Izgorelost – novodobna bolezen ali le modna muha?

189
Foto: Pixabay

Avtor: Andrej Turk

Današnji tempo in način življenja sta v zadnjih 50 letih marsikaj spremenila. Vrednote mladih so bistveno drugačne, kot so bile nekoč, pomen izobrazbe in način, kako priti do nje, sta se spremenila. Spremenilo se je delovno okolje, zahteve delodajalcev in posledično tudi zdravstveno stanje. Z novim načinom življenja so se pojavile nove bolezni, za katere pa marsikdo meni, da so le izgovor lenih mladih. Težko razumejo, da te lahko delo, starševstvo ali študij pahne v depresijo in izzove psihosomatske motnje … ali celo pripelje do samomora.

Dostikrat je moč slišati, da sta depresija in izgorelost plod razvajenih, s permisivno vzgojo vzgojenih otrok, ki nikoli niso dosti delali in jim je bilo vse podarjeno. Nedavno nazaj je bila izgorelost za kratek čas umeščena na seznam bolezni Svetovne zdravstvene organizacije (World Health Organization – WHO). Izgorelost je duševna motnja, katere posledica so kronična utrujenost, tesnobnost, občutek krivde in sramu, depresivnost …

Foto: Pixabay

Stopnje izgorelosti

Eden glavnih kazalnikov, da ste mogoče izgoreli, ali pa ste na poti tja, je deloholizem oziroma pretirano angažiranje. Izgorelost se dostikrat zamenjuje z delovno izčrpanostjo, saj se tudi tu pojavljata kronična utrujenost in odpor do dela, a vendar je deloholizem bistveno več. Deloholika poganja notranja potreba po delu, ki meji že na odvisnost, saj posameznik z delom pobegne iz resničnega sveta in si v svojem delovnem svetu ustvari varno mesto, ki ga ohranja pri življenju.

Da boste lažje prepoznali razliko med deloholizmom in izgorelostjo, vam v nadaljevanju predstavljamo stopnje izgorelosti:

  1. stopnja – izčrpanost

Prvi znaki izgorelosti se kažejo v občutku kronične utrujenosti, ki ga prizadeti skuša preseči z deloholizmom. Pojavita se zmanjšana odpornost in prožnost pri prilagajanju. Posameznik zanika, da se slabo počuti, prav tako si ne prizna, da je subjektivno navezan na svoje delo. Ta stopnja lahko traja tudi do 20 let.

Tabela znakov 1. stopnje:

Telesni znaki Čustveni znaki Kognitivni znaki Vedenjski znaki
Kronična utrujenost

Bolečine

Tahikardija

Povišan krvni tlak

Panični napadi

Težave s prebavili

Motnje spanja

Tesnoba

Razočaranje

Frustriranost

Nemoč

Razdražljivost

Depresivni občutki

Duševna utrujenost

Manjša prožnost pri prilagajanju

Deloholizem

Odmik od ljudi

Zanikanje utrujenosti

Zanikanje osebnih meja

Prednost iimajo potrebe drugih

  1. stopnja – ujetost

Pri drugi stopnji izgorelosti posameznika prežema velika izčrpanost, edino rešitev vidi v drastični spremembi načina življenja, in ne v soočenju z izgorelostjo. Sprememba ima kratkotrajni učinek in notranji glas posameznika navidezno pretenta izgorelost, a ne more utišati občutka krivde, nihanja samopodobe med idealizacijo in razvrednotenjem. Najznačilnejša simptoma sta občutek ujetosti v nekem trenutku in nemoč, da bi dejansko kaj spremenili. Ujetost lahko traja leto ali dve.

Tabela znakov 2. stopnje:

Telesni znaki Čustveni znaki Kognitivni znaki Vedenjski znaki
Velika izčrpanost

Bolečine

Glavoboli

Alergije

Upad energije

Občutek ujetosti

Odpor do dela

Idealizacija

Občutek krivde

Jeza

Samomorilne misli

Želja po umiku

Nihanje samopodobe

Težava s spominom in koncentracijo

Deloholizem

Čustveni izbruhi

Cinizem

Grobost

Odtujenost od bližnjih

Zanikanje svojih potreb

Menjava delovnega mesta ali življenjskega okolja

  1. stopnja izgorelosti – sindrom adrenalne izgorelosti (SAI)

Tretja stopnja izgorelosti  je skupek stanja tik pred zlomom, ko so vsi simptomi na vrhuncu, in sam zlom. Pred zlomom posameznik kljub izrazitim simptomom vztraja pri svoji delavnosti, a se ne more več prilagajati okolju. Takšno stanje lahko traja nekaj mesecev. Pred zlomom je prisoten občutek razvrednotenja in depresivnosti. Pojavi se popolna izguba energije, velik psihofizični in nevrološki zlom, ki običajno pripelje do hospitalizacije v psihiatrični ustanovi. Zlom navadno traja od nekaj tednov do treh mesecev. Simptomi se utegnejo še nekaj let periodično vračati, praviloma ob večjih obremenitvah. Obdobje odpravljanja posledic zloma pa lahko traja več mesecev.

Po zlomu se dostikrat pojavi izrazit odpor do prejšnjih življenjskih in delovnih situacij. Včasih, vendar dokaj redko, so posledice zloma trajne in pripeljejo do invalidske upokojitve.

Tabela znakov 3. stopnje:

Telesni znaki Čustveni znaki Kognitivni znaki Vedenjski znaki
PRED ZLOMOM
Upadanje energije

Slabša imunska odpornost

Nespečnost

Močna tesnoba in strah

Razočaranje

Občutek odtujenosti

Bes

Sram

Načrtovanje samomora

Težave s spominom

Izguba občutka za čas

Izguba motivacije

Izguba smisla

Izguba občutka varnosti

Oteženo odločanje

Nezmožnost prilaganja spremembam

Negativizem

Izbruh besa in jeze

Prekinitev stikov

Nihanje med deloholizmom in izčrpanim mirovanjem

PO ZLOMU
Upadanje energije

Slabša imunska odpornost

Nespečnost

Upad kortizola

Infarkt

Možganska kap

Močna tesnoba in strah

Razočaranje

Občutek odtujenosti

Globoka depresivnost

Bes

Sram

Načrtovanje samomora

Težave s spominom

Izguba občutka za čas

Izguba motivacije

Izguba smisla

Izguba občutka varnosti

Oteženo odločanje

Nezmožnost prilaganja spremembam

Negativizem

Izbruhi besa in joka

Prekinitev stikov

Nihanje med deloholizmom in izčrpanim mirovanjem

Vir: Psihoterapija

Izgoreli so lahko že otroci

Nepojmljivo je, da so žrtve izgorelosti lahko tudi otroci, in sicer tisti, ki se trudijo biti pridni, si prizadevajo za odlične ocene ter želijo ugajati staršem, učiteljem in sošolcem. Blestijo na vseh področjih, ker le tako dobijo občutek vrednosti. Znaki izčrpanosti in tesnobe se pogosto pokažejo že v puberteti.

Pred izgorelostjo ni varen nihče, imajo pa večjo možnost zbolevanja tisti, ki so deloholiki, perfekcionisti, čustveno ranljivi in občutljivi na kritiko. Bolj ogrožene so osebe, ki težko rečejo ne, ki skušajo vsem ustreči in se na vso moč trudijo, da bi bili drugi z njimi zadovoljni ter bi jih hvalili.

Z izgorelostjo se tako srečuje dobra četrtina ljudi, zboli jih od 8 do 10 odstotkov. Če ste mislili, da so za to bolj dovzetne ženske, ste se zmotili, kajti razmerje med moškimi in ženskami je približno 50:50.

Izgorelost sprožijo dolgotrajne psihološke okoliščine dela ali življenja, ki so za posameznika čustveno podobne okoliščinam iz otroštva, ki jim čustveno ni bil kos. To pa postanejo dejavniki tveganja za izgorelost:

  • VZGOJA S POGOJEVALNO LJUBEZNIJO

Način vzgoje pri otroku dostikrat vpliva na njegovo nadaljnje razumevanje sveta in sebe. Stavki kot »Spet nisi priden!«, »Takšne te pa ne maramo!«, »Razočarani smo nad tabo!«, »Kaj bi te hvalili, saj se tudi mi ves čas trudimo!«, »Vedno se lahko še bolj potrudiš, zagotovo je še nekdo, ki je boljši od tebe«, »Ena lastovka še ne prinese pomladi« v otroku prebudijo občutek manjvrednosti in hkrati se zave, da bo ljubljen le, če bo boljši, najboljši. Posledično se vedno znova trudi dosegati tisto boljše in tako kaj kmalu zapade v deloholizem. Korak do izgorelosti je tu.

  • SAMOVREDNOTENJE PO DOSEŽKIH

Starši običajno želijo otroku najboljše, zato se mu tudi trudijo dati najboljše. Kaj kmalu pa se zalomi, še posebej pri edincih, če želijo starši prek svojega otroka doseči lastne neizpolnjene cilje, in  tako otrok postane sredstvo za doseganje ciljev, pri čemer pa poraz ni dovoljen. Slej ali prej otrok ne doseže tistega, kar starši od njega zahtevajo, in jih s tem razočara. Tak otrok je občudovan tako dolgo, dokler ne razočara. Nikoli pa ni ljubljen zaradi samega sebe.

Tako se takšen otrok kaj kmalu nauči, da mora delati in še več delati, da je ljubljen in sprejet.

  • OBČUTLJIVOST NA KRITIKO

Podobno dinamiko kot otrok, ki je vreden, če nekaj doseže, doživlja otrok, katerih starši so brezpogojno izkazovali ljubezen sorojencu. Ne razume sicer, zakaj so starši do njega bolj kritični, a to pripiše dejstvu, da je očitno slabši in posledično manj vreden ljubezni. Rešitev vidi v tem, da si začne še bolj prizadevati, da bi starše zadovoljil in pridobil njihovo pozornost – s pridnostjo, pozornostjo ali z dosežki. V resnici se nenehno trudi, da bi se izognil starševskemu zavračanju, zato ves svoj napor vloži v delo.

Posledično takšen otrok ne sprejme dobronamerne kritike, saj je zanj to dokaz, da ni vreden ljubezni, kar ga pahne v še večjo delavnost, da bi dokazal, da je lahko ljubljen. Ne dojame pa tega, da njegovi dosežki nimajo nič skupnega z ljubeznijo.

Foto: Pixabay
  • PRETIRANA ODGOVORNOST

Marsikateri otrok odrašča v družini, v kateri so vloge zamenjane, ko eden od staršev nenehno igra žrtev. Otrok posledično postane čustveni partner starša in se prav hitro nauči, da lahko preživi le s pridnostjo. S tem sicer izgubi otroštvo, a dobi občutek, da je vreden, ko so stvari urejene, čeprav je bistveno premlad za opravljanje določenih dolžnosti.

Otrok tako spozna, da je rešitev v pridnosti in delavnosti, ki se dostikrat v odrasli dobi spremeni v deloholizem. Podobno je z otroki, ki so jih starši nenehno nadzirali in usmerjali. Merilo njihove ljubezni in sprejetosti je le pridnost in delavnost.

  • DELOHOLIZEM IN PERFEKCIONIZEM

Otrok, ki je bil v otroštvu tako ali drugače razvrednoten, lahko razvije dve obliki obrambnega vedenja – deloholizem in perfekcionizem, oboje pa zgolj z namenom, da ga bodo občudovali. Nezadovoljstvo staršev je zanj pomenilo izgubo ljubezni, zato se skuša temu kot odrasel in v drugih odnosih izogniti s pretirano pridnostjo – z deloholizmom. Tudi perfekcionizem ni nič drugega kot obupan trud, da bi se izognil napakam, sramu in strahu, da bo izgubil naklonjenost, tako kot  jo je v resnici izgubili kot otrok.

Vedno, ko se znajde v okoliščinah, čustveno podobnim tistim iz otroštva, ko se čutil zavrnjenega, razvrednotenega ali pretirano nadziranega, se sprožijo te obrambne reakcije, ki sčasoma utegnejo pripeljati do izčrpavanja.

  • PREOBČUTLJIVOST NA IZGUBE, ZAPUŠČANJE

Posamezniki, ki so si morali v otroštvu izoblikovati lažni jaz, se bojijo vsake zavrnitve. Zato se na vse načine trudijo, da so drugi zadovoljni z njimi, četudi s tem izgubijo sebe. Menijo, da si morajo naklonjenost nenehno pridobivati in si jo vsakič znova prislužiti. Postavljajo si vedno nove zahteve, saj so prepričani, da to od njih pričakujejo drugi. Nalagajo si vse večja bremena, vse več zahtev, saj se bojijo, da vse to ni dovolj in da bodo zapuščeni, razvrednoteni.

Kako si lahko pomagamo sami?

Otroštvo zaznamuje vsakega posameznika drugače, a vendar to ne more in ne sme biti izgovor za napake in kompulzivno ponavljanje napak. Ena izmed preventiv pred izgorelostjo je uravnoteženje razmerja med obremenitvami in razbremenitvami. Človek potrebuje dovolj počitka in spanja. Čeravno se včasih zdi, da je to misija nemogoče in je delo nujno zlo ter mora biti opravljeno tudi na račun spanja, je nujno treba pretehtati prioritete in postaviti meje, ko gre za obveznosti. Razlikovati je treba med pomembnimi in nepomembnimi ter med nujnimi in manj nujnimi obveznostmi. Postaviti je treba tudi mejo med delovnim in prostim časom.

To lahko pomeni tudi to, da si človek poišče pomoč ustreznega strokovnjaka, tudi kliničnega psihologa, da svoje travme razreši pravočasno, ne šele takrat, ko skoraj vsi simptomi privrejo na plan.

Pomoč ustreznih strokovnjakov je včasih nujno potrebna

Deloholik načeloma ne zmore reči ne, ker se v tem primeru počuti slabo, nekoristno … Podobno počne človek z labilno samopodobo, ki je odvisna od storilnostnega samovrednotenja. Zato so nasveti, kot je »naučite se reči ne«, neučinkoviti, če obenem ne odpravimo vzrokov, ki sprožajo tesnobo in občutke krivde.

Vir: Psihoterapija

Izgorelost je povezana s samopodobo, ki pa je ne moremo spremeniti z voljo, s prijateljskimi pogovori ali s svetovanjem. Gre za temelje osebnosti, ki jih je mogoče preoblikovati le v dolgotrajnem procesu ob pomoči ustreznega strokovnjaka.

Izgorelost ni zgolj modna muha, kot bi kdo mislil, ampak je bolezen sodobnega časa. Permisivna vzgoja je naredila svoje in poslala v svet otroke, ki ne vedo, kaj je prava brezpogojna ljubezen, poznajo le ljubezen, ki je vrednotena z dosežki in prežeta s strahom pred zapuščenostjo in razvrednotenjem. Da lahko ljubiš druge, moraš najprej imeti rad sebe in postati toliko egoističen, da si dovoliš biti len, utrujen in nekoristen. Nič ni narobe s tem, če človek včasih malce razpreže in pogleda okoli sebe ter vidi lepoto sveta, ki ga obdaja. Delo bo počakalo, a pomembni trenutki se nikoli ne vrnejo.

 

PUSTITE KOMENTAR