Dan potem ali ko padejo maske

776

Maskiranje je zelo razširjen kulturni pojavi vse od obdobja prazgodovine naprej. Prvotne maske so bile posamezne in kasneje je maskiranje prešlo v kolektivno dejanje. Tako je ostalo vse do danes.

Že v starem Egiptu so poznali maske

Skozi zgodovino človeštva so ljudje maske uporabljali v najrazličnejše namene. Stari Egipčani so maske na primer uporabljali v verske namene, ko so potrebovali nadnaravne moči za obrambo pred boleznimi in nesrečami ali pri prehodu v posmrtno življenje. Razvili so tudi posmrtno masko, pri kateri je bil umrli nosilec maske in lik hkrati. V stari Grčiji so maske nosili ob praznovanjih v čast boginj – te maske so bile večinoma izdelane iz živalskih glav. Rimljani so pri pogrebih uporabljali posmrtne maske, ki so jih izdelali tako, da so v vosek odtisnili obraz umrlega in tako dobili posmrtno masko – pri pogrebu je masko nosil tisti, ki je znal najbolje posnemati pokojnika. Tako so ga imeli na nek način ponovno v svoji sredi.

Ime PUST je dala Cerkev

Kasneje so s širjenjem krščanstva maske začele izgubljati kultni pomen pri obredih in jim je preostala le vloga burleske (npr. gledališčne maske). V srednjem veku je Cerkev maskiranje prepovedala, češ, da je to hudičevo delo. Ker pa tradicije maskiranja, ki je bila globoko zapisana tako v kulturo kot tudi v bit posameznika, ne glede na kazni in preganjanje ni mogla prekiniti. Na sinodi v Beneventu leta 1091 je Cerkev določila »pepelnično sredo« kot začetek štiridesetdnevnega posta pred veliko nočjo in obenem je nedelja pred njo postala »pustna nedelja« in tako je praznovanje dobilo ime pust.

Od srednjega veka do 19. stoletja so vodilne vloge v skupinah, ki so se maskirale, prevzeli mladi (večinoma neporočeni) fantje. Na podeželju je bila tematika dogajanja poleg preganjanja zime in prošnji za dobro letino norčevanje iz nesprejemljivih porok, poniževanje posameznikov, ki so živeli drugače, kot je bilo družbeno sprejemljivo. Grajski gospodje in patriciji v mestih so na dvoru prirejali zabave v lepih maskah in bogatih kostumih in pustne viteške igre.

Dva dni pred osmim marcem velja omeniti tudi to, da so ženske pravico do maskiranja, ki je bila do takrat v domeni moških, pridobile šele v novem veku.

Do začetka 20. stoletja je pustovanje na podeželju ohranilo vsebino rituala in pomen tradicionalnih avtohtonih mask, kot so kurent, orači, piceki in drugi in ga še vedno ohranja, ponekod bolj, ponekod manj. V pustnih mestnih karnevalih pa je nekako prevladal narobe svet. Povedano drugače – na eni strani imamo pustne maske, ki izražajo družbeno kritiko in na drugi strani imamo maske, katerih prvoten namen je, da odganjajo zimo in prinašajo dobro letino.

Maska je posameznikov alter – ego

Toda zakaj se maskiramo? Glede na to, koliko časa se je navada obdržala, čeprav je bila skozi nekatera zgodovinska obdobja preganjana, nam daje misliti, da je maskiranje človeška potreba in izhaja iz vzgona v človeku, saj se je posnemanja učil že od malega. Potreba po občasni zamenjavi »jaza« ostaja tudi pri odraslih ljudeh, ker igranje vlog sprošča napetost in daje možnost za izražanje. Maska je tako rekoč ventil, skozi katerega v nekaj dneh v letu spustimo paro vseh ostalih dni. Maskiranje v skupinah ima tako socialno funkcijo, hkrati pa individualno terapevtsko funkcijo. Ko se posameznik ali skupina našemijo v šaljivo ali norčavo šemo s svojo pojavnostjo povzročajo smeh in s tem občutek sproščenosti tudi pri opazovalcih. Kakorkoli že, maska je veliko cenejša kot nekaj ur pri psihologu ali psihiatru in na telesu (v večini primerov) pusti manj posledic, kot pomirjevala.

Izbira maske je intimna izbira posameznika, kot je intimna izbira posameznika izbira partnerja. Lahko bi torej rekli, da maskiranec preko izbire maske izraža svoj alter – ego ali pa, da ko nosi masko, kakršnokoli že, spusti nekaj svoje biti, ki jo mora sicer vsakodnevno skrivati, da je družbeno sprejemljiv, na plano. Kot z besedami Adija Smolarja: »Jaz sem nor / Jaz sem ubogi, bogi, bogi, bogi stvor! / Jaz sem nor / Jaz sem ubogi, bogi, bogi, bogi stvor! / Jaz sem nor / Jaz sem nor, aha…« in vsaj nekaj dni v letu lahko to tudi pokažem.

Pustovanje, ki se je pravkar izteklo, je z vidika družbenokritičnih maskirancev bilo precej zahtevno. Ni namreč enostavno biti sendvič, v primeru, da bi se maskiral v maketo, pa bi stroški prevoza najverjetneje stali veliko preveč.

Naj bo tudi v pepelnični sredi kaj smeha, čeprav je dan potem, ko padejo maske. Vsaj tiste, ki si jih drznemo pokazati drugim.

Suzana Lara Krause

 

PUSTITE KOMENTAR