Želim se poročiti v cerkvi, toda manjkajo mi zakramenti

394
Foto: Pixabay.

Pred kakšnimi štiridesetimi leti smo verjetno bili začudeni, če smo na območju Slovenije zagledali kakšnega človeka, ki je bil drugačne polti od naše. Danes pa verjetno, vsaj če obiščemo malo večje mesto, srečujemo ljudi iz različnih delov sveta praktično na vsakem koraku. Če smo bili nad srečanjem s tujci včasih začudeni, je srečevanje in življenje z ljudmi drugih narodnosti, postalo del našega življenja.

Različni narodi in verstva prinašajo različne vrste zakonskih zvez

Glede na to, da je postalo sobivanje z ljudmi iz drugih delov sveta že del našega vsakdanjika, se to odraža tudi v najtesnejših oblikah sobivanja, tudi v obliki zakonske zveze. Glede na to, da različni ljudje pripadajo različnim narodnim skupinam in tudi različnim verskim skupnostim, je aktualno tudi razmišljanje o možnosti sklenitve zakonske zveze med pripadniki različnih verstev. Upoštevati je namreč potrebno, da vedno manj prebivalcev Slovenije, vsaj pravno-formalno pripada Rimskokatoliški veroizpovedi, zato poroke med katoličani, kamor se Slovenci še vedno v večini prištevamo, niso več same po sebi umevne

Ker se v zadnjih letih vse bolj srečujemo z dejstvom, da se za skupno sobivanje odločajo pari, kjer sta moški in ženska različne veroizpovedi, bomo pod cerkvenopravnim vidikom predstavili vse možne vrste zakonskih zvez, med katerimi je tudi zakonska zveza med katoličanom in nekrščenim.

Cerkveno pravo predvideva tri vrste sklenitve zakonske zveze: zakonska zveza med dvema katoličanoma, zakonska zveza med katoličanom in nekatoličanom ter zakonska zveza med katoličanom in nekrščenim.

Zakonska zveza med dvema katoličanoma

Zakonska zveza med dvema katoličanoma je, za zdaj še vedno, najbolj razširjena vrsta zakonske zveze. To pomeni, da se poročita dva, ki sta bila krščena v Katoliški cerkvi. Pri tej vrsti zakonske zveze se vse bolj pojavlja dejstvo, da eden ali celo oba zakonca nista prejela zakramenta birme. Kot otroka sta bila namreč krščena, bolj zaradi tradicionalnih vzgibov, kasneje ju starši niso vpisali k verouku, kjer je ob koncu predviden prejem zakramenta birme.

Foto: Pixabay.

Potrebno je poudariti, da prejem birme ne sme biti pogoj za sklenitev zakonske zveze, čeprav nekateri menijo, da je to obvezno. Cerkveno pravo sicer priporoča, da naj »katoličani, ki še niso prejeli zakramenta birme, prejmejo ta zakrament pred sklenitvijo zakona, če je to mogoče brez velikih težav« (Zakonik cerkvenega prava, v nadaljevanju ZCP, kan 1065). Če Cerkev nekaj priporoča, še ne pomeni, da je to obvezno.

Za polnost krščanskega življenja je sicer potrebno prejeti vse tri zakramente uvajanja: krst, birmo in evharistijo, vendar je za veljavnost sklenitve zakonske zveze dovolj krst. V primeru, da bi nekdo prejel zakrament birme samo za to, ker nekdo pogojuje s tem sklenitev zakonske zveze, potem zakonska zveza ne bi bila veljavna. V primeru, da se nekdo odloči za prejem birme iz lastnih verskih nagibov, je zakonska zveza veljavna, saj gre pri tem za svobodno odločitev posameznika.

Zakonska zveza med katoličanom in nekatoličanom (mešani zakon)

Druga vrsta zakonske zveze je zakon med katoličanom in nekatoličanom, ki mu rečemo tudi mešani zakon. Pri tem gre za to, da je eden zakonec krščen v Katoliški cerkvi, drugi pa je krščen v eni od drugih krščanskih cerkva (Pravoslavni, Evangeličanski…). To pomeni, da sta sicer oba kristjana, eden od njiju pa ni v polnem občestvu s Katoliško cerkvijo.

Sklenitev takšne zakonske zveze je sicer sama po sebi neveljavna, je pa veljavna v kolikor podeli dovoljenje za sklenitev krajevni ordinarij (škof). Ordinarij lahko podeli dovoljenje ob izpolnjenih treh pogojih (ZCP, kan 1125):

  1. Katoliška stran izjavi, da je pripravljena odvračati nevarnosti za odpad od vere in iskreno obljubi, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bodo vsi otroci krščeni in vzgojeni v Katoliški cerkvi;
  2. O teh obljubah katoliške strani je treba pravočasno obvestiti drugo stran, in sicer tako, da je gotovo, da so ji resnično znane obljube in obveznosti katoliške strani;
  3. Obe strani je treba poučiti o namenih in bistvenih lastnostih zakona, ki jih noben zaročenec ne sme izključiti.

Bistveno pogoj za sklenitev mešanega zakona je, torej, da se katoliška stran zaveže, da bo še naprej vztrajala v katoliški veri in, da bo tako vzgajala tudi otroke. Nekatoliška stran se zaveže, da je pri tem ne bo ovirala. Ko škof ordinarij spozna iskrenost izjav, lahko podeli dovoljenje za sklenitev zakona.

V Sloveniji so teritorialno najbolj pogosti mešani zakoni med katoličani in evangeličani, na področju Prekmurja, saj živi tam precej evangeličanov. Evangeličani na območju Prekmurja so augsburške veroizpovedi, začetnik katere je Martin Luter, na naših tleh jo je razširil predvsem Primož Trubar.

Druge vrste mešani zakoni so med katoličani in pravoslavnimi. Največ pravoslavnih pretežno izhaja iz Srbske pravoslavne cerkve. Pravoslavne cerkve imajo v ospredju t.i. avtokefalnost, kar pomeni, da poznajo avtonomnost narodnih Cerkva. Vsaka narodna Cerkev ima svojega patriarha. Pravoslavni so navzoči predvsem po večjih slovenskih mestih. K nam so se preselili pretežno v času Jugoslavije zaradi ekonomskih razlogov.

Gledano z zakramentalnega vidika je Pravoslavna cerkev bližja Katoliški, kot pa Evangeličanska. Pravoslavna cerkev namreč pozna vseh sedem zakramentov, tako kot Katoliška, medtem ko Evangeličanska cerkev priznava le dva zakramenta: krst in evharistijo. Gledano s katoliškega vidika tudi evangeličansko pojmovanje evharistije ni takšno kot v Katoliški cerkvi. Evangeličani namreč ne priznavajo realne Kristusove navzočnosti, pod podobo kruha in vina, ampak priznavajo njegovo navzočnost samo v duhovnem smislu. Katoliška in Pravoslavna cerkev pa obe priznavata Kristusovo telesno navzočnost pod podobo kruha in vina.

Zakonska zveza med katoličanom in nekrščenim

Tretja vrsta zakonske zveze je med katoličanom in nekrščenim. Takšni zakonski zvezi rečemo tudi zakon različne vere. Pri tej obliki prihaja med ljudmi marsikdaj do nejasnosti, saj menijo, da je pogoj za cerkveno poroko za nekrščeno stran prejem krsta in drugih zakramentov. Kakor je bilo rečeno že v primeru prejema birme, je tudi tukaj vsakršno zakramentalno pogojevanje, nevarno za neveljavno sklenitev zakonske zveze.

Razlika med drugima vrstama zakonske zveze je v tem, da zakon med katoličanom in nekrščenim ni zakrament. Zakonska zveza je lahko hkrati zakrament samo med dvema krščenima (ZCP, kan 1055, 2). Kljub temu gre v tem primeru za veljavno sklenjen zakon, ki je neločljiv. V primeru, da bi v času trajanja zakonske zveze nekrščeni zakonec prejel krst, bi v trenutku krsta, postala zakonska zveza tudi zakrament.

Pogoji za sklenitev takšne zakonske zveze so enaki kot pri mešanih zakonih. Prav tako jo lahko dovoli škof ordinarij, v primeru, ko ugotovi, da so iz obeh strani dana zagotovila za versko življenje, tako katoliškega zakonca, kot otrok, ki se naj bi rodili v takšni zakonski zvezi (ZCP, kan. 1125).

Pri zakonskih zvezah različne vere prihaja v praksi do težav predvsem v zvezah, kjer je druga stran islamske veroizpovedi. Predvsem v radikalnejših vejah islama namreč strogo prepovedujejo zakonsko zvezo, v kateri bi lahko islam izgubil na svoji moči. To pomeni, da bi iz islamske strani bilo potrebno, da drugi zakonec sprejme islamsko veroizpoved in, da so islamske veroizpovedi tudi otroci. V nasprotnem primeru lahko zakonca čaka tudi preganjanje z grožnjo smrtne kazni.

Foto: Pixabay.

Močna vloga spolnosti v zakonski zvezi

V zvezi z zakonsko zvezo je potrebno poudariti tudi močno vlogo spolnosti, ki je povezana predvsem s trdnostjo zakonske zveze. »Veljaven zakon med krščenimi se imenuje trden, če ni izvršen, trden in izvršen pa, če sta zakonca na človeka vreden način opravila zakonsko dejanje, ki je samo po sebi primerno za roditev otrok, h kateri je zakon naravnan po svoji naravi, in po katerem postaneta zakonca eno telo« (ZCP, kan 1061, 1).

Zgornje besede veljajo predvsem za zakon med dvema krščenima. »Trden zakon« pomeni, da sta zakonca na veljaven način izrazila zakonsko privolitev, »trden in izvršen zakon« pomeni, da sta po sklenitvi zakonske zveze imela spolni odnos, »na človeka vreden način«. To pomeni, da je prišlo so spolnega odnosa, na podlagi svobodne privolitve obeh zakoncev.

V primeru, da zakonca po sklenitvi zakonske zveze nista imela spolnega odnosa, pomeni, da je njun zakon možno ločiti. Ob predložitvi ustreznih dokazov, lahko zakon loči samo papež, ko pa je zakon zapečaten s spolnim odnosom, ga lahko loči le smrt (ZCP, kan 1141).

V zakonski zvezi ima svoboda ključno mesto

Ob opisanih načinih sklenitve zakonske zveze igra ključno vlogo beseda »svoboda«. Dva, ki se želita poročiti, morata stopiti v zakonski stan popolnoma svobodna, brez vsake prisile. V opisanih primerih bi bila lahko tudi ena izmed oblik prisile veroizpoved. Zato ne more biti pogoj za sklenitev zakonske zveze, kakršno koli pogojevanje spremembe veroizpovedi ali sprejetja drugih zakramentov. Človek lahko pride do določenih spoznanj v zvezi z veroizpovedjo tudi po poroki. V primeru, da živita v zakonski zvezi krščeni in nekrščeni, lahko nekrščena stran ob zgledu krščene, kasneje svobodno sprejme krščanstvo. To je tudi eden od načinov oznanjevanja evangelija. Torej, je lahko mesto oznanjevanja evangelija, tudi zakonska zveza.

Amadej Jazbec

PUSTITE KOMENTAR