Športna kolumna malo drugače: Nogomet, kralj športa

339
Foto: Igor Gošte - Mladi nogometni upi

Upravičeno ali ne, a tako pač je, atletika je kraljica športa. Se z mano in tistimi, ki tako pravijo strinjate ali ne, si upam zapisati, da je potem nogomet kralj. Seveda tega ne trdim, ker bi ga imel ne vem kako rad, ampak, kdor že vsaj tako dolgo kot jaz spremlja vse dogajanje okrog njega, drugačnega mnenja niti ne more imeti. Že samo to, kar se dogaja okrog lige prvakov, sploh še, ko je na sporedu dolgo pričakovani finale, je dovolj povedno, da nogomet drugega, kot da je kralj športa, ne more biti. Z nogometom prihaja tudi zavist. Tako kot povsod v življenju.

Enkrat ob neki priložnost je Branko Đurić dejal, da postaja pravi Slovenec. Ko so ga vprašali zakaj, je rekel, da tudi on postaja že malo „foušen“ (zavisten), tako kot Slovenci smo (čeprav mislim, da tudi drugi narodi niso ravno drugačni). Sploh še, če komu od naših znancev uspe zadeti loto, si kupi nov avto ali kaj podobnega. Bog ne daj, da mu uspe podpisati recimo milijonsko pogodbo s kakšnim športnim klubom. Saj ga hvalimo, tekamo za njim, ko so zanj organizirani kakšni sprejemi, ga trepljamo, navijamo, ampak znotraj nas pa črviči. Le kako je lahko on uspel, le kako ima tako srečo, saj sem bil vendarle jaz boljši nogometaš, kolesar in kaj vem kaj še. Ima že kje kašnega strica! No, ja. Opažam, da spet nisem tipični Slovenec, če smo res taki, kot nas drugi vidijo in se tudi sami pogosto. Enostavno nisem zavisten. Razen v pubertetnih letih, ko mi je kdo pred nosom speljal kakšno lepotico. Bi ga kar na gobec. Ampak, kaj ko za to nisem imel ne poguma, pa tudi med bolj suhimi sem bil, kar pomeni, četudi bi ga pošteno zadel okrog nosa, ne bi ravno zaleglo. Bi jih hitro dobil nazaj. Sem pač človek mnogih napak. Ne derem se na tekmah, ne mečem petard, tudi v zrak ne spuščam raket. Celo srajce si ne slečem in razkazujem drugim svoj špeh ali mišice. Zato niti ne hodim več pogosto na naše tekme. Se kar strinjam s pokojnim Leonom Štuljem, ki je enkrat dejal, da ne hodi na tekme, ker tam vidi neke čudne navijače, ki tekmi obrnjeni s hrbtom nekaj kričijo in mahajo, tekmo pa tako in tako ne spremljajo. Kakšnega od svojih vnukov pa tudi rajši ne peljem, ker tam pa res lahko vse sliši. Od „sudja lopove“, „pičkice“ in podobno. No, kakorkoli, ne zavidam sosedom novega avtomobila, tudi ne, ko se selijo v novo hišo in niti najmanj mojemu zdaj najljubšemu nogometašu Mesiju milijonske pogodbe. Le malce me čudi, kako to, da številke povezane s športi, predvsem v nogometnem svetu, tako hitro in nezadržno letijo v nebo. V Španiji, Angliji, Italiji, Nemčiji, ZDA, Rusiji, čeravno se mnogi tamkaj živeči državljani, tako kot nekateri med nami, kar precej ukvarjajo s tem, kako bodo z nizkimi prejemki povezali mesec z mescem. Ampak, toliko si pa le prihranijo, da si gredo ogledati kakšen športni spektakel, tudi na konec sveta, če je že ravno treba. Nazaj grede ali pa potem še nekaj mesecev po spektaklu, ki jim je spraznil bančni račun, pa se kje s cigareto v ustih in pivom na mizi hudujejo, kako krivičen je ta svet. Je že tako, da vsak med nami, ki recimo spremlja nogomet in druge športe prispeva svoj delež k temi velikanskimi zneski, ki jih na svoj bančni račun prejemajo najboljši. Saj veste, več nas gleda, več je reklam, več nas pride na tekmo, bolj se polni klubska blagajna, več dresov naših športnih junakov kupimo, več kapne najboljšim. Ampak teh je pravzaprav malo. Več je takih, kot sem bil sam, ki smo nogomet igrali za drobiž, za sok in sendvič, kasneje za pivo. Mene, ki sem to delal skoraj do Abrahama, to ni nič motilo. Motilo je nekatere, ko sem rekel, da v prvi vrsti igram zase. Ja, za koga pa? Za klub? Seveda tudi za klub! Jaz sem bil svojemu klubu NK Svoboda Kisovec zvest do konca. Na sliki so moji klubski nasledniki. Malo zato, ker sem se nanj navezal, ga vzljubil, tako kot leta nazaj oče in zdaj moja vnuka nogometaša, največ pa verjetno zato, ker nisem bil tako dober, da bi me kdo bolj resno povabil v kakšen drugi klub, kjer bi tudi kaj zaslužil. Zato sem rekel pošteno, da igram zase. Čeravno tisti, ki me poznajo vedo, da sem na igrišču vedno vse dal od sebe. Pa spet ne ravno zato, ker bi imel tako rad svoj klub, zato ker tak pač sem. Tisti nekateri moji soigralci, ki so prisegali na ljubezen do kluba, da igrajo v prvi vrsti za klub, so na to hitro pozabili, ko so dobili kakšno „fajn“ ponudbo iz drugega kluba. Potem so verjetno spet igrali za klub. Le da potem za drugega. Jaz sem pa kar zase, ker imam nogomet rad, še bolj pa rad treninge, pa druženje na treningih pa to, da sem med tekmo in treningi včasih tudi malce trpel. Od naporov.

Zdaj v teh letih nogometa ne igram več, ne zase ne za klub. Skoraj prepričan sem, da ga tudi vsi tisti najboljši na svetu, ki so seveda tudi reprezentanti, naši in tuji, v  prvi vrsti igrajo zase, potem pa tudi za klub in reprezentanco. Kar ni čisto nič narobe. Ampak, če nogomet ne bi bil kralj športa, potem ne bi bilo tako kot je.

Igor Gošte

PUSTITE KOMENTAR