Položaj verskih skupnosti v Sloveniji

272

Avtor: Amadej Jazbec

Na slovenskem ozemlju je bilo krščanstvo vse do druge polovice prejšnjega stoletja dominantna in tudi praktično edina veroizpoved. Krščanstvo se deli v tri glavne veje: Katoliška cerkev, Evangeličanska cerkev in Pravoslavna cerkev. Katoliška in Evangeličanska cerkev veljata za avtohtoni, saj sta prisotni tu že od samih začetkov.

Začetki pokristjanjevanja naših krajev segajo v 8. stoletje. Z reformacijo, ki je nastopila v 16. stoletju se je od Katoliške cerkve ločila Evangeličanska cerkev. Glavni verski reformator na našem ozemlju je bil Primož Trubar.

Prisotnost Pravoslavne cerkve in Islamske skupnosti je posledica migracij

Z nastankom kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, leta 1918, (kasneje kraljevina Jugoslavija) je postala aktivno prisotna tudi Srbska pravoslavna cerkev. Srbom, ki so že živeli na slovenskem ozemlju so se pridružile v glavnem srbske družine, katerih očetje so bili v večini častniki kraljeve vojske. Tako je bila leta 1936 zgrajena v Ljubljani pravoslavna cerkev. Še pred njo, leta 1932, je bila pravoslavna cerkev zgrajena v Celju. To cerkev so leta 1941 porušili Nemci in na njenem mestu postavili vešala.

Potrebno je še omeniti prisotnost islamske skupnosti, saj so za potrebe muslimanov v Avstro-ogrski vojski, leta 1916, zgradili džamijo v Logu pod Mangartom. Džamija je stala nekaj let, kako se je porušila ne ve nihče. Glede na to, da je bil v kraljevini Jugoslaviji odprt pretok ljudi, lahko rečemo, da so se že takrat naseljevali na naše ozemlje tudi pripadniki islamske veroizpovedi. Glavnina pripadnikov pravoslavne in islamske veroizpovedi se je na naše ozemlje naselila v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Iz tedanjih jugoslovanskih republik so namreč prihajali posamezniki in družine, zaradi ekonomskih razlogov.

Na slovenskem ozemlju so prisotne tudi manjše verske skupnosti

Poleg velikih krščanskih cerkva in do neke mere tudi islama, so v začetku 20. stoletja na slovenskem ozemlju delovale še Judovska skupnost, Baptistična cerkev, Evangelijska binkoštna cerkev, Adventistična cerkev in Jehovove priče. Omenjene cerkve so v glavnem izšle iz Evangeličanske cerkve, saj imajo za osnovo svojega delovanja Sveto pismo, ne poznajo pa evharističnega bogoslužja kakor ga imata Katoliška in Pravoslavna cerkev. Še posebej tu izstopa skupnost Jehovovih prič, saj ne priznavajo Jezusa Kristusa za Boga, prav tako ne priznavajo Svete Trojice.

V povojni Jugoslaviji je vstop v komunistično partijo pomenil zavrnitev vere

Po drugi svetovni vojni je v Jugoslaviji, s tem pa tudi v Sloveniji, prevzela oblast komunistična partija. V samem svetovnem nazoru komunizem izključuje vsako vrsto religije. Kdor je vstopil v komunistično partijo (kasneje zvezo komunistov) je s tem tudi javno zavrgel kakršno koli religijsko opredelitev. Včlanjenje v komunistično partijo lahko primerjamo darovanju rimskim bogovom v času rimskega imperija. S pojavom krščanstva so kristjane namreč silili, da bi darovali rimskim bogovom. S tem dejanjem je človek, ki je to storil, javno zavrgel krščanstvo. Ker zavedni kristjani niso darovali rimskim bogovom, jih je čakala mučeniška smrt.

Nekaj podobnega se je zgodilo po drugi svetovni vojni. Komunistična oblast je obračunala z njenimi potencialnimi nasprotniki v povojnih pobojih, med katerimi, je bila večina trdno vernih katoličanov. Med temi, ki jim je pred gotovo smrtjo uspelo pobegniti, je bil tudi Lojze Opeka, oče Petra Opeke. Ko so ga v bližini Hrastnika vodili na morišče, je skupaj še z enim sotrpinom uspel pobegniti. Pobegnil je v Argentino, kjer se mu je leta 1948 rodil sin Peter, misijonar na Madagaskarju. Ob tem lahko samo ugibamo, koliko podobnih Petru Opeki, bi dal slovenski narod, če ne bi bilo povojnih pobojev.

Ateizem je bil uradni svetovni nazor v povojni Jugoslaviji

Nova oblast je tako kmalu razglasila ateizem, kot državni svetovni nazor. Sicer je dopuščala delovanje verskih skupnosti, vendar je bilo to delovanje omejeno zgolj na strogo omejeno območje. Verniki so lahko izražali versko prepričanje samo strogo za cerkvenimi zidovi in v krogu svojega domovanja. V javnosti je bilo prepovedano izražati vsako versko prepričanje. Izoblikovala se je znana besedna zveza, da je vera zasebna stvar vsakega posameznika.

Anton Vovk je zaradi nestrinjanja režimu plačal visoko ceno.

Alojzije Stepinac in Anton Vovk sta uspešno kljubovala pritiskom tedanje oblasti

Cilj komunistične oblasti je bil, da bi Katoliško cerkev ločila od Vatikana (Sveti sedež). Izvajala je pritiske na tedanjega zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca, ki je poosebljal jugoslovansko Katoliško cerkev. Stepincu so obljubljali, da bo imela Katoliška cerkev svobodo, če jo bo ločil od Vatikana. Ker tega ni želel storiti, so proti njemu uprizorili montiran proces, kjer so ga obtožili, da naj bi med drugo svetovno vojno sodeloval z ustaško oblastjo na Hrvaškem. Zgodovinska dejstva pa kažejo, da je Stepinac mnogim ljudem rešil življenje. Med temi je bilo tudi okrog tristo slovenskih duhovnikov, ki jih je nacistična oblast pregnala s slovenskega ozemlja. Nadškof Stepinac jih je sprejel v zagrebško nadškofijo, kjer jih je razporedil po župnijah. Stepinca so obsodili na dosmrtni hišni pripor v domačem Krašiću, kjer je 1960 umrl.

V priporu so ga tudi zastrupljali, zato je tudi predčasno umrl. V postopku za njegovo beatifikacijo, je bilo dokazano, da so ga dejansko zastrupljali, zato ga je papež Janez Pavel II., leta 1998, razglasil za mučenca Katoliške cerkve.

Podobno kot na Stepinca, so v Sloveniji izvajali pritisk tudi na takratnega ljubljanskega škofa Antona Vovka. Podobno kot Stepincu, so tudi njemu obljubljali svobodno delovanje Katoliške cerkve, v kolikor bi se distanciral od Vatikana, vendar se Vovk ni uklonil. Kot povračilni ukrep za Vovkovo nesodelovanje z oblastjo so bila zapiranja in mučenja duhovnikov, prav tako so, predvsem v nočnem času, zasliševali škofa Vovka. Leta 1952 so ga na železniški postaji v Novem mestu napadli, polili z bencinom in zažgali. Na srečo je preživel, utrpel pa je hude poškodbe, ki so vplivale na nadaljnji potek njegovega življenja, ki se je končalo leta 1963.

Nepisano pravilo govori, da je krščanstvo močno takrat, ko je preganjano

Videli smo, da je bila v prejšnjem režimu Katoliška cerkev zelo napadana od tedanjih oblasti. Kljub napadom ni izgubljala na svoji moči, ampak se je, nasprotno, še bolj okrepila. Tertulijan, ki je bil veliki cerkveni oče v 2. stoletju, je zapisal: »Kri mučencev je seme novih kristjanov«. To je zapisal, ki je nastal na podlagi tedanjega preganjanja kristjanov, ko je videl, da bolj kot kristjane preganjajo in mučijo, bolj se množijo. Ta izrek je obveljal za resnico vse do današnjih dni, saj so tudi na našem ozemlju pred nekaj desetletji preganjali vse, kar je »dišalo« po veri. Predvsem pa so preganjali kristjane, ker so bili trn v peti tedanji oblasti, ki je imela za vodilo ateistični svetovni nazor.

Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti iz 1976

Kot neke vrste popuščanje tedanjih oblasti, lahko štejemo sprejetje Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS) leta 1976. S tem zakonom so bile takrat delujoče verske skupnosti tudi uradno registrirane. Je pa še naprej veljalo, da je ateizem državni nazor in, da je vera zasebna stvar posameznika.

Takrat do bile v Sloveniji registrirane naslednje verske skupnosti: Katoliška cerkev, Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi, Judovska skupnost, Zveza baptističnih cerkva, Srbska pravoslavna cerkev Metropolija Zagrebško – Ljubljanska, Islamska skupnost, Evangelijska binkoštna cerkev, Krščanska adventistična cerkev in Jehovove priče.

Starejši ljudje še vedo povedati, da so predstavniki oblasti govorili, da bo vera v desetih letih odpadla kot suha veja. Iz razvoja zgodovinskih dogodkov je razvidno, da se je s padcem berlinskega zidu, leta 1989, komunistična ideologija sesula kot hišica iz kart, versko življenje pa se je ohranilo, marsikje celo okrepilo.

Danes je registracija verske skupnosti dokaj enostavna

Danes ureja položaj verskih skupnosti v Sloveniji Ustava Republike Slovenije (US) in Zakon o verski svobodi (ZVS). Trenutno deluje 54 uradno registriranih cerkva.

Cerkev se lahko registrira v Register cerkva in drugih verskih skupnosti, ki je voden pri Ministrstvu za kulturo. Vpis pa poteka po postopku v skladu z Zakonom o verski svobodi.

Pogoji za registracijo so sledeči:

»(1) Cerkev ali druga verska skupnost se lahko registrira, če ima najmanj deset polnoletnih članov, ki so državljani Republike Slovenije ali tujci, ki imajo na njenem ozemlju prijavljeno stalno prebivališče.

(2) Zahtevo za registracijo cerkve ali druge verske skupnosti poda njen zastopnik. Zahteva mora vsebovati naslednje podatke:

  1. ime cerkve ali druge verske skupnosti, izpisano v latinici, ki se mora razlikovati od imen drugih cerkva in drugih verskih skupnosti in ne sme biti zavajajoče;
  2. sedež in naslov sedeža cerkve ali druge verske skupnosti v Republiki Sloveniji;
  3. odtis žiga z imenom cerkve ali druge verske skupnosti, ki ga bo uporabljala v pravnem prometu.

(3) Ob vložitvi zahteve za registracijo cerkve ali druge verske skupnosti vlagatelj plača upravno takso, skladno z zakonom, ki ureja upravne takse« (13. člen ZVS).

Iz zgoraj navedenega lahko vidimo, da je postopek registracije verskih skupnosti preprost. Zadostuje že deset enako ali podobno mislečih, ki predložijo akt o ustanovitvi verske skupnosti, ki ga določa 14. člen ZVS. Status bi npr. lahko določal, da je v središču verske skupnosti češčenje drevesa, kar bi bilo dovolj za registracijo.

Z dokaj enostavnim postopkom registracije pa obstaja nevarnost relativizacije ostalih verskih skupnosti, ki delujejo na našem območju že vrsto let oz. stoletij. Dejstvo je, da bi bila brez avtohtonih verskih skupnosti podoba naše države povsem drugačna, medtem ko novoustanovljene verske skupnosti nimajo do sedaj na podobo naše države skoraj nikakršnega vpliva.

Katoliška cerkev v demokraciji ni znašla

S pojavom demokracije se je spremenil predvsem položaj krščanskih cerkva. Če je bilo krščanstvo, še posebej katolištvo v preteklosti gonilna družbena sila, lahko danes, po tridesetih letih demokratizacije, opažamo, da je krščanstvo v veliki krizi. Če je v časih preganjanja veljalo, da je kri mučencev seme novih kristjanov, danes velja naslednje načelo: »Če hočeš Cerkev uničiti, ji daj svobodo«.

V novonastalem položaju se je Katoliška cerkev znašla naenkrat v svobodi, obogateni z denacionalizacijo, na kar ni bila najbolj pripravljena. Zdi se, kot da se ni znašla v materialnih dobrinah, ki so ji bile vrnjene. Tako se je namesto v oznanjevanje evangelija, preveč zatopila v materialno delovanje, s tem je začela izgubljati na verodostojnosti. Bolj kot z evangeljskim oznanilom, se je Katoliška cerkev v javnosti pojavljala, predvsem z zahtevami po različnih pravicah, ki naj bi ji pripadale. Mišljenje, da bo demokratična družba in s tem verska svoboda napolnila cerkve, se je izkazalo za zgrešeno.

Po statističnih podatkih je v Sloveniji krščenih sicer še okrog milijon in pol prebivalcev. Vendar za številka praktično ne pove ničesar, saj te številke vključujejo v večini krščene iz tradicije in ne iz verskega prepričanja. Biti kristjan namreč ne pomeni biti samo krščen, ampak pomeni dejavno živeti v Božji ljubezni.

Z zaostritvijo Zakona o varstvu osebnih podatkov, je iz popisa prebivalstva izginilo vprašanje o verski pripadnosti. Tako se je na zadnjem popisu prebivalstva, leta 2002, izreklo za katoličane 57 odstotkov prebivalstva, medtem ko se je leta 1991 71 odstotkov prebivalstva. Glede na trend upadanja, lahko rečemo, da bi se v tem trenutku za katoličane izreklo okoli 40 odstotkov prebivalcev Slovenije.

Vse bolj aktualno je konstantno naraščanje pripadnikov islamske veroizpovedi

Posebej zanimiv je trend naraščanja islamske veroizpovedi. Leta 1921 je bilo registriranih 649 pripadnikov, 1931 927, 1953 668, 1991 29.361 in 2001 47.488. Predvsem je zanimiv skok med leti 1991 in 2002. Glede na migracije, ki so se pojavile v zadnjih letih lahko sklepamo, da je v Slovenji že nad 100.000 pripadnikov islamske veroizpovedi.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bile na pohodu predvsem sekte. To so novonastale verske skupnosti, ki so izšle iz protestantizma in vzhodnih verstev. Podatki kažejo, da se je njihova rast ustalila. Kot rečeno je poseben preboj, glede na navedene številke, uspel Islamu, ki v zadnjih letih močno pridobiva na svojem članstvu.

Velika neznanka je nova džamija v Ljubljani, ki bo kmalu dobila zeleno luč za obratovanje. Pri tem je potrebno povedati, da džamija ni zgolj molilnica, ampak predstavlja versko-kulturni spekter muslimanskega življenja. Ozemlje džamije ima poseben status, zato so tam v ospredju predvsem zakoni, ki jih predpisuje islamsko pravo.

Svoboda veroizpovedi je priložnost za gradnjo slovenske družbe

Kakor koli že, v Sloveniji velja ustavna določba, ki govori, da je »izpovedovanje vere in drugih opredelitev v javnem in zasebnem življenju, svobodno« (41. člen US). Svoboda izpovedovanja vere je lahko priložnost za verske skupnosti, da še naprej pripomorejo k dobrobiti vernikov in hkrati državljanov Republike Slovenije.

»(1) Cerkve in druge verske skupnosti, ki se zavzemajo za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju, si prizadevajo za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja in imajo hkrati tudi s svojim delovanjem pomembno vlogo v javnem življenju z razvijanjem svojih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države, s katerimi bogatijo nacionalno identiteto in s tem opravljajo pomembno družbeno nalogo, so splošno koristne organizacije.

(2) Država spoštuje identiteto cerkva in drugih verskih skupnosti in vzpostavlja z njimi odprt in trajen dialog ter razvija oblike trajnega sodelovanja« (5 člen ZVS).

Ločenost države in verskih skupnosti je priložnost za sodelovanje

Zadnje navedeno je še posebej pomembno, v smislu ločenosti Verskih skupnosti in države, kar določa 7. člen US. Ločenost verskih skupnosti in države ne pomeni, da nimajo verske skupnosti nič z državo ali celo, da lahko država ureja njihovo notranjo ureditev. Gre za ločenost v smislu, da se država ne vmešava v notranjo ureditev verskih skupnosti, verske skupnosti pa se ne vmešavajo v državno. Lahko pa gre pri tem za dobro sodelovanje, ki je lahko v dobrobit tako verskim skupnostim kot državi.

Nedavna proslava ob 100. obletnici priključitve Prekmurja Slovenji je pokazala, da je bil prispevek Katoliške in tudi Evangeličanske cerkve k slovenski državnosti izjemen. Samo zavednim slovenskim duhovnikom iz Prekmurja, se lahko zahvalimo, da danes Prekmurje pripada Sloveniji. Po drugi strani je bila potrditev priznanja slovenskim duhovnikom s strani državnih predstavnikov državotvorna poteza.

V pregledu položaja verskih skupnosti v Sloveniji smo želeli poudariti predvsem njihovo pozitivno vlogo v Slovenski družbi, predvsem v zadnjem stoletju. V naslednjih prispevkih bomo še bolj podrobno opisali poslanstvo posamezne verske skupnosti in njihov pomen za človeško družbo, predvsem pomen za slovensko družbo.

 

PUSTITE KOMENTAR