Milko Škoberne: So naši zapori res prezasedeni?

799

Pred nekaj dnevi so bili časniki polni ugotovitve poročila Sveta Evrope, da so naši zapori so še vedno prenatrpani, ker je bilo v letu 2018 na sto razpoložljivih mestih zaprtih 100,5 človeka. Če prelistamo navedeno poročilo še naprej, lahko preberemo, da obstaja trenutno osem evropskih držav, kjer je prezasedenost zaporov res visoka – na vrhu lestvice je Severna Makedonija, kjer zaporno kazen prestaja 122,3 osebe v prostorih, kjer je na voljo sto mest, sledijo pa Romunija (120,5), Francija (116,3), Italija (115), Moldavija (113,4), Srbija (109,2), Portugalska (105,9) in Češka (105,6). Tu so še nekoliko manj problematične države Grčija (101) in Avstrija (100,7) ter Danska in Slovenija s po 100,5 zapornika. Ostale države so pod 100. Zaradi primerjave velja omeniti, da znaša evropsko povprečje 91,4 zapornika na sto prostih mest .

Naslednji pokazatelj, ki lahko pove veliko o zasedenosti slovenskih zaporov je podatek o številu zaprtih oseb na 100.000 prebivalcev. V tem pogledu se je Slovenija uvrstila v zlato sredino – imamo 61,1 zaprte osebe na 100.000 prebivalcev, pri čemur ima najmanj zaprtih Islandija (46,8), Finska (51,1), Nizozemska (54,4), Švedska (56,5), Danska (63,2) in Norveška (65,4), največ je zaprtih pa je v Rusiji (418,3), Gruziji (252,2), Azerbajdžanu (235), Litvi (234,9), Moldaviji (215,2), na Češkem (208,8), v Latviji (194,6), na Poljskem (194,4) in v Estoniji (191,4).

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) v odzivu na ugotovitve iz poročila Sveta Evrope o stanju v zaporih navaja, da poskuša težavo prezasedenosti zaporov rešiti z organizacijskimi spremembami, dolgoročno pa bi jo lahko rešili le z izgradnjo novega zapora. Pri težavah zaporskega sistema posebno pozornost, logično, namenjajo Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, na katerega so se po večini nanašale odškodninske sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in kjer z različnimi ukrepi vzdržujejo še dopustno zasedenost zavoda. Izboljšanje bivalnih razmer poskušajo uresničiti tudi z organizacijskimi spremembami, ki pa so v glavnem usmerjene v to, da se zaprtim osebam zagotavlja časovno več gibanja izven bivalnih prostorov.  Dolgoročno pa bi lahko težavo prezasedenosti vseh zaporov v državi rešili le z realizacijo izgradnje novega zapora v Ljubljani, s katero bi reševali tudi prezasedene lokacije drugih moških zaporov.

Tako poročilo Sveta Evrope. Kako pa je v resnici? Ali Slovenija lahko umetno vzdržuje prenapolnjenost zaporov zaradi ekonomske upravičenosti gradnje novega zapora? In, ali ima država v rokah regulator, ki lahko ustrezno poveča ali zmanjša število zaprtih oseb? Čeprav vam tega nihče nikoli niti ni skušal pojasniti – odgovor je DA. Čemu v resnici služijo zapori?

Od nekdaj so nam govorili, da zapori služijo za to, da bi se kaznovali tisti, ki kršijo družbena pravila. Govorili so nam tudi, da nas zapori ščitijo pred nasiljem, da služijo za povračilo in resocializacijo. Temu večina povprečnih ljudi tudi verjame. Ko pa se navede okoliščina, da povprečen zapornik stane državo okoli 80,00 evrov na dan, da imajo zaporniki na voljo 6 menijev, da ne plačujejo ničesar, pa imajo opremljen sobe, posteljnino, toplo vodo, tri obroke, zastonj elektriko, oblačila, nobenih položnic … potem večina ljudi omeni hotelsko namestitev in kako bi jih, zapornike, nagnali na delo, pa naj si zaslužijo za svoje bivanje.  Pri takšnem posploševanju seveda spregledajo, da gre za specifično okolje, v katerem se ne želi znajti – nihče. Konec koncev, tisti največji kritiki liberalnega režima zaporov se lahko tudi sami znajdejo tam, če si to le želijo in če jim je zaporniško življenje tako lagodno. Samo kaznivo dejanje je treba izvršiti, pa bodo lahko uživali vse ugodnosti, radosti, po njihovo, hotelskega, brezplačnega življenja. Resnica je povsem drugačna. Zaporniški dnevi so najdaljši dnevi za vsakega človeka, ki je izvršil kaznivo dejanje ali prekršek, zaradi česar ga je država obsodila na zaporno kazen. Odvisno od vrste kaznivega dejanja, ali gre za male goljufe, tatove, prometne nezgode, družinsko nasilje ali gospodarski kriminal, uboje ali umore – bo vsak posameznik razporejen v določen režim – zaprti, pol odprti ali odprti.  Ne glede na vrsto režima je zaporniško življenje težko in specifično za vsakega človeka, saj je nabor ljudi, ki se v zaporu znajdejo, zelo kompleksen, karakterji in osebne lastnosti ljudi pa zelo različne in podvržene istemu cilju – resocializaciji.  Zamenjava sredine, v kateri so živeli do sedaj in navad, ki so jih prinesli s seboj, se prisilno podreja zaporniškim pravilom in pravilom klanov, ki obstajajo v vsakem zaporniškem sistemu na svetu.  Človek je tako s svojo slabo voljo zaradi zapora in s svojim karakterjem potegnjen v dubiozo svojega obstoja in posrkan po drugih zapornikih, ki nimajo milosti za določena kazniva dejanja zaradi kodeksa nadvlade in časti, ki vlada med njimi.

Z namenom, da bi ohranili svojo integriteto, da bi izpostavili svoja stališča in bili spoštovani s strani drugih zapornikov, neredko zaporniki postanejo nasilni in dojemljivi za neko specifično zaporniško norost, ki jo narekuje zaporniška atmosfera in situacija v danem trenutku. Zapori so prenapolnjeni, bivalne razmere so po večini neustrezne, premalo je izven bivalnih površin, zato je prestajanje zaporne kazni še težje, kot bi lahko bilo. Poleg zasedenosti dodatno breme predstavlja še dejstvo, da večina zaporskih stavb ni bila grajenih za namen zapora, zato tudi razpoložljive kapacitete sodobnim zahtevam izvrševanja zaporne kazni in pripora preprosto ne ustrezajo več.

Dolga leta se ponavljajo pozivi na ureditev prenatrpanosti, na boljšo organiziranost zaporniškega sistema in sodstva, ki določene sodne procese vleče tudi desetletja. Da bi tale zgodba imela smisel in dala možnost vpogleda v zaporniško življenje in dneve, ki tečejo psihično težko in počasi, je potrebno navesti, da se izrazito velik procent ljudi spremeni, na vsakem koraku srečaš ostanke tistega, kar je nekoč bil človek. Izrazito velik procent je tudi ljudi, ki so na pomirjevalih ali metadonu. So pa tudi ljudje, ki se spremenijo, postanejo pošteni, razumevajoči zase in za druge, končajo šole in obrti, da bi bili bolj pripravljeni za življenje zunaj. Nekateri so res bili potrebni zgolj umiritve, osveščanja in pomiritve z vsemi in s seboj. Medtem ko je druga skupina tista, ko se ljudje nikoli ne spremenijo, nadaljujejo po starem in se naučijo še kaj novega. Kakorkoli, zapori so za ljudi. Za vsakega je tamkaj vzidan kamen, pravijo.

 Kazenska zakonodaja (takisto prekrškovna) v Sloveniji že vrsto let omogoča različne alternativne oblike prestajanja zaporne kazni ali nadomestnega zapora. Slovenska zakonodaja, s ciljem zmanjšanja števila zapornikov, sicer dopušča tri alternativne možnosti prestajanja kazni zapora: delo v splošno korist, hišni zapor in zapor ob koncu tedna, s katerimi je mogoče prostorsko stisko v zaporih nekoliko omiliti, če seveda sodišča izrekajo tovrstne sankcije. Prva od teh je opravljanje dela v korist skupnosti (delo v splošno korist, družbeno koristno delo). Alternativni način izvršitve zaporne kazni do dveh let in nadomestnega zapora je bil zamišljen kot ukrep, ki naj bi pripomogel k zmanjšanju represivnosti sistema z usmerjenim pozitivnim delovanjem storilca v korist skupnosti, ter k preprečevanju posledic kratkotrajnih zapornih kazni, ki imajo več negativnih kot pozitivnih učinkov. Vse to je v skladu z načelom omejenosti represije pri izvrševanju kazenskih sankcij. Druga možnost nadomestitve zapora do devetih mesecev je hišni zapor, Tretja pa je tako imenovani vikend zapor. Kazenski zakonik opredeljuje, da se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dnevih, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.

 Vendar država na delo sodišč nima posebnega vpliva. Finta je nekje drugje.

Število zapornikov je v zadnjih letih drastično upadlo, ker so sodišča začela množično izrekati alternativne oblike prestajanja zapornih kazni, tudi v absurdnih situacijah, ko so obsojenci ljudje iz »višjega sloja«. Ko število zapornikov nenadoma zaradi alternativ zaporni kazni upade, se postavlja smiselnost graditve novega zapora, če še stari niso zasedeni vsaj 100 %, mar ne. Ali je država sploh zainteresirana, da število zapornikov pade pod 100 procentno zasedenost, če si na Ministrstvu za pravosodje obetajo novogradnjo ljubljanskega zapora v Dobrunjah ter obnovo in dograditev ženskega zapora na Igu? Novi moški zapor naj bi začeli graditi letos in ga dokončali leta 2021. Po projektni dokumentaciji naj bi nova stavba zagotovila dodatne kapacitete za 388 ljudi, kar bi za zdaj moralo zadoščati. Projekt so predlani z javnim odprtim arhitekturno-krajinskim natečajem že izbrali, iz državnega proračuna naj bi zanj šlo 64 milijonov evrov. Trajnostni, skoraj nič energijski objekt, naj bi postavili ob vzhodni ljubljanski obvoznici in Litijski cesti. Stavbo z okoli 20.305 kvadratnimi metri površin bo, sledeč načrtom, obdajalo še 4,6 hektarja zemljišč. Zaposlenim in zapornikom bodo na voljo prostori za izvajanje spremstev, začasno namestitev, sprejem in odpust, popis, obiske, delo zaprtih oseb, orožarna, upravni prostori in bivalni prostori s sprehajališči in igrišči, izobraževalni center. Uredili naj bi še zdravniške ordinacije in bolniške oddelke, prostore za izvajanje verskih dejavnosti in skupinske dogodke, prodajalno, telovadnico, knjižnico in čitalnico, prostore za izobraževanje, kuhinjo s pekarno, jedilnico, pralnico, sušilnico, likalnico, šivalnico …

Hm, in kako lahko država »poskrbi« da zasedenost zaporov ne pade pod 100 procentov, če na sodišča nima vpliva? Da upraviči projekt gradnje novega zapora? Lahko. Ste že slišali za Komisijo za pogojni odpust? Komisija je ustanovljena pri Ministrstvu za pravosodje. Ko posamezen zapornik odsluži vsaj polovico oziroma v določenih primerih najmanj tretjino izrečene kazni, lahko zaprosi za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni, o katerem odloča ta komisija. Ta mora presoditi, ali je zapornik po določenem procentu prestane kazni (praviloma po polovici, po prestani tretjini je bilo izpuščenih le nekaj posameznikov z resnimi zdravstvenimi težavami) pripravljen za ponovno vključitev v življenje na prostosti. O prošnjah za pogojni odpust odloča torej tričlanska komisija, v kateri sedijo višji ali vrhovni sodnik, višji ali vrhovni državni tožilec in predstavnik pravosodnega ministrstva. Ki je praviloma predsednik komisije. Pravilneje – predsednica komisije. Prej so se sestajali štirikrat na leto, po novi zakonodaji le še trikrat, o pogojnem odpustu največkrat odločajo na prošnjo obsojenca, potem ko pridobijo mnenje zapora o njegovi prošnji. Odločitev komisije je pozitivna, če člani ocenijo, da je verjetno, da obsojenec na prostosti ne bo zagrešil ali ponovil kaznivega dejanja. Pri tem upoštevajo več dejavnikov, predvsem povratništvo in morebitne kazenske postopke, ki tečejo zoper takšnega obsojenca v zvezi s kaznivimi dejanji iz obdobja, preden je nastopil prestajanje kazni, pa tudi obsojenčev odnos do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni in uspeh pri morebitnem zdravljenju odvisnosti. Gre za tako imenovano diskrecijsko pravico komisije.

Če je v prejšnjih letih veljalo, da je komisija pogojno dopuščala zapornike že kmalu po prestani polovici zaporne kazni, zdaj temu očitno ni več tako. Ko je bila prenatrpanost zaporov v letih 2006-2014 največja, ker še ni bilo alternativnih možnosti, se je procent precej približeval 55 procentom, medtem ko se zdaj približuje 75 ali celo več. Ter na ta način, kljub manjšemu dotoku zapornikov v zapore, tistim ki so na prestajanju, »podaljšaš« bivanje tam in s tem povečaš procent zapornikov, ki prestajajo zaporno kazen. Znani so primeri, ko uprava zapora presodi, da je nekdo »primeren« za pogojni odpust ter mu da pozitivno mnenje, pa komisija, ki takšnega človeka sploh ne pozna ali ga prvič vidi na svoji seji v zaporu (v nasprotju z delavci zapora, ki so z njim in ga spremljajo praktično 24 ur vsak dan), oceni drugače od zapora – da obstoje okoliščine, ki ne opravičujejo pogojnega odpusta. Tako, na primer, komisija pri zaporniku, ki je bil nameščen na odprtem oddelku zapora in vsakodnevno odhajal na delo k zunanjemu izvajalcu, koristi vse zavodske ugodnosti, od dopusta do vseh vikendov, ki jih je smel preživeti doma, zapiše, da »se ni dovolj dokazal na zunanjih izhodih«. Ter zavrne pogojni odpust. Obratne primere je moč prešteti na prste, kjer pa so v igri neke druge komponente. Zato je potrebno pogojne odpuste objektivizirati, izjeme na strani zapornikov pa primerno sankcionirati. Avstrijci, na primer, imajo objektiviziran, avtomatični pogojni odpust po tretjini prestane kazni.

Komisija za pogojni odpust Ministrstva za pravosodje ima torej v rokah škarje in platno zasedenosti in prezasedenosti zaporov v državi takrat, ko je dotok novih zapornikov zaradi alternativnih oblik prestajanja zapornih kazni manjši. Takrat pač prošnje za pogojne odpuste obravnavaš strožje, če imaš za to interes. Ker zaporniki še niso sposobni za življenje na prostosti v zadostni meri. Diskrecijska pravica.

Ali je v ozadju takšnih odločitev morda vzdrževanje polne zasedenosti zaporov in gradnja novega zapora naj presodi vsak sam. Morda omenim le še to, da so zapori administrativno in kadrovsko zapolnjeni (kolikor pač so), če je v zaporu zasedenost z zaporniki 80, 100 ali 120 %. In da je trenutna »prenapolnjenost«, ki je 100,5 %, pravzaprav vsestransko idealna. Za zaposlene in za gradnjo novega zapora.

Takšni časi so pač.

Milko Škoberne

PUSTITE KOMENTAR