab umetnik je in kakšno sramoto je naredil kulturnikom. Ste kdaj pogledali programe medijskih hiš, večjih t.i. socialnih, šolskih, raziskovalnih inštitucij…? Plagiati! Kobal je za svoj slab prevod in dodatek 4 vrstic prejel 13.000 EUR, en sam program, ki ga politično naravnane inštitucije dobijo za svoje plagiate se začno pri 100.000 EUR in že leta svoje »uspešne« programe promovirajo, kot lastne zamisli, če ravno ukradeno v praksi niti ne znajo izvesti. Papir pa vedno prenese vse. Tudi Kobalovo dejanje ni bilo etično, pravilno, a je bilo nekaj, kar je v Sloveniji običajno, le vedeti moraš, kam spadaš, čigav si in kdo ima v nekem trenutku največjo korist, da te ruši. Kobalova največja napaka je bila ravno ta, da se ni oglasil takoj in v svojem stilu zadevo zapeljal v drugo smer. Sedaj je ostal brez predstave, brez sodelovanja s Celjskim gledališčem in z izredno odpovejo v Šentjakobskem gledališču.

Javne osebnosti bi mogoče res morale paziti, kaj napišejo, kaj naredijo, kaj rečejo, a kaj ko smo se znašli v točki, da je nekomu dovoljeno vse, drug pa mora biti popoln in je vsaka njegova »napaka«, »nespretnost« in dejanje del javnega linča, kjer se Slovenija razdeli na dva dela in podaja strokovna mnenje o zadevah, ki jih niti ne pozna, niti ne razume. A dokler bodo o pomembnih odločitvah odločali ljudje, ki so na svoje delavno mesto prišli, ker so »naši«, ali »vaši«, bodo mediji imeli material za pisanje in ustvarjanje politike, ki nikakor ni v korist Slovenije. Če bi delali za dobro naroda, bi večji poudarek dali na anomalije, ki so nastale zaradi dviga minimalne plače in zahtevali pojasnilo Levice o tem.

Metod Kranjc

 

PUSTITE KOMENTAR