Krst, birma, evharistija ali krst, evharistija, birma?

328
Foto: Pixabay.

Tisti, ki smo bili vzgojeni v tradicionalnem krščanskem okolju, se spomnimo, kako je bilo, ko smo bili pri prvem obhajilu in pri birmi. Pred tem smo bili krščeni, vendar se tega ne spomnimo, ker smo verjetno šteli le nekaj mesecev. Verouk smo občutili kot pripravo na prvo obhajilo in na prejem zakramenta birme. Prvo obhajilo smo prejeli na začetku osnovne šole, birmo pa proti koncu. Torej, je preteklo med krstom in prvim obhajilom približno osem let, med krstom in birmo pa celo okrog štirinajst let (odvisno, v katerem razredu smo bili pri birmi).

Ko smo prejeli zakrament birme, so nam govorili, da smo zreli kristjani, večina je to zrelost razumela kot zaključek cerkvenega življenja. Na ta način je bilo »vzgojenih« in »zakramentaliziranih« ogromno kristjanov. Ti pravzaprav nimajo niti približnega občutka kaj krščansko življenje v resnici je.

Namen tega razmisleka ni iskati velikih pastoralnih rešitev, ampak preprosto vprašanje: Ali je prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo (krst, birma, evharistija), res smiseln, če ga raztegnemo v poldrugo desetletje? Še posebej je zadeva vprašljiva, če ima priprava na zakramente v obliki verouka, v ozadju namen, da se, vsaj na zunaj ustvarja vtis, da se v župniji nekaj dogaja?

Ob tem se postavlja naslednje vprašanje: Ali je zaporedje prejema (krst, evharistija, birma) kot ga poznamo v zahodni Cerkvi sploh teološko vzdržno? Predvsem pa se postavlja vprašanje ali lahko ta način prejema zakramentov umestimo v konkretno življenje ali je to samo še ostanek tradicije, od katere imajo še največ dobička gostinci, kjer se odvijajo zunanje slovesnosti, po končanem cerkvenem obredu?

Foto: Pixabay.

Apostoli so bili od prejema Svetega Duha drugačni

V Rimskokatoliški cerkvi je najbolj razširjeno zunanje praznovanje prejema zakramenta birme, kjer krščenci v obredu maziljenja s krizmo, postanejo polni Svetega Duha. Za birmance postane birmanski praznik, praznik prejema Svetega duha, istega, ki so ga prejeli apostoli na binkoštni praznik.

Od drugega poglavja Apostolskih del dalje, kjer je zapisan dogodek o prejemu Svetega Duha, je razvidno, da so bili apostoli povsem drugačni, kakor pa smo jih poznali do takrat. Sveti Duh jih je v polnosti zajel, napolnil in spremenil je njihova življenja. V čem je bila bistvena sprememba? Bistvena sprememba je bila v tem, da so od takrat naprej z vsem žarom razodevali Boga in Božje življenje v njih. Do takrat so bili sicer teoretično podkovani v poznavanju, da je Bog dober, da je poslal svojega Sina na svet; bili so celo priče Jezusovega križanja in vstajenja, saj se jim je Vstali prikazal, vendar so še vedno v sebi doživljali tesnobo in strah.

Ko so prejeli Svetega Duha, jih je ta dobesedno prerodil, da so od takrat naprej z besedo in zgledom oznanjali, da je Jezus Kristus edini odrešenik človeštva in, da samo on prinaša pravi smisel in veselje v naša življenja.

V Svetem Duhu dihamo Božje življenje

V bistvu lahko rečemo, da je Sveti Duh tisti, ki nas oživlja, še več, Sveti Duh je tisti, ki nam omogoča, da dihamo Božje življenje. Pogoj, da prejmemo Svetega Duha je krst, saj se z njim rodimo v Božje življenje. Mogoče bomo smiselnost sprejema krščanskega življenja lažje razumeli, če ga primerjamo s človekovim rojstvom.

Vsi vemo, da človek pride na svet, ko se rodi. Rojstvo je uspešno, ko otrok zadiha zrak. Zunanje znamenje uspešnega rojstva je trenutek, ko otrok zajoka, to je tudi znamenje, da mu dobro delujejo dihalni organi. Ko otrok zaživi, se začne prehranjevati, s tem razvija in krepi svoje življenje.

Popolnoma enake zakonitosti veljajo pri sprejemu krščanskega življenja. Človek se rodi v krščansko življenje s prejemom krsta. S tem dejanjem postane Božji otrok. Dopolnitev krsta je birma, kjer postane prejemnik poln Svetega Duha. S tem človek v polnosti zaživi krščansko življenje. Če želi hraniti in krepiti krščansko življenje, mora jesti Božji kruh – evharistijo.

Kakor je za novorojenčka rojstvo, začetek dihanja in začetek hranjenja bistveni pogoj za uspešen začetek njegovega življenja je za novokrščenca bistveno zaporedje krst, birma in evharistija. Krst je rojstvo v Božje življenje, birma je začetek dihanja »zraka« v Božjem življenju, prvo obhajilo (evharistija) pa je začetek hranjena Božjega življenja v Božjem kraljestvu.

Foto: Pixabay.

Sporno podeljevanje zakramentov uvajanja v Rimskokatoliški cerkvi

Na tem mestu pa trčimo ob težavo, na katero, vsaj v Katoliški cerkvi rimskega obreda, nismo pozorni. Zakramente uvajanja v krščanstvo, kakor pravimo krstu, birmi in evharistiji, podeljujemo, vsaj pri rednem podeljevanju zakramentov otrokom, v zaporedju: krst, evharistija, birma. Poleg tega gre za večletni razmik med podelitvijo posameznih zakramentov. Iz navedenega je razvidno, da je tako zaporedje prejema, kot časovni razmik pod vprašanjem teološke vzdržnosti, oz. dopustnosti.

Če se vrnemo k primerjavi z rojstvom, je to podobno kot, če bi otroku za več let ne pustili dihati, prav tako ga več let ne bi nahranili. Če pa bi ga že nahranili, bi ga nahranili prej, preden bi mu omogočili dihanje. V zakramentalnem življenju tako človeku potem, ko postane Božji otrok, ponudimo evharistično hrano še pred tem, ko v Svetem Duhu zadiha Božje življenje.

Pravoslavne cerkve in druge vzhodne katoliške cerkve podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo v pravilnem zaporedju, to je krst, birma, evharistija. Poleg tega se ti zakramenti prejmejo pri enem obredu. V zahodni Cerkvi je to zaporedje in strnjenost v enem obredu uveljavljeno pri prejemu zakramentov odraslih. Zato je še bolj nerazumljivo, zakaj uporabljamo pri odraslih en način, pri otrocih pa drugi? Verjetno lahko odgovor iščemo v tem, da otroke in njihove starše »držimo« pri verouku do birme.

Zanimivo je, da imamo v Rimskokatoliški cerkvi najbolj razvejano pastoralno delovanje, še posebej imamo najbolj izdelan sistem verouka, kljub temu pa je rezultat glede na vloženo energijo na koncu praktično ničen, saj več kot 90% odstotkov birmancev, po prejemu birme zapusti cerkveno življenje. Kljub devetletnemu poučevanju o krščanstvu, se na koncu marsikdo ne zna niti pokrižati.

Sveti Duh nas poučuje o Božjem življenju

Po drugi strani pa v vzhodnih cerkvah marsikje praktično nimajo verouka, pa ljudje kljub temu živijo Božje življenje. V spomin se mi je vtisnilo srečanje z varnostnikom pred stadionom nogometnega kluba Partizan v Beogradu. Naključno sva se zapletla v pogovor o krščanstvu. Varnostnik mi je z velikim žarom razlagal znamenje križa in v pomen, ki ga imajo skupaj stisnjeni prsti, s katerimi se pokrižajo. Razložil mi je, da pomenijo trije prsti Sveto Trojico, v katero je položeno naše celotno življenje. Čeprav je od tega minilo že več kot petnajst let, nisem česa podobnega doživel pri katolikih, ki so celo vsak dan v cerkvi.

Težava je tudi v tem, da smo na zahodu krščanstvo popolnoma racionalizirali. Zanimivo je, da se jezimo nad sekularizacijo sveta, ne zavedamo pa se, da smo sekularizacijo povzročili sami, ker smo celo krščanstvo potisnili v razumarske vode, hkrati smo razvili duhovnost, ki marsikdaj nima nobene zveze z realnim življenjem. Že omenjeno napačno zaporedje prejema zakramentov uvajanja v krščanstvo ne kaže analogije na zaporedje življenjskih potreb pri rojstvu otroka, kakor so bile navedene malo prej.

Preden je Jezus bil križan, je svojim učencem v dvorani zadnje večerje rekel: »Tolažnik, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26)

Iz navedenega je razvidno, da je možno krščanstvo razumeti samo v Svetem Duhu. Kdor nima Svetega Duha, oz. onemogoča, da bi v njem zaživel, se lahko sicer nauči na pamet vse verske resnice in vse zapovedi, vendar bo o tem zgolj informiran, ne bo pa tega živel.

Velike količine pastoralnih načrtov dušijo delo Svetega Duha

Eden izmed bistvenih razlogov, da birmanci množično odhajajo je, da ne sprejmejo krščanskega oznanila v Svetem Duhu, ker ga ves čas poučevanja niso niti bili deležni. Po drugi strani se postavlja vprašanje, če res tudi oznanjevalci sami živijo v Svetem Duhu? Prejeli so sicer Svetega Duha, vendar so jim ga zadušile velike količine pastoralnih idej in pastoralnih načrtov.

Bog je preprost, zato si prav gotovo ni zamislil, da bi morali oznanjevalci zbolevati in umirati za boleznimi, ki jih prinaša stresno življenje.

V zadnjih letih se namreč dogaja, da marsikateri duhovnik umre na hitro, pri okrog štiridesetih letih starosti. Sicer je res, da ne vemo ne ure ne dneva našega odhoda s tega sveta, vendar bi se bilo potrebno vprašati ali tudi omenjene smrti niso morda posledica preobremenjenosti in naglice?

Duhovnik, ki je pod stalnim pritiskom pastoralnih dejavnosti, gotovo ne nosi v sebi Božje privlačnosti. Zato je zaman pričakovati, da se bodo ljudje vneli za krščansko oznanilo, če oznanjevalec sam ne gori za Boga, ampak izgoreva pod težo množice bremen. Če že duhovnik ne živi v Svetem Duhu, kako bodo v Njem živeli tudi drugi?

Potrebno se je vrniti na začetek cerkvene zgodovine

Edina rešitev je, da se vrnemo h koreninam krščanstva, k načinu življenja, ki ga je poznala prva Cerkev. Oznanjevalci so bili polni Svetega Duha, kar jim je prinašalo veselje do življenja. Njihova gorečnost je bila privlačna, zato so tudi drugi želeli sprejeti življenje, ki osrečuje in prinaša veselje. Takšno življenje so ljudje sprejeli s krstom in prejemom Svetega Duha (birmo). Krščansko življenje so hranili z obhajanjem evharistije.

Apostolska dela poročajo: »Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano s veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi« (Apd 2,46–47). Lomljenje kruha namreč pomeni obhajanje svete maše, evharistije. Takrat še ni bilo cerkva, zato so se dobivali v domovih, kjer so prebivali kristjani. Evharistija jim je prinašala veselje, veselje v njih pa je povzročilo, da so hvalili Boga.

Foto: Pixabay.

»Če hočeš druge vneti, moraš tudi sam goreti«

Težava oznanjevanja evangelija danes ni v zunanjih okoliščinah, npr. neurejeni odnos med Cerkvijo in državo, ampak izključno v življenju po Svetem Duhu. Kdor je poln Svetega Duha, lahko živi in oznanja evangelij, na zunaj, v popolnoma nemogočih razmerah. Kdor pa ne živi v Svetem Duhu ima lahko na zunaj vse urejeno, po drugi strani pa ne bo mogel oznanjevati, ker v sebi nima Svetega Duha.

Škof Slomšek je rekel: »Če hočeš druge vneti, moraš tudi sam goreti«. Zato najprej uredimo pravilno zaporedje prejemanja zakramentov: krst, birma, evharistija. Po drugi strani naj vsak kristjan, še posebej tisti, ki opravlja kakšno odgovorno funkcijo samega sebe iskreno vpraša: »Ali živim Božje življenje v Svetem Duhu?« Če je odgovor »da«, potem se Božje življenje iz njega razodeva samo po sebi in ne potrebuje nobenih pastoralnih programov. Če je odgovor »ne«, je najbolje za takšnega človeka, da se umakne in s svojim povprečnim življenjem ne kvari drugih ljudi. Seveda ima tudi takšen človek vedno možnost, da postane poln Božjega življenja. To lahko postane samo takrat, ko odpre svoje srce in omogoči, da v njem deluje Sveti Duh.

Najboljši pastoralni program nam predlaga Jezus v svojem govoru na gori: »Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Jezus govori o tem, da naj luč Božjega življenja sveti v nas, pa bodo drugi spoznali in slavili Očeta, h kateremu je usmerjeno naše življenje. Naša naloga je samo odpirati srca za Božjega Duha. Kakšne sadove bo v nas povzročil Sveti Duh, pa prepustimo Gospodu.

Amadej Jazbec

PUSTITE KOMENTAR