Nekonfesionalni verski pouk

104

Avtor: Drago Čepar

To je predmet, pri katerem so izvajanje, vsebina, učbeniki, nadzor in izbor učiteljev v pristojnosti države. Lahko je bolj ali manj veri prijazen in v različnih odtenkih podpira samoumevnost pripadnosti veri okolja. Oglejmo si države, ki imajo v javni šoli nekonfesionalni verski pouk kot redni predmet.

Opišimo najprej članice EU: Dansko, Švedsko in Združeno kraljestvo ter nečlanici Norveško in Turčijo, potem pa še Rusijo. Za prve štiri so značilne vplivne, z državo prepletene državne cerkve – Švedska cerkev od leta 2000 sicer formalno ni več državna, ima pa še vedno enako pomembno družbeno vlogo. Nekonfesionalni pouk je v vseh štirih obvezen in se ocenjuje v vseh razredih osnovne in v srednji šoli. Poudarek daje krščanstvu in ga povezuje z narodno zgodovino, kulturo in temeljnimi vrednotami družbe.

Na Danskem se je osnovnošolski predmet razvil iz nekdanjega krščanskega nauka v sedanje spoznavanje krščanstva. Pri njem poučujejo o krščanstvu evangeličanske državne cerkve, zgodovini krščanstva, reformaciji, odnosu med državo in cerkvijo na Danskem, o vplivu svetopisemskih besedil na osnovne vrednote danske družbe, v višjih razredih pa tudi o drugih religijah in svetovnih nazorih. Cilj je otrokom dati temelj za osebno odločanje in odgovornost v demokratični družbi. V sedmem ali osmem razredu se pouk v šoli za eno leto prekine: dvakrat na teden imajo učenci dopoldne dve uri prosto, da se gredo k župnijskemu verouku pripravljat na birmo. Učitelj zase lahko zahteva oprostitev dolžnosti poučevanja krščanstva. Verskih simbolov, razen državne zastave, na kateri je križ, v šoli ni. V nekaterih šolah molijo.

Tudi na Norveškem je ime predmeta najprej omenjalo krščanstvo, zdaj pa so ga poimenovali vera, življenjske filozofije in etika. Pred 15 leti je zakon kot cilj osnovnošolskega izobraževanja določal tudi posredovanje »krščanske in moralne vzgoje«. Ta cilj, prisotnost nekaterih verskih dejavnosti in majhna možnost odjave so spodbudili k pritožbi dve skupini staršev – laične humaniste in muslimane. Bili so zavrnjeni na vseh stopnjah državnih sodišč, uspeli pa so potem leta 2004 na Odboru Združenih narodov za človekove pravice in leta 2007 na Evropskem sodišču za človekove pravice. Tako je krščanstvo izginilo iz imena, ostalo pa je v vsebini. Zakon sedaj določa,  da morata vzgoja in izobraževanje izhajati iz »temeljnih vrednot krščanske in humanistične dediščine in zgodovine, spoštovanja človekovega dostojanstva in narave, svobode misli, … –  vrednot, ki so prisotne tudi v drugih verah in prepričanjih«. Pouk je zdaj manj konfesionalen in bolj pluralističen. Verouk državne in drugih cerkva pa se financira bolj kot prej.

Na Švedskem je verski pouk nevtralno učenje o veri. Uči se po državnem učnem načrtu, ki vključuje večja svetovna verstva, s poudarkom na krščanstvu. Verouk imajo verske skupnosti v svojih prostorih. V javnih šolah ni obveznih molitev, šola jih niti ne sme organizirati.

Do leta 1970 so v Združenem kraljestvu imeli krščanski nauk, od takrat pa iščejo nove rešitve. Poudarek verskega in moralnega pouka je na krščanstvu s spoznavanjem in spoštovanjem drugih ver ter s pogovorom o moralnih dilemah, kot so splav, genski inženiring, smrtna kazen … V Severni Irski načrt za verski pouk v javnih šolah pripravijo štiri glavne cerkve in potrdi ministrstvo. V Angliji in Walesu je v šoli obvezna taka krščanska dnevna molitev, ki je sprejemljiva za vse krščanske veroizpovedi.

Turčija je od leta 1927 laična država. Laičnost so dosegli tako, da je država zaposlila sunitsko muslimansko duhovništvo v vladnem direktoratu za verske zadeve, ki ima sedaj 80.000 zaposlenih. Tako država popolnoma nadzira nauk in prakso vere, ki so jo ob razpadu Otomanskega cesarstva imeli za vzrok njegove zaostalosti. Verski pouk v javnih šolah se imenuje verska kultura in moralna vzgoja. Je pod državnim nadzorom ter po ustavi obvezen za vse, razen za jude ter grške in armenske pravoslavne. Uči se sunitski islam.

Rusija je leta 2012 po poskusnem obdobju v nekaterih delih države v četrti razred vseh svojih osnovnih  šol uvedla nov obvezni predmet osnove religijske kulture in laične etike. Sestavljen je iz štirih konfesionalnih (osnove pravoslavja, judovstva, islama in budizma) in dveh laičnih modulov (osnove svetovnih religij in osnove laične etike). Največ (42,7 %) učencev se je odločilo za laično etiko, 31,7 % za osnove pravoslavja, 21,2 % za osnove svetovnih verstev, 4 % za osnove islama, za budizem in judovstvo pa manj kot odstotek.

Glavni viri:

Religijski pouk v svetu danes/Religious Education in the World Today, Zbornik/Proceedings, D. Čepar, Globokar (Ur./Eds.), Zavod sv. Stanislava, Ljubljana 2013 .

The Routledge International Handbook of Religious Education, Davis, D., Miroshnikova, E. (Eds.), Routledge, London, New York 2012

Religion in Public Education, G. Robbers (Ed.), European Consortium for Church and State Research, Trier 2010

PUSTITE KOMENTAR