EKSKLUZIVNO: Je res kapital kriv za ekološko krizo? Raziskali smo kaj se dogaja in kakšno je podnebno stanje v Sloveniji?

10481
Foto: Sloga platforma.

Avtor: Marko Vidrih

Dobro delujoče gospodarstvo je med drugim odvisno od neprekinjenega toka naravnih virov in materialov, kot so les, voda, pridelki, ribe, energija in rudnine.

Motnje v dobavi ključnih snovi lahko ustavijo od teh odvisne sektorje in podjetja prisilijo, da odpuščajo ljudi ali prenehajo zagotavljati blago in storitve.

Če tok ni prekinjen, pomeni, da lahko izkoriščamo toliko virov, kolikor želimo. Toda ali lahko to zares storimo? In če lahko, kako to vpliva na okolje? Kako lahko dejansko izkoriščamo vire, ne da bi škodovali okolju?

Raziskali smo kako je v Sloveniji? Kakšno je trenutno podnebno stanje, kako gospodarski razvoj v Sloveniji vpliva na okolje? V današnjih dneh nemalokrat slišimo, da je kapital kriv za podnebno oziroma ekološko krizo, pa je temu res tako? Je razvoj novodobne tehnologije pripomogel k zmanjšanju emisij oziroma je ravno obratno? Kako lahko podjetja s prehodom na okolju prijazno gospodarstvo zagotovijo dolgoročno blaginjo družbe in še več.

Foto: dedi.si. Tekom let se je ledenih pod Triglavom bistveno zmanjšal in ga je ostalo le še slab hektar.

Kako je v Sloveniji?

Slovenija se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva še hitreje od svetovnega povprečja. Višina padavin se je v zahodni polovici države zmanjšala. Višina snežne odeje se je od šestdesetih let prejšnjega stoletja več kot prepolovila. Srednji pretoki rek v Sloveniji so se zmanjšali, najbolj spomladi in poleti. Po drugi strani se je pogostost velikih pretokov ponekod v osrednjem in v vzhodnem delu države povečala – segrele so se podzemne in površinske vode, je za Slovenec.org povedala Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.

»Tudi projekcije za prihodnost kažejo, da bo naraščanje temperature v Sloveniji hitrejše od svetovnega povprečja. Če nam ne bo uspelo drastično zmanjšati izpustov toplogrednih plinov, nam do konca stoletja grozi močan dvig povprečne temperature zraka, ki lahko doseže tudi 7 °C glede na predindustrijsko obdobje. Posledice takšne otoplitve so težko predvidljive, a njihove zametke lahko opazujemo že danes: pogostejši in močnejši vročinski valovi, pogostejši močnejši nalivi, suše, manj snega in taljenje ledenikov, dvig morske gladine, spremenjeni pogoji za pridelavo hrane, izguba biotske raznovrstnosti, širjenje prenosljivih bolezni in čedalje večja gospodarska škoda,« še pojasnjuje.

Poročilo ministrstva za okolje in prostor (MOP) sicer glede stanja okolja kaže drugačno sliko in zaključuje, da se je le to v Sloveniji v zadnjih letih izboljšalo.

»Izboljšalo se je tudi poznavanje in razumevanje povezav med pritiski na okolje in njihovimi posledicami na stanju okolja, povečala pa se je tudi občutljivost ljudi in njihova ozaveščenost o pomenu zdravega okolja za kakovost življenja sedaj in v prihodnje,« so mnenja na MOP.

Kakorkoli obrnemo, so ostali izzivi, ki v veliki meri izhajajo iz gospodarstva kot so na primer prekomerno onesnažena območja zaradi preteklih dejavnosti, vsakoletna kratkotrajna slabša kakovost zraka, nezadovoljivo stanje ohranjenosti biotske raznovrstnosti in prepočasno prilagajanje podnebnim spremembam.

Nastali so tudi novi izzivi, ki so predvsem posledica povečanih pritiskov na prvine okolja in naravne vire, predvsem zaradi načina našega življenja, ki ga zaznamujeta netrajnostna proizvodnja in potrošnja.

Zato je zaveza za »trajnostni razvoj« morda še pomembnejša kot v preteklosti in zdaj še bolj kliče po udejanjenju v praksi – predvsem s spremembami v socialnem in gospodarskem razvoju, kjer je nujen preobrat k bolj trajnostnemu načinu bivanja, proizvodnje in potrošnje, toda ne na papirju in v dokumentih, temveč v praksi in vsakodnevnem življenju, in tudi ne na pamet, temveč na podlagi analiz posledic in učinkov ter predvsem z družbenim konsenzom.

Foto: Unis Vienna.

Z namenom, da bi zmanjšali pritiske gospodarstva na okolje, je Vlada Republike Slovenije v Strategiji razvoja Slovenije 2030, sprejeti konec leta 2017, opredelila nizkoogljično krožno gospodarstvo kot enega izmed 12 ključnih ciljev, ki jih želi Slovenija doseči do leta 2030.

Krožno gospodarstvo je koncept, ki je nastal kot odziv na pritisk rastočega gospodarstva in potrošnje na omejene vire in nosilno sposobnost okolja. Prehod v krožno gospodarstvo se zato usmerja v ponovno uporabo, popravila in recikliranje obstoječih materialov in izdelkov. Temelji na uporabi energije iz obnovljivih virov, opušča uporabo nevarnih kemikalij, znižuje porabo surovin ter preko skrbne zasnove izdelkov nastajanje odpadkov znižuje proti ničelni stopnji. Koncept izhaja iz naravnih sistemov, kjer vsaka komponenta optimalno dopolnjuje celoto. Izdelki v krožnem gospodarstvu so skrbno zasnovani tako, da omogočajo kroženje materialov in ohranjajo dodano vrednost kolikor dolgo je to le mogoče. Znotraj gospodarstva ostajajo tudi potem, ko material ali izdelek doseže konec svoje življenjske dobe.

Cilj Strategije razvoja Slovenije 2030 je prekiniti povezavo med gospodarsko rastjo ter rastjo rabe surovin in energije ter s tem povezanim velikim obremenjevanjem okolja. Trajnostna rast bo dosežena predvsem s korenitimi spremembami potrošniških in proizvodnih vzorcev, s tem pa boljšega izkoristka virov in učinkovitejšega upravljanja z odpadki ter učinkovitejši rabi energije in večjim deležem obnovljivih virov energije.

»Nizkoogljično krožno gospodarstvo bo tudi eden izmed pomembnih elementov dolgoročne Podnebne strategije 2050, ki je v pripravi,« so nam sporočili iz ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT).

Kako je drugod po svetu?

Okoljske institucije, med njimi Evropska okoljska agencija, in posamezni ugledni strokovnjaki opozarjajo na problem prevladujočega razvojnega modela, ko se hkrati s povečevanjem blaginje povečuje tudi okoljski odtis, torej izraba naravnih virov in povečevanje onesnaževanja. Vse evropske države se torej spopadajo z negativnimi vplivi človeka in posledično gospodarstva na okolje, tudi globalno ni dosti drugače oziroma v nekaterih regijah še mnogo slabše. H kompleksnosti problema globalnega onesnaževanja prispeva dejstvo, da imajo slabe okoljske prakse v posameznih državah/regijah (npr. v zadnjem času veliko pozornosti posvečamo odpadni plastiki v oceanih in morjih) velik vpliv tudi širše, izven svojih meja.

Foto: Sloga platforma.

Kar zadeva učinkovitost virov in nizkoogljično gospodarstvo, so kratkoročni trendi sicer spodbudni. Evropske emisije toplogrednih plinov so se od leta 1990 zmanjšale za 19 % kljub 45-odstotnemu povečanju gospodarske proizvodnje. Poraba fosilnih goriv se je zmanjšala, prav tako so se zmanjšale emisije nekaterih onesnaževal iz prometa in industrije. V zadnjem času se je skupna poraba virov v EU od leta 2007 zmanjšala za 18 %, nastaja manj odpadkov in stopnje recikliranja so se izboljšale v skoraj vsaki državi.

Vendar je treba te trende razlagati v širšem socialno-ekonomskem kontekstu. Medtem ko politike delujejo, je finančna kriza iz leta 2008 in poznejše gospodarske recesije zagotovo prispevala k zmanjšanju nekaterih pritiskov in še vedno ni jasno, ali bodo vse izboljšave ohranjene. Poleg tega so številni pritiski kljub nedavnim napredkom še vedno precejšnji. Fosilna goriva še vedno predstavljajo tri četrtine oskrbe z energijo v EU, evropski gospodarski sistemi ostajajo intenzivni pri uporabi materialnih virov in vode. V prihodnjem obdobju predvidena zmanjšanja emisij toplogrednih plinov ne zadostujejo, da bi EU dosegla pot do cilja za dekarbonizacijo do leta 2050.

Na ravni Evropske unije je med drugim Evropska komisija izdala dokument »Čist planet za vse« v katerem je postavila vizijo ogljično nevtralne ekonomije do leta 2050, kot odziv na posledice podnebnih sprememb.

Vse države si morajo prizadevati, da se ohrani čist in zdrav planet za naslednje generacije. Zato so se države članice EU, lotile oblikovanja podnebnih, energetskih in nenazadnje industrijskih politik, ki morajo vse temeljiti na trajnostnem razvoju in prehodu na nizkoogljično krožno gospodarstvo, ki je ključen gradnik boja proti podnebnim spremembam.

Za današnjo podnebno krizo sta v veliki meri kriva pohlepen kapital in politika, ki mu dopusti bogatenje na račun okolja in ljudi. Na svetovni ravni je najbogatejših 10 % ljudi odgovornih za skoraj polovico emisij, najbogatejši 1 % pa prispeva več emisij toplogrednih plinov kot najrevnejša polovica planeta. Po drugi strani je gospodarstvo lahko tudi gonilo trajnostnega razvoja, odvisno je, kakšno gospodarstvo to je. »Vsekakor ne smemo vsega dati v isti koš«, še razlaga direktorica Umanotere.

Najbolj problematičen je današnji prevladujoč model, ki temelji na nenehni gospodarski rasti, ki se napaja iz modela »kupi-uporabi-zavrzi«. Neomejena rast na omejenem planetu ni možna. In glede na to, da smo že globoko stopili v podnebno krizo in da je v teku 6. množično izumiranje vrst (katerega je prvič vzrok človek), so to več kot jasni alarmi, da si družbenega razvoja brez upoštevanja omejitev okolja ne moremo več privoščiti.

Že v izhodišču nas ne bi smeli postavljati pred lažno izbiro »delo ali okolje«. Potrebujemo oboje – ohranjeno okolje in dostojna delovna mesta. Kapital in politika se pogosto obnašata, kot da ni alternative, kot da ni mogoče delati drugače, kot da ne moremo zagotoviti proizvodnje, ki bo dovolj čista in posledično tudi varna, bolj zdrava za delavce. Poleg tega kapital okolja, kjer ni dovolj delovnih mest in prevladuje revščina, izkorišča za umeščanje umazanih dejavnosti. Tako so ljudje, ki tam živijo, dvojno prizadeti, imajo premajhne dohodke za dostojno življenje in v upanju, da se bo to izboljšalo, so pripravljeni sprejeti tudi umazano industrijo. Na račun tega se poslabša še okolje, v katerem živijo. Za dostojno življenje moramo zagotoviti zdravo in varno okolje tako na delovnem mestu kot izven njega.

Iz Umanotere nadaljujejo z opozarjanjem: »Svet se sooča z obsežnimi in večplastnimi novimi izzivi: naraščajočimi cenami in čedalje ostrejšo tekmo za hrano, energente, surovine in vodo ter z vedno bolj očitnimi podnebnimi spremembami. Izhodiščno stanje Slovenije za prihodnost ni dobro: imamo nizko stopnjo prehranske samooskrbe, smo na evropskem dnu po energetski in snovni učinkovitosti, prebivalstvo se stara, slovenske družine za osnovne življenjske potrebe – hrano, energijo in prevoz – namenijo čedalje večji delež družinskega proračuna.

Zelena delovna mesta omogočajo dolgoročni izhod iz krize. Odzivajo se na strateške priložnosti ter izhajajo iz domačih človeških in naravnih virov. Zmanjšujejo odvisnost od uvožene hrane in nafte. Podpirajo doseganje mednarodno sprejetih podnebnih ciljev. Ustvarjajo nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo in spodbujajo inovativne rešitve. Podpirajo zeleni razvojni preboj, ki je deležen visoke stopnje družbenega soglasja

Kako razvoj novodobne tehnologije vpliva na ogljični odtis oziroma trajnostni razvoj Slovenije?

Slovenija se je v svojih strateških dokumentih zavezala k trajnostnemu razvoju (Strategija razvoja Slovenije, Slovenska industrijska politika 2014-2020, Strategija pametne specializacije). V skladu s tem podpira razvoj tehnologij, ki so trajnostno usmerjene in znižujejo emisije. Tako na primer Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo v skladu s Strategijo pametne specializacije spodbuja raziskave, razvoj in inovacije v podjetjih. Krožno gospodarstvo je eden izmed treh stebrov strategije. Že sama prednostna področja strategije so zasnovana tako, da je dan velik poudarek trajnostnemu razvoju ter energetski in snovni učinkovitosti, kar se odraža tudi v merilih za izbor projektov pri posameznih javnih razpisih. Za raziskave, razvoj in inovacije je bilo od leta 2016 objavljenih 11 javnih razpisov v skupni vrednosti 212 mio EUR. K dekarbonizaciji industrije pa prispevajo tudi drugi ukrepi ministrstva, na primer na področju digitalizacije, spodbujanja uveljavitve certifikatov kakovosti, uvajanja trajnostnih poslovnih modelov, procesnih izboljšav in podobno.

Foto: Kolednik.

Podjetja, predvsem velika, se večinoma zavedajo, da je povečevanje energetske in snovne učinkovitosti, pot do nižanja stroškov in večje optimalizacije poslovanja ter nenazadnje tudi večje konkurenčnosti poslovanja. K temu so velika podjetja spodbujena tudi preko trajnostnega poročanja, ki sredstvo merjenja in spremljanja vplivov, ki jih ima podjetje na družbo in okolje. Trajnostno poročilo podaja informacije o ekonomskih, okoljskih, družbenih in upravljavskih učinkih in rezultatih poslovanja. Preko ukrepov, na primer na področju nižanja emisij in okoljskega odtisa, podjetja izboljšujejo svojo javno podobo in konkurenčnost.

Tehnologijo in okolje mnogi gledajo kot nasprotji, ki ne gresta skupaj. Vendar ta pogled ni pravilen. Tehnologija ima svoje prednosti in slabosti, vendar nam v mnogih pogledih pomaga zaščititi okolje, v prvi vrsti z zamenjavo starih za okolje obremenjujočih tehnologij in obratov. Obstaja veliko načinov, kako lahko tehnologija prispeva k varovanju okolja:

  • Obnovljive energetske rešitve: Naravne vire uporabljamo v obsegu, ki že presega nosilno sposobnost planeta in pridobivanje energije je eden ključnih razlogov. Znanstveniki in tehnološka podjetja že desetletja delajo na tem, da bi našli rešitve za našo rabo energije. Tehnologija nam je prinesla sončne celice, vetrne turbine, jedrske možnosti in še več. Ti viri nam bodo pomagali zmanjšati in morda začeti popravljati škodo, ki smo jo povzročili v zadnjih nekaj stoletjih.
  • Spremljanje stanja okolja: Ljudje smo odgovorni za stanje okolja. Naš način življenja (proizvodnja in potrošnja) v kombinaciji z rastjo števila prebivalcev je povzročil škodo, ki je morda nepopravljiva. Tehnologija nam lahko pomaga pri spremljanju teh vplivov in pripravi odzivov (s politikami in ukrepi). S spremljanjem npr. emisij iz tovarn in predpisi o mejnih vrednosti lahko omejujemo raven onesnaženja. Drone se uporablja tudi za spremljanje divjih živali in za zaščito nosorogov pred lovom. Kmetje jih uporabljajo za spremljanje svojih pridelkov in načrtovanje gnojenja ter bolj učinkovitega omejevanja škodljivcev.
  • Pametni domovi: Bivalni prostori so tisti, kjer uporabljamo veliko energije, predvsem za hlajenje ali ogrevanje doma. Pametni domovi s senzorji in tehnologijami, ki spremljajo kakovost zraka, temperaturo itd. se ustrezno prilagajajo, pomagajo ljudem zmanjšati ogljični odtis. Novi dosežki pri gradbenih materialih in metodah prispevajo tudi k zmanjšanju porabe energije in stroškov v domovih in pisarnah. Tudi okolju prijazne žarnice in naprave zmanjšujejo porabo energije.

Živimo v digitalni dobi, kjer je ogromno informacij na voljo na spletu. Podjetja uporabljajo veliko manj papirja za komunikacijo in hranjenje podatkov. Digitalizacija obenem prinaša tveganja zaradi obsega uporabe in proizvodnje (količine materialov, med njimi tudi nevarnih in redkih), nevarnih snovi, neustrezne uporabe in ravnanja po koncu uporabe, neučinkovite uporabe opreme, kratke dobe uporabe zaradi vedno novih izdelkov in inovacij, neustrezne zasnove.

Uresničevanje potenciala zelenih delovnih mest je pomembno tako zaradi zmanjševanja škodljivih vplivov na okolje kot zaradi povečanja konkurenčnosti gospodarstva, nič manj tudi z vidika reševanja perečega problema brezposelnosti. Odvisen je od kompleksnega nabora dejavnikov, saj bo prehod na zeleno gospodarstvo zahteval ponovno definiranje večine delovnih mest v skoraj vseh sektorjih. Potencial namreč predstavlja zgolj priložnost, ki bo izkoriščena le v manjši meri, če ne bo namenskih političnih ukrepov za vzpostavitev celovitega podpornega okolja – raziskav, razvoja in eko-inovacij, zelenih investicij, razvoja znanj in dviga okoljske ozaveščenosti.

»Razvoj novodobne tehnologije sam po sebi ne pripomore k zmanjšanju emisij, odvisno seveda, kakšna ta tehnologija je in kako je uporabljena«, meni Gaja Brecelj in dodaja: »Moramo pa se zavedati, da nam časa za naslavljanje podnebne krize hitro zmanjkuje in da smemo računati na čarobno tehnološko palčko, ki nas bo rešila, mi pa bomo lahko počeli vse po starem. Zadnje poročilo vodilnega podnebnega znanstvenega telesa IPCC  (Medvladni odbor za podnebne spremembe) je bilo jasno – danes imamo na voljo že vsa znanja in tehnologije, potreba pa je le politična volja. Jasni finančni in ostali signali države pa spodbujajo gospodarstvo, da gre v smer zelenega gospodarstva, s čimer si tudi krepi svojo konkurenčnost in odpornost na zunanje pretrese.«

Je res kapital kriv za ekološko krizo in kako lahko podjetja s prehodom na okolju prijazno gospodarstvo zagotovijo dolgoročno blaginjo družbe?

Minilo je že kar nekaj desetletij odkar so tudi politiki na najvišji ravni (Rimski klub 1972) priznali, da nas ogroža ekološka kriza. Pa vendar grožnja ostaja, v nekaterih segmentih se celo stopnjuje. Vzroki so kompleksni in kot enega izpostaviti kapital kot samostojnega akterja je verjetno napačno. Kapital je nenazadnje konstrukt in orodje družbe, ki pa je kompleksna, razslojena in vse bolj neenaka. V zadnjih letih, ko tako Slovenija kot EU prepoznava nujnost spremembe načina življenja in gospodarstva ter govorimo o krožnem gospodarstvu, argumente za to spremembo iščemo tudi v dolgoročnem razmisleku o posledicah gospodarskih modelov. Gospodarstvo/kapital, ki išče zgolj rešitve za ekonomski učinek ni trajnosten, ne v okoljskem in družbenem smislu.

Kapital gre tja, kjer so tržne priložnosti. Tržne priložnosti ustvarjamo potrošniki. Torej, če bodo podjetja videla tržne priložnosti za svoje bolj trajnostne, zelene in krožne produkte, bodo v skladu s tem prilagodila svojo proizvodnjo in iskala rešitve, ki bodo zadovoljile potrebe potrošnikov. Zato je v prvi vrsti odgovornost držav, da preko zakonodaje, davkov in ukrepov, spodbujajo podjetja za bolj trajnostno proizvodnjo. Slednja lahko namreč s svojimi subvencijami in davki to veliko bolj usmerja, kot potrošniki. V drugi vrsti pa je pomembna sprememba obnašanja prav vseh nas – kot potrošnikov, da zahtevamo bolj trajnostne proizvode in rešitve. Trenutno lahko žal rečemo, da država nameni več javnega denarja za subvencije fosilnim gorivom kot pa obnovljivim virom energije.

V Sloveniji varstvo okolja usmerja Zakon o varstvu okolja, ki določa cilje varstva okolja, ki so zlasti:

  1. preprečitev in zmanjšanje obremenjevanja okolja,
  2. ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja,
  3. trajnostna raba naravnih virov,
  4. zmanjšanje rabe energije in večja uporaba obnovljivih virov energije,
  5. odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljšanje porušenega naravnega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih regeneracijskih sposobnosti,
  6. povečevanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje ter
  7. opuščanje in nadomeščanje uporabe nevarnih snovi.

Za doseganje ciljev iz prejšnjega odstavka se:

  1. spodbuja proizvodnjo in potrošnjo, ki prispeva k zmanjšanju obremenjevanja okolja,
  2. spodbuja razvoj in uporabo tehnologij, ki preprečujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja in
  3. plačuje onesnaževanje in raba naravnih virov.

Podjetja so torej že po zakonu obvezana prevzeti aktivno odgovornost za varovanje okolja. Verjamemo, da gornji cilji niso samo slovenski ali evropski, ampak gre za globalni trend in bodo torej tudi potrošniki vse bolj zahtevali izdelke in storitve, ki prispevajo k okoljskim ciljem. Podjetja, ki so in bodo na to pripravljena, lahko pričakujejo tudi koristi – torej dolgoročno uspešno poslovanje.

»Podjetja lahko veliko prispevajo tudi z načinom vodenja svoje organizacije, kar lahko presojajo tudi skozi zunanje neodvisne organe in pridobijo o tem kvalificirano oceno ter certifikat (npr. ISO 14001 ali EMAS),« sporočajo iz MOP.

Foto: Eko dežela.

Podjetja torej lahko, preko spreminjanja svojih poslovnih modelov, kjer se preko trajnostnega načrtovanja in ekodizajna produktov postavlja okolje na prvo mesto, ključno prispevajo k dolgoročni blaginji družbe.

Uspešne zgodbe in primeri dobrih praks (npr. Donar) pričajo, da se splača na tej osnovi graditi konkurenčno prednost. Čedalje več potrošnikov se namreč zaveda pomena čistega okolja in čistih proizvodov, zato se trg v tem segmentu odpira in raste.

»Tudi MGRT preko Agencije SPIRIT spodbuja trajnostne poslovne modele. Junija 2019 je bil tako objavljen javni razpis »Spodbujanje trajnostne poslovne strateške transformacije in razvoj novih poslovnih modelov v slovenskih podjetjih za lažje vključevanje v globalne verige vrednosti«. Cilj razpisa je vključitev vsaj 60 malih in srednje velikih podjetij v proces trajnostne poslovne strateške transformacije, v katerem bodo pripravila trajnostne poslovne strategije in nove poslovne modele ter predloge izvedbenih projektov za uresničevanje trajnostnih poslovnih strategij,« za MOP odgovarja Blanka Košmerlj.

Gaja Brecelj pa je mnenja, da se moramo rešiti odvisnosti od rasti BDP ter narediti premik k novim ekonomskim politikam, ki zagotavljajo blaginjo za vse, znotraj planetnih meja.

»Dogma gospodarske rasti za vsako ceno, na račun ljudi, zdravja in okolja, je države pripeljala v vse bolj odkrito in brezsramno dirko proti dnu, kjer z drugimi državami tekmujejo, katera bo ponudila cenejše ljudi, boljše zemljišče ter višje subvencije in davčne olajšave. Moramo razumeti, da spodbujanje deregulacije in okoljskega ter socialnega dampinga ni konkurenčna prednost, ampak dirka proti dnu, in se zavedati, da so bogastvo Slovenije prav ljudje in ohranjeno naravno okolje

Podjetja, ki bodo v center delovanja vzela ohranjenost okolja in dostojne delovne pogoje, bodo pomemben, če ne celo ključen del pri zagotavljanju dolgoročne blaginje družbe.

 

PUSTITE KOMENTAR