Fenomen populizma

103

V nasprotju s tistimi, ki strašijo pred razraščanjem populizma, je potrebno ugotoviti, da populizem v osnovi ni nič škodljivega in še manj pojav, ki bi ogrožal demokracijo. Na nek način sta demokracija in populizem celo pojma, ki se dopolnjujeta. Če se osredinim le na populizem (lat. populus – narod), je potrebno razločiti med zmerno in skrajno obliko populizma. Obe obliki populizma je možno definirati – tako nizozemski politolog Cas Mudde – kot »politični diskurz, ki deli družbo na dve nasprotni skupini, navadne ljudi in skorumpirano elito.«. O populizmu se je izrekel tudi francoski sociolog Pierre-André Taguieff, ki je med drugim zapisal, »da populizem najpogosteje uporabljajo tiste skupine, ki nasprotujejo aktualnim nosilcem oblasti oziroma »intelektualizmu« političnih elit v neki družbi«. Temeljna razlika med intelektualizmom političnih elit in populisti je v tem, da politične elite uporabljajo odtujeno retoriko, populisti pa preprosto in neposredno retoriko. Iz povedanega torej izhaja, da populizem ni nič drugega, kot upoštevanje pričakovanj ljudi in govorjenje v jeziku, ki ga ljudje razumejo.

K razmahu populizma v Evropi je pripomoglo več razlogov:

 – prvi razlog je predvsem dejstvo, da so se politične in gospodarske elite odtujile od ljudi;

 – drugi in še pomembnejši razlog pa so družbena neenakost ter občutek ogroženosti, ki ga sprožajo neobvladane migracije.

Spričo širokega spektra (navedenih) razlogov, so k populizmu nagnjene tako desne kot leve politične stranke. Ob tem je seveda zanimivo to, da večina evropskih političnih strank ne želi, da se njihove politike in programe označuje za populistične, pa čeprav in dejansko to so. Če odmislim najbolj razvpite primere evropskega populizma (Orbana, Salvinija, itd.), je med evropskimi politiki najti, kar veliko takšnih, ki slednjo trditev oziroma populistično držo potrjujejo. Tipični primer populističnega politika je denimo tudi Marjan Šarec, sedanji predsednik slovenske vlade. Zanj ni značilno le to, da pri nastopanju v javnosti uporablja enostavne besedne zveze in prispodobe iz vsakdanjega življenja, ampak tudi to, da je komunikacijski populist v vseh pomenih te besede.

Tako kot to velja za večino stvari, se lahko tudi populizem izrodi in sprevrže v nekaj negativnega ali v skrajno obliko (denimo v govor proti določeni skupini ljudi oziroma proti vsemu in vsakomur, ki je drugačen). Gre za obliko populizma, ki cilja na »zatajena občutja« ljudi ter ponuja preproste rešitve za kompleksne politične in družbene probleme. Čeprav so med skrajnimi populističnimi gibanji tudi določene razlike, je vsem skupno to, da se pri ponujanju rešitev sklicujejo na narod, kot tudi to, da dajejo nerealne obljube, s pomočjo katerih poskušajo pridobiti podporo ljudi. Nedavne evropske volitve so pokazale, da skrajna populistična gibanja (tako z desnega kot z levega političnega pola) sicer ne uživajo velike podpore med ljudmi, a tudi, da se volilni izid že na prihodnjih evropskih volitvah lahko spremeni v korist slednjih, če se etablirane politične stranke v večji meri ne bodo približale ljudem in upoštevale njihova pričakovanja.

Robert Hlede

 

PUSTITE KOMENTAR