Prebrisani Kitajci: »Made in Italy« na Kitajsko, »Made in China« pa v Evropo

816

Približno sedem stoletij po tem, ko se je legendarni beneški raziskovalec in trgovec Marco Polo lotil svoje odiseje na Kitajsko, so poslanci iz Pekinga v Italiji ustanovili lastno plažo.

Skozi konec prejšnjega tedna je Italija postala prva članica Skupine sedmih največjih razvitih gospodarstev (G7), ki se je uradno pridružila kitajski ambiciozni pobudi Belt and Road Initiative (BRI). Ta se razprostira v kitajskem projektu in si prizadeva za izgradnjo »nove svilne ceste« železnic, pristanišč in druge infrastrukture. Projekt, ki povezuje Kitajsko z Zahodom in nešteto narodov vmes.

Pobuda, ki jo podpirajo milijarde evrov kitajskih državnih podjetij, vztrajno premika globalno geopolitiko – in vztrajno vznemirja oblikovalce politik v zahodnih prestolnicah.

»Italija, katere gospodarstvo je desetletja padalo, pravi, da so potencialne gospodarske koristi prevelike, da bi se jim lahko izognile«, je zapisal Chico Harlan, vodja urada Washington Posta v Rimu.

V Rimu se je podpisalo skupaj 29 pogodb, kar je skupaj vredno 2,5 milijarde evrov. Osredotočeni so bili na kmetijske, finančne in energetske sektorje ter odprli nov dostop do kitajskega trga za velika italijanska energetska in inženirska podjetja.

Posli vključujejo podjetja, vključno z energetskim gigantom Eni, operaterjem plinovoda Snam, inženirsko podjetje Ansaldo Energia in banko Intesa Sanpaolo. Vključujejo tudi sporazum med pristanišči v Trstu in Genovi ter China Communications Construction Co.

Italijansko gospodarstvo je konec leta 2018 padlo v recesijo, konec avgusta pa je propad njenega Genovskega mostu opozoril na strašno stanje njene infrastrukture. Ima eno najvišjih ravni dolga v EU in drzne načrte porabe, ki jih je napovedala desničarska vlada po lanskih volitvah.

Toda pri uresničevanju dogovora o BRI, italijanska populistična vlada razbija vrste odnosov z najmočnejšimi državami na Zahodu, se zoperstavlja željam Trumpove administracije in izpostavlja nemirno razpravo v Evropi o tem, kako se spopasti s kitajskimi globalnimi ambicijami.

Italijanski premier Giuseppe Conte je pozdravil možnost »boljšega odnosa« s kitajskim predsednikom Ši Džinpingom in njegovo vlado. Po tem, ko se je »preselil« v italijansko prestolnico, se je Ši odpravil v sicilijansko pristaniško mesto Palermo, eno od potencialnih lokacij za kitajske naložbe v Sredozemlju ob italijanskih mestih Genova in Trst.

V zadnjem desetletju so kitajska podjetja pridobila deleže v 13 pristaniščih v Evropi, vključno z Grčijo, Španijo in nazadnje v Belgiji. Ta pristanišča obravnavajo približno 10 odstotkov evropskih ladijskih kontejnerjev.

Grško pristanišče Pirej – častitljivo prototipno pristanišče, povezano z Atenami, ki je bilo tako antično, da je omenjeno v prvi vrsti Platonove »republike« – je zdaj v veliki meri pod nadzorom velike kitajske ladjarske družbe in je videti kot »zmajska glava« v Pekingu.

Govori se tudi o italijanskih pristaniščih, ki bodo kmalu konkurirala severnoevropskim konkurentom v Hamburgu in Rotterdamu. Zamislite si ambicije Zena D’Agostina, predsednika tržaške pristaniške oblasti, ki vidi kitajski prihod v velikih, zgodovinskih pogojih. »Tržaško pristanišče se vrača v glavno logistično vlogo Evrope, kot jo je imelo za stari avstro-ogrski imperij,« je dejal D’Agostino za New York Times in poudaril, da se je jadransko mesto, skozi zgodovino izkazalo, kot glavno pristanišče Dunaja.

Toda drugje v Evropi niso vsi istega mnenja. Po bivanju v Italiji se je Ši odpravil v Monako, nato pa v Francijo, da bi se srečal s predsednikom Emmanuelom Macronom, ki je pred kratkim izrazil zaskrbljenost glede »evropske naivnosti« nad kitajskimi nameni in opozoril na nevarnost, da bodo evropski narodi postali »vazalna država«. V drugih delih sveta so nekateri projekti s kitajskim posredovanjem pritegnili precejšnje kritike, ker so postali »pasti dolga«, ki ovirajo manjše države in jih še bolj pripisujejo Pekingu.

Nekatere velike zahodne sile na obeh straneh Atlantika dajejo vse od sebe, da bi dvignile rdečo zastavo glede domnevne nacionalne varnosti in finančnih tveganj BRI. Poskušajo izkriviti pobudo, kot kitajsko samopostrežno geopolitično orodje ter obtožiti Peking, da poskuša razširiti svoje sfere vpliva na srce evropskega kontinenta. Zdi se, kot da hladna vojna še vedno divja.

Glavni krivci tukaj, v očeh Pekinga, so Združene države. Trumpova uprava je bila odkrita v svoji kritiki kitajskih čezmorskih infrastrukturnih projektov in posamično poskuša prepričati svoje evropske zaveznike, da se uprejo napadom velikih kitajskih telekomunikacijskih podjetij Huawei, ki je na čelu globalne borbe nad naslednjo generacijo brezžičnih povezav. Svet za nacionalno varnost v Beli hiši je v presenetljivem kritiziranju zaveznice zveze NATO objavil svoje razočaranje nad tem, da je Rim dal »legitimnost plenilskemu pristopu Kitajske«.

Tudi Matteo Salvini, vodja skrajno desne Lige, ki je opozoril na morebitne varnostne grožnje s Kitajske, je v dvomih, saj se v soboto ni udeležil slovesnosti podpisa v Rimu. Na dogodku v severni Italiji je istega dne opozoril na pomanjkanje prostega trga na Kitajskem.

»Veseli me, da je kitajski predsednik tukaj za obisku, ker bolj ko so trgi odprti za naša podjetja, bolje je – na enakopravni podlagi,« je Salvini povedal na konferenci ob jezeru Como. »Ne govorite mi, da je Kitajska država, v kateri prevladuje svobodni trg, kjer država ne posega v gospodarstvo, v pravni sistem, v informacije.«

Minister za gospodarski razvoj Luigi Di Maio iz Gibanja petih zvezd se je odzval: »Pravico ima govoriti. Sam sem dolžen delovati kot minister za gospodarski razvoj, danes pa je dejstvo, da sem podpisal sporazume v vrednosti 2,5 milijarde evrov.«

Di Maio, ki je tudi podpredsednik italijanske vlade, je dejal, da je potencialna vrednost teh poslovnih sporazumov s Kitajci kar 20 milijard evrov, kar daje gospodarstvu prepotrebno spodbudo.

Glede na našteto, je Italija res dobila ponudbo, ki je ni mogla zavrniti. Medtem, ko se Trump in njegovi demokratski zakonodajalci ukvarjajo s tem, kdo prodaja izdelke pod »Made in the USA«, izdeluje pa jih na kitajskem, si slednji svojo pot utirajo naprej. Naslednja postaja; Monako in nato Francija.

Marko Vidrih

PUSTITE KOMENTAR