Kazni so zaradi naše varnosti, ne zaradi polnjenja državnega proračuna

617
Foto: CZR Domaže.

Moram priznati, da sem se kar dolgo časa odločala, če sploh zapišem naslednje vrstice, ali ne. Vendar se v zadnjem tednu zdi, da se vse vrti okoli prometnih nesreč, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, tudi s smrtnim izidom. Po statističnih podatkih, smo na dan 10.6.2019 zabeležili že 48 smrtnih žrtev, kar je bistveno več, kot v celotnem letu med leti 2012 – 2015, ter 2017 – 2018.

Vir: Zavod varna pot.

Do 5.6.2019, ko se je zgodila prometna nesreča na avtocesti pri izvozu za Domžale v kateri sem bil tudi sama udeležena, sem bila po lastni presoji odlična voznica in ne, v tej prometni nisem bila jaz voznica, a več o nesreči v nadaljevanju. Torej sem ena tistih žensk, ki znam voziti s pomočjo ogledal, zna voziti vzratno, zna avto parkirati še v tako majhno luknjo, zna speljevati z ročno… Nimam težav z vožnjo različnih avtov, kombija, tovornjaka (nimam narejenega izpita zanj), viličarja … Res je, da sem imela odličnega inštruktorja vožnje, hkrati pa sem izpit za avto šla delati takrat, ko sem bila dovolj “zrela” (berite pri 23 letih), da mi je bilo kristalno jasno, da tega ne počnem zato, da na koncu dobim tisto potrdilo, ki mi daje dovoljenje, da sem voznica, ampak da se moram naučiti voziti, ter da število opravljenih ur ne določa tega, kako dobra voznica sem. Do te usodne prometne nesreče sem v 14 letih imela 2 »lažji« prometni nesreči, niti v eni nisem bila povzročitelj, le ob napačnem času, sem bila na napačnem mestu. In ja, sem avto »krstila« na parkirišču (berite poravsala ob stebriček), ker bojda je potrebno nov avto krstiti. Zbirala sem tudi policijske točke, ker je bila noga težka in po ravnem in preglednem, človek res ne more voziti 50 km/h.

Ne bom štela kolikokrat je bila noga pretežka, ker se mi je mudilo in ker sem vedela, da policisti tam ne stojijo, ter je radar le za okras. Zabavno je bilo dokazati, da iz Celja do otoka Vir lahko prideš v dobrih 3 urah. Tisti, ki poznate pot veste, da če se držiš cestnoprometnih pravil, ter imaš srečo na cestninskih postajah rabiš za pot 4 ure. Torej mi ni potrebno posebej pisati koliko je bilo na števcu.

Pripela sem se zgolj in samo takrat, ko sem vedela, da mogoče obstaja velika verjetnost, da bodo na cesti policisti, ter takrat, ko je bilo javno znano, da bodo preverjali pripetost. Projekt Pasovček sem jemala bolj kot teženje otrok staršem, kajti jaz sem le odrasla in imam za sabo že ne vem koliko kilometrov, bom jaz že vedela, zakaj se pripneš.

Med vožnjo sem opravila nešteto minut pogovorov, napisala roman SMS-ov, ker sem navsezadnje le ženska in dobra voznica, jaz že to zmorem. Vse akcije, ki so opozarjale na nevarnost pisanja SMS in telefoniranja med vožnjo so mi bile zgolj izguba časa in denarja. Bila sem prepričana, da nevladne organizacije rabijo nek projekt, da preživijo.

Alkohol?! Ker sem že 3 leta terapevtka v KZA Aljažev hrib Celje se je vsaj od takrat dalje spodobilo, da ne sedem za volan vinjena (berite po 1 pivo lahko, po 3, ali 4 ne). Pred tem pa… spadala sem v tisto kategorijo ljudi, ki so prepričani, da tisti kilometer do doma že zmorejo, samo da jih policisti ne ustavijo. In me nikoli niso.

Zelo dobro sem poznala svoje pravice in pravne praznine, zelo slabo pa svoje dolžnosti.

Če sklenem, prepričana sem bila, da so nekatera cestnoprometna pravila zgolj in samo za polnjene državnega proračuna, ter da imajo policisti delo. Še vedno pa menim, da jih 90 % ljudi ne pozna, ne upošteva, ter nimajo pojma kako se vključevati v krožni promet, kako parkirati, kako se vključiti v t.i. zadrgo, ter da ne vedo zakaj ima avtocesta 2 pasova …

In zgodila se je sreda 5.6.2019. Dan kot vsi do takrat. Čakala me je službena pot do Ljubljane, dopoldan v Ljubljani in zaključek v Novem mestu. Sodelavka me je »pobrala« v Celju. Kljub temu, da je bilo v planu, da od Celja dalje kombi peljem jaz, sva se predhodno dogovorili, da bo ona vozila, ter jaz prevzamem v Ljubljani. Vzdušje v kombiju je bilo prijetno, pogovori so nanesli na to in drugo. Ker sem bila na službeni poti sem se pripela, če ravno me je pas motil, če nas slučajno ustavijo policisti. Kot je v moji navadi, sem pogledala kakšno je stanje na cestah. Se ponovno zgražala, zakaj za vraga imamo avtoceste, če so vedno zastoji in naši Darsovci vedno gradijo takrat ko je to najmanj potrebno. Ja, aplikacija me je opozorila, da je zastoj pri Domžalah. Časa do našega prvega dogovorjenega sestanka je bilo dovolj, a ponovno zastoj. Le nekaj sekund smo stali, ko je naš kombi zadel s polno hitrostjo drugi, večji, tovorni kombi. Ne vem ravno kako nas je obrnilo, a prav dobro vem, da smo prevrnjeni drseli po cestišču. Ko smo se ustavila sem le molila, da se nihče ne bo zaletel v nas. Kombi je bil že ob trku poln prahu, a takrat nikakor nisem pomislila, da je prah, prej je bila panika, od kod dim. V nekaj sekundah sem bila oblita s krvjo. Kako sem se odpela ne vem, vem pa, da je moja sodelavka zelo hitro bila odpeta, gledala sem jo še, kako je pazila, da ne bi padla name in se z nezemljsko močjo pognala iz kombija, ter pomagal nam ven. Od kod ji ta moč, zbranost in mirnost še danes ne vem, a sem ji hvaležna za to. Od neznano kje se je vzel policist v civilu (če bereš to, prosim javi se, da se ti lahko tudi osebno zahvalim/o), ter pomagal. Posedli so nas ob cestišče. Zelo hitro so bili na kraju policisti, reševalci in cel kup ljudi, ki jih le zaznaš in se skušaš zbrati, dojeti kaj se je ravno zgodilo. Si tam, a te ni, kot bi obstal v času. Urejaš stvari za katere sploh ne veš. S prihodom reševalnega vozila in s tem, da so nas odpeljali v UKC se dogodek ne konča. Še posebej ne, ko sediš v reševalnem vozilu in nehote ujameš, da je v vozilu, ta istem vozilu, v katerem si ti bil, mrtva oseba. Ne glede na to, kako se pritožujemo nad slovenskim zdravstvom, policisti in še čem, v takšnem trenutku ugotoviš, da to delo opravljajo ljudje, ki imajo debelo kožo, kljub popolnem kaosu so strokovni, sočutni, prijazni in predvsem premalo plačani. V tistem trenutku so poleg oskrbe nas skrbeli za logistiko, saj je bilo na terenu kar 10 reševalnih vozil, ter v istem trenutku se je ponesrečil tudi eden izmed njih – reševalec na motorju.

Foto: CZR Domažle.

Dober teden je od nesreče, trenutka, ko sem se ponovno rodila. Vsak dan je nov dan, a na zelo krut način sem dojela med drugim, da cestnoprometni predpisi niso zaradi tega, da imajo policisti delo, da se polni državna malha. Ta dan sem se pripela, ker sem bila na službeni poti, ne zaradi sebe, a ravno pas je bil tisti, ki me je ohranil živo. Od sedaj naprej sem pripasana zaradi sebe. Voznik, ki se je zaletel v nas, brez zaviranja, ni bil vinjen, kaj je počel pri hitrosti + 100 km/h ve le on, a zase vem, da pisanje SMS, telefoniranje definitivno ne sodi v čas med vožnjo, prav tako ne premikanje radio postaje, pitje, jetje in še kaj.

Po raziskavi Raziskava št. 172 (1.del, 2.del) opravljeni na Inštituti za Kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani, pod vodstvom prof.dr. Dragana Petrovca je za prometne nesreče s smrtnim izidom v 45,5% kriva neprilagojena hitrost, v 38% je za to kriv alkohol, v 28,7% je nepravilna smer vožnja in v 15,8% neupoštevanje pravil. V kar 85% so bili umrli v prometnih nesrečah nepripeti. In zgolj iz ženske zlobe, kar 85,3% povzročiteljev s smrtnim izidom je moških in le 14,7% ženske. Toliko o tem, kdo boljše vozi.

Noben zakon, nobena kazen ne bo spremenila statistike mrtvih na cesti, če sami ne bomo spremenili odnosa in dokler ne boste dojeli, da so pravila zaradi tega, da vas obvarujejo, ne pa zato, ker jih je kupica osebkov, brez svojega življenja in brez stika z realnim življenjem zapisala. V raziskavi št-172 so ugotovili, da:

  • če bi se privezovali vsi vozniki osebnih avtomobilov, bi ohranili do 10 življenj na leto, število hudo poškodovanih voznikov osebnih avtomobilov bi se zmanjšalo najmanj za 35 udeležencev na leto;
  • če vozniki osebnih in drugih avtomobilov ter motornih koles za volan sedejo samo trezni, bi ohranili od 15 do 20 življenj na leto, število hudo poškodovanih pa bi se zmanjšalo najmanj za 70 na leto;
  • če bi zmanjšali povprečno hitrosti za dva odstotka vsako leto, bi lahko ohranili do 7 življenj na leto.

Ko boste naslednjič sedli za volan, dobro premisliti, zakaj se pripnete, zakaj ste trezni, zakaj med vožnjo ne pišete SMS, telefonirate in podobno, ampak ste osredotočeni na vožnjo. Naj ne bo moja zgodba tudi vaša, ker je ne privoščim niti najhujšemu sovražniku.

Alenka Gabrovec

PUSTITE KOMENTAR