Avtizem je le izgovor za nesposobne starše?

615

Sanje skoraj vsakega starša so, da bi imel njegov otrok najboljše možne pogoje povsod. Da bi imel v vrtcu najboljše vzgojiteljice, v šoli najboljše učiteljice, za sovrstnike najbolj pridne otroke, ob katerih bi lahko rastel, dobival najboljše osnove itd. Najboljše prijatelje, najboljše sosede…vendar ni vedno tako. Otroci so si različni in mi ne živimo v sanjskem svetu, kjer so vsi popolni in najboljši.

Šola je za otroka posebna prelomnica, saj se prvikrat sooča z nekim redom, odgovornostjo, ne da tega ne bi imel prej, ampak tokrat to nekdo ocenjuje in mu omogoča, ali zavira življenjsko pot in tam postavlja prve temelje k svoji sreči, poklicu, odraslemu življenju. Čas v šoli je lahko za nekoga najlepše obdobje, ali nočna mora. Za otroka, ki mu je postavljena diagnoza »avtizem« pa je njegov čas v šoli odvisen od razumevanje okolice.

Avtizem je razvojna motnja

O avtizmu lahko na spletu preberemo marsikaj, a potrebno je poudariti, da je avtizem RAZVOJNA MOTNJA (motnja avtističnega spektra) in nikakor ni duševna motnja in ni nekakšna modna muha, ki bi bila »in«. V povprečju se odkrije nekje do 3 leta starosti, le milejšo obliko aspergerjev sindrom lahko odkrijejo šele pri 5, 6 letih, ali celo, ko je otrok v šoli, kjer se pojavljajo težave. Avtizem nikoli ne mine, milejšo obliko, aspergerjev sindrom se z ustrezno vzgojo in vajami da omiliti. Otroka se nauči, kako se mora v svetu, predvsem na področju čustev, delovati. In v t.i. normalni šoli so otroci, ki imajo postavljeno diagnozo asperjevega sindroma (AS).

Vsak »avtističen« otrok je svet zase

Tako kot je vsak t.i. normalni otrok drugačen, so tudi otroci, ki imajo AS unikatni, se med seboj razlikujejo, vsak je svet zase, vsak ima svoje posebnosti, svoje presežke in pomanjkljivosti. Za razumevanje takšnega otroka ga je najprej potrebno spoznati, spoznati njegov svet in razumeti način, po katerem deluje in šele takrat se mu da pomagati in le na ta način se ga da pripraviti na svet, ki je njemu tuj in nerazumljiv.

V grobem odstopanja otrok z AS od t.i. normalnih otrok lahko razdelimo na 6 področij:

  • SOCIALNE IN EMOCIALNE SPOSOBNOSTI

Otroci z AS v igri z drugimi otroci imajo težave, saj ne poznajo nenepisanih pravil. Igrajo se po navodilih, ki so jim bila predstavljena in če jim bo razloženo, da je bistvo igre, da zmagajo, bo zanj igra končana le na ta način. Če zmaga nekdo drug je zanj to nespremenljivo, ne zaradi tega, ker niso zmagali in so razvajeni, kot bi kdo pomislil, ampak ker ne – zmaga ni v skladu s pravili, ki jih on pozna. V takšni situaciji zna odreagirati zelo agresivno, ali celo zbežati. Otroci z AS so v prostem času raje sami in imajo svoje rutine, ki znajo biti za okolico moteče. Prav tako jim druženje z drugimi ne pomeni dosti, imajo neko svojo, zelo zaprto skupino, kjer se počutijo varne, ampak to je to. V svoj svet težko koga spustijo. Praznovanja, predstave in podobno zanj ni, saj mu je to moteče in ponovno lahko ob preveliki množici, ali vsiljenem pristopu reagira agresivno. Z drugimi sicer komunicira, a zna biti ta komunikacija nadležna. Kajti telesne govorice ne razume in če pristopi k nekomu, je v njegovem zapisu pravil to, da pozdraviš, vprašaš vprašanje itd. Ne opazi tega, da nekdo s svojo mimiko očitno kaže, da mu je le to odveč. Poleg tega znajo biti otroci z AS glasnejši in ne poznajo intimnega prostora drugih, tudi njihov dotik je lahko malo bolj grob. Če nekaj naredi napačno je beseda »oprosti« zanj le beseda in mu ne pomeni nič, prav tako mu nič ne pomeni, če se kdo njemu opraviči. Dostikrat se zdi, da so zelo nesočutni, ampak to ni, ker so zlobni, ampak ker je to zanj znanstvena fantastika. Otroci z AS predvidevajo, da drugi vedo, kaj si mislijo, kaj razmišljajo in kaj si želijo. In ne razume tega, kako to ne drži, reakcija za nerazumevanje je ponovno potem neustrezno vedenje. Dostikrat se zgodi, da si čustva razlagajo napačno, zato je nujno potrebna čim prejšnja ustrezna obravnava in prava vzgoja. Otrok z AS ne more ali zelo težko sprejme spremembe, ni tekmovalen in zanimanje za stvari, ki so in, ni ravno na njegovem spisku. Tistemu kar mu je všeč posveti ogromno časa in hoče vedeti vse in še več, ter mu ni mar, če okolice to več ne zanima, ker ni več in.

  • KOMUNIKACIJA

Otroci z AS zelo s težavo navežejo očesni kontakt, njihov govor je zelo uraden, formalen, so nekakšni slovarji in jim slengovska govorica ni blizu. Bližje so jim slovarji, zgodbice sicer poslušajo in so sposobni eno zgodno poslušati tudi 100 x en za drugim in vmes popravijo sogovornika, če zgodbe ne pove enako kot prvič. Vendar je zanj zgodba le zgodba in ne razumejo prenesenih pomenov, simbolov, šal, sarkazma, cinizma, pregovorov… Zanj besedna zveza »jabolko ne pade daleč od drevesa« pomeni zgolj to in ne znajo tega povezati s tem, da je nekdo nekomu podoben.

  • KOGNITIVNE VEŠČINE

Kot sem že zapisala, otroci z AS obožujejo enciklopedije in imajo izreden dolgoročen spomin, a zelo slabo domišljijo. Od njih ni moč pričakovati tega, da bodo znali zapisati domišljijski spis, ki ne bil povzetek že nečesa že napisanega. To sicer ne pomeni, da niso vizionarji, navsezadnje, naj bi ravno Einstein imel AS, ampak je njihova vizija povezana z neko realno predpostavko.

  • POSEBNA ZANIMANJA

Otrok z AS ima kar nekaj ritualov, zanima ga ena stvar in o tej ve ogromno in njegovo znanje dostikrat presega znanje staršev. Ogromno stisko, ki jo potem pokaže v večini z neprimernim vedenjem (beg, agresija, kričanje, jok…), doživi ob nepričakovanih spremembah. Varnega se počuti le takrat, ko natančno ve, kaj ga čaka in kaj se bo zgodilo.

  • MOTORIČNOST

Dostikrat imajo otroci z AS težave z motoriko. Motorična koordinacija jim dela težave in so zato za športe malo bolj leseni, prav tako je moč pri teku opaziti drugačnost, neko svojevrstnost.

  • DRUGO

Otroci z AS, ko se razburijo, ali navdušijo, se vedejo za normalno okolico čudno, ali poskakujejo, ali čudno skomigajo z glavo, roko, kot bi imeli tik. Ob bolečini se ne odzove oz. mora biti bolečina zelo močna. Dostikrat začnejo govoriti kasneje, imajo zelo izrazito mimiko in izredno občutljivi so na hrup, zvok in preveč ljudi. Grobo rečeno bi lahko rekli, da ti otroci delujejo zelo pravno, po zapisanih pravilih, moralnost in prilagajanje, ni njihov svet.

Z diagnozo se bitka za zlitje z okolico šele začne

Za diagnozo AS mora otrok na vsakem sklopu imeti težave in odstopanja, tako, da če je vaš otrok motorično slab, ali rad zbira stvari, ali je kasneje spregovoril, še ne pomeni, da ima AS, za to so usposobljeni strokovnjaki, ki otroka pregledajo in postavijo ustrezno diagnozo.

Za vsakega starša, ki izve, da ima njegov otrok AS je šok, a prvi korak k normalnemu življenju je ta, da diagnozo sprejme in sprejme ta drugačen način življenja, ki je poln pravil, kjer ni prostora za nenadne spremembe, kjer mora biti vse dogovorjeno in čim manj hrupno. Nujna je doslednost in potrpežljivost, ter razumevanje. Čim prej, kot starš sprejme, da je njegov otrok drugačen, a čudovit na drugačen način, ter razume njegov svet, njegov pogled na svet, lažje je vsem in otrok dobi možnost, da se razvije in čim bolj prilagodi t.i. normalnemu svetu.

Vendar bitka starša ni tu končana, zdaj ga mora še »zaščiti« pred okolico. Vsi ne bodo razumeli, da je njihov otrok drugačen, da ni razvajen in nevzgojen, ter da oni niso slabi starši. V praksi to pomeni, da se bo dostikrat zgodilo, da se bodo kje skregali, morali marsikaj preslišati in marsikatero kritiko slišati. Zelo pomembno je, da o diagnozi obvestijo vrtec oz. šolo. Ko otrok stopi v šolo, je nujno, da mu uredijo ustrezno pomoč in stalnega spremljevalca in šolo obvestijo o drugačnosti otroka. Idealno bi bilo, da pred vstopom v šolo, otrok predhodno spozna učiteljico in spremljevalko in ima nekakšno uvajalno obdobje. Prav tako morajo starši, če je le posluh iz strani učiteljev, učitelja seznaniti s svetom otroka, mu povedati, kaj ima otrok rad, kaj ga moti itd. Da se potem sama učilnica prilagodi temu in če se da, tudi snov. In tudi, da se potem otroku omogoči, da ima prostor, kamor se v stiski lahko umakne. Druga stvar, ki jo starš otroka z AS naj bi naredil je ta, da zaprosi za izreden sestanek, kjer ostalim staršem predstavi, kdo in kaj je njihov otrok, kako deluje, česa ne mara itd. ter da hkrati šola pove, kaj vse je temu otroku dovoljeno zaradi njegove motnje. Konkretno, da ima in bo imel otrok določene »privilegije«, ki so izključno zaradi motnje. S tem dajo ostalim staršem možnost, da svojim otrokom predhodno razložijo in vrednotijo dogodke in s tem ne pride do vseh mogočih očitkov in pritoževanj, no vsaj ne v takšni meri, kot bi prihajalo, če se o tem ne bi vedelo. In kot zadnje, je dolžnost starša otroka z AS, da skuša otroku dnevne dogodke ovrednotiti, ga pripraviti na vse mogoče stresne dogodke in mu pomaga pri učenju vedenja in pri tem, kako se na določeno situacijo odzove, oz. kako se od njega pričakuje, da se odzove.

Dogajanje v šoli

No in kaj je tisto, kar je neformalna dolžnost šole oz. učitelja. Idealno bi bilo, če skuša otroka z AS razumeti, razumeti njegov svet in potem izhajati iz njegovega sveta. V razredu bi moral biti strog red, natančnost in urnik, po katerem se bi delalo, brez prilagajanja, nepričakovanih sprememb. S pogovoru s straši, bi lahko učitelj uvedel ritual, ki bi takšnega otroka pomirjal. Npr. bi nekaj vedno in dosledno počeli pred vsako uro, npr. napoved, kaj vse se bo dogajalo tisto uro, se to zapisalo na tablo, tako da bi otrok z AS ob vsakem nepričakovanem dražljaju imel varno zavetje in bi vedel kje je in kaj bo potem. Otroci z AS imajo izredno mimiko in ob poznavanju otroka lahko njegovo stisko opaziš predhodno in s tem preprečiš agresiven izbruh, oz. beg. Torej bi bilo zelo dobro, da bi učitelj to poznal in pri otroku z AS to prav čas opazil in zreguliral situacijo. Ker so otroci z AS različni, rabijo tudi različne tehnike umiranje, nekaterim je v pomoč to, da zapustijo prostor, drugim, da gredo teč, tretjim, da se kam zaprejo, da imajo svoj kotiček…dobro je, da učitelj ve, kaj je tisto, kar otroka z AS umiri. Potem bi bilo dobro, da se z ostalimi otroci pogovori o tem in da večkrat govorijo o tem, ne v smislu, zdaj smo naredili kljukico, ampak da se prisluhne otrokom in učitelj naredi most med otroci. V grobem rečeno, bolj kot je učitelj iznajdljiv, bolj kot uporablja domišljijo in skuša izhajati iz sveta otroka z AS in bolj kot najde vrzel med tema dva svetovoma, lepše bo vzdušje v razredu, vsi skupaj pa bodo obogateni z novo izkušnjo. Otroci se bodo zelo kmalu naučili, da drugačnost ni nujno nekaj slabega in da takšen otrok ni neki čudak, ampak potencialni genij, ki mu bo lahko nekoč rešil življenje.

Vloga staršev otrok s katerimi je »avtističen« otrok v stiku

Svoj delež imajo tudi starši ostalih otrok. Verjamem, da vsi ne vedo, kaj je to avtizem in da dnevno poslušanje otrok, veš onemu (otroku z AS) je učiteljica dovolila to in to, nam pa ne, lahko marsikomu dvigne pritisk, a starš je tisti, ki mora ovrednotiti novo nastale situacije otrokom. On je tisti, ki mu razloži stvari in on je tisti, ki bi moral otroka ustrezno opremiti. Drugačen ne bo samo ta otrok, bodo tudi ljudje na cesti in je skrajno neokusno in v slabo staršem, če otrok na ulici kaže s prstom za »drugačnim« in se mu posmehuje. Pri otrocih ni miselnosti, če se ne dogaja nam, ne obstaja,ter da so  »drugačni« edino primerni za zganjanje nestrpnosti in bi bilo najbolje, da se jih nekam zapre. In v tem iti še tako daleč, da se inkognito zbira peticija za prešolanje tega otroka. Otrok z AS je zgolj odraz tega, kar se dogaja v okolici in če je razred preveč nestrpen bo ta otrok norel, bolj ko bo povezanosti, bolj bo miren. Je pa veliko lažje krivdo za lastnega nevzgojenega otroka prevaliti na nekoga, ki ima tako in tako diagnozo.

Vsak otrok je edinstven, neponovljiv in z vsemi možnosti, da je biser sveta. Starši in okolica so tisti, ki mu potem dajo sijaj. Ni pomembno toliko to, kakšno motnjo ima, važno je, kako se starši z njo soočijo, kako znajo le to predstaviti svetu in kako znajo otroka opremiti za svet. Svoj delež potem da okolica in v sodelovanju vseh vpletenih se dogajajo tudi čudeži. Vsaka novost je lahko za t.i. normalnega otroka lepa izkušnja, ali nočna mora in namesto, da se v situaciji, ko ima otrok za sošolca »drugačnega« otroka vlaga energija za to, da se moteči člen odstrani, je bolj primerno, da se vloži v iskanje konstruktivnih rešitev in pozitivnih izkušenj, ki bogatijo.

Alenka Gabrovec

Prvotna verzija je bila objavljena v letu 2015 na portalu Zastarse.si.

PUSTITE KOMENTAR