Sudanski vojaški program množično pobija demonstrante. Trumpa ne skrbi – zato pa bi moralo skrbeti nas

135

Pred 43 leti do današnjega dne, je bilo vsaj 176 protestnikov, ki so se borili za državljanske pravice, večinoma mladi študenti, usmrčenih v Sowetu med brutalnim pokolom, ki ga je izvedla bela vrhovna vlada Južne Afrike.

V začetku prejšnjega meseca je bilo vsaj 100 mladih protestnikov v civilnih pravicah ustreljenih ali umorjenih v Kartumu. Veliko njihovih teles je bilo vrženih v reko Nil. Na stotine drugih protestnikov je bilo ustreljenih ali kritično poškodovanih. Strokovnjaki menijo, da je bilo spolno napadenih vsaj 70 žensk. Podjetja so bila prevarana. Prostor, ki so ga protestniki zasedali zunaj glavnega mesta – je bil dejansko »očiščen«.

Manj kot dva meseca prej se je takratni sudanski predsednik Omar al-Bašir, dolgotrajno obtoženi vojni zločinec, osramotil po skoraj petih mesecih protestov zaradi gospodarskih razmer, ki so ustavile celotno državo. Protestniki so imeli prav, ko so zahtevali njegovo odstranitev. Toda tisto, kar je sledilo, je bilo boleče a predvidljivo. Vojska, ki so jo vodili moški, potomci generacije, ki so ponosno opravljale delo vojnega zločinca, je prevzela vlado in začela »lomiti« protestnike.

Protestniki so pozivali k civilni vladi. Kmalu je vojska prekinila vse internetne storitve, da bi jim preprečila komunikacijo med seboj in z zunanjim svetom. Potem je vojska prekinila celične storitve. Vendar so se demonstracije nadaljevale. Nenazadnje je vojska odredila oboroženim silam, da nad protestnike izstrelijo bombne rakete, kar je 3. junija privedlo do množičnih smrti. Vojska je vse skupaj celo priznala.

Več mesecev po tem, pa Trumpova administracija ni naredila skoraj nič. Lahko bi trdili, da je celo bolje, da Donald Trump ostane daleč stran od Sudana. Hudiča, morda mu je celo všeč, kaj tam dela vojska. S svojo zavzetostjo za diktatorje in brutalne silnike ni vešč, da bi se Trump poistovetil s protestniki, ki pozivajo k svobodnim in poštenim volitvam. To sploh ni na njegovem seznamu. Ta uprava se je izkazala za dosledno kruto do vseh temnopoltih ljudi, ki iščejo zatočišče pred diktatorji v ZDA ali drugje – to je še bolj zaskrbljujoče. Svet se uči, da krutost do ljudi Trumpove filozofije o upravljanju ne gane – to je celo značilnost.

Trumpova uprava je svetu nakazala, da ji ni mar, da je kronski princ Savdske Arabije Mohammed bin Salman odredil brutalen umor Jamala Khashoggija, novinarja Washington Posta, prav tako jim ni mar glede severnokorejskega diktatorja, ki enostavno odstrani tistega, ki ga draži – vsak naključni dan v tednu. Morda ste zamudili novice, toda v začetku tega tedna je Izrael po Trumpu imenoval celo mesto (»Trump Heights« je načrtovano naselje na izraelsko zasedenih Golanskih višinah poimenovano po in v čast 45. predsednika Združenih držav Amerike Donalda Trumpa. Izraelska naselja na Golanu so po mednarodnem pravu splošno ocenjena kot nezakonita, vendar izraelska vlada temu nasprotuje).

Izraelski ostrostrelci so v maju lani v Izraelu »odstranili« neverjetnih 1350 ljudi – ubijanje žensk, otrok, novinarjev in medicinskih sester – in ameriška vlada je na Trumpov ukaz ponosno preselila svoje veleposlaništvo v Jeruzalem. Trump ni storil prav nič, da bi preprečil pokol toliko civilistov.

Po drugi strani pa, kaj so ZDA sporočile Sudanu s kakršno koli stopnjo resnosti ali moralne podlage, da bi tam kaj preprečile? Nič! Ali so bile ZDA vključene v odločitev, da je sudanska vojska odredila vele zakol protestnikov za državljanske pravice, je neznano, vendar je ena zadeva jasna: vedeli so, kot svet ve, da uprava Trumpa nima nobene naklonjenosti, da bi storila karkoli o takih zlorabah.

Vse to je še otežilo natančno ugotovitev, kako lahko dobronamerni ljudje po vsem svetu dejansko pomagajo zagotoviti varnost in demokracijo v Sudanu – še posebej, ker so še vedno odrezani od interneta, socialni mediji pa so praktično nedostopni po vsej državi.

Ali je tako težko narediti prostor v svojem srcu in mislih na te ljudi, pomagati po svojih zmožnostih? Morda pa res – ljudje razumljivo trpijo zaradi utrujenosti zaradi sočutja. Toliko stvari je narobe v našem narodu in narobe po svetu, da je lahko upravičeno težko narediti prostor za še eno krizo.

Sedanje stanje ameriške zunanje politike bi bilo treba popolnoma prenoviti. Seveda to pomeni, da predsednik ZDA ne more biti »superfan« brutalnih diktatorjev in državno sankcioniranega nasilja nad državljani, ki poziva k državljanskim in človekovim pravicam. Vendar pa mora to pomeniti tudi, da morajo predsedniški kandidati in kongresni voditelji izražati več poguma, jasnosti in doslednosti pri kršitvah človekovih pravic »zaveznikov«, kot je Izrael. Besede Martina Luthera Kinga mlajšega so resnične: »Injustice anywhere is a threat to justice everywhere«.

Najglasnejši voditelji svetovnega naroda redko delujejo po tej filozofiji. Sedanja kriza v Sudanu in prelivanje krvi ter zgodovinske zlorabe, ki so jih tam utrpeli, preprosto niso pritegnile pozornosti, ki si jo zaslužijo.

Marko Vidrih

PUSTITE KOMENTAR