Rak je krojač mnogih usod

168
Kemoterapija je pogost način zdravljenja raka. Foto: Pixabay

Avtorica: Katja Gantar

Skoraj je ni družine, ki ne bi imela v svojih vrstah nekoga, ki je zbolel in/ali umrl zaradi raka. Zaradi bolezni, ki ima tisoč in en obraz, se mnogi po svetu soočajo z izgubo svojca ali prijatelja, tisti, ki pa jih je rak ujel v svoje klešče, se največkrat srečujejo s psiho-fizično napornim zdravljenjem in neizbežno spremembo življenjskega sloga. Rak je eden vodilnih vzrokov smrtnosti v modernem svetu.

Na sprožilec te bolezni lahko vsaj v določeni meri vplivamo sami tako, da izberemo aktiven življenjski slog, ki vsebuje kakovostno hrano, zadostno hidriranje telesa, odpoved kajenju, izogibanje stresu in dovolj počitka. To je tudi najboljša preventiva pred boleznimi nasploh, vendar včasih ni tako preprosto. Na zahrbtno bolezen rak vpliva še mnogo znanih in manj znanih dejavnikov, med katerimi imata nekaj moči genska zapuščina prednikov ter starost. Rak se lahko pojavi v katerem koli delu telesa, v večji meri pa se pojavlja med starejšimi od 50 let, obstajajo pa tudi izjeme.

Sicer pa je rak splošno ime za obsežno skupino različnih bolezni, ki jim je skupna nenadzorovana rast deformiranih celic. Vsaka celica v telesu ima namreč svojo življenjsko dobo, zato se znotraj telesa ves čas dogaja celična delitev. Včasih se zaradi znanih ali neznanih razlogov zgodi, da pride do povečane oziroma prekomerne delitve celic, da se celice na določenem delu telesa pričnejo kopičiti, kar povzroči nastanek tumorja.

Tumorji se delijo na dve vrsti, bolezen rak pa se loči – glede na podlagi mikroskopskega pregleda rakastega tkiva – na štiri kategorije. Med tumorji so manj nevarni benigni, ki so sicer zgrajeni iz zdravih celic in imajo omejeno sposobnost razraščanja. Taki tumorji se po operativnem posegu običajno v telesu ne pojavljajo več, zato ne ogrožajo preostalih delov telesa. Benignih tumorjev pravzaprav ne uvrščamo med rakaste tvorbe, kar pa ne velja za maligne, ki jih gradijo nenormalne celice, ki imajo nekontrolirano sposobnost razraščanja po telesu.

Zdravniki bolezen rak razvrščajo znotraj štirih kategorij. Poznamo karcinome, limfome, sarkome in levkemije. Največji delež obolelih za rakom – kar okoli 80-odstotkov – zboli za karcinomom.

Stiska ob raku je neizmerna.
Foto: Pixabay

Zgodovina raka

Beseda rak izvira iz grške besede karkinos. Predvideva se, da je to besedo prvi uporabil znameniti antični zdravnik Hipokrat, po katerem je imenovala tudi Hipokratova prisega, kateri se ji zdravniki zavežejo pri opravljanju svojega poklica. Hipokrat naj bi med svojim raziskovanjem in zdravljenjem pacientov naletel na številne primere rakastih tvorb, ki so ga zaradi mnogih žil asociirale na rakove klešče; tako je nastalo ime te bolezni.

Znanstveniki so strinjajo, da je rak star toliko kot človek, kar dokazuje tudi odkritje malignega tumorja v fosilnih ostankih človečnjaka iz poznega terciarja oziroma zgodnjega kvartarja. Sledi malignega melanoma naj bi odkrili tudi v mumificiranih truplih Egipčanov in Inkov in še kje.

V zdravljenje raka so se v preteklosti dolga leta vpletali verski obredi ter uporaba naravnih metod oziroma sestavin. So pa zdravniki v Starem Egiptu priporočali tudi že izžiganje rakastih tvorb. Šele kasneje, v času renesanse, so to bolezen začeli zdraviti klinično – torej z opazovanjem. To je v tistem času pomenilo zdravljenje s kremami, ki so vsebovale arzen.

Temelj za preučevanje diagnoz in zdravljenje raka sta v 18. stoletju postavila francoska zdravnika Jean Astruca in Claude Bernarda, prva avtopsija žrtve raka je bila opravljena v letu 1761.

Zanimivo je tudi, da je število rakastih obolenj vidno naraslo šele v 20. stoletju, do takrat so bile najpogostejši vzrok smrti nalezljive bolezni, kot sta na primer tuberkuloza in bakterijska pljučnica.

Rak zdaj

Uradna medicina se z rakom spopada predvsem na štiri načine, in sicer s kirurgijo, obsevanjem (radioterapija), zdravljenjem z zdravili (kemoterapija) in imunskim zdravljenjem. Da je zdravljenje čim bolj uspešno, so načini največkrat med seboj kombinirani.

Za zdravljenje raka ostaja še mnogo neuradnih in alternativnih pristopov, ki se jih oboleli za rakom poslužujemo na lastno odgovornost. Mnogi, ki so boj dobili, poročajo, da jih je ravno kombiniranje uradne in alternativne medicine pripeljalo do zmage. Ker je rak kompleksna bolezen, potrebuje večplastno in vsekakor strokovno obravnavo, kjer se človeka pogleda celostno, tudi kot dušo, ne le zgolj kot obolelo telo.

Za rakom najpogosteje zbolevajo starejši.
Foto: Pixabay

Rak v Sloveniji

Na spletni strani Slora.si, ki vodi register rakavih obolenj v Sloveniji, navajajo naslednje informacije:

  • eden od dveh moških in ena od treh žensk rojenih leta 2010 bodo do svojega 75. leta starosti zboleli za rakom;
  • v zadnjih treh letih zboli za rakov več kot 12.000 Slovencev, okoli 6.500 moških in 6.000 žensk, umre jih skupno nekaj več kot 5.700;
  • med nami ta trenutek živi približno 81.000 ljudi, ki so kadar koli v življenju zboleli zaradi ene od vrst rakavih bolezni;
  • leta 2010 je bilo več kot 58 odstotkov tistih, ki so za rakom zboleli, starejših od 65 let. Zaradi staranja slovenskega prebivalstva se bo ta delež še povečal.

Najpogostejši raki pri nas so rak kože, debelega črevesja in danke, pljuč, dojke in prostate, ki so zelo povezani z nezdravim življenjskim slogom, čezmernim sončenjem, nepravilno prehrano, kajenjem in prekomernim pitjem alkoholnih pijač. Še vedno je najboljša v boju z rakom preventiva, dokler je to mogoče.

Rak v praksi je drugačen

Lahko je biti vseveden, dokler človek nima svoje izkušnje. Tisti, ki so zboleli za rakom in v boju z njim zmagujejo, običajno vidijo stvar globlje, saj jih poleg teorije o bolezni in kupa »dobronamernih« nasvetov okolice, spremlja tudi boleča praksa, ki se lahko s trdno voljo, disciplino, kakovostno zdravniško obravnavo in malo sreče spremeni v vseživljenjski preporod.

Rak se ne giblje le med starejšimi, pojavlja se tudi med otroki, mladostniki in med aktivnimi ljudmi, ki so v najboljših letih. Ekskluzivno za Slovenec.org smo se pogovarjali s 37 letno žensko, ki ima za seboj dolgotrajno borbo s to večplastno boleznijo.

Na vprašanje, kako jo je ta bolezen spremenila, nam odgovarja takole: »Po prvem šoku, ki je trajal kar nekaj časa, sem se končno pričela bolj ukvarjati sama s seboj. Bolj sem postala pozorna nase, na svoje čute, na odzivanje … Ne v samovšečnem in vase zaverovanem smislu, ne, ampak kot več ljubezni zase. Sedaj znam ubesediti vsak svoj občutek in  ga prepoznati. Prej sem sebe večkrat »povozila«, zdaj pa vedno izbiram pri sebi, zakaj bom nekaj naredila: ali zato, da zgolj zadovoljim in ustrežem drugim ali ob tem tudi ljubeče poskrbim zase. Ta bolezen me je presenetila tudi v pozitivnem smislu, saj sem spoznala, koliko neverjetne moči in discipline imam v sebi!«

Sogovornica dodaja, da v tej situaciji nikoli ni nobenega poklicala ter ga kaj prosila. Bolezen je dojemala kot nekakšen osebni poraz, kot ponižanje, o katerem še vedno zelo nerada govori. Z boleznijo se še vedno ni poistovetila in jo vzela kot del sebe, temveč kot nekakšen privesek, nujno zlo. Dodaja še: »Sama se s to boleznijo nikoli nisem poistovetila, saj sem hotela iti pokončno naprej, ne pa obupati. Tudi ko so mi zdravniki povedali, da se je bolezen razpasla na več mestih, se njihovim napovedim nisem predala, to me je na nek način rešilo. Borila sem se neizmerno. Bolezen sem napadla s tremi topovi: z uradno medicino, spremenjeno prehrano in alternativno medicino. Ob tej bolezni sem spoznala tudi svojo ranljivost. Življenje zame sedaj ni več samoumevno, je dar.«

Večkrat v javnosti slišimo o nemogočih razmerah, ki vladajo v našem zdravstvu, tudi na onkologiji. To temo sogovornica komentira tako: »Stanje na onkološkem, kjer kot rakav bolnik preživiš mnogo časa, me je šokiralo. Tam je kot na železniški postaji, po zvočniku kličejo paciente, obrača se enormna masa ljudi. Tam se zaveš, da si res samo številka. Po drugi strani pa se takoj vidi razlika med tistimi, ki se borijo, in tistimi, ki so se predali. Mogoče se ravno zato ne čutim kot del te skupine, ker sem mlajša, ker imam še močno vizijo glede prihodnosti.«

Najuspešnejša v boju z rakom je še vedno preventiva – ne le na področju prehrane.
Foto: Pixabay

Belo se pere za devetdeset

Ker življenje ni ne dobro ne slabo, temveč mešanica obojega, je dobro, da gradimo svojo osebno čvrstost ter smo fizično pripravljeni na morebitne izzive, ki nam jih le-to ponuja. Branje literature, ki krepi našo voljo in pogum, je včasih na prvi pogled težko in zapleteno. Letos nagrajen roman Bronje Žakelj z naslovom Belo se pere na devetdeset je zagotovo delo, ki nam ob vsej teži pusti še zajetno količino upanja. V knjigi so med drugim tudi nazorni opisi soočanja z boleznijo rak v vlogi svojca ter opisi borbe z njim na lastni koži.

Kdor premaga raka, se sprehodi preko trnja do zvezd. Zvezde tam so še svetlejše in se jih bolj vidi, preprosto zato, ker tisti, ki mu je smrt že dihala za ovratnik, ceni in opazi v življenju tudi vsakodnevne male radosti.

PUSTITE KOMENTAR