Igor Gošte: ŠPORTNA KOLUMNA MALO DRUGAČE – TEK NI LE ZA „NORCE“

279

Pred mnogimi leti, ko sem po kakšnem nogometnem treningu, ki sem jih z nekaj vmesnimi prekinitvami najmanj trikrat tedensko opravljal med svojim desetim in oseminštiridesetim letom starosti, sem pogosto obul teniske in se podal na kakšen krajši tek. Takrat niti vedel nisem, da obstajajo tudi tekaški čevlji. V tistem času smo že vsi slišali za enega najboljši svetovnih ultramaratoncev Dušana Mravljeta in se čudili, kako lahko le s kakšnim pivom in sendvičem preteče toliko in toliko kilometrov. Ne vedno v prijetnem vremenu, mnogo ultramaratonov je premagal tudi v nevzdržnih razmerah puščav, po kamenju, ob zelo močno prevoznih cestah in seveda za znamenitem Spartatlonu (Atene- Sparta ali 245 km), kjer je bil celo trikrat drugi. Kapo dol, velik poklon. Drugega kot norec, je bilo temu super človeku težko reči. Seveda, beseda norec z največjim spoštovanjem. Tudi naslov njegove knjige  „Tek- moja norost“, ki jo morate nujno prebrati, pove vse. Povsem normalno je, da tudi sam to besedo rad slišim, ko se uspešno spopadem s kakšno stotko. Ne tekmovalno, ponavadi humanitarno. Kaj hočem povedati? To, da je takrat tekel Dušan in še nekaj bolj ali manj znanih tekačev in seveda vsi tisti, ki so se aktivno ukvarjali z atletiko. Ob cestah, na atletskih stadionih, po brezpotij pa smo ljubiteljski tekači le redko koga srečali. Mogoče le kakšen čuden pogled, češ, pojdi rajši delati. Pri nas jih je kljub temu- recimo trideset let nazaj- vseeno nekaj redno teklo. Mnogo manj v Dalmaciji, kjer sem v poletnem času še danes bolj osamljen primer. Mnogo bolj kot pred več desetletji Dušan pri nas. Ko sem pred petimi leti blizu Zadra tekel po  neki slabo vzdrževani gasilski cesti, bolj po kamenju (kaj pa naj bi drugega bilo v Dalmaciji) na rt Ljubljana (ja, prav ste prebrali, med Paškim mostom in Zadrom, nasproti Rtine Miočići imajo rt Ljubljana). Moral sem mimo ovac, ki so se na vse pretege trudile najti kakšno zeleno bilko in ostarelega pastirja, za katerega so rekli, da je JLA služil v Sloveniji. Pozdravim ga Bog, tako kot se v Dalmaciji spodobi, on pa meni v svojem jeziku:

„Momak, jeli si ti Slovenac?“

„Sem,“ mu odgovorim.

„Imaš ženu?“

„ Imam.“

„A što onda ne jebeš?“

Saj ste razumeli. Verjetno razumete tudi, da mu na to nisem nič odgovoril. Pravzaprav je bilo tako peklensko vroče, da tistega dne ni bilo ne za tek ne za…, no saj veste.

V Dalmaciji se od takrat ni kaj dosti spremenilo. Dobro, kolesarjev je precej več kot pred leti. Čeravno sumim, da so bolj kot ne ti kolesarji Slovenci. Pri nas pa je vse ponorelo. Tekačev je že toliko, da ne mine dan, da med tekom ne bi vsaj enega ali dva srečal. Da o kolesarjih ne govorim. Primož Roglič in drugi naši kolesarski asi tako navdušujejo, da ni čudno, da so že skoraj vsi Slovenci kupili kolo in kolesarsko opremo. Pogosto si rečem, še sreča, da mi je bolj od kolesarstva pri srcu tek. Je mnogo cenejši. Čeravno, ko opazujem tekače ali prisluhnem njihovem „filozofiranju“ ob kakšni kavici kje v barčku, si mislim, joj, kako se obremenjujejo s tekom. Po spletu iščejo opremo, obiskujejo specializirane trgovine, seveda mora biti oprema precej draga in in, sicer verjetno ni bog ve kaj, prebirajo literaturo o teku (ki je je vse več), se posvetujejo s strokovnjaki za prehrano, si nabavijo ne vem kakšne napitke (jaz jim rečem strup) in še in še.

„Kaj pa ti Igor, kakšno opremo imaš, kaj ješ, koliko treniraš, da zdržiš stotko?“

Le kaj  naj jim  odgovorim, ko ponavadi sploh ne vem, katere vrste tekaške copate uporabljam. Vem le, da take, ki so poceni, po katerih me ne boli ahilova tetiva, ki so dve številki večje od mojih stopal, da imam „švic“ majico, oprijete tekaške hlačke, da me ne obdrgne in obujem brezšivne nogavice. Pa volje imam zadosti. Seveda me je z leti, najbolj pa še prva pretečena petdesetka naučila, da moram med tekom dovolj piti, kaj prigrizniti in da tudi Coca Cola ni nujno nekoristna ali škodljiva. Včasih, med tekom, ko sem čisto na tleh, je prava energetska bomba. Ti da krila. Ops, to pa je neka druga pijača ali napitek, ki pa meni ne prija.

Še navset vsem, ki se podajate v naš tekaški svet. Najprej premagajte petko, pa desetko, potem pa zavijte v kakšno trgovino in si nabavite (poceni) tekaško opremo in ne poslušajte drugih. Prisluhnite sebi.

Igor Gošte

PUSTITE KOMENTAR