»Nisem več otrok in tudi odrasel še ne«

237
Najstniki so ujeti v telesih odraslih, z igrivostjo otroka in dušo mladih. Foto: Pixabay

Avtorica: Alenka Gabrovec

Teden otroka je počasi za nami, teden je bil poln različnih tematik, od pravic otrok, do medvrstniškega nasilja. Celo ob dnevu duševnih motenj je bilo v ospredju samomor. Le-tega se poslužujejo tudi otroci in mladostniki med 10. in 19. letom starosti.

Svojstveni otroci, ki zahtevajo bistveno več časa, potrpljenja, vztrajnosti, discipline, doslednosti in odločnosti so najstniki. Konec koncev je to čas, ko oni ljubki majhni piškotki niso ni več majhni, odločili so se pa, da nam izstavijo račun za vse napake, ki smo jih kot straši uspeli narediti.

Komu je težje, najstniku ali staršu?

Ne vem, kaj je težje, biti najstnik, ali starš najstnika. Vsekakor je naporno za obe strani in zahteva veliko razumevanja, komunikacije, spoštovanja in zaupanja.

Kadar starši ne najdejo več izhodov in ker se počasi v Sloveniji miselnost o terapevtih spreminja, poiščejo pomoč pri takšnih in drugačnih terapevtih, ki so v večini plačljivi. Dostikrat razlog za obisk strokovnjaka leži v dejstvu, da njihov priden, vzoren, odgovoren otrok postane najstnik, ki ne pozna ne reda, ne spoštovanja, ne odgovornosti. Nima ciljev. Zdi se, da ne spoštuje nič in nikogar. Na življenje gleda kot na skupek zabav, nereda, neodgovornosti, svobode in zabušavnaja. Šola je zgolj stavba v katero gredo včasih pogledat, če jih se še kdo spomni. Idole iščejo v ljudeh, ki so dosegli bogastvo po ilegalni poti. Otroci so potem običajno potisnjeni v roke neznanca, ki naj bi ga spremenil, mu vdahnil smisel, če ravno bi v sami osnovi morala to biti naloga starša.

Starš, ki želi najstnika vzgajati to počne nekaj let prepozno. Najstnika lahko le vodi in popravi večino svojih napak.
Foto: Pixabay

Vzgajati najstnika nima smisla!

Iskati krivca za to je brezpredmetno. Tu ni lahko ne staršem, ne najstnikom. Starši se trudijo, iščejo več ali manj konstruktivne rešitve in načine kako ukrotiti te »zveri«. Največkrat pa naredijo napako, ker skušajo najstnike vzgajati. Prepozno! Otrok se vsega o vzgoji nauči do nekje tretjega leta starosti, od tu dalje, ga starši lahko samo vodijo. Največ bodo naredili, če bodo svojim otrokom dajali ljubezen, jim prisluhnili, jih spoštovali, dali občutek pripadnosti, zaupanja, bili dosledni, jim postavljali meje in bili sami zgled. Ravno na zadnjih treh komponentah starši padejo. Biti dosleden je bitka s samim sabo. Težko je biti vse skozi previden, paziti na izrečeno, se držati vsega dorečenega. Smo le ljudje. Ni lahko, a je nuno. Vsak naš »spodrsljaj« je v očeh otroka priložnost, da dokažejo, da nimamo prva in da izzovejo novo bitko z mlini na veter. Postavljanje mej se zdi umetnost, saj zdajšnja mladina nima več vrednot, ki smo jih bili navajeni mi. Že mi smo izoblikovali drugačne vrednote, zdajšnji najstniki so na novo postavili hierarhijo vrednot, ki je predvsem nerazumljiva. Edina meja, ki vzdrži, je meja institucij, ki jo ponavadi prekršijo starši sami, potem pa se zgražajo nad njihovim delom. Redko kdo podpiše, da lahko otroka izključijo iz šole, ali celo lastnega otroka prijavi na policijo. Prav tako ne zaklenejo otroka ven, ker jih je strah, da se ne bo več vrnil domov. Starši se vse preveč bojijo centrov za socialno delo, govoric in nenazadnje reakcij samih najstnikov. Biti zgled je najtežje, saj se zdi skrajno neumno, da moraš kot starš enemu mulutu polagati račune za svoja dejanja, paziti na svoje vedenje. Navsezadnje smo starši odrasli in smemo početi odrasle stvari. V popolnem svetu že mogoče, a ob najstniku žal ne in je potrebno paziti na svoje vedenje še bolj kot pri majhnem otroku. Popolnih staršev ni, so pa več ali manj dobri in vse se trudijo tako ali drugače za dobrobit otrok.

Najstniki želijo biti le slišani in sprejeti.

In najstniki…ti so nekje vmes. Vedo, da niso več otroci, a tudi odrasli še niso. Predvsem so zmedeni. Ne vedo kaj želijo, kam gredo, kam spadajo, kdo so … V vsem se iščejo in vsi nekaj od njih želijo. Njihovo vmesno stanje lahko primerjamo z igranjem lota. Želiš zadeti sedmico, a listka nočeš vpisati. Tako najstniki želijo biti odrasli – sedmico, a ne želijo odgovornosti, resnosti in reda – vpisati listka. To je zanj bistveno preveč in pretežko. Zato rabijo dobro vodstvo, preklemansko potrpežljive starše, ki znajo biti prijatelji, terapevti, učitelji, svetovalci, sovražniki, starši in voditelji v eni osebi, ter starše, ki ne dovolijo, da se jim svet ustavi. Zbrati morajo toliko moči, da živijo lastno življenje in pustijo najstnike, da se oglasijo na njih, ne da jih na silo želijo dati v kolute, ki so jih sami postavili. Nimamo otrok za to, da izpolnjujejo naša neizpolnjena hrepenenja. Takšni kot so, so, če nam je prav ali ne.

Najstniki so zmedeni in ne vedo vedno kaj želijo, kam gredo, zato rabijo dobre voditelje in vzornike.
Foto: Pixabay

Otroci so vedno bilo odraz staršev, so sicer primeri, kjer to ne bo držalo, a le ti spadajo na področje psihopatologije. Vendar je staršu katerega otrok ej zašel na »kriva pota« težko priznati, da je naredil napako in je lažje za neprimerno vedenje najstnika kriviti druge. A prvi korak k spremembi je vsekakor priznanje, da z našim otrokom ni nekaj v redu in samo tako mu lahko pomagamo in poskrbimo, da bo odrasel v odgovorno, odraslo osebo, ki se bo zavedal tako svoje odgovornosti, kot pravice. A najprej vsekakor odgovornosti.

 

PUSTITE KOMENTAR