Deli in vladaj v 21. stoletju – kmetje, delavci, vsevedneži in spodbujevalci

492

Avtor: Suzana Lara Krause

V letošnjem vročem poletju smo poleg neviht, zaradi katerih se zdi, da normalnega dežja nikoli več ne bo, priča tudi razgretim glavam in povišanemu pritisku komentatorjev na vseh spletnih omrežjih. Začelo se je z opozarjanjem kmetov in Sindikata kmetov Slovenije, da se je stalež volka in medveda izredno povečal in zaradi tega mnogi kmetje kot tudi turistični delavci trpijo škodo po zvereh. Nadaljuje se s točo in poplavami, ki so mnogim kmetom, katerih edini vir zaslužka je v veliko primerih tovarna pod milim nebom, povzročile ogromno škodo. Tretja težava, s katero se soočamo že nekaj let, so prehodi nezakonitih migrantov, ki jih vojska lahko le opazuje in pri prehodu skozi slovensko podeželje prav tako povzročajo škodo in vzbujajo strah.

Vse tri zgodaj omenjene težave seveda pretežno prizadenejo le prebivalce podeželja. Zdi se, da gre za pravi ideološki boj med podeželjem in mesti, ki želijo zaščititi zveri, ker so jim simpatične – srečali so jih najverjetneje le v živalskem vrtu. Osebno menim, da gre poleg tega še za nek drugi boj. Boj med tremi skupinami ljudmi, ki ga povzroča četrta skupina, skupina, ki ima v rokah tako kapital kot tudi mehanizme odločanja. Preden nadaljujem se čutim dolžna, da poudarim, da gre za moja osebna stališča, s katerimi se lahko strinjate, lahko jih raztrgate, vas pa prosim, da pred komentiranjem (to bi bilo res nekaj osvežujočega) zapis v celoti preberete.

Pod objavami, v katerih se samo omeni škoda, ki so jo doživeli kmetje, tudi, če se ne oglasi noben kmet osebno, se takoj vsujejo komentarji v smislu: Kaj pa delavci? Kdo pa bo kaj naredil za delavce? Kaj pa delavec, ko izgubi službo in strada? in temu podobni. Opazovalcu se zdi najprej nenavadno, da plane skupina ljudi, proti kateri nihče ni nič rekel. Nadalje sledijo komentarji v smislu: Kaj se pa pritožujejo kmetje, saj dobijo subvencije in nepovratna sredstva in velike traktorje imajo in nikoli nimajo dovolj. Podobni komentarji se velikokrat vsujejo tudi pod objavami o uspešnih podjetnikih, ki potrjujejo izjavo prejemnika Večerovega BOBa leta 2018, Iva Boscarola, ki se zaključi z besedami: »Dejstvo pa je, da Slovenci oprostijo vse, le uspeha ne!« – a o tem morda ob neki drugi priložnosti.

Ko se neprijetnost zgodi delavcem, se seveda prav tako najdejo komentarji v smislu: Kaj se pa pritožuje, osem ur dela in potem lahko doma leži, če izgubi službo lahko gre na Zavod za zaposlovanje in dobiva podporo pa mu za ta denar ni treba narediti čisto nič in podobno. Komentatorje bom na tem mestu razdelila v tri skupine: ena skupina so delavci, druga skupina so kmetje in tretja skupina so ljudje, ki niso ne eno ne drugo, vedo pa o vsem vse – te bom imenovala vsevedneži. Ti mi, ne glede na to, da se pospešeno urim v potrpežljivosti, med drugim tudi s sestavljanjem puzzel, še vedno rahlo dvigajo pritisk.

Največje jabolko spora med kmetom in delavcem oz. med kmetom in vsemi, ki niso kmetje, so subvencije. Po mnenju vsevednežev kmet lahko osem mesecev leži (razen spomladi, ko sadi krompir in seje koruzo) in pokasira lepe mastne denarce, ki se jim reče subvencije, s katerimi, bi nadaljeval vsevednež dve, napolni svoj želodec namesto da bi zavaroval pridelek, ker potem ne bi mogel uveljavljati še odškodnine. Dejstva so sicer precej drugačna, celo žalostna. Prihodki primarnega sektorja kmetijstva so od preostalih gospodarskih panog nižji za 40 odstotkov – in to ne samo v Sloveniji, podatek velja za širšo evropsko področje. Na primeru litra mleka: odkupna cena mleka je trenutno približno šest centov nižja od stroškov prireje. Pri vsakem prodanem litru mleka kmet tako ne da dobi nazaj vložek ampak gre v minus za stroške pridelave in še šest centov dodatno. In preprost zaključek: Slovenske kmete držijo pri obstoju in tudi nad pragom revščine subvencije, brez teh bi se zasebni kmetijski sektor sesul. In najverjetneje nepotreben dodatek, pa vendarle: subvencij si niso izmislili kmetje, temveč tista četrta skupina, ki sem jo omenila zgoraj. Poleg tega so (tudi) zaradi subvencij kmetje podvrženi veliki količini birokracije in tudi mnogim inšpekcijam, ki včasih najdejo najbolj nenavadne težave. Se spomnite primera, ko je kmet spravljal drva in si je medtem konj postregel s travo v gozdu? Kmet je dobil kazen 400 EUR, ker v gozdnogojitvenem načrtu ni predvidena konjska paša. Nekaj dni nazaj je na Facebooku završalo, ko je inšpekcija za varno hrano ugotovila, da je v hlevu preveč ptic – zaščitenih kmečkih lastovk. Rešitev, ki bi bila enostavna, a verjetno do nje nikoli ne bo prišlo, zaradi zgoraj omenjene četrte skupine, bi bila preprosta: poštena odkupna cena kmetijskih pridelkov. Tako kmetje ne bi potrebovali subvencij in bi bili zato tudi neodvisni.

Tudi težave delavcev so resne težave. Plače so v večini primerov veliko prenizke, da bi omogočale normalno življenje. Še več, v mnogih primerih se delavec lahko vpraša, ali se mu sploh splača delati ali naj gre raje po socialno pomoč. Delavec ima tako v osnovi popolnoma isti problem kot kmet: premajhen dohodek, da bi bil lahko neodvisen in po dolgem dnevu težkega dela je preveč utrujen, da bi iskal druge, boljše možnosti.

Kmet in delavec imata še nekaj skupnega: oba sta davkoplačevalca. In poleg tega, da finančno podpirata tako državo, kot odločevalce in tudi vsevedneže, brez njiju ni nič storjeno in ni dobre, domače, lokalno pridelane hrane. V trenutku, ko bi se med seboj prenehala prepirati in en drugemu zavidati, v trenutku, ko bi se začela zavedati, da si nimata česa zavidati in da sta praktično v isti situaciji in bi nastopila skupaj, bi lahko dosegla karkoli bi želela. Do tega verjetno ne bo prišlo. Za to bo poskrbela skupina vsevednežev, ki nezadržno narašča in podpihuje ogenj spora med kmetom in delavcem. In za to, da vsevedneži ne bodo odnehali, bo preko različnih mehanizmov poskrbela četrta skupina: skupina, ki ima v rokah tako kapital kot tudi mehanizme odločanja. Kajti to je edini način, da te mehanizme tudi obdrži.

Zgoraj zapisano vrže žaromet na le majhen delček precej bolj zapletene celote, tega se zavedam. In, če lahko potegnem le en pameten zaključek, naj bo ta: Bodite strpni. Ne žalite se. Ne privoščite si slabega in ne zavidajte si dobrega. Žlehtnoba se ne splača.

PUSTITE KOMENTAR