Spolnost duhovnikov v luči Cerkvenega prava

617

Vse od začetka tega tisočletja do današnjih dni lahko skoraj na vsakem koraku poslušamo in beremo o spolnih prestopkih, ki so jih zagrešili katoliški duhovniki. Pri tem je potrebno povedati, da se spolne zlorabe ne dogajajo samo v omenjenih krogih, temveč so prisotne povsod, kjer ljudje skupaj živijo in delajo. Prav tako se spolne zlorabe dogajajo tudi v okviru drugih verskih skupnosti. Marsikdo se sprašuje, kako to, da se pri obravnavanju spolnih zlorab bolj poudarjajo zlorabe znotraj Katoliške cerkve, še posebej med duhovščino, ko pa se zlorabe dogajajo tudi drugje?

Katoliška moralna teologija ima izdelan sistem spolnih praks

Morda eden od odgovorov izvira iz dejstva, da je v teku stoletij katoliška moralna teologija, v primerjavi z drugimi religijami, najbolj specificirala in dodelala področje spolnosti, predvsem v smislu, kaj je prav in kaj ne. Glede na to, da druge religije, predvsem pa civilno – družbene strukture, na področju spolnosti ne predpisujejo veliko omejitev, zato tudi niso toliko izpostavljene pod drobnogledom javnosti. Po drugi strani je katoliška moralna teologija s svojimi jasnimi moralno-pravnimi opredelitvami, sama sebi nastavila ogledalo, skozi katerega jo ocenjuje in presoja pogled sodobnega človeka. Najstrožja moralna pravila Katoliška cerkev predpisuje za življenje duhovnikov, zato so duhovniki tudi sorazmerno najbolj na udaru, še posebej, kar se tiče spolnih prestopkov.

Med pogoji za duhovniško posvečenje je celibat med najpomembnejšimi

Za prejem duhovniškega posvečenja v Katoliški cerkvi latinskega obreda Cerkev predpisuje veliko stvari, med katerimi so naslednji osnovni pogoji:

  • da je prejemnik krščen moški (ZCP kan. 1024),
  • da je prejel zakrament birme (kan. 1033),
  • da je predhodno prejel službo bralca in mašnega pomočnika (ZCP kan. 1035) in
  • da je pred duhovniškim posvečenjem, vsaj šest mesecev opravljal službo diakona (ZCP kan. 1031).

Kandidat za duhovništvo mora pred diakonskim posvečenjem javno pred Bogom in Cerkvijo sprejeti obveznost celibata, kdor pa je kandidat za duhovnika iz vrst redovnikov, mora prej narediti večne zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine v redovni ustanovi (ZCP kan. 1037). S tem se kandidat za duhovnika obveže, da bo za vse življenje ostal spolno vzdržen.

Katekizem Katoliške cerkve opredeli celibat z besedami: »Vsi posvečeni nositelji cerkvene službe v latinski Cerkvi, razen stalnih diakonov, so redno izbrani izmed vernih mož, ki živijo kot samski in imajo voljo ohraniti celibat zaradi Božjega kraljestva. Poklicani so, da se brez razdeljenosti posvečajo Gospodu in temu kar je njegovega, se v celoti podarjajo Gospodu in ljudem. Celibat je znamenje tistega novega življenja, kateremu naj služi nositelj cerkvene službe, ki je bil prav za to posvečen; če je celibat sprejet z veselim srcem, sijajno oznanja Božje kraljestvo« (KKC 1579).

Celibat naj bi bil tako po KKC znamenje življenja v Božjem kraljestvu, h kateremu je pravzaprav namenjeno Božje ljudstvo, ki mu z drugo besedo preprosto rečemo verniki. Naše življenje na zemlji je namreč prehodnega značaja, kjer veljajo zemeljske zakonitosti in ena izmed takšnih zakonitosti je tudi spolno udejstvovanje. Celibat pomeni popolno spolno vzdržnost, to je še posebej povzeto v besedi »čistost«.

Celibat pomeni popolno spolno vzdržnost

V širšem pomenu smo k čistosti poklicani vsi kristjani, saj spolno udejstvovanje samo po sebi še ne pomeni nečistosti. Ker je spolnost dana od Boga, je tudi ta dobra. Kakor pri vsaki stvari, ki jo uporablja človek, obstaja tudi pri spolnosti nevarnost, da jo človek zlorabi zaradi lastne potešitve, ne da bi pri tem upošteval, da pomeni spolni odnos ljubezenska podaritev samega sebe v blagor drugega.

Po učenju Katoliške cerkve je možna popolna podaritev v spolnem odnosu samo v zakramentalni zakonski zvezi. O tem govori Katekizem Katoliške cerkve naslednje: »Spolnost je naravnana na zakonsko ljubezen moškega in ženske. V zakonu postane intimnost zakoncev znamenje in poroštvo duhovnega občestva. Med krščenima so zakonske vezi posvečene z zakramentom« (KKC 2360).

Z vidika zakramenta zakona lahko še nekoliko bolje razumemo pomen, ki ga prinaša celibat. Duhovnik, ki se zaveže celibatu, namreč sprejme življenje v čistosti, kar izključuje vsako spolno udejstvovanje. Kot je bilo rečeno, je edino spolno udejstvovanje možno samo v brezpogojni podaritvi v ljubezni med zakoncema.

Zgoraj povedano nam osvetljuje tudi določen pogled na spolnost, ki je stvar nekoliko prirejenih razlag. Tudi iz ust duhovnika je bilo že moč slišati, da je sicer obljubil celibat, vendar po njegovem mnenju celibat pomeni samo neporočenost. Torej, zgoraj navedeno daje jasen odgovor takšnim trditvam, saj neporočenost izključuje vsako fizično spolno udejstvovanje. Po drugi strani je tudi res, da je v Cerkvi uveljavljen termin »javno pohujšanje«, kar v praksi pomeni, da so določene stvari (na tiho) dovoljene, dokler niso javno znane.

Foto: Oskrbnik.

Homoseksualno razmerje je lažje prikriti, kot pa heteroseksualno

Po podatkih raziskav obstaja med duhovniki dokaj razširjena homoseksualna spolna praksa, ki jo je mogoče dobro prikriti. Ljudje namreč praviloma ne posumijo na možnost spolne prakse, v primerih, ko se duhovniki družijo z moškimi. V primeru druženja z ženskami se razmeroma hitro razširijo govorice o tem, da »ima duhovnik zagotovo nekaj z njo«. Homoseksualno prakso je tako težje prepoznati, zato je tudi bolj prikrita očem javnosti.

Kot primer si lahko prikličemo v spomin dogajanje v bogoslovnem semenišči v St. Pöltnu v Avstriji, kjer je bil pred petnajstimi leti razkrit homoseksualni razvrat med duhovniškimi kandidati in vodstvom semenišča. Poleg tega so tam našli veliko gradiva z otroško pornografijo.

Primeri spolnih prestopkov, ki jih obravnava cerkveno pravo

V pravno-moralnem smislu, pomeni, kršitev spolne vzdržnosti, kršitev šeste Božje zapovedi. Temu z eno besedo rečemo nečistovanje. Spolna vzdržnost ne pomeni samo vzdržati se spolnih odnosov, ampak vzdržati se kakršnih koli spolnih praks. Te lahko človek opravlja tudi sam s sabo. Najbolj znani sta dve in sicer masturbacija in gledanje pornografije.

Zakonik cerkvenega prava govori o kaznivih dejanjih zoper spolnost predvsem z vidika javnega pohujšanja. Ti prestopki so:

  • poskus sklenitve zakona,
  • priležništvo,
  • posilstvo,
  • javno spolno udejstvovanje in
  • pedofilija (ZCP kan. 194, 1394, 1395).

Poskus sklenitve zakona in priležništvo

Poskus sklenitve zakona v praksi pomeni, da je duhovnik sklenil civilni zakon. Kljub temu da civilni zakon v Cerkvi ne velja za zakrament, v tem primeru duhovnik stori kaznivo dejanje, saj pomeni sklenitev zakona javna razglasitev partnerske zveze. Duhovnik na ta način javno krši obljubo celibata.

Prav tako je kaznivo dejanje priležništvo, kar pomeni, da duhovnik živi v zunajzakonski skupnosti in tega ne skriva. Za prvi prestopek, civilni zakon, duhovnika zadene vnaprej izrečena kazen suspenza, za priležništvo se duhovnik kaznuje s suspenzom, ki je izrečen s strani nadrejenega.

Omenjene kazni se med seboj nekoliko razlikujejo. Vnaprej izrečeni suspenz pomeni, da je duhovnik suspendiran že po samem dejanju sklenitve civilnega zakona in ga zato samo dejanje naredi nesposobnega opravljati duhovniške službe. V drugem primeru priležništva je duhovnik kaznovan, če v priležništvu vztraja kljub opozorilom nadrejenega. V tem primeru suspenz izreče škof ordinarij ali redovni predstojnik.

Suspenz pomeni prepoved opravljanje službe, se pravi, vse kar duhovniška služba vključuje: maševanje, spovedovanje, obhajanje drugih zakramentov, pridiganje, poučevanje, vodenje cerkvenega občestva, itd. Suspenz lahko tudi preneha, v kolikor duhovnik več ne vztraja v partnerski zvezi.

Nekoliko težje je preklicati suspenz v primeru sklenitve zakona, tudi če se duhovnik loči, ker je bila zveza javno razglašena. Prenehanje suspenza lahko prekliče tisti, ki je suspenz tudi izrekel, se pravi, škof ordinarij ali redovni predstojnik. Če duhovnik suspenza ne upošteva in še naprej opravlja duhovniško službo, ga lahko zadene kazen odslovitve iz kleriškega stanu. To pa pomeni, da bi tudi v primeru, če bi prenehal z zakonskim življenjem oz. priležništvom, ne mogel več opravljati duhovniške službe.

Nasilna, javna in pedofilska spolna dejanja

Cerkveno pravo govori, da v primeru, če je storil kaznivo dejanje »z nasiljem ali grožnjo ali javno ali z osebo pod šestnajstim letom starosti, naj se storilec kaznuje s pravično kaznijo, ne izvzemši odslovitev iz kleriškega stanu« ( ZCP kan. 1395, par. 2).

V primeru nasilja in grožnje gre za dejanje posilstva, kjer pride do zlorabe na podlagi telesne šibkosti, hierarhične podrejenosti ali druge oblike nadvlade močnejšega nad šibkejšim. Pod besedo »javno« si lahko razlagamo spolno udejstvovanje javnega značaja. Sicer v pravnih razlagah ni moč zaslediti razlage, ki bi se neposredno nanašala na besedo »javno«. Predvidevamo lahko, da javno spolno udejstvovanje pomeni npr. igranje v pornografskih filmih.

Pregrešitev duhovnika zoper spolno nedotakljivost osebe mlajše od šestnajst let se nanaša na pedofilijo, se pravi spolno zlorabo otrok. Odkar se je začelo o tem javno govoriti, tega spolnega prestopka ni potrebno podrobneje razlagati. Nedavno je papež Frančišek izdal motuproprij z naslovom Vi ste luč sveta (dokument, ki ga je napisal po lastnem nagibu), v katerem je predvsem izpostavljena zaščita žrtev spolnih zlorab. Ena izmed pomembnih zadev, ki jih je papež uzakonil je, da v nobenem primeru ne more biti žrtvi naložena obveznost molka (LS 4), kakor se je to dogajalo v preteklosti.

Vprašanje dejanskih kazenskih sankcij

Pri vseh naštetih prestopkih se postavlja vprašanje dejanske izvršitve kazenskih sankcij nad storilci. V primerih, ki so javno znani ali celo, kjer so se javno naznanili storilci sami, je kazen hitro izrečena. Če npr. duhovnik pri mašnih oznanilih ali v krogu javno delujoče župnijske skupine pove, da živi v partnerskem razmerju ali celo, da goji do določene osebe samo ljubezenska čustva, prejme od nadrejenega suspenz v štiriindvajsetih urah. V primerih, ko pa storilci prestopka ne priznajo, se lahko zadeva nekoliko zavleče ali celo prestavlja v nedoločeno prihodnost.

Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj škofje oz. redovni predstojniki v spolnih prestopkih, ki so javnega značaja tako hitro reagirajo, v primerih, ki niso javno znani, se zanje ve, praviloma ne reagirajo? Reagirajo šele takrat, dokler pritisk s strani žrtev ali javnosti ni toliko močan, da po sili razmer, vsaj na načelni ravni sprožijo kazenske postopke.

Poleg tega je potrebno razlikovati med spolnimi prestopki, v katere so vključene osebe, ki so se za to odločile prostovoljno in tistimi, ki so bili v spolno dejanje prisiljeni. Prvi prestopki tudi niso pregonljivi s strani civilnega kazenskega prava, medtem ko so drugi kazensko pravno pregonljivi.

Kazen odslovitve iz kleriškega stanu

Zanimivo je, da je najvišja možna cerkvenopravna kazen za kaznivo dejanje spolne zlorabe odslovitev iz kleriškega stanu. V praksi to pomeni, da duhovnik ne sme več opravljati duhovniške službe, medtem ko ima sam še naprej pravico do prejemanja zakramentov (spoved, evharistija, zakon, bolniško maziljenje).

V nekaj slovenskih primerih, ki so dobili tudi sodni epilog, je samo v enem evidentirano, da je bil duhovnik, ki je bil civilno in cerkveno-pravno spoznan za krivega, ob tem tudi odslovljen iz kleriškega stanu. Sicer je ena izmed možnih sankcij tudi odstranitev duhovnika iz okolja, kjer so prisotni otroci oz. mladoletni, vendar je šlo pri mnogih poskusih takšnega ukrepanja, zgolj za prestavitev v drugi kraj, kjer pa lahko marsikdo še naprej prihaja v stik z otroci.

Kazen izobčenja

Še težja kazen, ki lahko zadene duhovnika oz. vernika je izobčenje, kar pomeni, da je izključen iz cerkvenega občestva. Kakor smo govorili o vnaprej izrečenem suspenzu za poskus sklenitve zakona, zadene vnaprej izrečeno izobčenje tistega, ki »učinkovito oskrbi odpravo plodu«  ZCP (kan. 1398). To pa je po aktualnem cerkvenem pravu tudi najhujša možna cerkvena kazen. Pri prestopku sodelovanja odstranitve plodu, oz. splavu ne gre neposredno za greh spolne narave. V praksi je vendarle praviloma povezan s spolnostjo, saj marsikdaj, ko ženska, ki je imela spolni odnos z duhovnikom bodisi prostovoljno bodisi prisiljeno splavi tudi na podlagi pritiska duhovnika s katerim je imela spolni odnos.

Nedavno je papež Frančišek govoril o spolnih zlorabah redovnic, ki so se zgodile s strani duhovnikov. Nekatere redovnice, ki so zanosile z duhovniki, so pod pritiski duhovnikov in tudi njihovih redovnih predstojnic, naredile splav. Glede na zgoraj omenjene cerkveno-pravne predpise gre v teh primerih za vnaprej izrečeno kazen izobčenja. Seveda je mogoče izobčenje preklicati, v primeru, če se storilec resnično kesa in je iz rega moč spoznati težnjo po spreobrnjenju.

Duhovniki so bitja iz mesa in krvi, a mnogi predani svoji službi

Področje spolnosti, ki se še posebej nanaša na življenje duhovnikov, je eno izmed najbolj občutljivih, zato smo ljudje do njih tudi najbolj dovzetni. Nenazadnje je spolnost v samem bistvu človeka, ki ga določa kot osebo v odnosu do (D)drugega in do samega sebe. Ne glede na zgoraj zapisane primere v luči cerkveno-pravnih predpisov, obstaja mnogo duhovnikov, ki so z vsem srcem predani duhovniški službi in tudi z veseljem živijo v celibatu. Glede na to, da pa so tudi duhovniki živa bitja, je potrebno razumeti, da so tudi oni bitja v mesu in krvi, ki jih lahko kdaj premaga tudi močna spolna narava. Obstaja pa razlika med t.i. pregreho, v katero sta vključeni ali so vključene osebe na podlagi prostovoljne privolitve in osebe, ko so v prestopek vključene na podlaga prisile, grožnje ali neenakovrednega položaja. Zato se od cerkvenega vrha v bodoče pričakuje, da bodo spolnost in spolne prestopke duhovnikov obravnavali predvsem v smeri teže prestopkov, v smeri zaščite žrtev in ne v smeri zaščite »dobrega imena Cerkve«, kar se je dogajalo in se, žal, še dogaja.

Amadej Jazbec

Pojasnilo kratic:

LS – Motuproprij papeža Frančiška Vi ste luč sveta

KKC – Katekizem Katoliške cerkve

ZCP – Zakonik cerkvenega prava

PUSTITE KOMENTAR