Družinski zakonik v korist ali za manipulacijo otrok?

354

V primerjavi z nekaj prejšnjimi poizkusi, je sprejetje novega družinskega zakonika z dne, 15. 4. 2019, uspelo dokaj gladko, brez posebnega odziva javnosti. Morda to ne bi bilo nič nenavadnega, vendar gre zdaj za tretji poizkus, ki je končno uspel. Pred tem smo bili namreč priče dveh neuspelih poskusov, saj sta bila obakrat zavrnjena na referendumu in sicer leta 2012 in 2015. Spomnimo, da je v obeh primerih vodila referendumsko kampanjo civilna iniciativa Za otroke gre. Tudi v novem Družinskem zakoniku(DZ) so še na poseben način izpostavljeni otroci, še posebej zakonske določbe v zvezi z njihovo posvojitvijo. Prav tako je na nov način opredeljena družina, saj ni več nujno, da ta vključuje tudi starše.

Družino lahko tvori katera koli oseba

Razlog za tokratni molk civilne javnosti lahko verjetno iščemo v tem, da je zakonska zveza še naprej opredeljena kot skupnost moža in žene (DZ-3. člen), vendar se pri branju predhodnega člena, ki opredeljuje družino, odpirajo nova vprašanja, ki bodo postala jasna, ko bomo v prihodnosti videli praktične posledice izvajanja Družinskega zakonika. Poglejmo ta člen in ga primerjajmo s prejšnjim Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

»Družina je življenjska skupnost otroka, ne glede na starost otroka, z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice« (DZ-2. člen).

ZZZDR opredeljuje družino takole: »Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo« (ZZZDR-2. člen).

Vidimo lahko, da je v DZ postavljen otrok v središče družine, z njim lahko živijo ali starši ali eden od staršev ali pa druga odrasla oseba. ZZZDR je določal, da je družina samo skupnost staršev in otrok.

DZ sicer opredeljuje zakonsko zvezo kot skupnost moža in žene, prav tako kot zunajzakonsko skupnost opredeli kot »dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze« (DZ-4. člen), vendar ta opredelitev ni pogoj, ki bi bila vključena v pojem družine. Videli smo namreč, da lahko družino sestavlja katera koli oseba, ne glede na spol ali sorodstvo z otrokom.

Široko polje posvojitev otrok

Družinski zakonik ima tudi novo opredelitev posvojitve otrok, ki je glede na posvojitelje širša, kot do sedaj: »Zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba, če ta ni v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti, če je to v otrokovo korist« (DZ-213. člen).

Še posebej bode v oči zadnji stavek, ki govori o posvojitelju, kot eni osebi. Ta ena oseba, ni posebej opredeljena, zato je lahko praktično kdor koli, ki je uradno spoznan, da bi lahko bil dober za korist otroka. Če pa je nekdo spoznan, da bi bil lahko v korist otroka, še to ne pomeni, da bo v praksi zares zastavil življenje v njegovo korist.

Na ta način bi lahko po uradni poti prišle do posvojitve otrok tudi istospolne osebe. Primer bi lahko bil, da bi eden dobil otroka v posvojitev, živel pa bi v partnerski skupnosti, ki je prav tako zakonsko opredeljena v Zakonu o partnerski zvezi (ZPZ): »Partnerska skupnost je zveza dveh žensk ali dveh moških, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakon. Taka zveza ima na vseh pravnih področjih enake posledice kot jih ima zakonska zveza, razen če zakon določa drugače. Partnerja partnerske skupnosti ne moreta skupaj posvojiti otroka. Partnerja partnerske zveze nista upravičena do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo« (ZPZ-2. člen).

Pri posvojitvi zbuja pozornost beseda »skupaj«. Torej, po ZPZ partnerja skupaj ne moreta posvojiti otroka, po DZ pa lahko otroka posvoji eden. V praksi to pomeni, da sicer uradno eden posvoji otroka, oba pa živita z njim, saj živita v partnerski skupnosti.

Aktualna družinska zakonodaja odpira pot v radikalnejše opredelitve

Vse to je v skladu z DZ-2. členom, ki opredeljuje družino, kot katero koli skupnost, ki je v korist otroku. S tem smo prišli do zaključka, da je Družinski zakonik skupaj z Zakonom o partnerski zvezi prišel do tistega namena, ki ga že poskušal uveljaviti družinski zakonik, ki je padel na dveh referendumih. Zato lahko pričakujemo, da aktualni Družinski zakonik in Zakon o partnerski zvezi na prefinjen način hodita z roko v roki. Vprašanje časa je samo, kdaj bodo posamezne opredelitve, kot sta zakonska zveza in posvojitev tudi neposredno vključevala istospolne osebe.

Predporočna pogodba

Novost, ki jo vpeljuje novi DZ je tudi predporočna pogodba. Člen, ki govori o tem, podrobno opredeljuje ta pojem, bistvo je zapisano v prvem delu: »Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij je pogodba, s katero se zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega. V njej lahko sporazumno uredita tudi druga premoženjska razmerja za čas trajanja zakonske zveze kakor tudi za primer razveze« (DZ-85a. člen).

Iz vidika dosedanje prakse pri ločitvenih postopkih je predporočna pogodba praktična, saj so se zaradi nedorečenega premoženjskega stanja zakoncev ločitveni postopki, v primeru, kjer ni bilo mogoče doseči sporazumnega dogovora, vlekli enormno dolgo. S tem bodo zakonci, teoretično, vsaj na določen način, lažje pravno opravičili premoženje, ki jim pripada. Seveda se bo tudi na tem področju upravičenost predporočne pogodbe pokazala v praktičnih primerih.

Cerkveno pravo in predporočna pogodba

V povezavi z določili o zakonski skupnosti in družini ne moremo mimo cerkvenega prava, saj je v slovenski družbi še vedno aktualno sklepanje cerkvene zakonske zveze. Praviloma tisti, ki se cerkveno poročijo, predhodno sklenejo tudi civilno zvezo. Glede na novosti, ki smo jim priča v novem Družinskem zakoniku, je potrebno tudi na te pogledati s cerkvenopravnega vidika.

Cerkveno pravo, razen v izrednih primerih, ne predvideva ločitve zakoncev. V zadnjih letih se je dokaj uveljavil institut ničnosti zakonske zveze, kar ne smemo zamenjevati z ločitvijo. Pri ničnosti gre za ugotovitev, da zakonska zveza ni nikoli obstajala, pri ločitvi gre za to, da dva iz kakršnega koli razloga ne želita več živeti skupaj. Cerkev sicer v izjemnih primerih, ki so navadno posledica prešuštva, pozna termin »ločitev od mize in postelje«, kar v praksi pomeni, da jima ni potrebno živeti skupaj, ne moreta pa skleniti nove zakonske zveze, ker obstoječa cerkvenopravno še vedno obstaja.

To pomeni, da po cerkvenem pravu ne moremo govoriti o predporočni pogodbi v smislu, ki ga predvideva DZ, ker z dejanjem sklenitve zakonske zveze zakonca predpostavljata, da želita živeti skupaj do smrti enega od njiju. Šele v tem primeru lahko živeči zakonec sklene novo zakonsko zvezo.

Moški in ženska, ki nameravata skleniti cerkveno zakonsko zvezo, sicer lahko skleneta predporočno pogodbo, vendar ta ne sme vključevati razdelitve premoženja, za primer ločitve. Vključuje lahko samo razdelitev in upravljanje njunega premoženja v času trajanja zakonske zveze.

Državna zakonodaja narekuje nov cerkveni pristop

Glede na to, da predvideva DZ možnost predporočne pogodbe, se je potrebno vprašati, kako ravnati v primeru, ko želita moški in ženska, ki sta sklenila ali imata namen skleniti predporočno pogodbo, skleniti tudi cerkveno zakonsko zvezo? Cerkveno pravo ne predvideva, da bi moški in ženska, ki se nameravata poročili, vnaprej predvidevala razpad njune zveze. V tem primeru bi bil zakon neveljaven, kar pomeni, da bi bil po predvidenem pravnem postopku, razglašen za ničnega.

V pastoralnem smislu bi bilo s cerkvene strani modro, da bi v obstoječih okoliščinah vsak par, ki želi skleniti zakrament zakona, vprašali ali sta sklenila predporočno pogodbo. V primeru, da sta pogodbo sklenila tudi za primer njune ločitve, bi moral tisti, ki je odgovoren za podelitev zakramenta, jasno povedati, da v teh okoliščinah ne moreta skleniti zakonske zveze, ker bi bila ta zaradi vnaprej predvidene ločitve zakona, neveljavna.

Cerkveno pravo pojma družine ne opredeljuje

Kot zanimivost je potrebno omeniti, da cerkveno pravo v strogem pomeni besede sploh ne omenja družine, oz. je ne opredeljuje. Res je, da jo interpretira v Katekizmu katoliške cerkve in v različnih cerkvenih dokumentih, v Zakoniku cerkvenega prava pa jo je moč najti samo v kan. 529 v zvezi z službo župnika: »Da bi vestno spolnjeval službo pastirja, naj si župnik zelo prizadeva spoznati svoji skrbi zaupane vernike; zato naj obiskujejo družine, z verniki deli skrbi v stiskah in žalosti in jih krepča v Gospodu ter jih razsodno opominja, če so se v čem pregrešili.«

Glede na nove okoliščine in dejstva, ki so prisotni v družbi ni v zakonskih opredelitvah, bi bilo potrebno, da bi bil tudi pojem družine, jasno cerkvenopravno opredeljen.

Leta 1983, ko je aktualni začel veljati aktualni cerkveni zakonik, še ni bilo nobene države, ki bi predvidela tudi kakršno koli opredelitev istospolne zveze in skupnosti, ki izhaja iz nje. Prva država, ki je uzakonila istospolno poroko je bila Nizozemska, leta 2001. Od takrat naprej vprašanje istospolnih zvez obravnava vedno več držav, med katerimi je tudi Slovenija.

Cerkveno stališče je do istospolnih porok in zvez jasno, vsaj z vidika apostolskih cerkva (Rimskokatoliška in vzhodne), saj Cerkev istospolne poroke zavrača. Po drugi strani pa bi pričakovali, da bi bil tudi pojem družine jasno pravno opredeljen, s tem pa bi bila družina tudi cerkvenopravno zaščitena.

Namen zakonske zveze je, da traja do smrti enega od zakoncev

Potrebno pa je tudi poudariti, da je namen zakonske zveze, da traja do smrti enega od zakoncev, saj v nasprotnem primeru zakonska zveza nima nobenega smisla. Prav tako zakonska zveza vključuje medsebojno zvestobo, tako je za tistega, ki že vnaprej meni, da ne bo mogel ali želel biti zvest, sklepanje zakonske zveze nesmiselno.

Če je že za heteroseksualne pare težko, da so skupaj vse življenje in, da so si pri tem tudi zvesti, je to toliko težje še za istospolne pare. Raziskave na Nizozemskem, kjer imajo najdlje uzakonjeno istospolno poroko, so pokazale, da traja zakonska zveza med dvema moškima v povprečju leto in pol. V času trajanja zakonske zveze imajo moški poleg zakonskega partnerja, še prešuštno razmerje z dvanajstimi drugimi moškimi.

Poleg ostalih pomislekov, predstavlja zadnje dejstvo resen pomislek o upravičenosti istospolni zakonski skupnosti. Razumljivo je, da se človeku zalomi na zakonski poti. Nerazumljivo pa je, da bi sploh sklepali zakonsko zvezo, če je ta, glede na dosedanjo prakso, razen v redkih primerih, že vnaprej obsojena na propad.

Biti svoboden, ne pomeni, da za lastno svobodo izkoriščam drugega

Živimo v svobodni družbi, kjer si lahko vsak svobodno ureja način svojega življenja. To velja tudi za življenje na spolnem področju. Gre pa tudi za zlorabo svobode, kjer za lastne potrebe in lasten užitek, vključujemo nekoga, s katerim bi radi dokazovali pravilnost lastnega življenjskega sloga. Pri tem imamo v mislih predvsem otroke, ki jih sicer zakonodaja postavlja v središče. V praksi so pogosto predmet manipulacije z različnih strani.

V t.i. družinah, kjer so otroci posvojeni od istospolnih partnerjev, je ravno za otroka najbolj stresno dejstvo, da lahko vsak trenutek pričakuje, da bosta njegova posvojitelja šla narazen in bo na ta način izpostavljen na milost in nemilost interpretacije zakonodaje. V tem primeru pa ne moremo več govoriti o koristi otroka, ampak o koristi odraslih oseb, ki izkoriščajo otroke v lastno korist.

Amadej Jazbec

 

PUSTITE KOMENTAR